Top 5 vprašljivih gradenj

Zadnje čase se pogosto zalotim, da gledam in dejansko poslušam dnevna poročila. Ugotavljam, da je vsak dan isto. Afere, sporne izjave, nekaj nesreč, malo parlamenta, ministri na zagovoru (vsak teden drug), kritiziranje vlade, slabe razmere v zdravstvu, šolstvu in seveda povsod drugje. Čudim se, da sploh preživimo, ko živimo v tako slabih pogojih ...
Novice so vsak dan podobne, le akterji so ponavadi drugi.

Katere teme se ponavljajo že mnogo let?
Vedno isto. Vedno nekaj ni v redu. Vedno se nekdo okoristi in nihče ničesar ne ve. Seveda nihče ni kriv.

1. Onkološki inšitut oziroma povezava do meni "najljubšega" pogleda na zadevo.

vir

2. Pediatrična klinika v Ljubljani oziroma najdaljše namensko zbiranje denarja, kar jih je moje mlado življenje zaznalo. In da vidimo, če bo res, kot pravijo.

vir

3. NUK. Narodna univerzitetna knjižnica. Novi NUK. Dolgo se je čakalo. Dolgo se čaka. Dolgo se bo čakalo na novo pridobitev.

vir

4. Železniška postaja. Stara dobra glavna postaja sicer ima svoj čar, vendar vseeno verjamem, da ni ravno v ponos.

vir

5. In še: FF. Sicer smo bili v zadnjem času deležni nekaterih prenov, vendar bi bilo treba narediti še veliko. Če so druge fakultete vrtnice in ostale elitne rože, je naša fakulteta travniška bilka. V vseh pogledih.

vir

Vprašanje: Katera izmed izpostavljenih problematičnih gradenj bo prva začela v celoti delovati brezhibno?
Odgovor: Novi stadion.

vir

Morje -> NOT!!!

Danes sem na morju. V mislih. Fizično sedim doma in se smilim sama sebi.

No, saj ni tako hudo oziroma najdem vsaj 5 razlogov, da je bila današnja odločitev pravilna. Čeprav sem se res veselila enodnevnega izleta z Bimmer Girl, Bonny in Carmen.

1. Vsakih 5 minut obrnem pogled proti oknu in si rečem, da smo super nardile, ker nismo šle danes, ker je RES oblačno.


2. Naslednjo minuto pogled obračam proti kupu knjig, zvezkov in papirjev, ki me čakajo, da jih spravim v red in končno naredim zapisnike, plane in vse, kar odlašam že sto let ...



3. Soba je popolnoma v razsulu. Zvečer se komaj prebijem do postelje, da grem lahko sploh spat. In ja, priznam, posušila se mi najljubša roža (in edina, ki je preživela pri meni skoraj dve leti). Upam, da se bo spravila skupaj. Zdaj jo spet pridno zalivam.


4. Baje so kronce (ne zvončki) že skoraj razcvetene. Lepo bi bilo, če bi danes obiskala kraj, kjer rastejo. Tele na slikci je nabral moj brat (!!!!!!!!).



5. Dolgo sem spala, lalalalala (!!!).



Dodatek: Slikce so narejene z mojim telefonom, zato niso ravno najlepše.

Brez naslova

Začetek. Nekaj novega. Prehod iz starega v novo. Pričakovanje. Rahel občutek vznemirjenosti. Občutki in misli se mi prepletajo v glavi. Enkrat optimistično nastrojeni, spet drugič s temnim prizvokom. Pa vendarle, nekaj se dogaja ...

S točno takim občutkom sem se včeraj prebudila. Prijetno in toplo je bilo v postelji. Zunaj še temno. In sem vstala, ker sem stari mami obljubila, da jo bom peljala k zdravniku. Zgolj na slikanje. Bo hitro konec. Se torej peljem proti Trojanam in pojem. Na glas. Edino v avtu si to upam.
Točno ob 9h sva v čakalnici. Ker je naročena, je hitro na vrsti. (Ne)prijazna sestra nama najprej razloži, da je za pljuča pravilno naročena, druga napotnica je za drugo stvar. Mama mi je prejšnji teden zatrjevala, da ji je zdravnica rekla, da se mora naročiti zgolj na tisto številko, ki je napisana na napotnici. Menjam barve. Počakava torej, da mami slikajo pljuča in greva v drugo nadstropje. Na srečo še ujameva "uradne ure naročanja". Nazaj v prejšnjo čakalnico, kjer čakava do ... ne vem. Ampak v čakalnicah gre čas tako počasi naprej. Mama je šla vsaj 3x v nevemkaj (ordinacija in nek laboratorij) in vedno, ko je prišla ven, je rekla, da mora še počakati.
Celo dopoldne sva čakali, da je izvedela, da je zgleda precej zdrava. Ni pa nujno.
Pa ne morš, da verjameš.

Sej imam kar dobre živce. Res. Zdržim po več ur v čakalnici in se pogovarjam s starimi mamami, ki imajo super vnuke. Vsi so pridni in "fejst". Ja, seveda.

In tistega občutka od jutranjega prebujanja ni bilo več. Samo še naveličanost. Utrujenost. Neko čudno razploženje. Izčrpavanje.

Še dobro, da smo šle zvečer v kino gledat cukrast film. In na pijačo. Na gosti jabolčni sok. Na metin sok ...
In sem zaspala dobre volje. Pa sej dan niti ni bil tako slab. :)



Dodatek: Za vse, ki ste mislili, da bom pisala o kaki novi ljubezni ... haha ... zanalašč nisem. In ne bom. ;) A ni bedno, ko začneš brati in vse kaže na nekaj zanimivega, potem se pa nadaljuje z dolgočasnim opisom čakanja v zdravstvenem domu? :)

Ko pregorijo baterije

Želim ti hitro okrevanje!!!

Ali pa tudi ne. ;)

Ker ti privoščim, da si končno vzameš teden počitka (čeprav z bolečinami) in si naponiš baterije, da boš potem zopet kot SuperA. opravljal vse, kar je na tvojem urniku.
In da greva drsat, seveda. ;)



Še prej pa (morda) pridem pogledat te srčkaste piškote, ki si jih naredil (s pomočjo). In tebe, seveda. ;)

(S)pomladanska utrujenost

Zjutraj sem težko vstala. Mogoče zato, ker sem šla (pre)pozno spat.
Ampak dvomim.
Na vlaku se mi je spalo. Mogoče zato, ker je bil zunaj hud (tukaj si mislite kako grdo besedo) mraz. Notri pa tako zelo toplo.
Ampak dvomim.
Ni se mi dalo peš do faksa. Mogoče zato, ker je zjutraj v mrazu precej neprijetno pešačiti dobrih 20 minut po Ljubljani.
Ampak dvomim.
Na predavanju sem se strašansko dolgočasila. Rešila sem križanko, soduku, klepetala in poslala najmanj 20 sms-ov (zraven sem si pridno delala zapiske). Mogoče zato, ker je bila profesorica danes zelo dolgočasna. In ker me glagolski sestavi ne privlačijo najbolj.
Ampak dvomim.

Šla sem v "the" drogerijo in si kupila lak za nohte in super dišeče robčke.
Brez dodatka.

V Domžalah sem šla z mami v trgovino in na kavo. Sem bila strašno sitna. Mogoče zato, ker mi je naročila tisoč stvari, ki jih moram naredit, ko pridem domov.
Ampak dvomim.

Mislim, da kažem vse znake bolezni. Resno se me je lotila spomladanska utrujenost.
Kaj naj naredim?
Kava? Čaj (z medom in limono)? Topla postelja? Vsaj en (dva, tri??) teden (ali dvojina oziroma množina) počitka?


Dodatek: Mislim, da me nekdo zasleduje. Vsak dan ga srečujem. Hodi tam, kjer hodim jaz. Danes me je pozdravil in me vprašal, če sem pridna.
Tukaj pride nabor grdih besed.
Končujem z vprašanjem: Ali slučajno oddajam kake čudne znake, vibracije, energijo?
Tukaj zopet pride nabor grdih besed.

Končno!

Pa je ustanovljeno novo društvo!

Jupijuhej! Še bolj kot jaz, je verjetno vesel M., ker mu končno ne bom več težila z različnimi vprašanji. Hvala, M., za pomoč! :) Dejstvo, da sem nova v tem, seveda ni nobena skrivnost. Ne samo jaz. Tudi vsi ostali. Sicer dela ni ne vem kako veliko, ampak način ... Ko npr. z A. tiščiva glavi v njegov telefon in iščeva podatke, ki jih nujno rabimo. Ali pa vsi ustanovni člani pozabijo napisati točen naslov ... Ves čas taki mali, neprijetni zapleti.

V glavnem, jutri bo uradno. Če se g. predsednik kje ne "zatakne", kar se mu rado zgodi. Ampak tokrat verjamem, da mu bo uspelo.

Me prav zanima, če bo kaj iz tega. Če se bo kaj dogajalo. Če bodo naši cilji (in predvsem želje) realizirani. Iiiiiii, prav firbčna sem. Radovedna, če se izrazim lepše.

In predvsem me zebe. Zelo me zebe. Kraj, kjer se dobivamo niti približno ni primeren za srečanja v zimskem času. Grrrr ...
Pivo. Tukaj bo treba kake spremembe uvest. Punce ne pijemo piva. Teme smo obdelali. Kar je aktualnega, seveda.
Do naslednjega tedna ...

Šit, me zebe ...

Voščilo!

Najlepša pesem,
ki jo je zložila moja babica,
me greje še zdaj ...
Pletla je jopico zame dolge zimske dni
od zore do mraka.
Ob vsaki vrsti je ponovila:
"Za ljubo vnukinjo,
da ji bo toplo,
ko bo čakala na srečo."

Neža Maurer
(Spomin)

Prepričana sem, da je naša stara mama imela v mislih natanko to, ko je dan za dnem skrbela za nas - njene vnuke.

Danes, ko praznuješ svoj 85. rojstni dan, ti želim predvsem veselja in zadovoljstva!!!

Dodatek: A ni 85 let lepa starost? Vau. Me prav zanima, če imam js tud tolk dobre gene. :)

Baje se obeta ...

... leto, ki bo polno raznih dogodkov.




Napisala sem že, da dobim novo sestrično. Da sestrična dobi dojenčka (spol še ni definiran). In da bodo baje tudi poroke. Če sem bolj natančna - poroki. V ožjem sorodstvu. Pa kakor poznam naše navade, ne ravno v ožjem družinskem krogu, ampak na veliko. Kot se za prave poroke spodobi.

Čeprav je šele februar, sem že naveličana. Saj so lepe stvari in se jih seveda veselim. Ampak ko pomislim, da nekako vse vklučuje tudi mene oziroma veliko moje pomoči ...
Kaj pa vem, včasih me nekoliko stisne.
Da se razumemo: ni mi do poroke, ni mi do otrok, ni mi do tega, da bi sama doživljala te stvari (še ne). Pa vendar, ko delam letni plan, so vedno v ospredju dogodki, katerim se moje življenje vse preveč prilagaja.

Danes sem čudne volje. Danes me čudna bolečina med levim in desnim očesom opozarja, da je nekaj narobe. Danes me stiska. Danes bi vpila, da me nihče ne bi preglasil. Danes bi šla na konec sveta, kjer me nihče ne bi poznal.
Danes se najdem v pesmi Neže Maurer z naslovom Črepinje:

V trenutku so se zdrobile vse poti.

Tako dokončno in nadrobno,

koda bi bile iz stekla ali porcelana.

Stojim sredi ostrih črepinj

in čutim,

da si niti žalost

ne upa narediti koraka.

Lahko bi se porezala.

Kupim telefon ko štruco kruha

Moja mami pravi, da jaz ne bi bila dober finančni minister. Pravzaprav pravi, da ne ve, kako bom sploh preživela, ker vedno vse zapravim. Ponavadi za stvari, ki jih ne rabim.

Že dalj časa govorim, da bom zamenjala mobilnega operaterja. Ker se mi zdi moj račun za mobitel občutno prevelik. Dejstvo, da mi vsak mesec zaračunajo še neke zabavne vsebine, me pa sploh spravi ob živce. Ker je nemogoče, da bi si nalagala kakršnekoli pesmice ali slikce, ker je moj telefon odklenjen (dobila sem ga direkt iz skladišča) in ima naložen napačen program in se razni kičiblabla dodatki sploh ne dajo nalagat nanj.
Včeraj se mi je že zelo mudilo domov, ker sem morala zvečer še na sestanek. Ko sva se z A. poslovili, sem odvihrala po Čopovi navzdol ... in ... opa ... STOP!

Lepo se je svetil Simobilov napis in sem vstopila.

Po stopnicah gor ... samo eno vprašanjce bi imela ... ja, pa to se splača ... pol leta brez naročnine ... telefoni v akciji ... samo še danes ... vikendi zastonj ...

Računam prvič: pol leta brez naročnine!!! če dam zdej 40€ za telefon + zastonj vikendi = plus!!!
Računam drugič: naredim samo prenos, plačujem naročino!!! + nič ugodnosti = se ne splača!!!

Grem čez Čopovo na bankomat, srečam FR (mu moram mal reklame delat). Se zamudim dodatnih nevemkoliko minut. Nazaj v Simobil in podpišem nevemkaj (ups), vzamem telefon in tečem, da ujamem bus.

Moram (!!!) se spravit v red. Sej 40€ ni veliko. Skrbi me, ker bi najbrž naredila isto pri nakupu kakšnih večjih stvari ...
Pa zaenkrat to še ni moja največja skrb. V znak dobre volje bom na vidno mesto postavila prašička in vanj metala evrčke. Najbrž bojo bolj centki. Če sploh ...





Dodatek: Nisem materialist (se mi zdi). Denar se pač mora obračati. Čeprav ravno odgovorno mišljenje pa to ni. Tako pravijo pametnejši, racionalnejši in bogatejši ...

Nimam:

• najljubšega filma,
• najljubše glasbe,
• najljubšega parfuma,
• najljubšega predmeta,
• najljubšega kraja,
• najljubše barve,
• najljubše knjige,
• najljubše nadaljevanke,
• najljubše hrane
  
• in še bi lahko naštevala ...

Imam pa najljubšo znamko v kategoriji vozil s štirimi kolesi. ;)


In seveda naljubši model ...

Filofaksaks

Ampak res!

Smo šle danes v knjižnico po neke diplomske naloge. Ker nismo študentke določenega oddeleka, si diplome nismo smele izposoditi. Lahko smo jo samo gledale. Resno!
Lepo smo prosile knjižničarko, če gremo lahko smo za sekundo v kopirnico. Nope.
Prosile smo kolegico, če si ona sposodi in gremo skopirat. Dajalka knjig ni dovolila.

Ma kak je to faks, da si lahko literaturo samo ogleduješ v knjižnici???

Že res, da smo bile tri, ampak vseeno premalo možganskih celic, da bi si zapomnile vse, kar je bilo zapisano. In potem smo kot največje zločinke v predprostoru knjižnice s telefonom slikale strani.
Še dobro, da ima B. nov telefon.
B. je torej slikala (jaz tud hočem tak telefon!), jaz sem držala knjigo, še ena B. je stražila.
Ja, kruto je življenje na FF-u!!! ;)

Jutri je torej dan D. Bom zmolila en očenaš, da bo pol folka zbolelo (pa jih bo v predavalnici še vedno 50), ko bomo imele predstavitev naše superlepeohinsploh seminarske.

Ja, in sedaj sedim v bratovi sobi in uporabljam njegov računalnik. Najbrž ima vročino (brat, ne računalnik), ker mi nikoli ne dovoli, da uporabljam njegove stvari (beri: RAČUNALNIK).
Je že ugotovil, da nisem jaz kriva, če je oči ugasnil oni drugi računalnik in sedaj ne prižge več. ;)

Že drugi dan ...

... preklinjam Slovenske železnice (in Kam-Bus). Fakof pa taka organizacija!!!




1.del
Dopoldne sem šla na faks nekoliko kasneje. Grem na postajo, prijazno pozdravim in izražim željo po nakupu mesečne vozovnice.

Gospa: "Ne bo šlo ..."

Ja, pokvaril se jim je sistem. Koga to briga? Mene že ne.
In sem kupila navadno karto.

2. del
Zvečer grem domov. Prijazen fant na okencu mi prijazno razloži, da sistem še vedno ne dela in da mesečne vozovnice ne morem kupiti. Jaz ga prijazno vprašam, kdo mi bo povrnil stroške za te karte, ki jih kupujem, ker mesečno bom vseeno morala kupiti. On mi prijazno odgovori, da nihče. Seveda. S prijaznim nasmehom sem odšla.

3. del
Na žezniško prideva 7. 01 in gospa prodajalka kart mi dovoli, da kupim mesečno. In sistem dela!!! Za mano nastane dolga vrsta. Briga me. S pogledom (obrnjenim direkt v tla) greva mimo vrste na peron. Gužva velika. In pride en klinčev vagon. Ne vem, kaka je to logika, da dajo ob uri, ko se v Ljubljano pelje največ ljudi, samo en ubogi vagon.
Za predstavo naj povem, da v primeru, če sta dva vagona, so ponavadi vsa sedišča zasedena, v vsakem medprostoru pa stoji od 5 do 10 ljudi.
Logično se gužvava maksimalno, da na vlak sploh prideva (pol ljudi je ostalo v Domžalah) in potem kot ribi v konzervi čakava na zadnjo postajo tam nekje beli Ljubljani.

Kam naj se pritožim? Nikamor!!!
Tako svojo jezo stresam tukaj. Ampak na zadevo je treba gledati s pozitivne strani.
Ups, tokrat je ni!

Devet

... spoznanj, ki so me "doletela" v letu cvaj-nul-nul-aht:

1. Življenje nima smisla. Vsaj jaz ga še nisem odkrila, čeprav sem že stara. Baje.
   
2. Prijatelji so z danes na jutri. Še bolj verjetno je z danes na včeraj.
   
3. Polpeti brez jajc razpadejo.
4. Zamenjala bom mobilnega operaterja. Možno tudi, da bom manj govorila in bolj poredko pošiljala sms-e.
5. Še vedno ne znam objavljati posnetkov na blogu. Sram me je.
   
6. Manj se sekiraš, lažje prideš skozi dan. Samo še naučiti se moram nesekiranja.
   
7. Ne vem, če imam rada pomlad. Preveč sonca zna depresivno vplivati na človeka.
   
8. Tudi ne vem, če imam rada zimo. Preveč dežja/snega/slabega vremena zna depresivno vplivati na človeka.
   
9. Zmedena sem. Oh in sploh.

Dodatek: Sem dobre volje. Moje razmišljanje ni v sorazmerju s počutjem. Sploh ni v nikakršnem razmerju. Wtf?

"Ko bo pust, ...

... bomo tisto, kar celo leto ne smemo biti!", so rekli fantje. :)




Zlata barva v kombinaciji z belo je ubijalska (na fantih). Frizure so sicer nekoliko razkuštrane ... Kaj se je vmes dogajalo, ne vem ... bodo kaj več povedali sami.
Pajkice, krilca, bleščice, nogice, poze, copatki, povečani one-ji (?!?!?!) ...

Končna ocena: Odlično! Tokrat brez ironije, zgolj z nasmehom do ušes!

Pust! Ja in?

Uvod: Uradno sem včeraj pojedla prvi krof.
V bistvu lažem, ker sem čisto prvega pojedla že v nedeljo. Čeprav tisti ne šteje, ker je bil trojanski. Štejejo le pustni. Torej, včeraj sem pojedla prvi pusti krof.


Kaj pa pust?
Maškara ne bom. Jutri imamo itak slavnostno/delovno sejo v našem gasilskem društvu, ker je točno 50 let od ustanovitve. Točno jutri. In Katja bo seveda tam, da poslika gospodo v uniformah. Sicer zadeva najbrž ne bo trajala v nedogled, tako da bi teoretično lahko šla še kam naprej (kot maškarca bi recimo lahko bila gasilka -> NOT!), ampak ne bom šla. Ker moram v nedeljo že zgodaj vstat. Spet imamo pri stari mami družinsko kosilo, kar pomeni, da bova z B. svoje kuharske spretnosti izvajali že od 7h naprej ...
Rajši grem torej domov in se naspim. Da bom spočita. Da bom potem lahko prijazna in nasmejana. Se morda popoldne, ko bodo sorodniki siti, posoda pomita ... še kaj učila.

Upam, da ste ob branju napisanega začutili silno ironijo. Ker imam počasi dovolj tega prostovoljnega dela! Razen stalnega metanja polen pod noge in posledično "šepanja" ter počasnega premikanja (z mrkim izrazom na obrazu) po tem ljubem svetu, od tega nimam nič! Trenutno tudi osebnega zadovoljstva ne.

Zaključek: Od pusta imam torej smo krof! ;)

Pozaključek: Sej pusta tako ali tako ne maram preveč, ker se mi zdi glupo, da se ljudje med letom ne znajo hecati, za pusta so pa vsi polni idej, različnih štosov in oh in sploh pokažejo svoj pravi jaz. Ma ja, bodi skozi vse leto to, kar si!!! :)