Projekt soba (1.)

Hehe, včeraj sem vse znosila iz moje stare sobe v dnevno sobo, da so zdaj vse omare v moji novi sobi. Stvari pa še vedno po celi hiši. Počutim se kot na smetišču. .) Mami je rekla, da imam veliko krame. Oči je rekel, da ne more verjet, da sem vse to spravila v mojo malo sobico. Danes se lotevam temeljitega pospravljanja, metanja stvari stran in podobno. In še top tri stvari, ki sem jih našla, ko sem stvari nosila ven iz sobe ...

3. škatlica cigaret (??)
2. strašilo za odganjanje skrbi
1. plakat s posvetilom in podpisom rickyja (ja, to smo bile na ...)

Kaj bo šele, ko začnem zares pospravljati ...

Vikend seštevek

Pa je spet tu ponedeljek. Vikend je minil hitro. Delavno. Luštno. Vsak ponedeljek se sprašujem, zakaj vikend mine tako hitro. Zakaj? Kdo ve? Pa poglejmo, kaj smo počeli tokrat. V petek sem delala. Ampak ne zato, ker bi bila pridna. Ravno obratno. Ker sem bila lena, so se mi stvari nabrale. Skok na kavico in obisk trgovin so zadevo le še poslabšale. Delala torej do polnoči, nato pa še nosila stvari iz moje nove sobe v mojo staro sobo, ker se je v soboto dogajalo na full. V petek me je oči zvlekel v trgovino, češ naj si izberem barvo. Očitno se je sprijaznil, da tokrat moja soba ne bo samo bela. Izbrala sem barvo melone, on je navijal za oranžno. V soboto se je dan začel malo pred sedmo, kar je zame katastrofa. Pa naj bo. Če Katja ni pridna, pač dela vse na koncu. Nikoli me ne bo izučilo. Torej, obetali sta se mi dve delavnici. Po temeljiti razlagi, kako mora biti moja soba pobeljena, sem šla v Lj. Presneto mrzlo je bilo in odločitev, da bodo delavnice zunaj, ni bila ravno dobra. V bistvu je bila precej slaba. Tako sem konstantno lovila papirje, škarje, lepila ... Ampak je bilo vseeno fino. Te delavnice so res super. No, potem še ena v centru, kjer je bilo dolgčas. Nič otrok. In zelo, zelo mrzlo. A sem omenila, da je bilo mrzlo? :) Ampak sem delala z eno super punco, tako da je v bistvu minilo zelo hitro. Spoznavanje novih ljudi je vedno zabavno. In sploh spoznanje, kaj vse ljudje počnejo. Potem včasih razmišljam drugače. Ampak se kaj hitro vrnem na svoje stare tire. Jaz pač kot jaz. Ni rešitve. Je, kar je. :) Potem še skok (jaooo, ravnokar sem zažgala korenček na čebuli ... bo danes tunina omaka malce bolj temna ... ) v trgovino. In vedno koga srečam in moram iti potem na kavo. No, tokrat sem srečala sestro in njenega moža (kako se pa to smešno sliši). :) ob prihodu domov .... wiiiii, super izgleda moja novo pobeljena soba. Če bi našla baterije, bi objavila tudi kakšno sliko. :) Bom, bom, obljubim. :) No, slaba stran beljenja je, da je treba potem še vse pomiti ... pa sem ... posledično sem šla vsa rdeča (od šoka zaradi razlike med mrazom in prijetno toploto doma). V nedeljo zjutraj sem šla k maši. Sama. Nato na kavico. In kosilo. Na kavico in kosilo pač nisem šla sama. Torej, smešno, koliko ljudi lahko človek sreča na enem samem kraju. Smešno. Potem hiter obisk stare mame. Domov po avto. Po Ano in na izlet v Ljubljano. Super lušten festival, sploh nenačrtovana točka. Res smešno. Kava v centru mesta za 2 evra in pol. Potem hitra odločitev. Greva na grad. Z vzpenjačo. potem še na razgledni stolp. Luštno. Ana, čakam, da objaviš tiste stopnice. :) Še vroča čokolada in domov.

Če pogledam nazaj, se mi zdi vikend tak ... kaj pa vem. Mogoče je lažje, če zadeve predlačkam po alinejah. Pa poskusimo še enkrat.

• Mraz.
• V življenju sem napisala natančno tri dramske stvaritve (eno kratko, eno srednje dolgo in eno dolgo igrico in par skečev, ki ne štejejo). Vse so bile uprizorjene (kako fino se pa to sliši). No, vsaka ob svoji priložnosti. Tista igra, ki sva jo s P. in otroci dejansko pripravili, pa se sedaj seli na eno srednjo šolo oziroma so me prosili, če jo lahko uporabijo. . Baje jo bodo igrali. Me prav zanima, kako bo. :)
• Moj blog se je dejansko nekej pojavil kot vir, kar pomeni, da ljudje veselo klikajo nanj.
  
• Otroci so še vedno najbolj simpatična bitja na svetu.
  
• Okrog jeza hodi medved. Kar je bil razlog za večarajšnje nesprehajanje.
  
• Ponedeljki so še vedno kar nekaj.
  

Mah, ne gre mi tole. Vsakokrat pišem druge stvari. Moja glava je kot moja (stara) soba. razmetana, zaprašena in obupno nepraktična in neizkoriščena. Moja glava je ena velika zmešnjava. :) danes se lotim selitve v novo sobo. Generalnega pospravljanja. Metanja stvari v smeti. Iiiii, komaj čakam. Poročam, kako je stanje. če se je poleg moje sobe uredilo še kaj kje drugje. Pobrisal kak prah. Zložilo kaj pa predalih. Sistemsko.

Veselo na delo ...

Dodatek: Poleg poročila o sobi prihaja še seznam stvari, ki je dela nepridna Katja. Ta je šele dolg ... haha ... in zanimiv. Ga delam že dva dni. v glavi. Upam, da ne bom vsega pozabila. :)
Dodatek: Klinc gleda slovnične napake. Se mi ne da it popravljat ... ajajajajaaj ...

Za dobro jutro

Bratec me je zbudil s temle mms-om.
Slavna, lepa, vsem poznana, glavna tema vseh debat ... tukaj je!
Me prav zanima, če je bil sprejem zvezdniški. Če je imela kakše posebne zahteve. Seznam želja. Verjetno ne, ker je že prej vzela dovolj časa v medijih. Dovolj pozornosti. Dovolj živcev. takšnih in drugačnih.
Ali pač?

Čisto navaden dan

Zjutraj sem spala nekoliko dlje kot ponavadi. ker me niso čakale nobene posebne obveznosti. Nič službe. Nič kaj posebnega. Prižgem tv, računalnik. Si skuham kavo. Pregledam kaj je novega. Kliknem Ano. Kot vedno. Klepetava. Vmes obesim dvakratno mero perila. Pospravim posodo iz stroja. Poiščem na netu recept za kosilo. Delam nič. Gledam tv. Spustim v hišo gospo prodajalko knjig. Me celo prepriča, da si kupim. Sicer me je večkrat imelo, da bi si tole kupila pa si nisem. No, danes sem si. Kar se spet pozna v moji denarnici. Auč.

Potem skuham kosilo. Pomijem hladilnik (sem obljubila mami). Nesem kužku kosilo. Pomijem Cilki in Binetu kletko. In spet delam nič. Gledam tv. Delam nič.
Fino je. Mir. Nič. Še naprej bom delala nič.

Presežki - takšni in drugačni

Ponedeljek je zame vedno čuden dan. Ampak res. Lahko rečem - meni ne preveč naklonjen dan. Ker sem ob ponedeljkih slabe volje. Ker me ob ponedeljkih kregajo v službi. Ker je slabo vreme. Ker ... Eh ...

Pa je pravzaprav za mano precej lep vikend. Lep sicer ni preveč primerna izbira besede. Bolj pester. Kaj je vredno omembe? Ne vem. Mogoče to, da sme prvič delala na volitvah. In da moj kandidat ni bil izvoljen. Kar me jezi/žalosti/vsegapomalem. Ker sem upala na boljši rezultat. Vsekakor. In presežek volitev? Izidi strank? Nope. Na lističih v našem kraju je bil napisan naš naslov. Dejansko sta dva osebka prišla volit k nam domov. Tudi to je mogoče. Očitno. Verjamem, da smo pomembna familija (NOT!), ampak da se je na lističe in vse dokumente vpisala ravno naša hišna številka ... Nimam komentarja.

Presežki. Presežki. Presežki.
Jih ni.
Ali pa niso vredni omembe.

Jezim se ...

... ker:

• Me tako zelo zebe. Pa sem prižgala kurjavo. Dvakrat na dan se tuširam, da se pogrejem. Jao, jao ...
• Še vedno nisem našla menjave za nedeljo! Zdej me že malo skrbi, ker na dveh krajih naenkrat pa res ne morem biti. In na volitvah pač moram biti. Kdo bo imel delavnico namesto mene? Jao, jao ...
• Se trgovine odpirajo šele ob 9h. Jaz pa čakam že ob 8h.
  
• Mi že dve noči konstantno zvoni telefon. Nekateri imajo preveč energije. Mislim, da bom poleg izklopa zvoka in vibre uporabila še izklop telefona. :) Pa naj mu bo, če ima veselje ... Itak ve, da se ne bom oglasila.
  
• Se mi ne da delat. Pa se mi je spet nabralo ...
  
• Jutri ne morem it s tamalimi puncami na tekmo, ker delam. To me še najbolj jezi, ker pogrešam te stvari. Bom pa vseeno držala pesti.
  

So pa tudi dobre stvari. Včeraj sem si kupila par stvari. Za oblečt. :) In pa odkrila super kavo ... mmmm ... zaradi tega sem danes dobre volje. čeprav sem neprespana. Čeprav ... Glejmo na svet s svetle plati. Danes se mi obeta zanimiv dan.

Na soočenju

Sicer me politika nikoli ni pretirano zanimala, letos se zgolj po spletu okoliščin in po službeni dolžnosti malo bolj ukvarjam s tem. Pika na i je bilo včerajšnje soočenje kandidatov v Domžalah.

V bistvu sem bila prepričana, da bo dvorana nabito polna. Da bodo vsi strankarski kandidati pripeljali navijače. Glede na to, da je bilo kandidatov 18, je bila dvorana precej prazna. In bi priporočila vsakemu povprečnemu državljanu, da se takega soočenja udeleži. Če nisi strankarsko opredeljen, potem voliš človeka. Jaz letos volim človeka.

Torej, za začetek prijeten uvod vse bolj znanega radijskega in televizijskega voditelja, nato pa predstavitev kandidatov. Fino. Čeprav je na mizicah na veliko pisalo, kateri stranki določeni ljudje pripadajo in njihova imena, je lepo slišati predstavitev iz njihovih ust. Sledi županovo spraševanje. 5 sklopov vprašanj, 5 vprašanj v vsakem sklopu. Vsak kandidat si izbere eno vprašanje. Seveda si vsi izberejo vprašanja iz sklopa Domžal. Precej dolgočasna debata. Oziroma izredno nezanimiva vrsta komunikacije. Vprašanje in odgovor. Z redkimi šaljivimi vložki našega župana. Res. Res. Naš župan je pravi šaljivec. Vedno in povsod. Tako do RR-ja, ko z nekoliko dvignjenim glasom pove svoje mnenje. Korektno. Končno se prebudijo še ostali in se začne malo bolj živahna debata. Sledi še vedno aktualno vprašanje o pokrajinah (za vse) ter vprašanja občinstva.

Po treh urah sem ugotovila, da je moja odločitev oziroma številka, ki jo bom letos obkrožila, zagotovo prava izbira. Kandidati, ki naj bi se potegovali za glasove, so se izkazali za en drek. Nezanimanje, nepoznavanje, nobenih retoričnih sposobnosti. Hvala. Ne hvala. Razen redkih izjem, seveda. Roko na srce, na odru so sedeli tudi nekateri precej sposobni ljudje.

Sliko sem si sposodila pri Roku.

Dodatek: Na idealnega moškega tudi večeraj nisem naletela. Oziroma sem bolj ugotavljala, kakšen ne sme biti. Morda več sreče danes ... :) Misija se vsekakor nadaljuje.

Idealna žena (drugič)

Prav zanimivo, kako je včerajšnja večerna debata nanesla ravno na poroko, iskanje idelanega partnerja in te zadeve. Predvidevam, da moj sogovornik ni bral mojega zapisa oziroma sem prepričana v to. No, in potem nasprotovanja (kot vedno). Tokrat sicer zgolj v parih točkah.

1. Oseba pravi, da si v razmerju in se po določenem času odločiš, da je to to in potem se odločiš tudi za nekatere spremembe. -> Jaz seveda nasprotujem. In se sklicujem na čustva. Jojmene, kako žensko. In vztrajam, da v primeru, ko imaš nekoga rad, ga imaš rad ves čas in si se ves čas pripravljen prilgajati (in obratno, vse v mejah normale) in to ni stvar odločitve.
2. Ženska spada v kuhinjo, pere in lika. -> Je fino, če ta opravila opravljata skupaj. -> Se strinjava.
3. In potem vprašanje. Kaj išče ta oseba? Ve, ampak to ne obstaja. In kaj iščem jaz? Pri teh letih bi že lahko vedela. :) Tudi o tem imam teorijo. :)

Ugotavljam, da sem na dobri poti do opisa idealne žene, idelanega razmerja. Naslednjič bo šla tema o idelanem moškem. Potem naredim povzetek. Že sedaj vem, kaj bom dobila.

Pravljico.

Idealna žena

Včeraj je imela moja stara mama rojstni dan. No, praznovala je rojstni dan. Kupili smo ji mobitel. O tem bom zagotovo še poročala. :) Ampak to ni bistvo ...

V soboto me je klicala, če bi ji lahko prišla pomagat pri pripravah za praznovanje. Seveda. Saj grem vedno. Včeraj sem bila prvič uradno sama, ker je sestra na poročnem potovanju. Pridem tja 2 uri pred gosti in me skoraj kap. Nič pripravljeno. Tako sem dala vse moje zmožnosti na ON in se lotila dela. Istočasno sem delala zrezke, obračala piščanca, rezala paradižnike, kruh in kazala mami, kako naj naredi pogrinjke. Posledično sem uničila moja najljubše hlače. jebemti. Ko so prišli ostali, sem bila že močno utrujena in nejevoljna. Ampak ok. Mi je uspelo. Vse znosim na mizo ... prijazno strežem, se smehljam ... Sej mi ni bilo nič hudega. Potem se lotim pomivanja posode. Narežem in naložim pecivo. Skuham kavo. Se usedem. Mama pomigne, da sedaj bi bil pa čas za narezek. Jebemti. Naredim še to. Potem premišljujem, da bi bilo najbolje, da po hitrm postopku grem domov. Že hočem reči, da grem ... jebemti. Pridejo še eni. jebemti. Te postrežem na hitro. Aperitiv. Doložim narezek, zamenjam kruh. Adijo.

Načeloma nimam nič proti, če imam takole kaj za početi, ker je to precej bolje, kot da sedim in samo jem. Tako sem vsaj koristna. No, počasi pa mi gre že na živce, da mi folk govori, da je lahko srečen tisti, ki se bo poročil z mano. Pridna. Otroci bodo pa sploh imeli srečo. Ko sem na poroki, po poroki in še včeraj slišala vsaj 6x od različnih oseb (ki niso vedele druga za drugo, razen če je bila zarota proti meni), sem začela resno razmišljati. Kaj šteje? To, da znam par stvari skuhat? To, da včasih pomgam? To, da imam rada otroke? Poznam vsaj 100 punc, ki so bolj pridne, bolj sposobne in znajo več od mene.

In sem prišla do ugotovitve. Oziroma do dveh ugotovitev. Do treh.

1. To mi rečejo tisti, ki mislijo, da sem idealna, pa nisem. Verjetno sem ob pravem času na pravem mestu.
   
2. To mi rečejo tisti, ki mislijo, da bodo na ta način izvedeli, če imam koga. Zakaj se skrivnostno smehljam in zakaj nikoli nič ne povem. No, ne bodo. ko se bom odločila, da je to to, bom osebka tudi predstavila. Pika.
   
3. Tisti, ki mislijo, da so mi všeč pa bi radi povedali, da jaz njim nisem. Haha.

Res je. Danes se smilim sama sebi. Pač vremensko razpoloženje. Primerno ponedeljku. Pa se moram zato malo pritoževat in hvalit naenkrat. Danes sem čudna. Oooo jaaaa.

September

Bi bil idealen mesec, če bi imel 20 dni več, kot jih ima. Potem bi se lahko vse naučila. Potem bi lahko pridno delala v vseh mojih službicah. Zdaj imam že 4. Tipkam podnapise, čuvam otroke, vodim delavnice za otroke in lektoriram. Vse so superfinekrasne, ker si v večini lahko sama organiziram čas. Tukaj pa nastane problem.

Katja in organizacija = polomija.

In potem imam še en problem. Ne znam reči NE. Vedno je ja. Pa čeprav potem nič ne spim. Pa čeprav potem zmanjka časa za druge reči. Tako sem šla danes čuvat otroke, ker je eden zbolel, čeprav imam jutri izpit. In obeta se mi še veliko čuvanja, ker je prišlo obdobje bolezni v vtrcih. In seveda pustim, da mamice dajejo mojo številko še naprej in posledično se število otrok na mojem seznamu veča in veča. Ampak - vse stvari počnem zelooo rada. Res. Itak sem veliko pred računalnikom, zato me ne moti, če še dodatno tipkam. Oddaje so pa tako ali tako večinoma zanimive, tako da čas hitro mine (ane, GF?). Otroci so itak zakon. Ko jih pazim, vedno izvem kaj novega.

Danes sva imeli z A. zanimiv pogovor:
A: "Zakaj imaš črne lase?"
Jaz: "Ker sem se tako pobarvala."
A: "Aha. Kdaj boš imela pa spet sive?"
Jaz: "Najbrž misliš rjave?"
A: "Ups. Sem se malo zmotila."
Jaz: "Ko bo šla ta barva dol, bodo pa spet rjavi."
A: "A pa recimo zjutraj, ko se zbudiš, so že črni?"
Jaz: "Ja, ves čas so črni."
A: "A tudi, ko si lase umiješ?"
Jaz: "Ja, tudi takrat."

In tako gre v nedogled. Logično, da ni nikoli dolgčas. Logično, da je luštno.

Delavnice so nov izziv. Ker moraš pripraviti zanimive stvari. Enostavne, vendar take, da otroci uživajo. Da nekaj naredijo. Da so koristni. In da se tako tudi počutijo. Zraven se česa naučijo in se predvsem zabavajo.
Skoraj misija nemogoče.

Lektoriranje je pa moj (skoraj) poklic. Jebat ga. Treba delat na tem področju. Sem zelo površna, tako da mi te stvari vzamejo še več časa.

Zakaj tole pišem?


Ker sem jezna sama nase. Ker iščem izgovore. Zakaj delam stvari, ki jih ne bi smela? Zakaj enostavno ne rečem, da grem na "kavo". Ker imam vedno tisoč razlogov. Vedno.
Pa tokrat bi celo ...

Morda me pa sreča pamet!

Slike: poroka (št. 1)

Prve poročne fotke od uradnega fotografa so že prišle. Ampak jih je sila malo. Takole, za vzorec, jih objavljam nekaj:

Dodatek: Vzdušje ob slikanju je bilo fenomenalno. Večino časa smo se smejali kot utrgani, ker so bili šofer, fotograf in kamerman fulll face. Priči sva bili sicer obe ženskega spola, kar pa sploh ni bilo napačno. Priča številka 1 je bila zelo, zelo, zelo lepa, jaz pa malo bolj simpatična. :) Skupaj torej ubijalska kombinacija. :)

Ponedeljek

Itak, da je danes nor dan.

Dan, ko sem se učila!
Dan, ko sem izvedela, da se je mulo na poti s poroke s 180 km/h in 1,6 alkohola v krvi razsul. Če ne bi bil tako bogi, ko je prišel, bi ga pritisnila okrog ušes.
In je dan, ko mi zvoni telefon in najprej 5 minut poslušam smeh, potem pa le slišim prošnjo, naj ju pridem iskat. Preveč alkohola v ponedeljek zvečer. Ajajajajaj. :)
Ponedeljek - neprecenljiv dan.

Pa poglejmo nazaj

Ponedeljek.

Kot da se ni nič zgodilo.

Pa saj v bistvu je res smešno, kako se na eno zadevo pripravljaš in potem je tako hitro vsega konec. Če na hitro pokomentiram poroko. V petek je bilo veselo. priprava prostora, peciva ... zvečer so fantje prišli postaviti mlaje. Spat sem šla ob 2h in vstala ob 5.30, ker sem imela ob 6h že frizerja. Potem še na make up, kar me spravilo v dobro voljo. Energični ljudje so res zakon! Hvala A. za priporočilo. Res. Potem pa domov. V lepe oblekce. Zlomila sem si dva nohta, da sem nevesti zapela obleko. :) In potem pridejo sorodniki. Ženin. Pa fantje, da preberejo pismo. Pa kosilo. In smo šli. Na slikanje. Jebemti pesek in trava. In slaba izbira čevljev. Vročina. In super izbira fotografa in kamermana. Šofer itak zakon. Veliko dobre volje. Potem pa civilna poroka. Pogostitev. Vse je minilo strašno hitro. Pa na hitro kavo. Na cerkveno poroko. Luštno. Luštno. Pa luštna pogostitev. Potem dolg sprevod in gasilska šranga. Odlična izbira. Res. Potem prihod in žurka do jutra. Nimam pojma, kako sem zdržala. Ko sem prišla domov in sezula čevlje, sem komaj prišla do sobe. :) Spala 3 urce. Kavica. Obiski. Kavica. Obiski. Zvečer pa delo. Zjutraj spet vstajanje ob 6.30 in delo. Pa kavica z Bonny. Tenkju, ker si mladoporočencema v posteljo nastavila riž, rožice in sladkor. Budilke so bile pa sploh zakon. :) Popoldne sem se učila (!!). In sedaj sem tu. Čakam, da fantje pridejo na pivo, ker so super izpeljali vse naloge. Pa naj še kdo reče, da nisem (bila) dobra priča. :)

Sicer sem pa mešanih občutkov. Trenutno je moje razmišljanje faktografsko. Zato tudi tako pisanje. Uradnih slik še ni. Pa še razmišljam, če bi jih sploh objavila. :)

Nisem utrujena, sem dobre volje in veliko razmišljam.
::)))

Po poroki ...

... sem (rahlo utrujena).

Fotk še ni. Delček dogajanja si lahko ogledate tukaj. Hvala Rok! :)

In dragi moji - UJELA SEM ŠOPEK!!!!

Pred poroko ...

... je zelo pestro.

1. Dekliščina uspela!!!
2. Dela veliko.
   
3. Ampak res - priprav veliko.
4. Sicer je pa luštno.
5. Se javim po soboti. Držite pesti, da bom dobra priča.