ponedeljek, 30. junij 2008

Cilka in Bine

Odkar smo pazili na sosedovega ptiča, je naša familija odločena, da tudi mi kupimo nekaj podobnega. V bistvu smo se odločili otroci (no, smo že veliki), da ga bomo mami kupili za rojstni dan. Ker naša mami je nora na ptice. Ona bi rada letela, ptice se ji zdijo fascinantne.

Danes smo šli v akcijo. Odločitev je bila težka. Posledično je naša mati ponosna lastnica teh dveh lepotcev. Leva je Cilka, desni je Bine.


Prodajalka živali je rekla, da se verjetno še kakih 14 dni ne bosta navadila na novo okolje. Da kak dan ali dva ne bosta jedla. Da bosta bolj tiho. Pa ja! Glasna sta ful. Vživela sta se takoj. Jedla sta že oba. V bistvu sta naredila cel raztur. Najprej je kazalo, da je Bine bolj miren, ker se je drla samo Cilka. Mami je rekla, da sta ista kot ona in oči. Bine je namreč ves čas na pol spal, ona pa vsa firbčna okorg in spuščala različne glasove. Kasneje je bila situacija drugačna. Tudi on se je prebudil in preglasil Cilko. Sicer pa imata intervale. Delata štalo, se dereta, lovita itd. Potem pa počivata. In spet. In spet. Trenutno že spita oziroma zelo mirujeta.



In glavno. Izbrali smo par. Zaljubljenca. Prav simpatična sta. Naša Cilka in Bine (Albin).

Dogaja se, dogaja ...

Je že tako, da se zadnje čase precej dogaja. No, dogaja ... Kakor si vzameš. In jaz si vzamem. In se imam zato kar se da fino. Je le poletje in temu primerno mora biti tudi razpoloženje. Torej, danes sem spala kot ubita. Zmotil me je edino pasji lajež sredi noči (ampak za to imam vtikače za ušesa) in jutranji prepir pri sosedih, ker jim delavci niso dobro naredili ograje.
Prejšnji teden sem postavila rekord. Kar dvakrat (!!!!!) sem bila v kinu. Vau, sama sebi ne morem verjet. Ugotovila sem, da je kino pravi raj za kvazi estrado. Srečala sem tisoč fejmos pipl. Luštno. Drugače pa nič novega. Še vedno igram pinkiponk, zadnje čase pogosto tudi pepčka (z 10-letnico in 5-letnico), moji dvojičici sta se včeraj vrnili z morja, rolat bom očitno hodila sama (Petra in Andreja????), drugih aktivnosti, če bo vroče, ne mislim izvajati.

  • V soboto sem bila pri B&B v stanovanju na kosilu. Zapis o tem še pride.
  • Včeraj smo bili z našim društvom v Logarski. Zapis o tem seveda tudi pride.
  • Zdele grem pa z R&A na merjenje za obleko, na kosilo in v šoping. Upam, da zapis o šopingu pride, ker bi bilo super, če bi našli kar iščemo. Fijuuuuu, me že ni ...
  • Ana je še živa in uživa. ::)) Kaj več o tem še tudi napišem. :)
  • Blazno držim pesti, da je Nejc dobro odpisal prvi del popravca. Aaaaa ... ::))

petek, 27. junij 2008

Koalca gre ...



Hmmm, toliko časa sva govorili o tem, sedaj pa res greš. Se prav spomnim kako leto nazaj, ko se še nisva toliko družili, kako si mi rekla, da greš v Avtralijo. Nič jasno. Zakaj? Zdaj pa res greš!

V glavnem, lepooooooo se mej, paziiii nase in pridi cela domov. Upam, da bo meni ta čas minil čim hitreje, tebi pa ravno tako, da boš zadovoljna, da boš videla, kar želiš videti in da se boš imela fino.

Uživaj!!!!


Bom jutri zjutraj mahala!

Dodatek: Kdo bo sedaj cel mesec z mano hodil rolat? :(

sreda, 25. junij 2008

Praznik pa to. Vroče pa to.

Baje je danes praznik. Mislim, seveda vem, da je danes praznik, saj sem vendar zavedna Slovenka. Bulšit, torej, ljudje so danes očitno doma. Tudi moja mami, ki vztraja v savni in lika. Danes, ko je teko vroče, da sem strokovno po vseh možnih analizah ugotovila, da je najnižja temperatura v hiši v stranišču. Ampak tam pač cel dan ne morem čepeti. Zatorej sem večino časa preživela pred računalnikom. Sem delala. Nekaj sem se učila. Nekaj smo imeli obiske. Nekaj sem jedla borovnice, ki so jih mati nabrali in mi milostno odstopili nekaj borovničk. Ostale so šle za liker pri katerem mati niso bili tako malenkostni in posledično se mi je v najhujši vročini še vrtelo v glavi. Jap, prazniki so res nekaj posebnega. Zdaj pa tuhtam in tuhtam. In verjetno ne bom dotuhtala, ali naj grem še malo za knjige ali naj grem raje ven. Druga varianta mi je bolj ljuba, zunaj je samo še 35 stopinj. :)
Z bratcem (ki edini poleg mene še vztraja doma) sva ugotovila, da to pa res ni nič. In pri tem je tudi ostalo, ko je šel on že petič spat.
V glavnem, tale post je napisan tako, kot je trenutno moje počutje. Drugače pač ne znam razložit. Mogoče je (spet) krivo pomanjkanje spanja. Le kdo pride ob pol dveh domov iz kina? In niti na zmenku nisem bila. :) Šment. Je bilo pa fino. Zjutraj pa budilka ob pol sedmih, ko je oča ugotovil, da mora točno takrat pod mojim oknom nekaj naredit in pri tem uporabit vse možne aparate, ki jih premore. Jap, prazniki so res nekaj posebnega.

Tale post je v bistvu napisan z namenom. Danes sem po brskanju po spletnih straneh parkrat naletela na pojočo misico. Pismo, ne morem verjet, da punca nima toliko v glavi, da bi dojela, da nima posluha. Zakaj ji tega nihče ne pove? Ker ona tega RES ne ve. Reva, živi v zmotnem mišljenju. Pismo, zadnje čase sem se že večkrat pritožila na ta račun. Sicer je res, da mi je ni treba poslušati, če nočem, ampak tokrat moram pa tole tudi objaviti, čeprav se v take stvari načeloma ne spuščam. Spljoh.

Ok. Superduper pevka in ohinsploh nadarjeno vsestransko dekle (zlomka, pri nas jih imamo celo več).



Originial, ki je vsem (neštetim) predvajanjem navkljub, še vedno hud!



In še meni osebno daleč najboljša parodija na ta komad. Pa kaj, če je že stara, meni je kul. ;)



Še dve stvari, ki me mučita:
1. Kaj pomeni Naske do daske? Res ne vem, naj mi oprostijo vsi, ki se jim zadeva zdi samoumevna.
2. Firbec me matra, če mi bo sestra iz Ikee prinesla, kar sem ji naročila. Komajjjj čakammm, pismo, kje hodi toliko časa ...

Besedo pismo uporabljam tako pogosto, ker opozarjam ljudi na tovrstno komunikacijo. Borka za pisano besedo, nekaj takega. :)

torek, 24. junij 2008

Mulčki (že spet) :)

Tole je še fotka (hvala Klemen) od zadnjič, ko smo z mulčki nastopali. Zdaj bo nekaj časa mir, ker so počitnice, jeseni gremo veselo naprej. Če bomo pridni, bomo nekje do januarja pripravili svojo pravo pravcato igro. Če bomo pridni ...

Zadnja vrsta levo: Eva, Tina, Petra, Patricija, Luka I., Jure. Luka L., Luka, Anže, Miha, Luka K., prva vrsta desno: Ana, Ema, Nika, Ana, David, Blaž, Manca, Anja, Nastja, Maruša in Matej. Ob strani je še Žiga pa se ga ne vidi.

ponedeljek, 23. junij 2008

Juhuhu, poletje je tu!

  • Vroče je ko ... in je fino.
  • Prvič po dolgeeemmm času sem padla z rolerji. Mal boli.
  • Otvoritev sezone pinkiponkija. Naša lepa modra pinkiponki miza je ugledala dnevno svetlobo. Kupila sem nove žogice. Oranžne. Danes sem že drugič igrala. Mi gre že fulll dobro. Kdo si upa igrati proti meni?
  • Prve kresničke. Iiiiiiii ...
  • Prvi komarji. Grrrrr ...
  • Ko sem v dnevni sobi in imam odprta vrata na balkon, mi stalno neke žužke letijo pred lcd-jem. Hmmmm ...
  • Ja nič. Če ne bi bilo učenja in vsega tega, bi bilo življenje prav fletno.

sobota, 21. junij 2008

(Ne)komedija, Marija, jajca in zaprto

1. Človek misli, da si bo po napornem tednu ogledal komedijo. Komedija naj bi bila smšena. Če greš na festival komedijantov naj bi gledal komedijo. Zadeva vsekakor ni bila komedija. Baje nekaj sentimentalnega. Posledično se potem punce smejimo, ko učiteljica Marija po devetih letih končno najde svojo hčerkico, za katero je mislila, da je sploh mrtva.

2. Marija. Marija. Marijaaaaaaaaaaa. Marijaaaaaa. Lepa. Pametna. Učiteljica. Grdo so jo izigrali. Županovo srce se je ogrelo zanjo. Ona pa tako nedolžna. Zgolj materinska sreča šteje. Marijaaaaa. Bonny se je vnela za župana - Filipa. Logiš. Ana je imela videnje in je napovedala, da je ta nesrečni izgubljeni otrok Anica. LOL.


3. Jajca. Jakob si je sredi predstave zaželel jajca. Pečena. Bonny je nato ugotovila, da je lačna. In se do konca predstave spraševala, če je kakšna picerija še odprta. Barbara na drugi strani je prav tako izrazila željo po pečenih jajcih. Jojmene ...



4. Gremo babe nato z navdušenjem na kakav. Kakava ni. Je vse zaprto. V petek zvečer te v Domžalah ob 23.13 ne spustijo nikamor več. Prav imajo. Ob taki uri se gre spat.


Sem šla domov. Spat. In uživala (->NOT) ob zvokih, ki so prihajali v mojo sobo. Soseda je imela žurko.

Katarin(c)a!


Pravo prijateljstvo
gore premika,
ne more biti vprašaj,

je le klicaj ali pika.


Zato boža in brani
in nikoli ne pika,
s prsti počeše lase
nežneje od glavnika.


Prijateljstvo je zato
najlepša oblika sveta,
ker jo naslika srce
in se dotika - vsega!





Želim ti, da bi bilo tvoje poletje (oh in sploh) najlepše in da bi ti bila vsa vrata v prihodnosti vedno odprta (lahko so malce priprta, da ne bo dolgčas!). :)
VSE NAJBOLJŠE!

petek, 20. junij 2008

Problem!

Zelo lep primer, kako se ponavadi lotimo reševanja problemov. Ne zatiskajte si oči in ne odkimavajte z glavo, vsi delujemo na zelo isti princip.
Vključno z mano ...


sreda, 18. junij 2008

?????


OMG, skoraj me je kap. Telefon zvoni. Pogledam. Se oglasim. Še vedno nič. Tema.

"Živjo. Ja, kje pa si? Si pozabila?" "Šittttt!!! Sestanek!!!!"

S tem, da sem jaz izbrala termin, ki mi je najbolj ustrezal. In po tistem trenutku, ko smo se vse dogovorili, na to (očitno) tudi pozabila. Tako zelo pozabila, da mi tudi na misel ni prišlo, da ta ustanova obstaja in da imam kaj opravka z njo. Ok, so speljali brez mene. Bom pač nadoknadila zamujeno, ampak tisti občutek ... Ko mi ni jasno, kako je sploh mogoče, da sem kar tako pozabila. Brskam po možganskih celicah in iščem razloge.

  • Pomlad ni, ker je že mimo in tudi vreme ni spomladansko.
  • Res je sicer, da nisem šla danes nič v Ljubljano, ampak tudi če bi šla, verjetno ne bi bilo nič drugače.
  • Stvari je bilo zadnje dni res ogromno. Mogoče, mogoče je to to.
  • Hmm, sem leto starejša. Se to že pozna? Postajam senilna?
  • Zna biti, da je bilo čez vikend res preveč alkohola. So mi odmrle možganske celice za spomin?
  • Kaj pa vem. Pametni pišejo. Mogoče si moram pa res vsako stvar zapisati in dati (vsaj 3x) na opomnik.
  • Neresna sem. Tako in drugače.
  • Pa kaj. Smejim se in grem naprej!



Zdaj bi pa tudi meni že ustrezala sprememba vremena ... :)

torek, 17. junij 2008

Pojasnilo

Bom zelo kratka. Za tiste, ki ste dobili občutek (in to tudi izrazili), da se zanimam za poročene moške. Vsa namigovanja, vprašanja in predvidevanja so odveč. Fantje, ki so bili omenjeni in še verjetno kdaj bodo, so v redu. So pač del mojega življenja, ker imamo nekatere skupne interese in pri nekaterih zadevah sodelujemo. Za nekatere lahko rečem, da so moji prijatelji. Nikakor pa ne kaj več. Vsekakor se držim načela, da česar jaz ne želim, da mi drugi storijo, tudi jaz ne storim drugim. In ja, v tem primeru sem zategnjena. Prstan na roki pa vseeno ni ovira, da človek ne bi bil z nekom prijatelj. In pika.


ponedeljek, 16. junij 2008

Obljuba dela dolg!

Vikend je bil zanimiv. Pester. Čisto nič dolgočasen. Zabaven. :)
Nekaj utrinkov.

PETEK:
Logiš. Šla na gasilsko vajo. Gasila (na drugi sliki je moja malenkost tisto bitje skrajno desno). Upam, da mi kdaj ne bo treba tega početi zares, ker dvomim, da bi si z mano kaj pomagali, čeprav vem, kam gre katera cev.






SOBOTA:
Bogatejša za novo izkušnjo. Važna. Zdaj si znam namreč pri najboljšem sosedu svoj nakup zaračunati kar sama. Pojem slavo tistemu, ki je izumil družinsko kartico. Pojem slavo tistemu, ki je izumil te super blagajne, kjer se ni treba ukvarjati s prodajalkami. Nakupovanje je super. Pljuvam čez ljudi, kot je gospa na sliki, ki se (tebi nič meni nič) vrine preko vrste. Ko se to zgodi 2x v istem dnevu, tudi meni dvigne pokrov ...




NEDELJA:
Včeraj smo imeli veselico (!!!). Torej, po dolgem času, ker se mi zdi, da je bila zadnja pred tremi leti (in se je tudi rajši ne spominjam, ker od takrat si z medico nisva blizu). V glavnem, seveda sem kelnarila in to zgleda tako ... prideš k mizi, vzameš naročilo, greš iskat, na poti srečaš drugo deklico s pladnjem, si pokimava in se čez par sekund dobiva pred šankom. Proti večeru je že veselo, zvečer je že zelo veselo.

Včerajšnji izkupiček je torej naslednji:
1. Delala sem bore malo.
2. Plesala sem nekoliko več.
3. Izvedla natanko 3 zelo globoke pogovore, dva (no, tri) v srednji kategoriji in veliko ostalega čveka.
4. Bonny, naslednjič me prosim priveži z vrvico, da ostanem ob tebi in ne počnem takih in drugačnih neumnosti.
5. Spomin se mi vrača v obratnem vrstnem redu. Preblisk (Pazi, da te avto ne povozi.), in potem malček razmišljanja ... Aha, to mi je rekel A., ko me je pripeljal domov ... in tako naprej ... zdaj sem nekje pri 22. uri. :)
6. Ne, sej v resnici ni bilo tako hudo. Vedno imam težave, ko se dogaja veliko stvari, da pozabljam.
7. Pismo, kaj vse sem se zmenila včeri. Mi je kar malce nerodno. :)
8. Imela sem se fino, Bonny tudi. Naslednji tovrstni dogodek sledi v kratkem. Pri medvedku. Zgolj zaradi Bonny. :)


sobota, 14. junij 2008

Pa sem!

Leto starejša!

Zdaj je vse drugače. Zdaj sem (še) bolj pametna. Zdaj sem predvsem stara. :)


Na kratko:

1. V četrtek smo z mulčki nastopali. SUPER so bili. Pripravili so mi presenečenje. In predvsem - presenečenje. Na generalki so mi (vmes je en del, ko pojejo hepi brzdej društvu) jo zagodli in so zapeli meni. :) Ostale fotke še pridejo.



Moji mulčki in moji somentorji (Lucija, Puta, Robi) so zakon!

2. Včeraj je bil 13. Petek 13. Hvala Bonny, Ana, Carmen in Andreja! Hvala Rocky za obisk (ko se zadeve malce umirijo, greva na "kavo"), hvala Petra, hvala babe za super izvirno torto, hvala Dejan in Damjan za neumnosti in hvala vsem za voščila in darila. :) Zdej sem stara in sem lahko osladna. In včeraj sem bila na gasilski vaji. Fotke še sledijo.



3. Ostalo sledi drug teden enkrat. :)

Dodatek: V zadnjih dneh sem večkrat ostala brez besed. Dober je občutek, ko ti po nekem obdobju obtoževanj in neke slabe volje ljudje dajo vedeti, da ni vse tako slabo in negativno. Mislim, da bom še nekaj časa osladna. :)


četrtek, 12. junij 2008

Jaz in ON

Jaz: Živjo!
On: Nič.
Jaz: Ja, kdo si pa ti?
On: Nič.
Jaz: Kako ti je pa ime?
On: Nič.
Jaz: Pa tako lep si. dej no kakšen glas od sebe.
On: Nepremično gleda.
Jaz: Buci buci buci ...
On: Se razjezi, začne kričati, vpiti, mahati, se razburjati ...



Tako sva se spoznala.

*
*
*
*
*
*
*
*
*
*
*
*
*
*
*
*
*




Ja, sosedi so šli na dopust in pazimo njihovega ptiča. Včeraj je bil mutast, ko sem prišla domov, potem se je pa zgleda navadil in proti večeru pokazal vse svoje pevske sposobnosti. Nimam pojma, katere vrste je, katerega spola je in tudi imena baje nima. Sestra ga je poimenovala v Rožleta. Ne vem, kako bodo sosedi zadovoljni.
Noč je minila mirno. Bil je čisto tiho, dokler mami ni zjutraj prišla pogledat, če je še živ in se začela pogovarjati z njim. Potem se mu je razvil dar petja in je žvrgolel in žvrgolel (če se temu lahko tako reče) ...

torek, 10. junij 2008

Stiska me

Čist majčken me stiska. Ker ne gre vse tako, kot mora iti. V bistvu gre, ampak ne vem, kako se bo izšlo. Upam na najboljše.

Upam:
  1. Da bo šlo danes s tamalimi super na vajah, ker smo malce v zaostanku in tretji del igrice še ni napisan (delam na tem). Ja, me stiska.
  2. Jutri imam izpit. Hmmm. Ja, me stiska.
  3. V četrtek nastopamo. Sej ni taka reč, ampak tamali včasih res ne ubogajo in se malo bojim, da bo šlo kej narobe. Še dobro, da sva dve, ki jih spravljava v red. Ja, me stiska.
  4. Prestavljamo izlet v Logarsko. Tuki me nič ne stiska, ampak samo upam, da bo šlo. Avtobus itak ni problem, da bo še tam šlo brez težav.
  5. V četrtek moram spet odpovedat varstvo. Sovražim, ko moram ljudem rečt NE!
  6. Tudi sobota je ista stvar. S tem, da bi tokrat mogla it v Kranj (?).
  7. K. držim pesti!!!!
  8. V petek grem (baje) na vajo. To je fino. tega se že veselim. :)
  9. Pol pa samo še nedelja ...
Ok, tole je kr neki. :) Tko kot se počutim. Kr neki. :)

ponedeljek, 09. junij 2008

Gašper!


Ljudje pravijo, da so sorodniki bedni.
Ti že nisi!

Ljudje pravijo, da sorodniki ne morejo biti prijatelji!

Ja, po so lahko!


GAŠPER, VSE NAJBOLJŠE!

Ti že veš, kaj vse ti želim (poleg uspešne selitve v novo stanovanje).




Na kolo pa hop - v težave!

Sem miroljubno in nekonfliktno dekle.



Razjezijo in jezijo pa me kolesarji. Vsako leto, vsak dan. Od zime do zime. Pa ne tisti nervozni kolesarji v naši prestolnici. O ne, ne. Njim se še nekako uspem izmikati. Tisti - VAŠKI! Natančneje tisti, ki svojo življenjsko moč dokazujejo na kolesu oziroma na premagovanju hudih hribov, ki krasijo moje ljubo domače okolje. Če bi šlo tukaj za 10, 15 kolesarjev na dan - OK! Naj gredo in naj se mučijo. Ampak stvar je drugačna. Dnevno se mimo naše hiše pelje xxx kolesarjev. Kar me seveda sploh ne moti. Niti približno. Večina le-teh je postavnih mladeničev in večkrat sem že razmišljala, da bi ob cesti postavila stojnico z limonado (not!). :) V glavnem, moti me njihov odnos ala "vsacestajemoja". Ker to zgleda približno takole:

Katja se vsa utrujena (ne vem zakaj in od kje, ampak situacija je tako bolj nazorna) pelje z očetovim avtom (to pomeni, da mora biti ekstra previdna, 1000% pozorna, 0% alkohola - jojmene, če pride s kako prasko domov (avto seveda)) domov. Pot od prve večje "vasi" oziroma malega mesteca, predmestja Domžal, vijugasto pelje proti smetišču, kjer je ves čas pločnik. Ampak ne. Ljudje se sprehajajo po cesti, pes teče po cesti, kolesarji se seveda peljejo po sredini ceste. Če imaš srečo ti nasproti pripelje še superduper tovornjak, ki je ves srečen, ker se je znebil smradu ali pa kak starejši gospod, ki je s svojo petko (na katero lahko pripne prikolico) odpeljal kramo, ki se je dolga leta nabirala v njegovi brunarici na vrtu. Situacija sploh ni stresna. Pač 7x na hitro ustaviš, grdo pogledaš, po možnosti ti drugi trobijo in žugajo, saj si vendarle čuden, ker se normalno pripelješ in bi se rad normalno tudi odpeljal. Torej, pot se nato nadaljuje po intervalih. Najprej pripeljše za kolesarjem (ponavadi sta 2, včasih tudi 3 ali več). Kolesar misli, da je hiter. Pravzaprav misli, da je tako hiter, da se lahko obnaša, kot da je avto in se temu primerno tudi prilagodi cestišču. Ko ga na vidni točki (teh je seveda precej malo) končno po vseh mukah in tegobah prehitiš (seveda še kar vztrajno goni in se ne premakne za 10 cm proti robu ceste) - se, glej ga zlomka, kot narisan pojavi že drug kolesar, ki je popolnoma identičen prvemu in cela zgodba se ponavlja, dokler ne zavijem na dvorišče.


Je res, včasih sem nesramna in kolesarjev ne prehitim, ampak vozim za njimi. Dokler je ravnina še gre, ko pa se začne klanec in ko se klanec kar ne neha ... O ja, to je zabavno, ponavadi obupa kolesar in se ustavi. Pa kaj, če oni mene lahko zafrkavajo, tudi jaz lahko njih. :)

petek, 06. junij 2008

Petek - dan za zadetek

Petek je dan zazadetek, ker:

  1. Sem spala samo 3 ure.
  2. Sem šla na izpit.
  3. Sva z Dejanom po dolgem času bluzila tako kot znava.
  4. Sem šla 2x po dežju za brez veze, pa se sploh nisem jezila, kot bi se lahko.
  5. Sem dobila rožice.
  6. Sem dobila darilce.
  7. Sva danes z Marušo kričali, se lovili in se imeli fino, kot že dolgo ne. Super je bilo, če odštejem, da mi je za vrat vrgla polža. Jak!
  8. Sem dobila najbolj čudno ponudbo za delo ever! Ampak res!
  9. Se še danes čudim temu, kako nekateri spremljajo moje izjave. Virdov!
  10. Ta je pa pač zato, da je.
  11. Aja, izšel je zbornik. Meni je všeč. Kdor ga hoče, ga dobi. Si sama delam reklamo in se hvalim.
In zame je petek končan. Lahko noč. Lahkoooo nočččč!

Ne povem, ne povem, ne povem, ker ne smem.


četrtek, 05. junij 2008

PovejMIsKOMseDRUŽIŠinTIpovemKAKŠENsi

Je že nekaj na tem.

Kar je v bistvu precej logično. Če se z nekom družiš, to pomeni, da se z njim pogovarjaš, z njim deliš mnenje, prihajaš do nekih zaključkov. Kar ni nujno slabo. V končni fazi nikjer ne piše, kdo ima prav. Čigavo mnenje je tisto pravo. In v končni fazi, zakaj bi se človek sploh obremenjeval s tem?

Verjamem (in vedno bom), da je vsak človek, ko ga spoznaš, čisto v redu. Se z njim da komunicirati, se z njim da shajati. Včasih pač zaradi različnih vzrokov pride do trenj, ki povzročijo konflikte in ti konflikti potegnejo za sabo še druge ljudi in vse skupaj se kot grda in kosmata (fujinfej) kača potem vleče in vleče, včasih stoji, včasih se premika ... V glavnem - odnosi na psu.

A zakaj to pišem?
Ker se baje eni osebi pozna, da se druži z mano. Da razmišlja podobno kot jaz? Mogoče pa jaz razmišljam podobno kot ona. Le kdo bi vedel? :)

Sicer pa ugotovljam (poleg tega, da se moram učit, delat in se intenzivno pripravljat na praznovanje), da človek (če želi) lahko premakne goro. In še pol zraven. Če ima le voljo.

Vedno rabim čas, da prespim, premislim zadeve. Ker se kar naenkrat zgodi preobrat in se mi vse skupaj ne zdi več tako zelo narobe. In potem zopet premikam gore, včasih kar cela gorovja.


torek, 03. junij 2008

Cestna zapora

Pravkar sem imela (in imam) pavzo od učenja. :) Malica (prepečenec s tuno) in kavo (ki mi jo je skuhal bratec). Kavo sem polila. In to ne kar nekje, ampak točno po miški, tipkovnici, računalniku, mizi in seveda po tleh. Ostalo je ni nič, le tipkovnica se lepo rjavo sveti. Ker sedaj nimam ustreznih pripomočkov za kofetkanje, je najbolje da objavim fotke, ki so nastale včeraj.

Z Ano se zadnje čase pogosto rolava. Z njenim očetom sva včeraj ugotovila, da sem verjetno več pri njih, kot je on doma. :) Ampak je pač lepo vreme in super razmere za rolanje. Pri nas so hribi, pri njih je ravnina. Torej je jasno, zakaj se rolava tam. Včeraj sva imeli bolj malo časa, ker se je meni potem mudilo na sestanek, ampak sva se vseeno rolali kako urico. Že v soboto smo skupinsko ugotovili, da se nekje na poti nahaja gromozanska luknja. Resno, sredi asfalta precej globoka nedefinirana reč. V soboto je zgledala precej nevarno. Včeraj naju je pot zopet peljala tam mimo in glej ga zlomka - luknja je bila zasuta s peskom in pred (ali za, odvisno s katere strani gledaš) postavljen cestni opozorjač, ki daje vedeti, da tam nekj ni ok. Opozorjač je lep. Rdeče in bele barve. Z lučko na vrhu (ne dela, sva preverili). Se lepo voziva okrog te zadevščine. Ana zaplje tudi čez, ker njej ni logično, da čez pesek pač ne moreš z rolerji. No, ona gre lahko. :) In potem naenkrat strokovno ugotovi, da v bistvu zadeva ni dovolj vidna. Po hitrem postopku najde vejo in jo po silnih naporih natakne na opozorjača. Jaz seveda umiram od smeha. Pri bližnji hiši naju opazujejo in nekaj mahajo ter kažejo v najino smer. Ana končni rezlutat še poslika in že naju ni več. Za varnost je vsekakor poskrbljeno. :) Potem sva se odrolali še na najino stalno počivališče na avtocestnem nadvozu, kjer navdušeno mahava voznikom (v resnici bolj navdušeno mahajo oni).

In se odrolava domov ... do naslednjič ...


Amadeja!


Moja najmlajša sestrična Amadeja.

Punca kot se šika. Največja faca med dojenčki. Stara še ne 3 mesece. Prava mala damica. Oh in sploh najboljša frizura daleč naokrog. Dvomim, da bom nad svojimi otročički tako zelo navdušena. :)


Obstaja ali ne?

Včeraj sem se okrog časa kosila (to je pri nas okrog 15h) spravila prezračevat (bratovo) sobo. No, in se seveda začne tako pravo medsosedsko vpitje. Pogovor. Jaz skozi okno, sosed ob ograji. Točno tako kot se za sosedske pogovore spodobi. On kuha paprikaš, jaz riž. Najprej debata o tem, kaj je dobro za kosilo (????). Nato služba. Dopust. Cerkev. On se je jezi, ker ni dobil potrdila za botra. Poba je nekaj let starejši od mene (no, mislim, da dve). Živi ... hm, tako svobodno življenje. V naši cerkvi je bil natanko 2x. Prvič na pogrebu in drugič ... ne vem, verjetno pomotoma. In je užaljen, ker potdila ni dobil, češ, da mu pripada. Moje mnenje je tukaj precej nevtralno, ker mi je na splošno precej vseeno, kdo dobi potrdilo in kdo ga ne dobi. Oziroma se s tem sploh ne ubadam in posledično nimam izoblikovanega stališča do dotične teme. Zatorej se temu le smejim. Potem se on precej razjezi in mi začne postavljati različna vprašanja glede vere. Tako na splošno - kaj jaz mislim. najprej o tem, kaj ima človek od tega, da gre vsako nedeljo v maši. On sicer takoj poda odgovor, da verjetno notranji mir (?), kaj več pa že ne. Nadaljuje z razlago o nečem nad nami. On sicer verjame, da nekaj je tam gor, ampak kdo je tisti pravi? Različne vere, različni bogovi. Je to vse samo eden in so vere različne interpretacije? Je pravi le en in vsi ostali živijo v zmoti? Ga sploh ni?

Na tem mestu se je debata zaključila, ker je moja mami prišla domov in vpila, da se je riž zažgal. Kaj je bilo z njihovim kosilom nimam pojma. Potem sem kasneje še malce razmišljala o tej temi ...

Kdo ima prav in kdo ne? Ali B/bog obstaja ali ne? Kaj pa vi mislite?


ponedeljek, 02. junij 2008

Orientacija uspela!

V soboto je naše društvo organiziralo orientacijo, in sicer na nivoju regije. Kar pomeni, da se je je udeležilo preko 60 ekip in preko 30 sodnikov. Veliko ljudi in veliko dela. Po mojem menjenju je zadeva uspela, nimam pojma, kaj mislijo ostali, ampak se mi zdi, da je šlo vse ok. Nobenih poškodb. Naša ekipa je bila v eni kategoriji tretja!

Naredila sem preko 300 lukenj v štručke za hot dog. In ravno tolikokrat sem vprašala, katero prilogo bodo zraven. Imam tri nove opekline. In zdi se mi, da so bili vsi otroci enaki. In ja - po novem znam skuhati (na blef) vsaj 30 kav naenkrat. Recept je zelo enostaven: Naliješ vodo v veliko posodo. Vzameš sladkor in mižiš, ko ga stresaš v vodo. Isto narediš s kavo. In potem upaš, da je zadeva pitna.

Presenečena sem nad pridnostjo naših pobalinov, super so bili. Punce itak, vse ostalo tudi. Sami superlativi, itak!

Fotk še nimam vseh. Tole je le za vzorec. :)





Dodatek: Fotke od včerajšnega družinskega srečanja (beri: krst) še sledijo. Predvsem zato, da vidite, kolk hudo sestrično imam! :)

(kravica) Katka 2008 © Blog Design 'Felicidade' por EMPORIUM DIGITAL 2008

Back to TOP