nedelja, 30. december 2007

2007 ---> 2008

JE bilo leto uspešno? NI bilo uspešno?
Najbrž že. Dejstvo, da še vedno vztrajno teptam zemljo pod nogami, kaže na to, da sem se prebila skozi vse, kar me je doletelo. Nekaj slabega, nekaj dobrega ... V končni fazi je tako vse tako kot mora biti.


Sem dosegla zastavljene cilje?
Pri najboljši volji se ne spomnim, kaj sem si zadala leto nazaj. Najbrž nič pretresljivega, če je šlo vse tako mimo, da se ni "zataknilo" v mojih možganih.


Zadovoljna?
Ja, sem.

  • Ker sem spoznala nekaj SuPeR novih ljudi. Ker sem zopet navezala stike z nekaterimi. Predvsem tiste/s tistimi, ki me spravljajo v dobro voljo, me poslušajo, se kdaj pa kdaj spomnijo, da obstajam.
  • Nekaj sem le uspela narediti v tem letu. Sicer ne veliko, nekaj pa že. ;)
  • Uf, začela sem ustvarjati tale blog.
  • In predvsem, ker imam še vedno toliko prijateljev, toliko stvari, ki me zanimajo, toliko neprebranih knjig, ki čakajo, toliko novih stvari, ki jih je treba odkriti in se jih naučiti ... bla bla bla ... In tudi zato, ker imam vedno koga, s katerim se lahko kregam. Pa naj bo to moj "mali" bratec, z M. se ne kregam več (novoletna zaobljuba št. 13), z drugimi pa v večje konflikte itak ne pridem (se mi zdi). Le včasih mi kdo v nepravem trenutku stopi na pot in pride do "trčenja".

Leto 2008 bo baje dobro leto. Verjamem. Že zato, ker ima na koncu osmico, ki se superlepo napiše. Zavijugaš od zgoraj navzdol in nazaj. Vsekakor lepše kot sedmica. In kot pravi A., slabše leto od 2007 je lahko le še leto 20.., ampak to je že d
ruga zgodba ...

V letu 2007 končujem javljanje na blog s trinajstico. Tole je moj trinajsti prispevek v mesecu decembru. 13 je moja srečna številka. Pa da vidimo, če je kaj na tem ...

Želim vam prijeten in "pameten" prehod v novo leto!


torek, 25. december 2007

Nekaj malega o iskrenosti


Lepo bi bilo, če bi zmogel biti vedno iskren. Če bi lahko vedno bil to, kar sem. Nimam se za nepoštenega človeka, pa vendar se v družbi nekaterih ljudi vedem izumetničeno in neiskreno. Govorim stvari, za katere mislim, da jim bodo ugajale, in se kažem takšen, kot mislim, da bi moral biti, ne pa takšen, kot v resnici sem. Resnici na ljubo je to nepošteno do njih, še bolj pa do mene. Kaj pa bi se zgodilo, če bi se odločil, da bom postal iskren z njimi? Če bi jim razkril, kako jih doživljam, kaj zares razmišljam, ne da bi se jim poskušal
prikupiti? Bi me zavrnili?
(vir: http://www.cdk.si/sci/cl_iskrenost.htm)


Smo v času, ko si na vsakem koraku voščimo lepe praznike, vse dobro ... Ne maram ljudi, ki te ne gledajo v oči, ko ti podajo roko. Ne maram ljudi, ki ob rokovanju stisnejo roko le za toliko (ali pa je sploh ne), da dobiš občutek, da si prijel želetino. Vseeno mora biti v poplavi vsesplošnega "iskrenega" podajanja lepih želja v vsem skupaj tudi kanček osebne note.

Želim vam, da bi bili iskreni! Želim vam, da bi bili ljudje iskreni do vas!
Lepe praznike!



petek, 21. december 2007

Šment pa organizacija

Že cel teden se RES trudim, da bi naredila vse, kar sem si neko davno nedeljo (natanko 5 dni nazaj) zadala.

Ponedeljek - plan ni izpolnjen!
Torek - plan ni izpolnjen!
Sreda - plan ni izpolnjen!
Četrtek - plan ni izpolnjen!
Petek - plan ni izpolnjen!

Verjetno bi bil čudež, če bi dejansko naredila, kar sem želela, da bo narejeno. :) Končni seštevek je žalostna podoba tistega, kar bi moral biti. Darilc še ni (še ni vseh, nekaj pa le že imam), voščilnice so v obdelavi (hmmm, nekje do NY bodo že prispele). Se pa lahko pohvalim, da sem šla z vsemi, ki so me ta teden poklicali, na "kavo". To pač obvladam. ;) Mogoče bi bilo boljše, če bi napisala ta seznam. Tukaj sem normo vsekakor prekoračila za uf ... Rajši ne pomislim.

Ponedeljek: R., K., A., Ž., A.&C.&B.
Torek: R., A.
Sreda: 0 (Ja, tudi to se zgodi.)
Četrtek: B., K.&D.&A., C.&B., B.&M.
Petek: P., M.

Mislim, da sem postavila osebni rekord. ;)

Dodatek 1: Oči mi je danes prinesel nov planer. Novo leto = nov začetek -> NOT!
Dodatek 2: V resnici nisem visela samo na "kavah". Ta teden sem bila kar pridna, ampak le za druge. Zase ne, zato se mi stvari nabirajo ... Ooooo, bošček jaz ... ;)
Dodatek 3: Nisem napisala vseh, s katerimi sem se dobila ... Potem bi mi bilo pa že malce nerodno.
Dodatek 4: Ko bo velika bom SuperK. Takrat bom vse naredila v eni uri. O, ja ...
Dodatek 5: K., pejt spat!

sreda, 19. december 2007

Na tirih in na cesti

Skoraj vsak dan se v Ljubljano vozim z javnimi prevoznimi sredstvi. Nikoli se nisem pritoževala nad tem, ker se rada vozim. Ponavadi se sicer rajši peljem z vlakom (kot z avtobusom). Čeprav se vozim že zelo dolgo in natanko poznam pot, je vsaka vožnja zame zanimiva.
Vedno opazujem okolico. Vsak letni čas ima svoje čare. No, roko na srce, v resnici je narava ob železniških tirih precej dolgočasna. Edino, kar lahko človek opazuje, je rast zeljnih glav v različnih letnih časih. Zeljne glave opazujem že nekaj let. Vedno na istem prostoru, vedno jih je ogromno. Pri vožnji z vlakom je zanimivo tudi primerjanje hitrosti vlaka in avtomobilov, ki se vzporedno vozijo po cesti. Veselja je kmalu konec, ker ta vzporednost traja kratek čas. Avtomobili so seveda veliko hitrejši. Dolgčas.
Vožnja z avtobusom je precej drugačna. Na cestah se vedno kaj dogaja. Če je ura zgodnja ali pozna, potem ponavadi vožnjo popestrijo šoferji avtobusa. Najbolj zabavno je, kadar gremo čez vse rumene ali celo rdeče luči. Če naletimo na rdeči val, je seveda potrebno pritisniti na plin in izsiliti avto, dva, pet ... Smo le avtobus. In če se ves čas dobro držiš, z nasmehom na ustnicah s svetlobno hitrostjo prideš do cilja (brez poškodb). Priznam, v takih primerih sem kot majhen otrok. ;)
Vendar ponavadi temu seveda ni tako. Na cesti je VEDNO gužva. VEDNO. In VEDNO stojimo. VEDNO. Če imam srečo in sedim, potem niti ni slabo.
Ker takrat lahko opazujem ljudi v avtomobilih. Avtobus je nekoliko višji, avtomobili so zato praviloma precej nizko. Kaj vse ljudje počnejo:
- Nekaj se jih v avtu prehranjuje. Sendviči, sladkarije, sadje, ...
- Nekateri strastno kadijo. Ogabno. Avto, poln dima, je zelo pogost pojav na naših cestah. Ne maram tega. Kadar sem peljem z D., sicer on ponavadi v avtu kadi, amapak to ne šteje, ker je njegov avto "gajbica" in je poln lukenj. Posledično ventilacija dela tudi če ni vklopljena.
- Skoraj vsi pa se v avtu pogovarjajo po telefonu. Včeraj sem štela. Kar 8 od 10 ljudi (po vrsti), se je pogovarjalo po telefonu. Pri drugem štetju je bila številka nekoliko nižja, in sicer 6 od 10.

Kadar sem na avtobusu, opazujem tudi ljudi tako na splošno. Koliko jih je v avtu, kakšni so ... Vidim jih le do vratu. Kadar se mi človek zdi zanimiv, malo nagnem glavo in pogledam kakšen je. Včasih se zato srečam s kakšnim osebkom iz oči v oči. Zoprna zadeva. Potem se delam, da gledam kaj drugega, ali se praskam po glavi ...
Glede na to, da na teh prevoznih sredstvih preživim veliko časa, bi ta čas verjetno lahko izkoristila drugače. Pa ga ne. Ker takrat lahko delam nič. Razmišljam. Pokličem koga. Pošljem kakšen sms. Preberem reklamne oglase ob poti. Ali pa enostavno spim.
Rada se vozim. Ja, rada.

Dodatek: Seveda delam reklamo za javna prevozna sredstva. Je le treba poskrbeti za našo prihodnost in prihodnost naših otrok.
- Če bomo tako onesnaževali okolje, potem kmalu ... bla bla bla bla bla bla bla ...
- Če bi se več ljudi vozilo z avtobusi in vlaki, potem na cestah ne bi bilo take gužve in poslednično toliko nesreč ... bla bla bla bla bla bla ...
- Prav tako ne bi bili že zjutraj vsi slabe volje ter se jezili na ostale sotrpine na cesti ... bla bla bla bla ...
- Prihranili ne bi pa nič, ker je vse tolk k...... drago.
- Spočili se tudi ne bi, ker je treba skoraj vedno stati!

Eh, vse skupaj je začaran krog ... again and again ...


torek, 18. december 2007

Eh, pa prazniki

Rada imam praznike. Res. Ampak gre vedno kaj narobe. Ta teden imam že ves čas nek slab občutek. In moj šesti čut me nikoli ne izda. Na žalost.

Današnji dogodki so pika na i. Je že tako, da si vedno vzamem k srcu, če nekomu moje delo ni všeč. Letos je (vsemu trudu navkljub) ves čas slišati pripombe. Občutek, ko me ves čas rahlo stiska, res ni prijeten. Na srečo/nesrečo je tako, da različne informacije kaj hitro pridejo do mene. Vedno znova sem razočarana nad ljudmi, ki mi ne upajo pogledati v oči in mi povedati, kaj jih moti. Kaj sem storila narobe. Kaj jim ni všeč. Je seveda lažje govoriti drugim. Da potem ti drugi govorijo drugim. In oni drugi spet drugim. O, ja, veliko lažje je ubrati to pot.
Trenutno sicer nisem slabe volje. V bistvu sem preživela lep dan. Ko sem prišla domov, me je pričakala novica. V bistvu je bilo pričakovano. Je vsako leto tako. V taki obliki sicer še ni bilo.
Sem silno utrujena od vsega. Ampak sem prepričana, da se bom jutri zbudila brez občutka nemoči. Jutri bo vse drugače. Jutri bo vse lepše. Jutri bom spet polna optimizma. Se mi zdi.

petek, 14. december 2007

Resnica

Moja feministična stran se sladko smeji ob branju takšnih (in podobnih) zgodbic/resnic. Tale je ravno primerna času ...

Ali ste vedeli, da jeleni odvržejo rogove?
Kako se reče temu? Ali se levijo?

V začetku zime, ponavadi konec novembra do srede decembra. Jelenčice (izraz ni ravno primeren, je pa nazoren) pa jih zadržijo do spomladi, ko imajo mladičke. Kar pomeni, da so vsi božičkovi jelenčki, od Rudolfa do Blitzna, jelenčice!!!
To bi si sicer lahko mislili, kdo drug bi še zmogel tako nalogo? Vleči debeloritega moškega s prtljago naokrog čez cel svet v eni sami noči? Ne da bi se pri tem izgubil ...

Verjamem, da je temu res tako. Če tako piše, potem že drži! Če dobro pomislim, je celo logično ...

sreda, 12. december 2007

Odnosi, odnosi, odnosi ...

Danes je bil en tak čuden dan. Poln nekih čudnih odnosov. Mogoče bo bolje, če rečem, da je za mano dan poln nekih čudnih komunikacij.
1.) Zjutraj (ob 7.00) en zelo grd pogled knjižničarki, ko mi je povedala znesek, ki ga moram poravnati. In njeno "prijazno" opozorilo: "Drugič pa knjige le vrnite pravočasno ..." V takih primerih obvladam vso (negativno) neverblano komunikacijo.
2.) Pridem domov. Poplava v kurilnici. Mami je slabo zaprla vrata pralnega stroja. Sledi kombinacija verbalne in neverbalne komunikacije. In cepetanje z nogami, ker nisem vedela kaj naj naredim ...
3.) Malo daljša debata z osebkom, s katerim tako ali tako ne prideva nikoli skupaj. In očitno tudi nikoli ne bova. Seveda jaz nisem čudna. Čuden je on. Zdaj naj ga pa prosim nekdo opozori, da bo tole prebral, če slučajno sam ne bo opazil. ;)
4.) Vmes neke prijetne debate. Zanimivo, kako različni smo si ljudje. Z nekaterimi se lahko pogovarjam ure in ure ... in se super razumem. Z nekaterimi pa ne gre in ne gre. vedno neki nepotrebni konflikti. Nisem dovolj pametna, da bi razumela v čem je skrivnost vsega tega. Mogoče kdaj kasneje, ko bom velika ... aja, sej sem že ... ;)
5.) Z B. se itak vedno super razumeva.
6.) Pot domov sem "previsela" na telefonu in stalnem pregovarjanju. Kdo ima prav in kdo ne. Kaj bi morala vedeti in česa ne. In podobno ...
7.) Na busu nesramen ignorantski odmik. NE iz moje strani. Jaz pač taka nisem ... he he he ...
8.) Malo glasnejše pregovarjanje z bratcem. To se zgodi večkrat.
9.) Večerne ure sem preživela v hinavskem prigovarjanju tortici (v bistvu piti), ki jo pečem sestrici za jutri ... za v službo. MORA biti dobra.
10.) Sej bi še kaj napisala pa rajši ne bom. ;)

Sej sama vem, da sem včasih čudna. Ne maram se recimo pogovarjati po telefonu. Večino stvari uredim preko sms-ov ali mailov. Včasih zahtevam, da so vsi prijazni z mano, vse delijo z mano, čeprav sama delam ravno obratno. Nikoli ne povem veliko o sebi, v bistvu skoraj nič. Saj v končni fazi to nikogar ne zanima. Se mi zdi.
Eh, čudna sem. Pa kaj. Še vedno se lahko zgovarjam na svoje tri podosebke. Jaz nič kriva ...

sobota, 8. december 2007

Ko se pri nas zakajamo ...



Nikoli nisem kaj prida kadila. Moje znanje o tobačnih izdelkih je bilo pod splošno razgledanostjo. Potem sem dobila delo v M., in sicer na oddelku z revijami in tobakom. Da sem bila v tistem času najbolj informirana (o tračih, horoskopu, modi, političnem dogajanju ... skratka vse, kar sem lahko prebrala med službenim časom) oseba daleč naokoli seveda ni treba posebej poudarjati. Marsikaj sem se naučila tudi o tobačnih izdelkih. Ob prihodu nisem ločila med trdimi, mehkimi, klasik, lajt, slim, super lajt, ultra lajt, blu ... vse je bilo isto. Da o številnih cigarilosih, cigarah, tobaku za njuhanje, žvečenje, zvijanje, pipo ... sploh ne govorim. Na koncu sem seveda vse obvladala (in preizkusila). Da si mi posebej ljubi cigarilosi z okusom, je vedel tudi moj najljubši trgovski potnik. Dokler nisem odkrila vodne pipe. Letos na morju so me članice familije M. okužile s šišomanijo. Odlično! In potem moj najmlajši bratec naznani, da mu bo kolega prinesel vodno pipo. Jupijuhej ...

Šiša je prispela. V ličnem kovčku. Je še kar lepa. Modre barve. Majhna. Zraven so seveda klešče (ki ne delajo), 5 različnih tobakov in oglje.

Včeraj sem predlagala, da preverimo, če je sploh uporabna. Z B. sva se najprej "sprla" kateri tobak bomo uporabili. Po žrebu je zmagal on. Karamela.
Kaj hitro se je izkazalo, da nisva ravno vešča v teh zadevah. Rešil naju je bratec, ki je (spet) pokazal svoje skrite talente. Dnevna soba je bila kmalu popolnoma zakajena.

Zaključek:
Rajši imam sadne okuse. Moj brat ima velika pljuča. Oči zna zelo dobro zavijati z očmi. Mami ima strašansko srečo, da je včeraj ni bilo doma (v bistvu jo imamo mi).
Vodna pipa je spet na svojem mestu in čaka na nove izzive, nove tobake, nova usta ... karkoli že.

petek, 7. december 2007

Punčka iz cunj

Ko sem bila še majhna sem včasih opazovala mami, kako počasi in vztrajno nekaj šiva. Ven in noter. Uporablja niti različne barve. Na koncu je nastala zanimiva "slika". Nato so me poučili, da je to gobelin. V tretjem razredu osnovne šole sem se zato vpisala v krožek ročnih del. Naučila sem se:

  • osnov "šivanja" gobelina,
  • štrikati smo v eno smer in samo en vzorec,
  • kvačkati samo osnovno "vrsto" (ne znam nakvačkati šala, ker namesto lepe podolgovate oblike nastane trikotnik),
  • opravljanja (to znam na vse načine, z vseh strani, z različnimi vzorci, ... ).

Zdaj sem velika in še vedno ostajam pri osnovah ročnih del.

Zadnjič sem dobila vabilo na delavnico, kjer naj bi se delale punčke iz cunj in okraski iz slanega testa. Sliši se zanimivo, ampak nekako ne zame. Čeprav so me punčke iz cunj močno privlačile. Splet okoliščin potem ni bil na moji strani in sem srečala S., ki me vseeno prijavil na to delavnico, zraven sem "potunkala" še L., da bom imela vsaj družbo ...
Sva šli ... Nikogar nisva poznali, nisva imeli pojma, kaj morava delati. Nekako sva nato napolnili punčko, jo zašili, potem pa nemočno gledali naokoli. Prijazna gospa nama je "posodila" volno, da sva lahko naredili lase. Moja punčka ima zelo lepe lase. Take malo hipi. Ja, lepe.
Seveda punčka ne sme in ne more biti ne oblečena. Lotili sva se še tega. Nisva ravno rojeni šivilji/krojačici, zato sva porabili kar nekaj blaga, preden sva vsaj približno ukrojili najini oblekici. Gospa profesionalna šivilja nama je zatrdila, da je velikost ravno prava. In gospa profesionalna šivilja nama oblekic ni hotela zašiti s šivalnim strojem, ker so bile vse njene kolegice pred nama. Šment. Sva po hitrem postopku odšli.
Naslednji dan sem doma poskušala ročno sešiti oblekco, ker se mi je punčka smilila. Ves čas se mi je zdelo, da jo močno zebe. Čeprav tega ni bilo zaznati na njenem obrazu. Mogoče zato, ker še nima oči, noska in ust.
Sem sešila ... prišila še zelo lepo čipko, ki mi jo je dala mami. Res lepo. In oblečem punčko. Prevelika. Močno prevelika oblekica. Moje razočaranje pa tako veliko, da je še danes nisem dokončala.
Punčka čaka na moji mizi. Brez obraza, oblekice in brez imena (ima pa lepo frizuro).

Moja nova ljubezen

Težko rečem, da je lep. Težko rečem, da je privlačen. Težko rečem, da je idealen. Ampak ljubezen je pač slepa.

Začelo se je v sredo. Pri nas je navada, da Miklavž nosi že proti večeru. Letos me je Miklavž poklical, da naj pridem k njemu v službo po kartico in grem nakupit vse potrebno. In sem šla. Zvečer sva z B. tako kot majhna otroka odpirala Kinder jajčka in sestavljala figurice. Oči je bil pred tem v Lj. in je kupil neke novoletne okraske. Z veliko vrečo je tako ponosno prikorakal ter končno le pokazal novo pridobitev. Božička. Takega, ki pleza. Jojmene.

Nato ga je obesil v dnevno sobo. Lučke še ne gorijo, ker je vtičnica predaleč. Čez kak teden bo šel ven. Na balkonsko ograjo. Do takrat pa nemo gleda proti meni, kadar sedim pred računalnikom. Včeraj sem zaznala prve znake. Nekaj je na tem Božičku. In se gledava. Vsak dan sva si bolj simpatična. Njegove modre oči ter rdeča lička mi vedno privabijo nasmeh na ustnice. In njegova vztrajnost. Kar pleza in pleza. Neverjetno.

Če dobro pomislim res ni napačen. Ves čas je tiho in me le posluša. Zgleda kar zdrav. Toplo je oblečen, najbrž je finančno preskrbljen. Edino, kar me skrbi je to, da očitno nima službe, ker ima vedno čas, da visi (dobesedno) pri meni. Mogoče je le na daljšem dopustu.

Oh, ljubezen, ljubezen ...
Dodatek: Vnelo se mi je oko. Zato imam veliko časa. Očitno. Večer bom preživela s svojo novo ljubeznijo v romantičnem vzdušju, čeprav sem mislila, da bom šla lahko na kuhano vino v Lj. Hmmmm ...

sreda, 5. december 2007

...

Ti, ki se ne oglašaš na telofon.
Ti, ki ne odgovarjaš na sporočila.

Ko nemočna stojim na stopnicah preljubega FF-ja in z velikimi očmi gledam proti postaji avtobusa št. 6, kjer je prehod za pešce in od koder ponavadi prideš ... in te ni!
Ko besno čuvam stol ob meni in podim slovenistke stran ter zatrjujem, da zagotovo prideš.
Ko med predavanji potiho prisluškujem korakom na hodniku, če morda zaslišim tvoje stopicljanje ... in je vse tiho!
In nenazadnje, ko nimam nikogar, ki bi z mano zavijal z očmi ter se zgražal ob reakcijah norih slovenistk.

Upam, da ti Miklavž in Božiček prineseta nov telefon. Tak, ki te bo udaril po glavi, ko te bom klicala. ;)

Da ne govorim, da tudi A. in C. nikoli ne zaideta do kake učilnice, kjer se odvijajo predavanja. ;)

Dodatek: V resnici sem bila ta teden čisto malo na faksu. Ampak takrat očitno zeloooo samaaa ...

ponedeljek, 3. december 2007

Moja ...

... postelja je samo moja. Zato se ji tudi tako reče: Moja. Kar pomeni, da sem zelo občutljiva. Kadar gre za mojo posteljo, seveda.
Načeloma nisem preveč tečna, kadar se gre za osnovne življenjske pogoje. Malce sem pa tečna, če se kaj spremeni z mojim ležiščem. Moja soba je zelo majhna, kar pomeni, da je tudi postelja nekoliko skrajšana. Ampak se skoraj ne opazi. Praviloma nimam pospravljene sobe. Ker je to nemogoče. In ker nisem ravno redoljuben človek. Kar se pa postelje tiče, sem pa zelo zoprna. V poštev prideta samo dve posteljnini, in sicer modra z belimi rožami (zraven paše rumena rjuha) in rumeno-oranžna z nekimi vzorci (zraven paše zeleno-modra rjuha). Druge variante NI. Včasih izjemoma dobim belo rjuho, če druga ni oprana. Grrr ...
Ker je v moji sobi baje močno sevanje, imam pod rjuho posebno zaščito in neko "ovco", ki nevemkakoseimenuje. To je to.

Logično, da v moji postelji spim samo jaz. Enkrat samkrat sem dovolila M., da prespi pri/ob meni. Izjemoma sva skupaj spali s sestrično, ko je bila še premajhna, da bi spala sama. Sedaj je že večja (in smrči), tako da jaz spim v dnevni sobi, ona v moji postelji. Dovolim tudi K., da npr. po novoletni zabavi spi v moji postelji (jaz pa v dnevni sobi).
Verjetno tudi ni prijetno spati ob meni. Moti me namreč vse. Slišim vse. Točno vem, kdaj se ponoči vrne brat domov, kdaj gre pes iz ute ven in obratno, kdaj gre kdo spat, kdaj pride sosed iz nočne, kdaj oči zjutraj vstane, ... Pa ne zato, ker bi me vse to zanimalo, ampak enostavno vse slišim. Baje spim z napol odprtimi očmi, torej imam res vse pod kontrolo. Nehote. ;)
Mogoče sem pa zato ves čas sitna -> ker slabo spim!

V glavnem, imam eno veliko pridobitev. Novo oranžno odejo. V soboto sem jo oprala. To pomeni, da sem v prostorček za mehčalec zlila velikooo dišeče tekočine in posledično je moja nova pridobitev zelo mehka in mhmmmm ... diš
eča.

nedelja, 2. december 2007

Luštno je ...


Vau, ne morem verjet. December je. November je minil kot bi mignil. Ponavadi je november precej dolgočasen mesec. Tako kot npr. januar. Luštno.

Včeraj sem bila na srečanju mentorjev mladine. Imeli smo tekmovanje. In potem "druženje". Luštno.

Baje bo čez 14 dni spet žurka z isto družbo. Luštno.

December je lep mesec. Lučke. Sneg (upam). Super vzdušje. Luštno.

četrtek, 29. november 2007

Ljubezen (z veliko začetnico)

Že dolgo me zanima, kaj je to. Kdaj veš, da je to to? Kdaj imaš nekoga zares rad? Včeraj sem se (z nekom) lotila zadeve malo bolj resno. ;) Nekaj prijateljev sva povprašala, kaj mislijo o tem. In poskušala sestaviti definicijo.

Že zjutraj mi je R. povedal naslednje:
"Nekoga maš res rad, ko v vsakem trenutku pogrešaš njegovo odsotnost in ne mine dan, da nanj ne bi pomislil. Če se poklopijo še drugi dejavniki in kriteriji, je to to."

Objavljam še tri mnenja:

D: "Če imaš nekoga res res, postaviš njega na prvo mesto. Ali drugače, njegova sreča ti je bolj pomembna od lastne."

L: "Kar zgodi se. Čutiš. Nekaj je v tebi, kar te vleče k nekomu. Podzavestno. Čeprav je vmes kakšna ovira. Se ne moreš upret. Ne oziraš se na moteče dejavnike. Zdi se ti, da se dotikaš zvezd. Simpatična ti je vsaka poteza, pa čeprav čist banalna. Najbrž si sam niti nočeš priznat, da se nekaj dogaja, ampak samo uživaš. Ponavadi vsi drugi vidijo prej kot sam. Ful dober občutek! Ne morš falit!"

D: "Najprej se morš fejst znoret, potem pa pride pravi ..."

Do prave definicije nisem prišla. Ne vem, kako to zgleda. Ali pa mogoče čisto malo ... Verjamem pa, da vsak zadevo doživlja drugače. Kaj mislite vi?

Moja draga C., ti pa ne poslušaj mene (in mojih treh podosebkov), ampak poslušaj srce (in A., ona je pametnejša). ;) Čeprav ti noro kimam, vedi, da sem dvojček in se spopadam z istimi težavami kot ti.



sreda, 28. november 2007

Jutro

Rada imam jutra in rada imam večere. Tisto vmes je kr neki. ;)

Sicer imam težave z jutranjim vstajanjem. Težko vstanem kadarkoli, če je to ob 6h ali pa ob 9h. Ampak se največkrat prisilim, da vstanem zgodaj. Kot danes. Res pa ne maram hodit na jutranje vlake (in buse), kjer kar mrgoli najstnikov, ki mislijo, da je ves svet njihov. Vem, da sem bila včasih ista, zato se temu raje izognem.
Danes se nisem. In tako sem sedela ob paru. Fant in dekle. Recimo jima Ana in Matej (čeprav sta bila najbrž Nenad in Mirela). Stara tam nekje 15 ali 16 let. Jima je bilo nerodno, ker se imata rada. Se nista upala pogovarjati. Pisala sta si na mobitel in si ga izmenjavala. On je šel eno postajo prej z vlaka kot ona. Se postavil pod okno in ji mahal. Simpatično. ;)
Pridem na glavno postajo in grem proti mestu. Najprej na kavo v moj najljubšejši lokal. Sama. Tega me je navadila Petra. Tako lahko prelistam časopis in opazujem ljudi, ki hitijo mimo. Potrdim dve dogovorjeni "kavi" za popoldne. Ura je 8.oo in počasi se odpravim naprej. Srečam znanca, ki gre vedno ob isti uri po isti poti v službo. Modrujeva o življenju. Potem greva vsak v svojo smer.
Namesto na faks zavijem v knjižnico. Pišem. Se pogovarjam z Rokom. O resnih stvareh. Preveč resnih za tako zgodnjo uro. ;) Potem bom šla vseeno na predavanja.

Upam, da me čaka lep dan. ;)

Dodatek: SEJ SEM VEDELA, da bo danes lep dan. ;) Najprej izvem, da se C. seli v Lj. Jupiiiii ... Potem grem na kavo z A., na faks, s faksa (to je bilo izvedeno zelo hitro), po mestu z B.(sva šele danes opazili, kako lepo je vreme, kadar nisva na predavanju), na čaj z M., na bus, na kavo s K. in sedaj sem tukaj. Vmes izvem, da se je KONČNO rodil naš prvi gasilček ŽIGA. Tolk dolg sem že vedela, da bo fant in da bo Žiga, da me je že vse bolel, ker nisem smela nikomur povedat (no, sej B. in D. sem povedala, ampak onadva ne poznata in to ne šteje). V glavnem, mi veri hepiiiiii. ;;)))
In ja, sej grem domov, no ... ;)

nedelja, 25. november 2007

The žurka

Namesto da bi sedaj lektorirala, pišem na blog. Saj bo počakalo. Vedno počaka. In bom spet šla pozno (ali pa zgodaj) spat.
Včeraj sem bila na žurki. Sem se imela res fino. Razen tega, da sem enkrat pošteno odletela (kater idiot poliva šampanjec po tleh?!?) ... Z A. sva se zeloooo zabavali. ;)
Sem slišala številna prepričanja, da bom napisala kaj "sočnega" o včerajšnji/današnji žurki. Ne sme manjkat slika (sem celo naredila nekaj ne preveč lepih).

No, da bomo vsi srečni: Luštno je bilo. Nimam nobenih pripomb. Komunikacija je bila ok, kajne M.?
Slika je pa na msn-ju. ;)

In še danes si pojem: Ne grem na kolena ...

TO JE VSE!!!!

sreda, 21. november 2007

Občudujem ...

... par ljudi, ki so ustvarili/izumili predmete, ki mi lajšajo življenje. Nimam pojma, kdo to so. Mogoče si bom kdaj vzela čas in pobrskala ter jih poiskala. Ampak dvomim. ;)
Torej, občudujem tistega, ki je izumil:

  • Leče ... ne predstavljam si, da bi mogla ves čas z očali skakat naokoli. Vidim, vidim, vidim ...
  • Računalnik, internet in vse v zvezi s tem. Vem, da tukaj sodeluje več ljudi, ker ... tako pač je.
  • Kavo, ker je del mojega vsakdanjika. ;)
  • Tople radiatorje, ker me zadnje čase vedno zebe.
  • Mobitel!!! Nimam pojma, kako sem včasih živela brez te male napravice. Zelooo rada pošiljam sms-e. ;)
  • Hladne, deževne dni, ko lahko sedim na toplem in berem in se imam oh in sploh fino (pa ne prepogosto).
  • Dobrovoljne ljudi, ki me VEDNO spravijo v dobro voljo.
  • Nimam pojma, kaj še ... najbrž bi se našlo še kaj. ;)
Enkrat sem že pisala o stvareh, ki so mi pri srcu. Ampak je ta tema tolk fina, da sem jo mogla še enkrat izpostaviti. ;)

Danes sem bila na zdravniškem pregledu (kamor so me poslali gasilci). So me piknili v prst, ker so žile premajhne. In sem zdrava. ;) Tako pravijo ... Jaz samo modro prikimavam.

Dodatek: Tale tema je kr neki. Sem mogla nekaj napisat, da prebijem led ...

petek, 16. november 2007

ODMOR


Vzela si bom odmor. Pritisk je premočan. Ne želim vedno znova in znova zagovarjati napisanega.

Se opravičujem vsem, ki sem jih omenila in prizadela.

četrtek, 15. november 2007

Pesniška zbirka (!!!)

Z B. sva danes nekaj minut po končanem (sicer strašno zanimivem) predavanju o Cankarjevi Šentflorjanški dolini začutili najino poslanstvo. Najin talent za pisanje poezije je končno prišel na plan.

Od takrat naprej se vse odvija z nadzvočno hitrostjo. Torej, v kratkem bo izšla prva pesniška zbirka z naslovom Muca(aaaa).
Naslovna pesem je danes prvič javno objavljena, in sicer:

Moja muca je, (a)
ker je. (a)

Moja muca je lepa, (b)
ker šepa. (b)
Moja muca je lepaaaa, (b-1)
ker šepaaaa. (b-1)

Pesem je zagotovo ena največjih stvaritev vseh časov.
Sestavljena je iz dveh kitic. Prva kitica je sestavljena iz dveh verzov, druga iz štirih. Gre za moderno pesem (celotna oblika) z nekaterimi tradicionalnimi elementi (kitice s štirimi verzi poznajo številni pesniki). Rima je izredna (označena v modri barvi). Sicer še nikoli rabljena in zato toliko bolj pomembna. Ime bo seveda dobila po naju (odvetniki se še prepirajo o tem).
Pesem je:

  • ljubezenska (osebni zaimek moja plus pridevnik lepa sta tipična elementa ljubezenske pesmi, kaže se tudi ljubezen do narave),
  • domovinska (muca -> domovina, ki z glagolom je kaže na obstoj ter trdnost naše države ter pridevnik lepa, ki poudarja lepoto naše domovine, predvsem številne gozdove, jezera, reke, prijazne ljudi ...),
  • (družbeno) kritična (glagol je lahko interpretirmo kot jesti, torej muca se prihranjuje, kar opozarja na trenutno stanje v državi, kjer cene stalno naraščajo, poudarek je predvsem na živilih, lahko razberemo tudi trenutno zmedeno stanje v vladi),
  • socialna (muca sicer šepa, vendar je vseeno lepa -> poziv k strpnosti, enakopravnosti, medsebojni ljubezni ter prijateljstvu),
  • zgodovinska (muce obstajajo že od nekdaj).

Zavedava se, da sva s svojimi pesmimi, ki so vsebinsko res zelo pomembne (predvsem za naše potomce, ki lahko razberejo trenutno vzdušje v državi), povzročili revolucijo.
  • Pesniške zbirke so že razprodane.
  • Z naslednjim šolskim letom bova v učnem načrtu za osnovne in srednje šole. Fakultete (zaenkrat FDV, Ekonomija, Pravna in Medicinska) bodo uvedle obvezni predmet Poezija B. in K., Filozofska fakulteta pa uvaja samostojno študijsko smer.
  • Prešernov trg že prenavljajo (najbrž ste opazili številne delavce, zaprt je skoraj celoten prostor). Namesto kipa Franceta Prešerna bo stala tam najina skulptura (na natečaj je prišlo 21.007 zanimivih predlogov, o točni obliki se odvetniki še prepirajo).
  • Zaenkrat sva navadnim smrtnikom na voljo od ponedeljka do petka v intelektualni beznici Podnevi & Zvečer (kjer odgovarjava na vprašanja in dajeva avtograme).
  • Za vse ostalo se pogovorite (in dogovorite) z najinimi ljudmi.

Res je! Ne more biti vsak navaden človek pesnik!


sreda, 14. november 2007

Same dobre stvari


Ne smem pisati samo o slabih stvareh. O ljudeh, ki me prizadanejo. O besedah, ki me prizadanejo. O stvareh, ki me motijo.
V resnici ni vse tako negativno. Sploh ne. Blog je očitno moja kanta za smeti, ki potrpežljivo prenaša vse moje izbruhe slabe volje. ;) In posledično vsi, ki ga berejo oziroma berete.

V resnici je ta teden prav prijeten. Sicer naporen, ker sem večino časa ne doma, ampak povsod drugje in hodim (pre)pozno spat. Vstajam pa itak (pre)zgodaj. ;;)))
Ampak je fino. Res.
Lepoooo jeee ... Zeloooo jeee lepoooo ... Zelooo seeee imammm lepoooo ... ;)

torek, 13. november 2007

Zlobna, bolj zlobna, Katja

To mi je rekel moj lastni brat. Da sem na najvišji točki.
Zelo zlobna.
Najbolj zlobna.
Najzlobnejša sploh.
In to zato, ker sem ga vprašala, če je že zdrav (zaradi slabega počutja je danes ostal doma). Čisto nedolžno vprašanje. Ker me res zanima, če se že bolje počuti.

Očitno je res nekaj narobe z mano. Me že pošteno skrbi. Ker M. mi je danes rekel, da sem nesramna. Da ne znam komunicirat pa že itak vem!

Resno se sprašujem, če ni osebka na tem svetu, ki bi mi kdaj povedal, da imam mogoče tudi kakšno pozitivno lastnost. Očitno bo treba nekaj narediti. Porajajo se mi različne rešitve. Sklenila sem torej naslednje:
- Nehala se bom šaliti, ker potem ljudje ne ločijo več šale od resnice.
- Šla bom na šnelkurs branja misli. Ker nekateri mislijo, da jim berem misli in točno vem, kaj v tistem trenutku hočejo od mene.
- Ljudi bom prosila za usluge, če RES ne bom našla druge rešitve.
- Začela bom prebirati literaturo o duhovnosti t
er iskala svoj notranji jaz, da ugotovim, če je res zloben in nesramen.
- Vsak dan bom naredila vsaj 10 dobrih del (da se oddolžim za vse, kar sem naredila slabega).
- Poklicala bom vse ljudi (kar po abecedi v imeniku) in se jim opravičila, ker sem taka kot sem!

Trenutno sem otopela. Zdi se mi neumno. Če komu ne paše(m), naj me pusti pri miru! Ni me pa treba konstantno opozarjat na moje negativne lastnosti.
Kot sem danes že enkrat rekla: Počutim se kot majhen otrok, ki dela vse narobe!


Dodatek: Priznam, da je bila njegova izjava (še kar) izvirna. ;;)))

nedelja, 11. november 2007

Bi kdo ... ?


Dolgočasno je, če vedno pišem samo jaz. Zato upam, da se najde kdo, ki bi na mojem blogu kaj objavil. ;)
To bi bilo zelooooo zanimivo. ;)

Čakam, upam, želim, vabim, pričakujem ... kakršenkoli odziv. ;)

Nooooo?

petek, 9. november 2007

O pisanju ... na blog


Nikoli nisem pretirano ustvarjala - pisala.
Dnevnik: Kakšen dan ali dva, potem sem pozabila nanj.
Knjiga: S Petro sva enkrat pisali knjigo o Barbari (še v oš). To je bilo zanimivo. Zapisovali sva vse, kar je počela, kako je bila oblečena (tudi narisali), s kom se je pogovarjala ... Kmalu je ugotovila, da nekaj skrivava pred njo ... in je bilo vsega lepega konec.
Pesmi: Hmmm, nič omembe vrednega.
Članki: No, včasih sem kaj napisala za občinski časopis (oz. še napišem). Že drugo leto urejam lokalnega. Posledično napišem tudi kakšen članek. Predvsem pa seveda "težim" drugim. ;)

Potem pa nekega lepega dne pade odločitev, da bom začela pisati svoj blog. Sem začela ... in še pišem. Mislim, da lahko brez pretiravanja povem, da sem dosegla osebni rekord.
Nikoli ne razmišljam o čem bom pisala. Pišem, kar se mi pač v tistem trenutku dogaja (v življenju in v glavi). Seveda pa resno vzamem, ko mi nekdo reče: "To je tema za na blog!"
In v tem grmu tiči zajec. Edina stvar, ki me pri vsem tem moti. V bistvu nimam "svobode", ker moram ves čas paziti, da koga ne užalim. Da koga ne omenim, če tega ne želi. Da se komu ne zamerim. Da ne povem, kar si v resnici mislim.

Zdej sem spet v situaciji, ko bi napisala zanimivo zgodbo. Ne upam!
Je pa vse skupaj dobra vaja za življenje ... Pa ja!

četrtek, 8. november 2007

Packe!!!!

Tako lepo in mirno jutro ->NOT!

Ste imele srečo, da sem še spala in sploh nisem dojela! Sicer bi pa kar verjela. Če je B. zraven, je vse mogoče!

sreda, 7. november 2007

En čisto navaden dan!

Pozno sem šla spat, ker sem se do pol enih pogovarjala z dvema osebkoma. Eden je šel na pivo (x5) sredi tedna in se mu je dogajal, drugi je imel pestre praznike in je bilo tud zanimivo. Zunaj je bila spet prava norišnica. Nekaj mačkov se je drlo (ne vem, al se spet "parijo" al kaj), potem naš pes, pa sosedov, pa dva od drugih sosedov, pa dva iz sosednje vasi, pa ... za popizdit!
Sem šla spat.
Vstala sem ... rajš ne povem kdaj. Obesila perilo, povedala psu, kar mu gre in našla v nabiralniku disketo (verjetno so gor članki). Iščem. Prvi računalnik - nimam kam dat diskete, drugi - isto, tretji - isto ... Šest računalnikov, nobene enote za disketo. Sem našla v kurilnici še enega, ki je priklopljen in IMA enoto za disketo, ampak se neki čudnega kaže na monitorju. Mislim, da ta računalnik povezuje vse ostale po hiši. Rajši ničesar ne pritiskam, ker hitro kaj pokvarim.
Pozanimam se. Tudi sosed nima enote za disketo.
Padla je pomembna odločitev glede jutrišnjega dne. Sedaj sem mirna.
Skuhat sem šla puding za kosilo. Ves čas sem stala zraven in je šlo valda mleko čez ... povem nekaj neprevečlepihslovenskihbesed ... pospravim ... in še vedno smrdi!
Pokličem staro mamo. Zadnjič je padla in smo šli k zdravniku. Poznam že vse stare mame od Trojan do Ljubljane, ker v čakalnicah je vedno 100 ljudi in vedno čakaš in čakaš in čakaš ... slišiš veliko "zanimivih" zgodb. Glavno je, da imajo vse najboljše vnuke! Nekaj jih je z mano delilo usodo na samem kraju. Mama si je zlomila rebra. Sedaj počiva in ji je dolgčas.

In sedaj sedim tukaj in pišem. Na tv-ju je Srečna linija (zakon!!). Pijem pravi čaj. Pomarača s cimetom. Zelo rada kupujem različne čaje. Pijem jih pa ne preveč rada.
Zdaj se grem počasi delat, da sem/bom koristna! Čaka me še nekaj neobdelanih člankov.

torek, 6. november 2007

Čudež!!!!!

Pa sem ga dočakala! Marca bom dobila novo sestrično!

Dejstva:
1.) Zadnjo sem dobila približno 10 let nazaj.
2.) Vsi bratranci in sestrične (po obeh straneh) smo že precej v letih.
3.) Tega res nisem pričakovala ...

JA, čisto pravi čudež. Čudeži so SUPER! Vsak mesec bi morala čakati na kakšnega.

Dodatek: Noro, koliko otrok se zadnje čase pojavlja okrog mene. Novembra (25.) pričakujemo še eno jokajoče bitje (od naše prve poročene gasilke). Se že veselim!

petek, 2. november 2007

Nov mesec ... nova odločitev ...

Nov mesec je čas za nove odločitve. Moja je čisto preprosta. Odločila sem se, da hočem ta mesec čudež. Hočem, da se mi nekaj zgodi in bom rekla: "Čudež!".

Sicer težko definiram, kakšen čudež pričakujem. Ker močno dvimim, da sem se že s kakšnim srečala. Ampak verjamem, da je z vztrajnostjo in potrpežljivostjo vse mogoče. November je idealen mesec za take stvari. Verjetno še ne bo snežilo, zato čudež nima izgovora v zvezi s tovrstnimi nevščečnostmi. Ni še čas večjih nakupov, torej to tudi ni izgovor. Ni čas dopustov, trgatve, izpitno obdobje, ... Čas je idealen!!!

Do usodnega trenutka mirujem. Ne bom pisala na blog, ker sem se odločila, da bo naslednji veliki naslov ČUDEŽ!

Čakam, čakam, čakam ...

sreda, 31. oktober 2007

Napad

Včeraj se dobre volje vrnem s Petrinega rojstnega dneva. Se priklopim na msn. Se pogovarjam z določenim osebkom. In kar naenkrat padejo obtožbe. Da sem čudna. Preveč resna za svoja leta. Se ne znam zabavati. Se ne znam sprostiti. Se nikoli ne šalim.

Sprašujem se, kdo ima pravico, da me takole obsoja? Zakaj? Saj me sploh ne pozna! Sem res taka? Če nimam navade, da med tednom hodim na pivo in se vsak vikend na mrtvo napijem, torej nisem normalna. In če mi gre na živce, da mi ljudje pošiljajo maile s čudno vsebino (beri slečene moške in ženske, ki seveda ne premikajo šahovskih figur, ampak se zabavajo drugače) in to tudi povem, sem preveč odrasla za svoja leta.

Ne vem, ne vem, ne vem, ...

torek, 30. oktober 2007

Živek Oskar

Oskar je moj skrivni prijatelj. Včasih je bil Oskar žival - kojn. Kojni so že izumrli. Oskar je prišel v moje življenje, ker sem rabila pravega prijatelja. In evo ga, pride v vsej svoji drugačnosti.
Oskarjeva zgodba je zanimiva. Že od nekdaj živi na našem planetu. Opazuje naš način življenja - kako živimo in kaj delamo. Enkrat je naš planet poskušal rešiti. Ker je bil dober in ker je želel dobro. Pa ga ljudje nismo sprejeli. Nismo sprejeli njegovih idej, ki bi pomagale k boljši kvaliteti življenja. V bistvu je šlo za eno samo idejo. Ljudje bi si morali prisluhniti. In morda kdaj upoštevati tudi drugo mnenje, ne le vztrajati pri svojem. Oskar je bil razočaran. Ljudje nismo kot bi si on želel. Nismo prisluhnili, ampak smo šli po svoji poti naprej. Ko je tako prehodil skoraj ves svet in nikjer ni uspel s svojimi idejami, se je zatekel v tišino. Odločil se je, da bo tudi on kot človek. Z vsemi lastnostmi, ki označujejo človeka. Ker kot kojn ni mogel več živeti. Preveč ga je bolelo. Tako je kojn Oskar postal živ(al)(člov)ek ali živek. Večino časa sedaj preživi v knjižnicah in bere pravljice.
Le zvečer se prikrade v moje misli in me posluša, če analiziram stvari, ki so se mi zgodile. Včasih me pokara, včasih me pohvali, večkrat tudi kaj svetuje. Oskar je faca. Brez njega zvečer ne morem zaspati. ;)

Dodatek: Ni potrebe po analizi moje osebnosti. Želim, da bistvo mojega Oskarja najdete drugje. ;)

ponedeljek, 29. oktober 2007

Iti ali ne iti (na Dunaj)???

Kraj: Semafor (lokal)
Čas: 20. 23
Prisotne: Ditka, Polona, Tadeja in Jaz

Punce sedimo in klepetamo. Tadeja seveda zamuja. Več kot pol ure. Ko končno pride ...

Tadeja: "Hej, kako ste? Kaj se pogovarjate? Nisem z avtom. Kakšen je plan? Js nimam še nič spakiran. Jutr mam ob 13.50 letalo v Mariboru. Ker debil si kupi letalsko karto za Mb? Vseen, če bi šla z Brnika, to še za benz ni ..."
Ostale: "V redu. Nič zamudila. Kino še ne vemo. Wtf? V Mariboru je letališče?"
Tadeja: "Kaj je novega? Jaz, najprej ti, ki prva greš."
Jaz: "Nič posebnega ... blablabla ..."
Tadeja: "Bla bla bla bla ... bla bla bla bla ... bla bla bla ... Baje gre strela lahko skozi letalo in potem nastane taka krogla ... je to možno ... kako nastane strela ... bla bla bla ..."
Ditka: "To smo pa mi delali v Hiši eksperimentov ... bla bla bla ... ioni hočejo pridt do zemlje ... bla bla ... to na letalu čist možno ... to se da zvedt na spletni strani nevemkakosereče ..."
Tadeja: "Bla bla bla bla ... kako se reče v angleščini ioni ... bla bla bla ..."
Ostale: "Najbrž isto kot pri nas. Kdo bi vedel?"

(Pika vztrajno molči in si misli ... kdo ve kaj ...)

Jaz: "Moram it ... avtobus ... cel dan v Ljubljani ... jutr zgodaj vstat ... kdaj se spet vidimo?"
Tadeja: "Za novo leto ... fak, ti še nisi bla pr men na Dunaju. Js sem že 5 let tam. No, v bistvu 4. Če odštejem, da sem bla vmes še drugje, pa počitnice ... recimo vsega skupaj dve leti in pol. V glavnem, morš pridt!!!"
Jaz: "Ammmm ..."
Tadeja: "Zdej je še Ana gor, itak da morš pridt."
Jaz: "Ditka tud še ni bla ... bo šla z mano ... ammm, ne vem ... no, sej en vikend bi pa res lahko ... Ditka?"
Ditka: "Ja, lahko."
Jaz: "Pa ne vem, zagotovo je več razlogov proti kot za."
...
In sem šla proti glavni postaji. Za las ujela avtobus in zdej se lotevam seznama razlogov za (in proti), da grem na Dunaj (ali pa tudi ne).

PROTI:
1.) Nimam časa (hmmm).
2.) Zelo sem navezana na svoj dom (khmmm).
3.) Težko spim v tuji postelji (to je pa res).
4.) Ne znam dobro nemško. Znam natanko tri stavke.
-> Ich bin Katja.
-> Ich habe nicht gelernt (najbolj pogost stavek, ki sem ga izrekla v gimnaziji).
-> Das ist nicht genug (najbolj pogost stavek, ki sem ga slišala od prof., preden je zapisala enico
v redovalnico).
5.) V resnici so moji izgovori bedni.

Torej, Ditka in ostale, kdaj gremo na Dunaj???

(pre)Dolgčas

A ni dolgčas? Sej vem, da vedno rečem, da meni ni nikoli dolgčas. Samo danes mi pa je. Ker sedim v knjižnici in čakam Anito. Ker mam sicer knjigo in gradivo (za učenje) pri sebi, trgovine pred nosom ... in se mi nekako nič ne da. Mogoče je kaj takega v zraku.

Ah ja, ... ;;)))

petek, 26. oktober 2007

Idealen dan

Ob petkih sem doma. Na faksu nimam obveznosti, kar pomeni, da mi ni treba v Ljubljano, kar pomeni, da mi zjutraj ni treba zgodaj vstati, kar pomeni, da lahko spim. Kar pomeni, da sem danes spala kar dolgo. ;) Včeraj sem bila na vaji. Taki ta pravi. Gasilski. Super je, ko se pelješ s sireno in lučkami na prizorišče, kjer naj bi gorelo. ;) Zadeva je vseeno precej resna. Ob prihodu na prizorišče je treba pravilno reagirati. Vsak točno ve, kaj mora storiti. No, midve z Lucijo sva punci. Fantje naredijo težko delo. Za naju ostanejo lažje stvari. ;) Potem sledi ocena vaje in seveda malica. Nato še obvezen obisk the lokala. V bistvu je bilo kar zabavno. Domov sem prišla prijetno utrujena.
In tako sem danes vstala spočita.
Zunaj dežuje. Ubadam se z zbiranjem prispevkov za naš časopis (Žejan). Letos je težko. Upam, da bo dovolj gradiva. Zraven spremljam sejo (iz parlamenta) in se zabavam. Pred kratkim je moj bratec vstal. Sploh nisem vedela, da je doma. ;) Zadnje čase se ukvarja z nogometno ligo. Zadeva je kar naporna. Včeraj je moral pojesti kar 18 jajčk (Kinder jajčk). Le na koga me to spominja ... ;)
Upam, da jim bo šlo letos še bolje kot lani. Zato prilagam sliko z včerajšnjega žrebanja. Za vzpodbudo. In ker vem, da je res veliko truda vložil v ta projekt (in ostali).
Torej, danes mi ni nič hudega. V načrtu imam še ogled nekaterih filmov, branja knjige ... Stvari, ki me veselijo. Idealen dan, ni kaj.

Dodatek: Pozabila!!!! Spletna stran MSD Lige je: http://www.msdliga.si/
Dodatek: Na sliki sta dva Roka. Prvi (na levi) je moj brat, drugi je Rok Ravnikar, vsestranski človek. ;)

četrtek, 25. oktober 2007

Miklavž

Puncama je že pisal. Zadnje čase ne ubogata preveč in sta dobili pismo. Da morata biti pridni. Drugače letos z darili ne bo nič. Seveda je zadeva zelo resna in Miklavža je treba ubogati. Ima namreč velikoooo knjigo, kamor vsak večer zapiše, če s(m)o bili otroci pridni. Splača se biti priden, ker potem dobiš super stvari. Vse, kar napišeš v pismo (na dolg seznam) in še kaj koristnega (šal, rokavice ...) zraven. Pred spanjem se tako razvije debata. Kaj nam bo letos Miklavž prinesel. Špela je za punčko. Tako veliko, z lepimi lasmi. Nina ni preveč navdušena. Jaz sem takoj za. Za punčko!!! Že dolgo je nisem dobila. Sklenemo kompromis. Vse tri bomo na seznam napisale punčko. Še eno za mamico. Očka najbrž s punčko ne bo zadovoljen. Nina predlaga, da napišemo fantka. Okej. Zmenjeno. ;)

Tudi jaz sem pridna. Zato vsako leto kaj dobim od Miklavža. Glede na to, da je šele oktober, bom morala biti pridna še kar nekaj časa. Miklavž je sedaj moderen mož. Zato mi tudi letos ni treba pripraviti peharja (še dobro, ker ga sploh nimamo). Odkar se je seznanil s klikom, denar nakaže kar na račun. Sicer zjutraj ni presenečenja ob darilih, ampak sem vseeno vesela. In zadovoljna. Ker gospa Miklavž vedno poskrbi za drobno presnečenje. Mogoče si bom šla letos res kupit punčko. Ker sem otrok. ;)


sreda, 24. oktober 2007

Odveč

Ura je 17.30. Sedim v dnevni sobi in jem kosilo. Jajce na oko. Drugega ni. Smrdi. Kot v mrliški vežici. Ker v vazi na omari stojijo rože, ki jih je sestri kupil fant. Lepe so. Ampak smrdijo.
Pred 15 minutami sem prišla domov. Vse je isto kot zjutraj, ko sem šla od doma. Skodelica in krožnik na mizi. Očitno je bil oči doma, ker je časopis in ostala pošta tudi tam. Ampak zdaj ni nikogar. Le pes se zunaj jezi. Kot vedno.

Razmišljam. Danes sem ugotovila. Da sem odveč. Res. Pa saj vem že nekaj časa. Tako pač je. Ne bom pisala podrobnosti, ker je brez pomena. Ampak sem imela lep dan. Bila sem na predavanju (kjer sem sicer brala knjigo), v knjižnici, na kavi s Polonco, potem sva se z Blažem učila angleščino, dobila sem se s Katjo in sedaj sem doma. Pa se odpravljam. Zmenjena sem z mojo najljubšo nosečnico. ;) Še en mesec. Se že veselim. V resnici sem dobre volje. Čeprav se ne počutim tako. Čudna zmes vsega sem. Trenutno. Jutri bo že bolje. Se mi zdi.

Zakaj pišem tako kratke stavke? Ne vem. Mogoče so bolj slikoviti. Mogoče.

ponedeljek, 22. oktober 2007

Fantje iz gline

Danes (zvečer) mi ni treba paziti na dvojčici. Je očka zbolel in sem ostala doma. Tako sem izkoristila priložnost in prebrala knjigo. Obvezno literaruro za faks, seveda. Knjiga Janje Vidmar z naslovom Fantje iz gline pripoveduje o fantih (logično). Nenavadnih. Drugačnih. Drugače usmerjenih.
Dve "cvetki", ki sta me prislili, da sem za 5 minut odložila knjigo in se prepričala, da verjetno ni osebka na svetu, ki bi V RESNICI tako razmišljal.

- "Ne razumem. Ženske rade perejo perilo. Tisto ljudsko Sijaj, sijaj sončece si je izmislila mama od Martina Krpana, ko je prala sinove gromozanske plenice. Jasno, da je bila noro srečna, če je posijalo sonce na tiste plahte."

- "Razumeti moraš, da so ženske razplodu namenjena kategorija človeštva, moški pa so v odnosu do njih neka splošna univerzalija. Zato od ženske ne pričakuj ljubezni. Ženska lahko iskreno ljubi samo svoje otroke, moškega nikdar."

Knjiga je polna takih praznih domislic. Ni mi všeč. Ni smešna (če je to njen namen). Ni poučna (če je to njen namen). Najbrž sem prestara. Knjiga vendarle spada med mladinsko književnost. ;)

Sedaj sem se lotila branja knjige dr. Vulikića, ki opisuje življenje psihiatra dr. Janeza Ruglja. Komentar in "najboljši" odlomki sledijo, ko se prebijem do konca. Upam. ;)

nedelja, 21. oktober 2007

Dan odprtih vrat (in sonce, dež, sneg)

Včeraj smo v našem društvu pripravili predstavitev našega dela. Mentorji mladine (Lucija, Robi, Igor in jaz) smo se odločili, da bo zaključek uspešne tekmovalne sezone najbolje združiti s predstavitvijo gasilstva v mesecu požarne varnosti (oktober). Priprave na dogodek so se začele že pred časom. Dobili smo se in si razdelili delo. Na sestanku upravnega in nadzornega odbora je bil naš predlog brez pripomb (celo z velikim odobravanjem) sprejet. Vsa gospodinjstva so po pošti prejela vabila, cel teden so na dogodek opozarjali plakati. V soboto smo se dobili že zgodaj. Pripravili smo prostor ter vse potrebno, da kasneje ne bi prišlo do kakšnih zapletov. Točno ob 15h se je začelo. Ljudje so prihajali. Zadišalo je po prvem pečenem kostanju. Boštjan je poskrbel za odlično(!!!) kuhano vino ter čaj. Nekoliko nam je nagajalo le vreme (celo snežilo je!!!!).

Najprej je Igor zbranim razložil osnove gašenja. Ogledali smo si prikaz gašenja, najmlajši so tudi sami poskusili pogasiti ogenj. Nadaljevali smo s tekmovanjem, kjer so se navzoči med seboj pomerili v prenosu žogic ter spajanju cevi na trojak. Prijavilo se je kar 11 ekip (eno ekipo so sestavljali trije člani) vseh starosti. Poleg pionirjev, mladink in članov so se opogumile tudi mamice in veterani. Po končanem tekmovanju smo se zbrali v garaži, kjer smo ob kostanju, sladkarijah, kuhanem vinu in čaju lahko videli igrico o gasilcu Samu, ki so jo zaigrali naši najmlajši (udeleženci tabora v Libeličah). Sledila je razglasitev rezultatov tekmovanja. Zasluženo so zmagali Bureki.

Druženje se je nadaljevalo v veselem vzdušju (ob zvokih harmonike). Na ogled so bili pokali in različna literatura o gasilstvu. S projektorjem je bil omogočen ogled slik, ki so nastale v letošnji sezoni.

Kdor se dogodka ni udeležil, mu je lahko žal. In koga ni bilo?

1.) Najprej bi omenila vse domačine, ki so bili seznanjeni z dogodkom, vendar se niso odzvali. V primeru nesreč je pričakovano, da se bodo gasilci odzvali kar najhitreje. Ko pa bi radi pokazali, kaj gasilstvo sploh je in predvsem osnove gašenja (ki v večkrat lahko preprečijo večjo katastrofo), pa odziva ni.

2.) Letos smo se mentorji veliko ukvarjali z mladino. Vsekakor ni pohvalno, da si starši teh otrok ne vzamejo toliko časa, da bi jim otroci pokazali, kaj počnejo.

3.) Član gasilskega društva je tudi edini svetnik z našega področja, Rok Ravnikar, ki se dogodka prav tako ni udeležil. Zakaj? Pomanjkanje časa? Zanimanja? Škoda. Ravno to so dogodki, ki bi jih morali taki ljudje podpirati.


Udeležba je bila vseeno velika. In družba prijetna. Izpostavila bi zanimanje mladine. Naj starejši govorijo, kar želijo. Vse prevečkrat se izkaže, da so mladi veliko bolj pripravljeni prostovoljno pomagati (kot starejši).

Hvala dr. Vulikiću in tovarišema Janezu Breceljniku ter Marjanu Slatnarju. In seveda vsem ostalim sodelujočim/udeležencem, ki so se vabilu odzvali!












sreda, 17. oktober 2007

Dan odprtih vrat

V soboto v našem društvu pripravljamo dan odprtih vrat. Se bomo potrudili, da bo zanimivo.

Uradno vabilo se glasi:

Ob mesecu požarne varnosti v našem gasilskem društvu PGD Žeje – Sv. Trojica prirejamo

20. oktobra 2007

od 15. ure dalje

Dan odprtih vrat

Vabljeni vsi, ki bi radi izvedeli kaj več o preventivnih ukrepih pred požari, evakuaciji ali se preizkusili v izurjenosti rokovanja z gasilnimi aparati. Izvedli bomo tekmovanje trojk v prenosu teniških žogic in spajanju na trojak tako za starše kot otroke, ponovno pa bo mogoče videti tudi legendarno igrico udeležencev Tabora Libeliče 2007 o malem »Gašilču Šamotu«.

Družabno srečanje bomo zaključili ob zvokih harmonike s pečenim kostanjem, čajem in kuhanim vinom.

Pričakujemo vašo zanesljivo udeležbo in vas pozdravljamo z gasilskim pozdravom

NA POMOČ!

Komisija za mladino

PGD Žeje – Sv. Trojica

torek, 16. oktober 2007

Nora misel

Danes sem bila na kosilu s Katarino in Barbaro. Katarina je ena izmed oseb, ki so v kategoriji mojih najljubših. Barbara je njena sestra. Obe sta super. Sploh, ker hvalita moj blog. ;) In sta razlog, da sem zadnje čase pogosto na pravni fakulteti. Tam je lepo. Pravnikov pa ne gledam. Pravilo številka 7.

Katarina me je danes presenetila. Končno je ugotovila, kateri je moj najljubši komad. Moja najljubša pesmica. To je seveda Nora misel. V originalu jo poje Elda Viler. V moderni različici se ji pridruži tudi Ana Dežman (njena hčerka).

Ko sem prvič slišala to pesem (že par let nazaj), sem se takoj zaljubila vanjo. Ljubezen še vedno traja. Takrat mi jo je moral brat TAKOJ posneti na zgoščenko. Mislim, da 15x (na isti cd). In sem jo poslušala. Vedno znova.

Ne priporočam, da vam jo predvajajo/zapojejo na poroki. Tudi jaz ne bi želela, da mi jo. Zaradi besedila. Pa čeprav je moja najljubša.

To ve tudi Petra. Mislim, da je tudi na njenem seznamu precej visoko. Ni kaj. Ko jo enkrat slišiš, je ne moreš pozabiti. Ti zleze pod kožo. Nora misel.

http://www.youtube.com/watch?v=SyC6nFXG8C8


Nespodobno povabilo (in še kaj)

Danes je čisto navaden dan. Torek. Tak kot prejšnji in verjetno bo tak tudi naslednji. Zjutraj vsakodnevni ritual. Vstanemo. Gremo do Domžal (med potjo se seveda prepiramo). Greva na kavo. Vsak dan isti lokal, ista stola, ista natakarica, isti ljudje. Potem proti Ljubljani. Na faks. Predavanje. In potem ideja. Čudna. Gremo na whisky. Kaj? Kdo? Jaz?
Seveda sem kot pametno podeželsko dekle s točno določenimi načeli povabilo prijazno zavrnila. Se mi je mudilo. Drugam. (Saj se mi je res.)

Ta dogodek me je spomnil na včerajšnje razpravljanje. Bonny je strokovno ugotovila, da to pa ne gre, da jaz nimam določenih meril, ko govorimo o pripadnikih nasprotnega spola. Da se mi to samo zdi. In tako sem imela prvo učno uro. Ona namreč te stvari obvlada. Zadeva je enostavna. Narediš seznam in to je to.

S skupnimi močmi sva našli kar nekaj lastnosti, ki morajo biti izpostavljene. Tako ali drugače.

1. Kajenjenezaželeno.

2. Pitje alkohola. Predvsem mi gre na živce, če mora nekdo sredi tedna na pivo – to res ni potrebno!!! Nezaželeno.

3. Orientacija. Recimo, ko po napornem nakupovanju človek ne najde avta, ki ga je parkiral nekje v garaži in se potem skoraj zjoka in panično išče svoje vozilo. Ali pa na izletu nima pojma, kam mora peljati. Nezaželeno.

4. Kuhanjezaželeno (za B. so dovolj testenine, zame kava).

5. Obsesija z vsem, kar je na štirih (ali dveh) kolesihnezaželeno.

6. Dolgi lasjenezaželeno.

7. Ne sme biti pravnik ali veterinar.

Če določen osebek izpolnjuje vse kriterije, se je potrebno vprašati, če bi z njim imela kričeče bitje/naslednika/otroka (ali več). Če je odgovor pritrdilen, potem smo zadeli na loteriji. Drugače gremo naprej. Veselo ali pa tudi ne (bolj to drugo). To je torej recept za srečo. Če se najde kakšna, ki ga je/bo uporabila v praksi, naj to deli z nami. Prosim.



Dodatek: B. prosim za popravke. Moj spomin je kot spomin zlate ribice. ;)

nedelja, 14. oktober 2007

Ko sanje postanejo resničnost ...

Ne vem, kdaj se to zgodi. Če se sploh kdaj zgodi. Zase težko rečem, da imam točno določene sanje. Seveda govorim o stvareh, ki si jih želim. Kakšen dan so te želje kaj čisto preprostega - da ne bi deževalo, ker nimam dežnika pri sebi. Včasih so želje bolj abstraktne. Kaj v smislu sanjskega moškega ali pa kaj želim postati. Ampak nimam točno določenih ciljev. Nimam točno določenega tipa sanjskega moškega. Nimam točno določenega spiska stvari, ki jih nekoč želim imeti (hiša, bazen …). Nimam točno določenega poklica, ki ga želim opravljati. Čudna sem.

Mogoče je zdaj priložnost, da vključim še seznam tistih stvari, ki me zaznamujejo. Ker težko napišem celo listo nekih stvari oz. lastnosti, ki so JAZ. In da se preveč ne ponavljam. Torej kratko in jedrnato. Izpostavila bom samo tri.

Kava – brez nje mi živeti ni. Danes sem se pritoževala, da mi nikoli nihče noče skuhati kave, da si jo moram vedno sama. Mi je oči rekel, naj si najdem nekoga, ki mi jo bo kuhal. Mogoče je pa to kar iščem. Tista the lastnost, ki jo mora imeti the one človek. Pustimo to … J

Knjige – rada jih berem. Preberem vse, kar mi pride pod roke. Včasih več knjig na teden, včasih nobene. Odvisno od volje (položaja lune) in časa.

Mulčki – veliko se ukvarjam z njimi. Delam kot varuška, prostovoljka in mentorica mladine v gasilskem društvu. Se pravi, da se z njimi ubadam vsaj 3x na teden.

Tole je bila ena čudna zmes vsega. Predvsem zato, ker mi je bil naslov všeč in sem ga na vsak način hotela uporabiti. Ker se lepo sliši: Ko sanje postanejo resničnost … Ko nekdo vidi tak naslov, enostavno mora prebrati, kar je napisano pod njim (razen, če ni reklama). Ali se pač motim …

petek, 12. oktober 2007

Človek, ki ga imam rada (prvič)

Imam dovoljenje. Dovoljenje, da napišem kaj o njem. Ker on mojega bloga itak ne bere. Nima časa. Si ga ne vzame.
Poznava se že kar dolgo. Nekega dne me je vprašal, če imam rada vročo čokolado (???). In mi jo je prinesel. Potem je to postala navada. Pozimi sem dobila vročo čokolado, poleti limonado ali sladoled. Redno sva hodila na »čik pavze«, kosila, kave ... Vedno me je spravil v dobro voljo. Skoraj vedno.
Zame je super oseba. Eden redkih, ki mu lahko zaupam. Ker me pozna. Tako kot sem. Ker se ne jezi, kadar ga nekam pošljem in se jezim nanj (pa se to velikokrat zgodi). Počaka, da me mine. In potem nadaljujeva, kjer sva ostala. Sedaj se ne videvava več tako pogosto. Imava druge obveznosti. Vendar se dobiva - na kavi, seveda. Naročiva vedno isto. Jaz kavo (z mlekom), on belo kavo (s hladnim mlekom) in opazujeva ljudi. Si poveva, kaj je novega. In potem se zgražam nad njegovim načinom življenja. Ker je drugačen.
Vesela sem, da ga poznam in da je moj DoBeR prijatelj. Kaj več pa ne bom napisala, ker bo osladno. Nisem pri volji za take stvari. Mogoče kdaj drugič. Mogoče. ;)

Dodatek: Sledijo še prispevki o mojih prijateljicah. D. je prvi, ker je moj najljubši med "moškimi" prijatelji.

četrtek, 11. oktober 2007

SeZnami (prvič)

Minilo je natanko 6 dni, ko sem nazadnje pisala. Tale seznam bi moral biti gor že včeraj, pa sem bila prelena ... Nima veze. Po B. nasvetu se lotevam pisanja seznamov. Baje je to dobro. Sploh če stvari pozabljaš. Tako kot jih pozabljam jaz. ;)

Danes sledi seznam 10 stvari, ki so zaznamovale včerajšnji dan:

1. Prvič sem po dolgem času vstala ob 6.20. Vsak dan namreč vstanem natanko ob 6.33.
2. Zamudila vlak (GUŽVA!!!!!) in šla na kavo. Na faks prišla ravno prav. Ostalih kokoši itak ni bilo do 13h (GUŽVA????).
3. Pri najbolj dolgočasnem predavanju naredila analizo profesoričinega govora. V povprečju je v eni minuti 8X (!!!!!!!!!) rekla:"... A NE ...".
4. Doživela šok. Medtem je namreč moja ljuba prijateljica B. pridno prepisovala rešitve križanke od kolegice, ki je sedela vrsto pred nama. ;)
5. Popoldne šla na dve nenapovedani "kavi". Luštno. ;)
6. Se po res dolgem času in številnih dogovarjanjih z R. zmenila za kavo. Obljubim, da tokrat ne bom odpovedala.
7. Zvečer se mi ni dalo nič. Ne sedeti za računalnikom, ne pred televizijo, ne brati ... NIČ!
8. Spat sem šla vseeno nekaj čez polnoč. Nimam pojma kaj sem počela tolk časa.
9. Aja, zvedela, da je dobil moj bivši dober prijatelj sinčka Tima. ;) Čestitamo. No, čestitam. ;)
10. Ker sem v knjižnici, napisanega ne bom zbrisala, čeprav je bedno in očitno ne znam pisat seznamov. ;)

Bistvo seznamov je torej v tem, da jih zapolnimo. Ni nujno, da s koristnimi informacijami. Vsaj v mojem primeru je tako. Al mam pa bedno življenje, kar najbrž tudi ni daleč od resnice. ;;))

Sranje, pozna sem ...

Dodatek: Besedo seznam sem uporabila natanko 7x. Prepogosto. Naslednjič se lotim pa-jev in i-jev, ki so pri meni zelo priljubljeni. ;)

petek, 5. oktober 2007

Petek IN Konec IN Rekreacija

Ne morem verjet! Danes je že petek! Logično, da je teden hitro naokoli, če še ni predavanj. V bistvu se že veselim vsakodnevnih obveznosti, ki jih enostavno ne bom mogla prestavit (tako kot to delam sedaj). ;)
Drug teden gremo spet z mojimi kokoškami (s tapridnimi super puncami!) v akcijo. Z A. bova spet analizirali prvo vrsto (da ni dolgčas), ki se bo itak zgražala nad najinimi izjavami (kot vedno), vsi bomo oh in sploh prijazni med sabo, čeprav v resnici večina ne misli tako … jap, pogrešam ves ta cirkus.

Pospravila sem sobo (skoraj), naredila sem si urnik, jutri si grem kupit zvezke (tiste Lumpi, ki jih imam najraje, ker gredo v torbo, čeprav v njej ni prostora za zvezek v velikosti A4 formata).
Letos bom bolj pridna! Knjige bom brala sproti in učiti se bom začela dovolj zgodaj. A. se pridružuje mojim obljubam (čeprav tega (še) ne ve). ;)


V nedeljo se začne naša rekreacija. V telovadnici oš Dob bo vsako nedeljo zvečer (od 19.00-20.00) potekala vodena vadba. Za dekleta, seveda! Že nekaj časa se ukvarjam s tem. Poskušam navdušiti punce. In upam, da bo uspelo. Da jim bo všeč. In da bodo še hodile. Da vseh tistih več tisoč besed ni bilo zaman. ;) In da potem ne bom več sitna.

Za lepši vikend nekaj verzov Pavčkove pesmi Pastorala:

Tu so zeleni rožnati časi,

tu je jasni, visoki dan.

Bele ovce najlepših misli

pesem na travnati jasi

bujno razcvetelih sanj.

četrtek, 4. oktober 2007

Komunikacija

V zadnjem času imam težave s komunikacijo. Z določenimi osebki enostavno ne pridem do skupnega cilja. Pa sem malce pobrskala po internetu. Z vami delim naslednje:

Kaj je komunikacija ?
Sam pojem komunikacije se danes pojavlja v veliko oblikah. Najpogosteje je predstavljen z medsebojno povezavo dveh točk, simbolov (ali oseb). Komunikacija je orodje in način sporazumevanja. Če simboli, besede ali znanja eni strani v procesu komuniciranja niso razumljivi ali pa si jih ena stran napačno tolmači, pride do prekinitve komunikacijskega toka in do nerazumevanja. Nerazumevanje pa povzroča spore in stres.

Zakaj ne zna vsak dobro komunicirati ?
Razlogov je običajno več. Vzgoja, osebnostni tip, slabe komunikacijske navade (premalo, preveč ali neustrezna komunikacija), nerazumevanje, nepripravljenost poslušati sočloveka. Okoli 80 odstotkov uspešne komunikacije med ljudmi predstavlja namreč poslušanje - drugega (ne samega sebe). Vendar je to le začetno stanje, ki ga lahko vsak, z nekaj napora in učenja tehnik uspešnega komuniciranja, spremeni. Trajna nesposobnost komuniciranja pomeni pravzaprav trajno odločitev posameznika za vlogo "igranja žrtve" in nepripravljenost spremeniti tako stanje.

Mogoče pride komu prav (osvežitev osnovnih pojmov komunikacije) … nikoli ne veš. ;;)))


Dodatek: Ja, ja, vem, da imam preveč časa. ;) Drug teden se začnejo predavanja in bom nehala pisat neumnosti!

Poroka

Septembra se je pročila naša prva Eldzejevka. Ves čas smo spremljale priprave in se seveda udeležile predporočnega piknika. Ko je končno prišel tisti usodni dan in smo stale najprej v poročni dvorani in nato v cerkvi, smo šele dojele, da gre zares. Joj, kar poročila se je!!! No, sedaj smo se navadile na spremembo, sigurno hitreje kot ona sama. Obiskale smo jo v njenem novem stanovanju, si na hitro ogledale, kako zgleda zakonsko življenje in se seznanile z novimi obveznostmi, ki so doletele našo prvo nevesto.

Vsekakor vama želim vse najlepše K & M!

Danes je precej nenavadno, če se par poroči pred 25 letom. Ker je to prezgodaj. Včasih je bilo drugače. Naši starši/stari starši so se poročili še zelo mladi. Baje so bili pametnejši. Odgovornejši. Znali so poskrbeti sami zase. In živeti. Preživeti.

Pomembno je šolanje. Osnovna šola, srednja šola, fakulteta … Toliko let izobraževanja in nismo sposobni poskrbeti sami zase? Ne razumem!

sreda, 3. oktober 2007

Mulčki

Letošnje leto je bilo na našem koncu precej pestro. Padla je ideja, da se v našem gasilskem društvu bolj resno začnemo ukvarjati z mladino. Z Lucijo sva šli takoj v akcijo. Pravo malo presenečenje je bilo, ko sva ugotovili, da je otrok res velikooooo. Na začetku smo se malo lovili, saj smo se podajali v vode, ki so nam bile v večini povsem neznane. Pa je šlo! S pomočjo različnih nasvetov, literature in lastne iznajdljivosti smo skupaj z vaško »mularijo« preživeli zanimivo sezono.
V celem letu je sodelovalo okrog 30 otrok. Udeležili smo se kviza, orientacije, tekmovanja v vedrovki in štafeti, tabora v Libeličah … in dosegli lepe rezultate. Glede na to, da smo na tem področju bolj kot ne začetniki, so rezultati celo odlični!

Mulčki so zakon! Res! Vedno polni energije, novih idej in večkrat tudi povzročitelji neumnosti. Včasih takih manjših, katerim se samo nasmehneš, včasih večjih, ko bi jih najraje poslal domov. Ampak vse to pride v paketu. Paketu, iz katerega se lahko naučimo marsikaj. Otroci na svet gledajo drugače. Nisem še sicer stara (se mi zdi), ampak moj pogled na svet se precej razlikuje. Pa si včasih želim, da se ne bi.

Zadnjič, ko sem pazila dvojčici in smo pred spanjem brale pravljico, me je Špela vprašala, zakaj v zgodbi (Lepotica in zver) Lepotica nima mamice. Ostala sem brez besed. Zakaj se v zgodbi pojavi samo oče in njegove tri hčerke? Naj 3-letnemu otroku rečem, da je mamica umrla, čeprav ne vem, če je to res. In kako to sploh razložiti? Na koncu smo določile, da je gospa, ki je v slikanici narisana pa nima neke posebne vloge, mamica. Punci sta zadovoljni zaspali. Meni pa je ostala misel, kako znamo odrasli površno gledati na stvari. Otroška logika pa je tako enostavna. Kaj se zgodi z nami, ko odrastemo? Kam gre otroški pogled na svet? In predvsem: ZAKAJ se to zgodi?

torek, 2. oktober 2007

Kravica Katka

Poznate kravico Katko? Simpatična kravica, prijazna, vedno pomaga drugim. Govorim seveda o liku iz risanke.

Danes sem se zbudila precej pozno. Po dolgem času sem namreč brez skrbi in lahko malo zabušavam. Sicer imam precej dela, ampak bo že počakalo. Zdaj nujno potrebujem par dni počitka. ;) Opravila sem vsa jutranja opravila; obesila perilo, šla s psom na sprehod, pospravila posodo, si skuhala kavo, prižgala računalnik in preverila pošto, novice itd. In končno prižgem tv. Nadaljevanke, prenos iz parlamenta, neke družinske oddaje in !!!! RISANKA!!! Pa to ne katerakoli risanka, ampak the RISANKA – kravica Katka, seveda. Z navdušenjem sem pogledala, kako se moj priljubljen lik trudi pomagati štorklji, da bi prišla v svoje gnezdo. Številne barve, malo popačeni liki, v bistvu precej nerealni, saj so velikosti živali in barve precej drugačne kot v resnici. Ampak zelo simpatično. Priporočam.

Potem sem šla prebrat, kaj sem že pisala na blog. Katastrofa! Vejice, pravopis!!! Določena profesorica bi rekla, da niti v osnovni šoli ne bi smela učit, najbrž bi moja prisotnost škodovala že otrokom v vrtcu. Pa kaj! Ne bom ničesar popravila. Naj ostane kot je. In napake bom delala še naprej. Zato, ker nikoli ne preberem tistega, kar sem napisala in zato, ker mi gre na živce, če moram biti pozorna na pravopis.

Še dobro, da je vmes prišel pismonoša (naš poštar je super, verjetno je edini, ki me včasih spravi iz hiše v pižami, ker besno trobi in se vsa zmešana, še napol zaspana potem zunaj opravičujem in ga prepričujem, da sploh nisem spala in me zagotovo ni zbudil … pa sploh ni očitno, da temu ni tako … ).

V glavnem, danes je torek, priloga dnevnemu časopisu Ona napoveduje super horoskop.

DVOJČKA
Dinamičen teden bo prinesel zanimivosti, novosti, izzive. Vse bo pozitivno, čeprav mogoče ne bo videti tako. Energija bo spodbujala rast, premikanje, usklajevanje in poudarjala lepoto v vsem, česar se boste dotaknili. Prebujanju bo sledil tudi čustveni svet. V sebi bo nosil vse prvine, s katerimi se najraje izražate. Na vse boste gledali skozi rožnata očala.


Dragi moji, VZAMEM!!!! Vse napisano, z rožnatimi očali vred, pa čeprav sem skeptična, kadar gre beseda o horoskopu.

ponedeljek, 1. oktober 2007

Ženske IN nogomet

Prvič se mi je zgodilo, da sem se lotila česa takega (v zadnjem času očitno to večkrat delam). Na pobudo DMD-ja smo se punce namreč odločile, da se udeležimo nogometne tekme. Nekje sredi tedna se mi ideja še ni zdela tako slaba. V soboto sem se že spraševala zakaj sem obljubila, da grem … v nedeljo pa mi je bilo že presneto žal. Ker sem obljubila in predvsem, ker sem prepričala kar nekaj punc, da se mi pri tem podvigu pridružijo, si nisem upala v zadnjem trenutku reči ne (pa čeprav ni veliko manjkalo). No, pa smo šle in ni mi žal. Tekma niti ni bila tako slaba. Ekipa proti kateri smo igrale je sicer bila precej agresivna, večkrat sem bila presenečena nad njihovim besednim zakladom. Nikoli si nisem mislila, da mi lahko popolna tujka zaradi ene žoge reče kaj takega, kar jaz rečem svoji sestri le kadar se RES skregava (pa še takrat ne mislim resno). Vsekakor zanimiva izkušnja.

Včasih ločujemo ženske in moške poklice, opravila in seveda tudi športne aktivnosti. Nogomet je moška disciplina, tako kot je kuhanje ženska. Pa je res?

Zagotovo imajo ženske več prakse za štedilnikom. Moški so z žogo veliko bolj spretni kot ženske. Lahko bi naštela še veliko prednosti in pomanjkljivosti.

Zaključek z moje strani je naslednji: dobrodošle so spremembe!!! Moški za štedilnikom in ženske na igrišču z žogo. Brez nepotrebnih pripomb tako z ene kot z druge strani. Seveda vse do določene meje. Primerjava je mogoče res malo smešna, ampak zelo nazorna, če pomislim na številne »moške« komentarje na nogometni tekmi. Pa pojdite vi v kuhinjo in skuhajte kosilo, če ga znate!

Seveda pa vedno obstajajo izjeme. Na obeh straneh.

In tukaj je slika! Hvala RR!

petek, 28. september 2007

Pa še to!

Danes mi je "nekdo" rekel, da samo nergam in da sem nezadovoljna. Pa ni res! Ni res!

Pa vendarle ne morem pozabit na to! Mogoče je pa čisto malo res. Ampak samo malo. Tako kot pri vseh ostalih ...

Zakaj?

Hmmm, moje drage punce (nadvse uspešne), ker sem edina, ki ne piše bloga, je danes RES skrajni čas, da si tudi to uredim.

Zakaj? ----> ZATO, da ne bom drugačna od vas soslovensitke: Bonny, Drejchi in Carmen!
Zakaj? ----> ZATO, da lahko pišem, kar me je volja!
Zakaj? ----> ZATO, da lahko delam napake kjer mi paše, vejice, kjer, mi, paše, ločila!!! postavljam po mili volji ali jih pa sploh ne!!!
Zakaj? ----> ZATO, ker je petek zvečer in me je kolega pustil na cedilu, ker je šel na predstavo (ane Rok?) in še nisem zaspana, čeprav je po dolgem času danes dan, ko grem lahko brez skrbi spat ...

No, zaenkrat se še učim. Učim, kako pisat blog, kaj sploh pisat. Me zanima, če bom pridna in če bom kej pisala. Kakor se poznam, temu najbrž ne bo tako. Ampak včasih presenetim celo sama sebe! Recimo danes. Vedno sem bila namreč prepričana, da ne bom NIKOLI pisala na ta način.


Glej ga zlomka ... kje sem pristala!!!!

(kravica) Katka 2008 © Blog Design 'Felicidade' por EMPORIUM DIGITAL 2008

Back to TOP