A ste kdaj pomislili, da sreča ni samostojen pojem? Sreča je presneto odvisen pojem.
Sreča je, da smo dobili denar za projekt. Ampak je ta sreča odvisna od našega nadaljnega dela. Sreča je, da se družim z različnimi ljudmi. Ampak je ta sreča odvisna od mojega razpoloženja. Sreča je, da so prazniki. Ampak je ta sreča odvisna. Zelo odvisna. Najbolj odvisna od vseh sreč.
Mogoče pa drugo leto sreča ne bo več tako zelo odvisna. Mogoče bo samo še pogojena s čim. Kar je precej bolje.
Nikoli se še nisem šla teh verižnih zadev, čeprav vidim, da je to precej moderno. No, pa se grem še jaz. Torej sedem resnic (ali nekaj podobnega) o meni, ker sta me pofočkali Glista in Petra.
1. Nisem organiziran človek, zato imam konstantno težave s tem. Dan je prekratek, stvari ostajajo nedokončane. Soba je v razsulu, čeprav sem jo pospravila pred eno uro. Ampak sem pa dober organizator za druge. O, to pa znam. Vsem povem, kaj morajo naredit, kaj se meni zdi prav, da naredijo ... kar je pa včasih seveda malce moteče. Malce.
2. Sem trmasta. Razpoloženje mi niha. Hitro se razburim in hitro pozabim zamere. (pre)Hitro pustim, da me stvari prizadanejo.
3. Rada govorim. Rada imam družbo. Rada grem na kavo. Rada klepetam prek msn-ja, gmaila, FB-ja, pošiljam sms-e ... Rada imam besedne izzive. Všeč mi je, ko zna sogovornik odreagirati. Ne maram, da ne "zašteka" in se preda.
4. Ne maram javnega nastopanja. Spljoh. Rada pišem zadeve, objavljam, organiziram, celo druge spodbujam k nastopu ... Ne maram pa nastopanja. Da sem v središču pozornosti. Da vsi čakajo, kaj bom rekla. Ne maram. Zato me s tira spravijo vse predstavitve na faksu. Ker potem pozabim, kaj moram povedat. Ne znam prebrati besede. Sploh ne vem, zakaj sem tam.
5. Brez mobitela in interneta mi živeti ni.
6. Rada berem. Vse. Včasih tudi knjige, ki jih v naslednjem trenutku pozabim. V moji glavi je že prava mala knjižnica. Ampak se v njej nabira prah.
7. Spreminjam se. Težko rečem, da na bolje. Težko rečem, da na slabše. Ampak vem, da se. Spreminjam se v razpoloženju, mišljenju, dejanjih. Drugačna sem. Drugačna bom. Zagotovo.
Dolgo smo ga prosili. Nagovarjali. Mu prigovarjali. Razlagali, da ne boli. Da ne pade na tla in se razbije. Da on to zmore. Da je vendar že velik fant.
Pa je le zmajal z glavo. Rekel, da bo počakal, da se postavi na svoje lastne noge. Potem pa mogoče. Da si ne upa. Da rajši ne bi.
Pa smo mu spet govorili, da ni nič hudega. Da je že zelo zelo samostojna. Da je tako fino, če si upaš. Da se splača. Da mu bo žal.
Pa spet pravi, da on tega že ne bo. Da še nikoli ni in tudi zanekrat še ne misli. Tisoč razlogov in tisoč izgovorov.
* * * * * * * * * * * * * * * * * *
Potem je pa Anja popizdila in mu dala Lino v roke. Ni imel izbire. Jo je moral prijeti in jo držati. Tukaj je dokaz. Ja, moj bratec je prvič v življenju držal otroka v rokah! Če to ni dogodek!
Lina in Rok Lina, Anja in RokDodatek: Vidite ta preplašen pogled? Da ne govorim, da se ni premaknil niti za centimeter. :)
Zjutraj, ko vstanem, če imam čas, najprej skuham kavo in si vzamem 15 minut, da jo tudi spijem. Brskam po internetu. Berem novice. Prebiram bloge. Klikam sem ter tja. Nikoli ne berem časopisa. Časopis berem zvečer. Danes sem ugotovila, da mogoče pa nisem tako zelo predvidljiva. Ampak smo predvidljiva. Ker jutranji kavni meni ima na voljo dve vrsti kave: 1. Navadna. Močna. Brez mleka in brez sladkorja. 2. Mlečna. Neka mešanica, ki sem jo našla in je super.
Je pa čas oziroma obred pitja kave vsekakor tudi priložnost, da malo razmišljam. O tem, kaj sem počela in o tem, kaj bom počela. Sicer gre tukaj za načleoma lenobno razmišljanje, kar je prav super za jutranje ure.
Danes se tako nasmiham ob misli, kako smo z dvojčicama, ki sem ju pazila včeraj, izdelovale venčke. Jih obešale na vrata. Pekle mini palačinke. Preveč jima dovolim. Sta me že "zašpecali", da sem pri njima v sobi, dokler ne zaspita. Da ju držim za roko. Zdaj čakam, da me bosta zatožili, da jima pustim, da sedita na pultu, ko pečem palačinke. Da včasih tam tudi pojesta. Da jima včasih dovolim, da z žličko vzameta malo nutelle. Pa potem to izkoristita in zadevo še ponovita. Prav rabim včasih tak mini odklop. Drug svet.
Danes me ne moti, da zunaj pada dež. Me ne moti, da bom spet delala stvari, ki jih sicer nisem imela v planu. Me ne moti, da je ura že veliko, jaz sem pa še vedno v spodnjem delu pižame in puloverju.
Danes bo svet lep. Ker sem si skuhala dobro kavo. Ker si bom odprla čisto novo škatlico leč in bom videla vse in še več. Danes bom pridna. Danes bom prijazna. Danes bo ...
Zadnje čase se veliko (in rada) pogovarjam sama s sabo. To je vedno zanimivo in nikoli mi ni dolgčas. Pa koliko stvari se imam za zmenit!
Danes zjutraj sem vstala ob 7. uri, čeprav sem doma. Potem sem šla nazaj še malo poležat. :) Mi malo čez sedem zvoni telefon. Joj, vedno se tako ustašim, ko zazvoni. Nujno si moram zamenjat zvonjenje. Ne vem, zakaj si ga še nisem. Kdo pa me zdele kliče? Aha, sigurno so iz grafičnega studia. Sigurno spet nisem dobro napisala, kaj bi rada, da spremenijo. A, ne, ne, Bonny je. Se oglasim, ugotovim, da nič ne vem in nič ne morem pomagat. Potem se odločim, da sem vstala odločno prezgodaj in grem še malo na toplo. Pa mi spet zazvoni telefon. Aha, zdele je grafični studio. Ah, oči je. Letam po stanovanju in iščem papirje, ki hoče, da jih najdem. Pa kje vednonajde mene? Se zmeniva, ok. Grem še enkrat nazaj na toplo. Pismo, zdaj sem itak že čisto zbujena. Samo moram počakat, da se malo segreje, centralno sem šele pred kratkim priklopila. No, sej malo pa lahko polenarim. Kaj bom pa sploh počela danes ... In me zmanjka. In me seveda spet zbudi telefon. Pismo, nujno si moram zamenjat zvonjenje, drugače me bo enkrat kap. Kdo je pa zdaj? Pa ne spet oči. Aja, mu moram rokavice oprat, da ne bom pozabila. Je nujno. Spet kr ena številka. Ne maram, da me ljudje kličejo kar z ene številke. Ker potem nikoli ne vem, kdo je tam. Ok, se bom oglasila. Najbrž je tako ali tako služba. Itak. V vsej svoji neumnosti sem sprejela še eno delo. Hm. Najbolje, da vstanem. Itak je brez veze, da spim, ko me bo spet telefon zbudil. Pa pes se dere, ga moram peljat na sprehod. Brrr, samo zunaj je mraz. Ma rajši ga peljem zjutraj, kot pa potem zvečer. Takrat je zraven še tema. Ok, potem si pa skuham kavo. Pa nujno moram poslat maile za novoletno včerjo in objavit na spletni strani. Za faks moram poslat dva maila. Joj, seminarske. Danes pa res začnem delati. Ampak res. Grem zdej najprej psa peljat. Joj, sigurno mi je mami pustila poln stroj perila za obesit. Nogavice. Sigurno. A niiii. Samo dve srajci od brata. Odlično. Potem se pogovarjam s psom. Na glas. Pa kaj. Saj me nihče ne sliši. Pa itak vem, da to delajo tudi drugi. Bolj me skrbi to, da včasih grem po Ljubljani in kaj rečem naglas. Jao, jao. Potem pa kaki čudni pogledi. Neprijetna situacija. Torej, potem najprej naredim, kar je nujno, se lotim pošiljanja mailov, pišem bedarije na FB, vmes perem očijeve rokavice. Na roke. Pa ni šlo stran. Jih dam v stroj in pokličem mami, če je to ok. Itak, da ni. Vzamem sredi pranja ven. Ampak vseeno mislim, da si bo moral za jutrišnji pogreb nabaviti nove. Potem mi spet zvoni telefon. Se zmenim. Joj, samo ne. Niso strani v redu.Rekla sem, da mora biti barvna tista pola, kjer je največ slik. Logično. Ona je rekla druge strani. Boljš, da pokličem še enkrat. Aha, ni ok. Sem vedela, da se nisva razumeli. Mora vprašat šefa in on v tiskarno. Koliko sploh je ena tiskarska pola? Štiri strani? Aha, spet kliče. Ne bo šlo. Seveda ne bo šlo. ne vem, zakaj moram nekatere stvari razložiti stokrat? Zakaj? Ma kar je, je. Ne smem in ne upam si privoščiti še ene barve pole. Ker je predrago. Eh. komaj čakam,da bo tole mimo. Uf, 12 novih mailov. Vmes se pogovarjam z Ano. Služba. Pozitiven odgovor. Jupi. Organizacija ...Že vem, kaj si želim v novem letu. Da bi kar nenkrat dobila čudežno zmožnost dobre organizacije. Ker sem prepričana, da potem pol dneva ne bi imela kaj početi. Samo organizacija me daje. Ja, ja. In tako naprej, in tako naprej ... bedno dogajanje, ki me vsak dan privede do tega, da rečem: Jebemti, a toliko je že ura?
In v resnici ne govorim tako grdo. Ampak napišem pa rada. Ker se potem počutim bolje. In mi je vseeno, kakšne analize bom spet zaradi svojega izražanja deležna. Čisto, čisto vseeno! A ni včasih življenje lepo?
Teden gre proti koncu in lahko bi rekla, da je kratek. Vsak teden je kratek, če ostane nekaj stvari, ki bi morale biti narejene in seveda niso. Ampak ta teden je tudi teden priprav na decmeber. Takih priprav, da sem načeloma dobre volje. Zadnje čase sem malce hiperaktivna. Malce. Oziroma za moje razmere kar precej.
Odvečno energijo torej porabljam na različne načine. Delam, kar je nujno, sprotno. Ostalo gre drugam:
Ponedeljkov sneg. Če ne bi bilo tako zelo mrzlo, bi ostala cel dan zunaj.
Torkova delavnica kaligrafije, kamor sem zvlekla še Anjo in Bonny. Vedno sem si želela, da bi znala lepo pisati. Ampak pot do tja je še dolga. Polna dobrih živcev in mirne roke. In vaje!
FB. Zadnje čase preveč pozornosti posvečam dotični strani. Ma kaj, ko je tako zanimivo. Verjetno sem presegla vse rekorde, kar se tiče objavljanja komentarjev. Če bi šteli zraven še zasebna sporočila, sms-e itd., pa sigurno dobim zlato medaljo. No, moj primorski kolega je verjetno pred mano.
Sredina delavnica v enem izmed nakupovalnih središč v Lj. Že same priprave so bile zabavne. Moj "direktor" je 3x bolj hiperaktiven kot jaz v svoji najvišji fazi, tako da je bilo pestro. Zelo všečno. Zelo luštno. Zelo fino. In seveda tudi prvič in zadnjič. Škoda. :(
Nič. Sem rekla, da bom šla danes zgodaj spat. Ta teden spim povprečno 5-6 ur na noč, kar je zame precej malo. Premalo. Popoldne sem bila zato tako zelo zaspana, da bi spala kar za mizo. Pa nisem. Sem se šla potepat in je bilo takoj bolje. In zdaj gledam z velikimi očmi, ki gledajo stran od ure in sploh ne poslušajo notranjega glasu razuma, da je treba spat!
Prejšnji teden sem spoznala Petro in Saro. Če sedaj pomislim nazaj, težko opišem občutke. Pa ne zato, ker bi bili omenjeni punci bav bav, ampak zato, ker nisem spontan človek. Res ne. In potem me kakšne malenkosti vržejo s tira. Torej, zmenjene smo bile, da se v nekoliko širši sestavi (pridružili naj bi se še Bonny in Storyteller). Na koncu sem prišla samo jaz in seveda Petra in Sara. Meni se zdi, da sem večino časa govorila neumnosti, da sem blebetala. Ampak najbrž zato, ker sem bila navdušena. Nad obema. Petra je superca. Tisti, ki berete njen blog in je ne poznate osebno - v resnici je bolj optimistična, nadvdušena, zadovoljna. Pa ne na tako, da bi histerično in hiperaktivno zganjala dobro voljo. Ne. Ona to dela drugače. Z besedami. Z dejanji. S Saro.
Sara je ... za Saro ne najdem besed. Nje se z besedami ne da opisati. Čeprav se s takim otrokom še nisem imela priložnosti srečati, se mi zdi, da me je vseeno imela majček rada. Čeprav se nisem znala obnašati. Čeprav poznam njeno življenje le preko besed. Zelo se mi je, da rada sedi pri meni, da ji ni odveč, da ji je fino.
In komaj čakam, da gremo kam skupaj. Na sprehod, na kavico, na klepet.
V bistvu sem hotela na dolgo in široko napisati in opisati naše srečanje. Pa ga nisem. Ker so stvari, ki jih raje zadržim zase. Za svoje dobro počutje in lepe spomine.
Ugotavljam, da se staram. Ali mi pa možganske celice odmirajo. Ali pa enostavno ne mislim. Najbljubša mi je zadnja razlaga: preveč dogodkov povzroči, da določene stvari pozabim. :)
Osebno se ne štejem med najbolj neumne oziroma ljudi s počasno pametjo. Kaj prida "brihtna" pa tudi nisem. Sicer skozi proces izobraževanja počasi lezem in nekoč upam, da tudi prilezem na cilj, ampak to seveda nima veze z mojo pametjo. Poznam ljudi, ki imajo končan faks in ne znajo šteti do pet. Ali pa do tri. Do pet. Tako da nekega baznega merila tu ni.
Kaj sem v bistvu sploh želela povedat?
Prvič to, da mi nikoli ne bo jasno zakaj se beseda želen piše brez j. To sem razmišljala danes zjutraj, ko sva šla s kužkom na sprehod. No, sem zašla ... :)
In drugič to, da se včasih počutim kot največji bedak oziroma bedakinja. Ko nekatere stvari enostavmo pozabim. Izbirišem iz svojega spomina. Kot da me ni bilo tam, ko so se stvari dogajale. Pa sploh ni takega, da bi bilo treba kamorkoli potlačiti. Sploh ne. In me že malce skrbi. Zato si recimo pridno pišem, kaj me čaka vsak dan. Ker pozabljam stvari. Prejšnji teden sem pozabila, da imamo v službi tim bilding. Sej ne, da sem jako kej zamudila, ampak vseeno. Pozabljam odgovoriti na mail. Pozabljam poklicat nazaj. Pozabljam sploh poklicat. Da ostalih stvari sploh ne omenjam ... :)
Tako da zdaj delam vaje za spomin. No, jih bom začela delat, ko ugotovim, katere so sploh to. Samo ne mi rečt, da nej se grem učit. Ker to pri meni definitvno ne pomaga.
Sicer je pa danes ponedeljek. Že več kot dve uri sem budna pa se počutim, kot bi vstala čez tri ure. Sredi najglobjega spanca sem. Oči me pečejo, ker nočejo biti odprte. Telo pravi, da je za kavo še prezgodaj (???). Vse ostalo pa itak še spi. Razen prstov na rokah. Prsti so vedno budni. Prsti tipkajo in tipkajo. Brez problema. Sicer pa čakam gospode delavce, da pridejo priklopit trojčka. In prisežem, prisežem ... če zvečer, ko pridem domov, internet ne bo delal ... Si moram dobro zapomnit obraze, ko pridejo.
Ker nisem feministka, sem seveda najprej naslovila Moške in nato Ženske. Če bi bila Moški, bi najprej naslovila Ženske. Ker to pač nisem, sem najprej nalsovila Moške. Čeprav, kakor mi je znano, nekega pravila v dotičnem primeru ni.
Dejstvo: Torej, danes je četrtek, zunaj pada dež. Vprašanje: Zakaj? Zakaj? Zakaj?
Dejstvo: Dež sedaj pada še močneje. :) Ha!
Ne, pustimo jamranje o vremenu. V končni fazi je moje delo koncentrirano na računalnik in vreme naj ne bi botrovalo produktivnosti. Naj ne bi. In niti ne. Itak je moja produktivnost odvisna od bližajočega se roka, ko mora biti delo narejeno. In tukaj vreme nima veze.
Teden, ki je skoraj za mano, je bil precej kul. Ker se me je večino časa držala dobra volja v kombinaciji s hiperaktivnostjo. Kakšnih posebnih obveznosti ni bilo, razen 1x varstvo in redno delo. Na faksu sem bila 2x. V ponedeljek in sredo. Ponedeljkova izkušnja je sploh bombastična. Tako fino se nisem imela že od ... Fino v tem smislu, da smo si pisale lističe, da me je Bonny pretepla (še danes imam modrice), da sem podarila Štefana in Zofijo (ki je sedaj Džuli) in da sem vseeno pridno sledila in celo sodelovala. Metafore so zakon. :)
Ana me je opomnila, da sem nekoč daleč nazaj pisala o idealnem moškem. Baje sem obljubila, da pišem tudi o idealni ženski. Zato pozivam, da napišete, dopišete lastnosti, ki naj bi jih imela idealna ženska.
Predlogi so naslednji: - Ženska, ki obvlada svojega moškega. - Ženska, ki je zahtevna.
...
Za moje pojme je super, če je človek dobre volje. Moški ali Ženska. Ker kadar sem jaz dobre volje, potem lahko pada dež, sneg ali pa sije sonce. Me lahko znanec na cesti ignorira. Lahko stopim v lužo. Lahko se mi ptič podela na glavo (no, tukaj pretiravam). V glavnem, potem je svet lep.
Danes svet sicer ni lep, ker grem v tem dežju na pogreb. Ubijalska kombinacija.
Če si da človek nasmeh na obraz je svet takoj lepši. In lažji. In bolj prijazen. In bolj potrpežljiv. In bolj prilagodljiv. Če si ta teden tega ne bi ponavljala v glavi, bi se mi verjetno zmešalo. Verjetno.
Ja, priznam, sram me je. Priznam: grozna sem. Priznam, da sem pozabila na prvi rojstni dan mojega bloga. In to pošteno pozabila. Pozabila za dober mesec.
Dragi blogec: VSE najboljše! Statistika je sledeča: v dobrem letu sem objavila 232 objav, kar niti ni slabo. Če bi gledala po intervalih naraščanja in padanja, bi natančno lahko določila, kdaj sem se učila ... Takrat je bila stopnja objavljanja seveda najvišja. O tem bi se dalo seveda še marsikaj napisati pa ...
... pa objavo rajši izkoristim za bolj pametne reči. Ha!
* * * * * * * * * * * * * Predstavljam vasm namreč celo družinico mojih žogic. Ja, sem normalna, samo pač ... nimam pametnega izgovora.
Žogice so pač zabavne. Krištofa že poznate. Še vedno je moj naljubšejši, čeprav je po včerajšnjem mučenju pol manjši kot ostali. :)
Tole je njegov (enojajčni) bratec, dvojček, pač nekaj ... Štefan! Štefan maha.
In Miran. Miran je razred zase. On je frajer. In očitno mu nihče ni povedal, da zunaj dežuje in še nekaj časa ne bo sijalo sonce. Pa saj revež ne vidi, če ima sončna očala ves čas na glavi. Miran se itak drži bolj zase.
In še ženska predstavnica: Zofija. Za prijatelje Zofy. O njej pač ne bom izgubljala besed. Kaj naj rečem? Meni ni nikoli dolgčas. :)
Saj v resnici ni tako, da bi se igrala cele dni. V resnici me je tri dni nazaj zagrabila knjigovest. To je en poseben občutek, ko imaš strašno slabo vest, ker bereš premalo in le trivialno literaturo. No, sem šla včeraj v knjižnico. Oborožena z novimi knjigami sem sklenila, da vsak večer pred spanjem preberem vsaj 20 strani. Pa če je ura polnoč. Pa če je ura tri. Pa če je ura osem (20.00). Ni važno. Možgančki pač morajo dobivati dotok informacij. Samo kaj, ko se moj dan ne konča pred polnočjo. Ob pol enih recimo sem v postelji. In potem ugotavljam, da me zebe v noge. Pa iščem nogavice. Potem ugotovim, da sem pozabila na budilko. In grem še to nastavit. In potem ugotovim, da je verjetno baterija na mobitelu prazna. In poskušam rešit kabel, ki se je ovil okrog stola in končno priklopim na mobitel. Potem moram na wc ... Joj, kje naj najdem čas še za knjige??!!??!!
Ne, saj ga najdem. Zdaj berem eno super knjigo od Dese Muck, pa Pisma od Mance Košir, eno žepnico o džungli in knjigo z naslovom Prebujenje (hmm, meni se zdi vse precej trivialno). Včasih sem čudna in nimam obstanka. Takrat pač ne dokončam stvari, ampak vmes dodajam še druge. Na koncu je rezultat tako ali tako isti, enak oziroma zelo podoben.
Zdaj pa grem. Kuhat kosilo.
Kaj pametnega zadnje čase tako ali tako ni od mene. :)
Dodatek: Opažate, da nimam pojma o fotografiji? Bliža se konec leta in (sem prepričana), da bom za NY spet dobila knjigo polno teorije o fotografiranju, programih in podobnih rečeh od gospoda tiskarja. On se namreč vsako leto zgraža nad mojimi fotografijami (ki v bistvu sploh niso moje), ko dam glasilo v tisk. Jap, že čakam na darilce.
Nekega sončnega (jebemti, pa so rekli, da bo dež) dne sta se dve punci po sila naporenem dnevu odpravili proti domu ...
Jap, Ano sem danes zvlekla (predčasno) iz službe, ker se mi je zdelo, da bi mi družba prišla prav. Če sem sama (no, seveda je bil z menoj tudi Krištof, ampak ga je Bonny danes tako utrudila, da je ves čas spal) na vlaku, je pa res bedno. In jaz danes nisem bedne volje. Danes sem hiperaktivne volje. In Ana je pač mogla it eno uro prej iz službe. Nimaš kaj - tako pride. :)
Očitno je teden solidarnosti, kar se pozna tudi pri ceni vozovnice, ki je namesto 1,52€ stala 1,64€. Ana je bila zelo ponosna, ker je naredila dobro delo. Pridna Ana, pridna. :) Dokaz:
Torej, sva šli na vlak:
Se peljali in peljali do prve postaje:
Do druge postaje:
Do tretje postaje:
Do četrte postaje (tole je Trzin - industrijska cona, če se slučajno ne vidi):
Do pete postaje:
Do šeste postaje:
In taraaaaaaaa:
Najinemu vlaku sva še pomahali v slovo in se s srebrno puščico odpeljali domov. Dodatek: Slike so nastale s silnim naporom. Zadeva ni enostavna. Ljudje na vlaku pa so itak mislili, da delava reportažo za časopis. Posledično me je gospa sprevodnica opozorila naj ne pozabim dežnika. Citiram: "Gospodična, je vaš dežnik? No, samo toliko, da vas opomnim, ker se velikokrat zgodi, da ljudje pozabijo dežnik na vlaku ... bla bla bla." Haha, baš jo briga, če js pustim dežnik na vlaku ali pa ne (Karmen, seveda tvojega dežnika ne bi pustila kar tako samega samcatega na vlaku tujim ljudem).
Edino prav in je se spodobi, da napišem še en post na temo praznikov oziroma po praznikih, v glavnem, da se prazniki nadaljujejo ... ker v končni fazi se res. Trgovine so polne bunkic, smrečic, novoletnih okraskov. Počutim se, kot da bo zdaj zdaj veseli december. In ja, imam že ogledane bunkice za letošnjo smrečico. Precej verjetno, da se jutri odpravim ponje. Čeprav bi bilo mogoče bolje, da prej plačam račun za mobitel ... Hmmm ...
Nazaj na prvotno temo. Kaj sem počela med prazniki niti ni važno, važno, da sem sedaj čisto druga oseba. :) Hec. Danes sem malo čudna, ker sem šal pozno spat. Ali pa zgodaj, kakor vzameš. Moja roditelja imata namreč včasih kakšne prebliske in potem je moje spanje ogroženo. Včeraj so šli v vinsko klet (In zdaj vprašanje: kdo za vraga gre v vinsko klet v ponedeljek??? Odgovor: očitno kar precej ljudi. Včeraj jih je bilo za cel avtobus). No, posledično sem sem bila pridna (in sem (skoraj) do treh ponoči delala. Čez dan sem imela očijev avto in sem se potepala. Imam novo torbico. Spet. Po hitrih izračunih je to četrta v enem mesecu. Tu mač zame in za moje potrebe. Ampak kaj naj? Tak je bil splet okoliščin. Prvo (veliko vijolično) sem kupila, ker sem jo rabila za na faks in ni jako uporabna. Drugo (rjavo) mi je kupila mami, ker sem jo zvlekla tja, ker mi je bila všeč. Tretjo (malo črno) mi je sestra prinesla iz Italije. In četrto (rdečo) sem kupila včeraj. Moja omara je tako polna torb in torbic. Za nekaj časa dovolj.
Nazaj na prvotno temo. Letos sem se obiskovanju grobov spretno izognila, kakor se je le dalo. Na enem sem bila že zgodaj zjutraj, na enega sem pa precej zamudila. Toliko o praznikih.
Na hitro sem danes pofotkala tistih par stvari, za katere sem obljubila, da jih objavim. Najbrž sem (še) kaj pozabila.
Tole je moje novo kazalo za knjige, ki ni več kazalo za knjige, ampak je kazalo v moji pišidanepozabiš zadevi. Priročna zadeva. Zelo.
Šopek. Suh. Verjetno se zdaj na njem nabira prah. Ali pač ne, ker je poročni? Hmmm ... :)
Moja obsesija z žogami. Najprej sem si kupila veliko za napihnit. Pa je bila prevelika (hvala prodajalki), potem sem si kupila manjšo. Tole na sliki. Potem sem si kupila še dve majhni za migat prstke. :)
In tratratratratratratra ... Moja najnovejša (večrajšnja) pridobitev in moj novi najboljši prijatelj ---------> Krištof!
Krištof je super. Tak mehek in vedno nasmejan. In ja - tudi Krištof je žoga. :)
Dodatek: Moje opravičilo vsem tistim, ki se spoznate in posledično zgražate nad mojimi fotkami. Mislim, da sem nekaj po nesreči vklopila, zato so čudne. Pa se mi niti ne da ubadati s tem, važno, da se vidi. :)
Za konec pa komad, ki ga poslušam in prepevam že cel dan. Zanimiva zadeva, s katero sta me okužili Katarina in Ana. Priporočam. :)
Le za teeee ... to sem delal iz srca. Le za teee, a vseeno si odšla ...
A poslušate? :::)))
Ob tebi sem spoznal, da vse, kar pride, tudi gre ...
Priznam, ta teden me pošteno daje vreme. Sitna sem. In zoprna. In neprespana. Ne gre mi in ne gre mi. Ampak se v kratkem nadejam izboljšanja. Vremena in (predvsem) razpoloženja.
Pa poglejmo en teoretičen primer: Živi eno dekle povprečno življenje. In sreča fanta. Fanta, ki je del njene preteklosti. Precej daljne preteklosti. Beseda da besedo in potem povabilo, da se vidita še kdaj.
Teoretično bi dekle lahko reklo, da ja. Ampak posledično bi to seveda pomenilo zopet neko zapletanje v nekaj, kar ni nujno, da bi bilo dobro. Za dekle. Ker izkušnje kažejo, da bi fant kaj hitro spet bil isti kot v starih časih in ne bi imel časa za dekle, ki pa tega ne prenaša. Biti z nekom in da ima ta nekdo pri sebi dva telefona, ki konstantno zvonita ... Pa to seveda ni največji problem. Ne, hvala. No, seveda govorimo o teoretični situaciji. In dekle se potem sprašuje, kaj naj naredi ... In ne najde odgovora. Ko pride naslednje povabilo, spet ne ve, kaj naj naredi. Teoretično, seveda.
Mogoče je bolje, da se izogibamo teoriji. Te teoretične stvari znajo človeka spraviti ob pamet.
In vprašanje dneva: Zakaj mi ljudje voščijo lepe praznike? Ali je obisk grobov lep praznik? Kaj je tu lepega? Mislim, da ne govorim o dejstvu, da so prazniki dejansko vikend oziroma vikend so prazniki in kaj je tukaj tako dobrega? Ne razumem.
Se srečata gospa Teorija in gospa Praksa. In steče debata. Teorija začne na dolgo in široko razpredati, da brez nje pa res ne gre. Teoretično namreč človek lahko vse stori, vse zmore in vse v naprej načrtuje. Teoretično življenje sploh ni zakomplicirano. Teoretično je vse mogoče.
Gospa Praksa je modro tiho. Dobro ve, da je sicer modra in učena gospa, pa vendar precej otročja in zato rada povzroča težave. Rada stvari zaplete. Da praktično stvari niso več izvedljive. Da praktično zadeve ne stečejo. Da je v praksi vse skupaj malo bolj zapleteno. Malo bolj zanimivo. Malo bolj nepredvidljivo.
Še dobro, da se gospa Praksa ne razume z gospo Teorijo. Še dobro, da gospa Teorija pri svojem delu ne upošteva izkušenj gospe Prakse.
Še dobro, da je Katja danes lena in se ji ne da početi nič kaj koristnega. Ker teoretično bi lahko delala marsikaj. Teoretično bi lahko pisala članke. Teoretično bi lahko naštudirala razpis, izpolnila prijave in vse obrazce, ki čakajo. Teoretično bi lahko prebrala čtivo za faks. Teoretično bi lahko pospravila posodo v kuhinji. Teoretično bi lahko šla ven. Teoretično bi lahko ...
Danes sem si blizu z gospo Prakso. Gospa Praksa ve, da jo imam rajši. Ker je bolj nepredvidljiva in dopušča, da so sobotni popoldnevi praktično zabušavanje. Rada imam gospo Prakso. Ker bo danes skupaj z mano gledala tv in šla kamlu spat. Brez gospe Teorije, ki ima s seboj vedno gospo Slabo vest. Te pa ne maram. Fuj in fej.
Dodatek: Zakaj so vse te gospe ženskega spola? A ne bi mogel biti gospod Slaba vest? Verjetno imamo samo ženske ta čut za zaznavanje sočloveka ali nekaj takega. Drugega pač ne more biti.
Ljudje smo res smešna bitja. Nikoli nam ni prav. Če je veliko dela, ni prav in če se nič ne dogaja ni prav. Zame bi trenutno dan lahko imel 35 ur, teden 10 dni ... pa bi verjetno občutila isto gužvo. Pa kaj! Tako sem se odločila, tako mi paše. Iatk pa nisem mojster organiziranega časa, tako da ...
In kaj mi v zadnjem času ne paše? 1. Nekateri ljudje. Težko ostanem skoncentrirana, če mi ni do določene družbe. Še sreča, da je teh bore malo. 2. Dolge ure na faksu. Tukaj recepta ni. Pač si tam in poskušaš slediti. Nisem človek močne volje in vztrajnosti. Škoda. Ker včasih pa res izveš kaj zanimivega. Včasih. 3. Vreme. Zjutraj je megla, zjutraj je sonce, dopoldne je sonce, dopoldne je megla, popoldneva pa itak nič ni, ker je tako kmalu noč. Bedno. 4. Moja prazna glava brez idej. Res. Res. Pa jih nujno rabim. Trenutno vsaj tri superduper inovativne. 5. Komunikacija. Se mi zdi, da sem se silno popravila v tej smeri. Se trudim biti natančna, konkretna, kratka, razločna. Potem pa mi ljudje postavljajo dvomljiva vprašanja. V primerih, ko bi se dalo odgovoriti v enem stavku. Trudim se biti prijazna. Res. :) Pa drugi niso.
Eh, pa te bedne stvari sploh niso pomembne. Z njimi se ne ubadam. Rajši imam pozitivne strani. Take, kjer se imam fino. Takih je več. Kar je super.
1. Paintball in piknik z našim društvom v nedeljo. Se mi zdi fino, da je vse skupaj tako dobro zaživelo. Tukaj bi zdaj objavila super fotko, ki sem jo posnela po paintballu pa mi je RR ni poslal. Čakam ... ::)) 2. Kavice. Zadnje čase nimam časa za te reči. Oziroma ga imam zelo malo. Ampak vseeno kam grem. 3. Očitno se ljudem mudi. Vsi se selijo na svoje, vsi imajo otroke. Ta vikend sem si ogledala dve hiši. Obetata se dva nova otročička. Ne, ne bom teta. :) Se mi zdi. :) 4. Končno se je posušil šopek, ki sem ga ujela na poroki (no, posušil se je že nekaj časa nazaj) in ima že nov domek v moji sobi. :) Slikce sledijo, ko najdem fotoaparat. 5. Ugotavljam, da ne gledam več televizije. Brez računalnika ne zdržim pred tv-jem. Očitno je program res beden. Očitno. :) 6. Še vedno imam rada jutra. Pa čeprav težko vstanem. Pa čeprav so hladna. Zjutraj je svet lepši. 7. Ja nič. Končujem. Itak sem brez idej. Posledica nevemčesa. Ampak zadnje čase mi po glavi rojijo same neumnosti. Sestavljam kratke zgodbe in pesmi s sumljivo vsebino. Interpretiram vse po vrsti (to je verjetno posledica faksa) in sem (spet) utrgana na literaturo.
Jutranja vožnja v Domžale in nazaj zna biti precej stresna, če močno dežuje. Posledično pač človek bolj slabo vidi. Čeprav v intervalih močno sveti - se bliska in grmi. Zaradi obilnega dežja je na cesti ogromno listja. Ampak res ogromno. Kot bi vozil po gozdu. In moj bistri spomin kaj hitro poveže pretekle dogodke (npr. kako sva z B. v dežju komaj prevozili ovinek, še zdaj se mi tresejo hlače, ko pomislim, hahaha) in seveda moja noga nežno pritiska na pedalke (wtf?) in se zato po polžje le uspemo pritovoriti do civilizacije. Naša cesta ni od muh. Sicer so pa danes razmere povsod bolj slabe. Vsaj če upoštevam dejstvo, da sem se umikala gasilcem in policajem. In niso šli vsi v isto smer. Seveda pa ugotavljam, da moja očesna prilagoditev nima več programa za slabo vreme, zato se oči trudijo in trudijo ... Vseeno sem srečno prispela domov. Mami sem zjutraj rekla, da danes itak ne bo gužve, ker bodo ljudje zaradi vremena ostali doma. A res dejansko kdo zaradi takega vremena ostane doma? Me prav zanima.
Dobre novice tedna: 1. Imam nove čevlje (da vidimo, če zdržijo v dežju). 2. Spet bom delala kot prostovoljka. Tepem se po glavi, ker ne znam reči NE! Mislim, da nujno rabim vikend paket seminarja, kako nekomu reči ne. :) Ampak kaj naj? Če me kličejo cel teden, vsak dan brez izjeme in lepo prosijo. Sem postavila samo eno uro in en dan v tednu (ko grem tja direkt s faksa) in so mi seveda v sekundi našli otroka, ki ima takrat čas. AnaR, sem neumna, kaj? 3. In opa - dobila sem čisto svoj projekt. Nimam pojma, kako naj bi to izgledalo. Nimam pojma, kaj bom počela. Nimam pojma, kdaj bo to. Bom še poročala ...
Zdaj se pa odpravljam na obisk. Najlažje je tako deževno dopoldne izkoristiti za čvekanje in delanje nič pametnega. Oh, vikenddddd ...
Današnji dan je poln presenečenj. Res, res. Veliko luštne družbe in klepetanja, nekaj malih nakupov. Konzorcij je še vedno moj najljubši kraj, čeprav danes s K. nisva imeli dovolj časa. V glavnem, dan je minil, kot bi mignil. Ko sva z A. pri najboljšem sosedu stali na blagajni, je mimo prišla N. Blabla ... greva na kavo. Odpeljem A. domov in se dobiva. Tam kot ponavadi. Sem vedela, da jo nekaj muči, ker me je v zelo kratkem času že parkrat klicala, če imam čas. Mamica gre v službo, otrok se bo čuval pri babici. Skrbi jo, kako ga bo razvadila, da ne bo več spal, kot ga je naučila ... in predvsem, kako ga bo sedaj malo videla. Da se bo odvadil, da je ona mamica. Žalostne in solzne oči, da je bilo še meni hudo. Pa sva imeli srečo, ker je bil natakar zmeden. Najprej naju je prišel vprašat, kaj bova. Pa ga ni bilo nazaj ... in čakava in čakava. Pa grem pogledat, kaj se dogaja. Revež je pozabil. Je prinesel končno kavi in se opravičeval. Cel dan že dela, bivša ga je znervirala, punca, ki bi morala delati popoldne, je zbolela. S solznimi očmi je potem razložil, kako mu je hudo. In seveda močno smrdel po alkoholu. Kavi je že naredil, potem pa pozabil, kam jih mora nest in je eno zlil stran, eno pa je sam spil. :) V glavnem, hiša je častila. Vseeno smo se na koncu smejali. in potem pridem domov - selitev. Računalnik, ki je bil prej v dnevni sobi, gre sedaj v mojo bivšo sobo. In sedajle, ko to pišem, sem že sama samcata v novem "kabinetu". Slaba stran tega je predvsem ta, da ni tv-ja. Vedno namreč delam kaj na računalniku in gledam tv. Dobra stran je ta, da bom vse sedaj naredila hitreje. Ah, ne. Varčujem za prenosni računalnik. Tukaj mi ni všeč.
Sicer pa se nič pametnega ne dogaja. A. me je danes "streznila", da moram biti bolj nesramna. In bom. Kdo tukaj slabo vpliva na koga? :) Hecam se. Včasih se preveč obremenjujem s stvarmi, ki tega niso vredne. Delam na tem. :) Zdaj grem pa pogledat, kako se obnese moje novo lepo kazalo za knjige.
1. Ker sem očitno zbolela. Zjutraj sem še vsa v pogonu opravila vse svoje dolžnosti - telovadila, šla do Trojice, obesila perilo ... Potem pa mi ni več zneslo. Verjetno posledica vikenda. Dvakrat sem pazila bolne otroke. Ne, nisem žurala. Ampak (prepričana sem) jutri bo že bolje.
2. Ker mi ljudje solijo pamet. Pa kaj te briga, kaj jaz delam? S kom se pogovarjam? Kaj se pogovarjam? In kakšna sem? Ne vem, zakaj ljudje ne razumejo, da je moje življenje moje. Če ne želijo biti del mojega življenja, potem se do mene pač tako ne bodo obnašali. Sploh me čudi, da imajo ljudje čas, da se ubadajo s takimi stvarmi. Je res, da sem bil danes cel dan doma in sem imela obilo časa za razmislek. In sem razmišljala. Brata sta mi včeraj rekla, da sem očitno zanimiva za opravljanje oziroma kaj za vraga delam, da si me ljudje tolikokrat privoščijo. Ne vem. Mogoče sem preveč prijazna in je čas, da nekaj ljudi nekam pošljem. Sem ravno prave volje.
Sicer se imam pa fino. V petek sem pazila Aljo. Sva ustvarjali, se sprehajali, žogali, lovili ... V soboto smo imeli dan odprtih vrat. Že dopoldne priprave in potem popoldne ... pestro. Skuhala sem najboljše kuhano vino na svetu. In najmočnejše. :) Zvečer sem pazila dvojčici. Najprej smo pekle palačinke, gledale risanke, proces pripravljanja za spanje in spat. Ko sem jima brala pravljico (ugotavljam, da so knjige za otroke fenomenalne) reče Špelca, da jo boli trebuh. Sem pač mislila, da noče it spat, kar je precej pogosto. Potem pa začne bruhati. Jojmene. Dvakrat sem šla ven, ker je bilo to zame preveč. Potem sem se osredotočila na Špelco, ki je bila super faca. Sva se umili, preoblekli in zamenjali posteljnino. Potem sta lepo zaspali. Jaz sem sprala posteljnino in šla gledat tv. Potem zaslišim jok. Tečem gor in .... neeeeeee, še Nina. Ponovimo vajo. S tem, da je Nina malo slabše sprejela situacijo. Pa sva se pomirili in zaspali nazaj. Po ponovljenem postopku sem televizijo popolnoma utišala in poslušala, kaj se dogaja. Jap. Nina je spet jokala. Tokrat je bilo vse ok. Malo sva se pocrkljali in je zaspala nazaj. Čez nekaj časa spet. Potem sem jo vzela dol, ker je zbudila tudi Špelo in sta obe jokali ... No, ampak otroci včasih presenečajo. Špeli sem razložila, da se Nina ne počuti dobro in je pridno zaspala nazaj. Nina je šla z mano in se zelo odraslo obnašala. Tako odraslo, da me je prav nasmejala. Razlagala, kako je prišlo do tega, da je bruhala. Kako bova mamici povedali, ... Do pol enih ponoči sva sicer še nekajkrat obiskali wc, ampak je bilo na koncu vse ok. Včeraj sta bili že kot novi (danes sicer baje temu ni več tako) in v polnem pogonu. In ja, danes bruham jaz. :) Sicer sem pa prav ponosna, da sem zadevo izpeljala, kot sem jo. In da sem preživela. Da nisem panično klicala mamice. Ves čas sem imela v mislih, da se je zelo veselila, da gre na koncert. In sploh ni vedela, da sta punci bolni ...
In drugače nič novega. Prebiram druge bloge in se zabavam nad dogajanjem. Berem knjige in gledam tv. V resnici zabušavam. In zdaj grem zabušavat naprej.
Dodatek: Neee, ne govorim tako grdo, kot sem pisala v prejšnjem postu. Sploh ne. Pišem pa lahko grdo. Sploh ni slišati tako grozno. :)
Gledam te svingerje na kanalu A in se jezim, ker je očitno kamerman preveč spil, ker se mu noro tresejo roke. Al je pa to neka nova tehnika? Ne razumem. In me jezi. Ker zvečer, ko sem brez leč, že tako nič ne vidim in ker imam na očalih premajhno dioptrijo in sedim preblizu tv-ja in ... brez veze.
In zato delam bolj pametne stvari. Brskam po netu. Klikam po geslih. In danes z vami delim dve cvetki, ki ... sta me prepričali. :)
Okrog leta 2002 je bil ta izraz priljubljen med ljubljanskimi osnovnošolci, kadar so hoteli pokazati svoje nestrinjanje ali neodobravanje nečesa. Danes je izraz že pozabljen, ohranja pa se očitno med Dolenjci, kjer je znan kot kurac od bige, pri čemer "biga" pomeni "ovca", k temu štejemo tudi frazo "kurac od breje ovce", "bega nej kaštrun"
WTF?
Ne, ne. Katja ne govori tako grdo. Ne, ne, Katja ne misli tako grdo. Katja se samo čudi. In se nasmiha ob branju gesel na Razvezanem jeziku - prostem slovarju žive slovenščine. Luštna zadeva, ki sem jo (priznam) odkrila šele pred kakim letom.
Ne morem verjeti, da smo že 6. oktobra. In moj zadnji post je bil objavljen 1. oktobra. Smešno, kako pišem po intervalih. Včasih se mi zdi, da imam tisoč stvari, ki bi jih rada napisala. No, včasih pa blog sploh ne pride na vrsto.
Ponedeljki so zame vedno neki čudni dnevi. Ugotavljam, da jih ne maram. Niso nič prida, ponavadi so precej bedni. Ponavadi. Mogoče me današnji preseneti. Ker grem po dolgem času na faks. Na predavanja. Jupiiii ... :::)))
Kaj je novega? Nič. Kaj se dogaja? Nič. Presežki prejšnjega tedna? Jih ni. Kupila sem si preveliko žogo in moram it danes po novo. Včeraj nisem šla na delavnice, ker nisem vedela, da delam. Jojmene. Načrti za ta teden? Kupit si grem: kaj za oblečt, pripomočke za faks, žogo, ... V soboto organiziramo dan odprtih vrat. Vse moči usmerjam v ta projekt, poleg rednih stvari za službico, predavanj oziroma navajanja na faks in moram se spravit skupaj spravljati časopis, ker drugače spet ... Kot vedno. In opa - v petek se dobimo z ostalimi blogerkami. Nekaj jih že poznam, ostale spoznam v petek. Pa je le luč tam nekje na koncu tedna. :)
Trenutno sedim za bratovim računalnikom, ker se moj ne prižge. Moja glava je precej prazna. Ni me sram priznati. :) Razmišljam ali naj grem na Murovico ali naj si grem umit lase. Odločitve, odločitve ... ::))
Sicer se pa v kratkem nadejam bolj akademsko obarvanih objavljanj, ker se počasi vračam v hram modrosti in upam na nove držljaje, ki bodo brcnili mojo rit ->glavo v bolj produktivno razmišljanje. Ali pač ne ...
Nimam pojma, zakaj tak naslov, pač ... V glavnem, mami ima danes dopust. Ker dela sok iz grozdja. Dobra plat tega - je ni. Slaba plat tega - je ni. V bistvu mi je precej vseeno. Itak je ves čas spodaj in sploh ne vem, da je doma. Moj dan je torej enak kot vedno oziroma po gre po mojih tirnicah. Soba je skoraj v redu. Vse je že na svojem novem mestu, stvari je bistveno manj. Včeraj sem 2x nesla papirje v ekološki otok. Kanta za smeti je pa itak polna. In tudi škatle na podstrešju se množijo. Torej - vse že stoji, vse že visi. Zaenkrat sem zadovoljna. Spim tudi super. To sicer verjetno zato, ker sem vsak večer utrujena, ampak dobro. Danes še posesam po stanovanju in pospravim, kar je še ostalo, pa ... pa ... ne vem. Mogoče si privoščim dan lenarjenja. Mogoče se s kom zmenim za kavo. Mogoče kam grem. Mogoče ... Ne vem. Zdaj se mi še ne da razmišljati.
Sicer sem pa - čudna. Nekdo bi rekel, da se mi jebe. Grde besede na mojem blogu. Fujifej. :) Ne vem, zakaj. Počasi se mi zdi, da ne bom več taka Katja, kot sem bila. Sicer je pa že čas ...
Hehe, včeraj sem vse znosila iz moje stare sobe v dnevno sobo, da so zdaj vse omare v moji novi sobi. Stvari pa še vedno po celi hiši. Počutim se kot na smetišču. .) Mami je rekla, da imam veliko krame. Oči je rekel, da ne more verjet, da sem vse to spravila v mojo malo sobico. Danes se lotevam temeljitega pospravljanja, metanja stvari stran in podobno. In še top tri stvari, ki sem jih našla, ko sem stvari nosila ven iz sobe ...
3. škatlica cigaret (??) 2. strašilo za odganjanje skrbi 1. plakat s posvetilom in podpisom rickyja (ja, to smo bile na ...)
Pa je spet tu ponedeljek. Vikend je minil hitro. Delavno. Luštno. Vsak ponedeljek se sprašujem, zakaj vikend mine tako hitro. Zakaj? Kdo ve? Pa poglejmo, kaj smo počeli tokrat. V petek sem delala. Ampak ne zato, ker bi bila pridna. Ravno obratno. Ker sem bila lena, so se mi stvari nabrale. Skok na kavico in obisk trgovin so zadevo le še poslabšale. Delala torej do polnoči, nato pa še nosila stvari iz moje nove sobe v mojo staro sobo, ker se je v soboto dogajalo na full. V petek me je oči zvlekel v trgovino, češ naj si izberem barvo. Očitno se je sprijaznil, da tokrat moja soba ne bo samo bela. Izbrala sem barvo melone, on je navijal za oranžno. V soboto se je dan začel malo pred sedmo, kar je zame katastrofa. Pa naj bo. Če Katja ni pridna, pač dela vse na koncu. Nikoli me ne bo izučilo. Torej, obetali sta se mi dve delavnici. Po temeljiti razlagi, kako mora biti moja soba pobeljena, sem šla v Lj. Presneto mrzlo je bilo in odločitev, da bodo delavnice zunaj, ni bila ravno dobra. V bistvu je bila precej slaba. Tako sem konstantno lovila papirje, škarje, lepila ... Ampak je bilo vseeno fino. Te delavnice so res super. No, potem še ena v centru, kjer je bilo dolgčas. Nič otrok. In zelo, zelo mrzlo. A sem omenila, da je bilo mrzlo? :) Ampak sem delala z eno super punco, tako da je v bistvu minilo zelo hitro. Spoznavanje novih ljudi je vedno zabavno. In sploh spoznanje, kaj vse ljudje počnejo. Potem včasih razmišljam drugače. Ampak se kaj hitro vrnem na svoje stare tire. Jaz pač kot jaz. Ni rešitve. Je, kar je. :) Potem še skok (jaooo, ravnokar sem zažgala korenček na čebuli ... bo danes tunina omaka malce bolj temna ... ) v trgovino. In vedno koga srečam in moram iti potem na kavo. No, tokrat sem srečala sestro in njenega moža (kako se pa to smešno sliši). :) ob prihodu domov .... wiiiii, super izgleda moja novo pobeljena soba. Če bi našla baterije, bi objavila tudi kakšno sliko. :) Bom, bom, obljubim. :) No, slaba stran beljenja je, da je treba potem še vse pomiti ... pa sem ... posledično sem šla vsa rdeča (od šoka zaradi razlike med mrazom in prijetno toploto doma). V nedeljo zjutraj sem šla k maši. Sama. Nato na kavico. In kosilo. Na kavico in kosilo pač nisem šla sama. Torej, smešno, koliko ljudi lahko človek sreča na enem samem kraju. Smešno. Potem hiter obisk stare mame. Domov po avto. Po Ano in na izlet v Ljubljano. Super lušten festival, sploh nenačrtovana točka. Res smešno. Kava v centru mesta za 2 evra in pol. Potem hitra odločitev. Greva na grad. Z vzpenjačo. potem še na razgledni stolp. Luštno. Ana, čakam, da objaviš tiste stopnice. :) Še vroča čokolada in domov.
Če pogledam nazaj, se mi zdi vikend tak ... kaj pa vem. Mogoče je lažje, če zadeve predlačkam po alinejah. Pa poskusimo še enkrat.
Mraz.
V življenju sem napisala natančno tri dramske stvaritve (eno kratko, eno srednje dolgo in eno dolgo igrico in par skečev, ki ne štejejo). Vse so bile uprizorjene (kako fino se pa to sliši). No, vsaka ob svoji priložnosti. Tista igra, ki sva jo s P. in otroci dejansko pripravili, pa se sedaj seli na eno srednjo šolo oziroma so me prosili, če jo lahko uporabijo. . Baje jo bodo igrali. Me prav zanima, kako bo. :)
Moj blog se je dejansko nekej pojavil kot vir, kar pomeni, da ljudje veselo klikajo nanj.
Otroci so še vedno najbolj simpatična bitja na svetu.
Okrog jeza hodi medved. Kar je bil razlog za večarajšnje nesprehajanje.
Ponedeljki so še vedno kar nekaj.
Mah, ne gre mi tole. Vsakokrat pišem druge stvari. Moja glava je kot moja (stara) soba. razmetana, zaprašena in obupno nepraktična in neizkoriščena. Moja glava je ena velika zmešnjava. :) danes se lotim selitve v novo sobo. Generalnega pospravljanja. Metanja stvari v smeti. Iiiii, komaj čakam. Poročam, kako je stanje. če se je poleg moje sobe uredilo še kaj kje drugje. Pobrisal kak prah. Zložilo kaj pa predalih. Sistemsko.
Veselo na delo ...
Dodatek: Poleg poročila o sobi prihaja še seznam stvari, ki je dela nepridna Katja. Ta je šele dolg ... haha ... in zanimiv. Ga delam že dva dni. v glavi. Upam, da ne bom vsega pozabila. :) Dodatek: Klinc gleda slovnične napake. Se mi ne da it popravljat ... ajajajajaaj ...
Bratec me je zbudil s temle mms-om. Slavna, lepa, vsem poznana, glavna tema vseh debat ... tukaj je! Me prav zanima, če je bil sprejem zvezdniški. Če je imela kakše posebne zahteve. Seznam želja. Verjetno ne, ker je že prej vzela dovolj časa v medijih. Dovolj pozornosti. Dovolj živcev. takšnih in drugačnih. Ali pač?
Zjutraj sem spala nekoliko dlje kot ponavadi. ker me niso čakale nobene posebne obveznosti. Nič službe. Nič kaj posebnega. Prižgem tv, računalnik. Si skuham kavo. Pregledam kaj je novega. Kliknem Ano. Kot vedno. Klepetava. Vmes obesim dvakratno mero perila. Pospravim posodo iz stroja. Poiščem na netu recept za kosilo. Delam nič. Gledam tv. Spustim v hišo gospo prodajalko knjig. Me celo prepriča, da si kupim. Sicer me je večkrat imelo, da bi si tole kupila pa si nisem. No, danes sem si. Kar se spet pozna v moji denarnici. Auč.
Potem skuham kosilo. Pomijem hladilnik (sem obljubila mami). Nesem kužku kosilo. Pomijem Cilki in Binetu kletko. In spet delam nič. Gledam tv. Delam nič. Fino je. Mir. Nič. Še naprej bom delala nič.
Ponedeljek je zame vedno čuden dan. Ampak res. Lahko rečem - meni ne preveč naklonjen dan. Ker sem ob ponedeljkih slabe volje. Ker me ob ponedeljkih kregajo v službi. Ker je slabo vreme. Ker ... Eh ...
Pa je pravzaprav za mano precej lep vikend. Lep sicer ni preveč primerna izbira besede. Bolj pester. Kaj je vredno omembe? Ne vem. Mogoče to, da sme prvič delala na volitvah. In da moj kandidat ni bil izvoljen. Kar me jezi/žalosti/vsegapomalem. Ker sem upala na boljši rezultat. Vsekakor. In presežek volitev? Izidi strank? Nope. Na lističih v našem kraju je bil napisan naš naslov. Dejansko sta dva osebka prišla volit k nam domov. Tudi to je mogoče. Očitno. Verjamem, da smo pomembna familija (NOT!), ampak da se je na lističe in vse dokumente vpisala ravno naša hišna številka ... Nimam komentarja.
Presežki. Presežki. Presežki. Jih ni. Ali pa niso vredni omembe.
Me tako zelo zebe. Pa sem prižgala kurjavo. Dvakrat na dan se tuširam, da se pogrejem. Jao, jao ...
Še vedno nisem našla menjave za nedeljo! Zdej me že malo skrbi, ker na dveh krajih naenkrat pa res ne morem biti. In na volitvah pač moram biti. Kdo bo imel delavnico namesto mene? Jao, jao ...
Se trgovine odpirajo šele ob 9h. Jaz pa čakam že ob 8h.
Mi že dve noči konstantno zvoni telefon. Nekateri imajo preveč energije. Mislim, da bom poleg izklopa zvoka in vibre uporabila še izklop telefona. :) Pa naj mu bo, če ima veselje ... Itak ve, da se ne bom oglasila.
Se mi ne da delat. Pa se mi je spet nabralo ...
Jutri ne morem it s tamalimi puncami na tekmo, ker delam. To me še najbolj jezi, ker pogrešam te stvari. Bom pa vseeno držala pesti.
So pa tudi dobre stvari. Včeraj sem si kupila par stvari. Za oblečt. :) In pa odkrila super kavo ... mmmm ... zaradi tega sem danes dobre volje. čeprav sem neprespana. Čeprav ... Glejmo na svet s svetle plati. Danes se mi obeta zanimiv dan.
Sicer me politika nikoli ni pretirano zanimala, letos se zgolj po spletu okoliščin in po službeni dolžnosti malo bolj ukvarjam s tem. Pika na i je bilo včerajšnje soočenje kandidatov v Domžalah.
V bistvu sem bila prepričana, da bo dvorana nabito polna. Da bodo vsi strankarski kandidati pripeljali navijače. Glede na to, da je bilo kandidatov 18, je bila dvorana precej prazna. In bi priporočila vsakemu povprečnemu državljanu, da se takega soočenja udeleži. Če nisi strankarsko opredeljen, potem voliš človeka. Jaz letos volim človeka.
Torej, za začetek prijeten uvod vse bolj znanega radijskega in televizijskega voditelja, nato pa predstavitev kandidatov. Fino. Čeprav je na mizicah na veliko pisalo, kateri stranki določeni ljudje pripadajo in njihova imena, je lepo slišati predstavitev iz njihovih ust. Sledi županovo spraševanje. 5 sklopov vprašanj, 5 vprašanj v vsakem sklopu. Vsak kandidat si izbere eno vprašanje. Seveda si vsi izberejo vprašanja iz sklopa Domžal. Precej dolgočasna debata. Oziroma izredno nezanimiva vrsta komunikacije. Vprašanje in odgovor. Z redkimi šaljivimi vložki našega župana. Res. Res. Naš župan je pravi šaljivec. Vedno in povsod. Tako do RR-ja, ko z nekoliko dvignjenim glasom pove svoje mnenje. Korektno. Končno se prebudijo še ostali in se začne malo bolj živahna debata. Sledi še vedno aktualno vprašanje o pokrajinah (za vse) ter vprašanja občinstva.
Po treh urah sem ugotovila, da je moja odločitev oziroma številka, ki jo bom letos obkrožila, zagotovo prava izbira. Kandidati, ki naj bi se potegovali za glasove, so se izkazali za en drek. Nezanimanje, nepoznavanje, nobenih retoričnih sposobnosti. Hvala. Ne hvala. Razen redkih izjem, seveda. Roko na srce, na odru so sedeli tudi nekateri precej sposobni ljudje.
Dodatek: Na idealnega moškega tudi večeraj nisem naletela. Oziroma sem bolj ugotavljala, kakšen ne sme biti. Morda več sreče danes ... :) Misija se vsekakor nadaljuje.
Prav zanimivo, kako je včerajšnja večerna debata nanesla ravno na poroko, iskanje idelanega partnerja in te zadeve. Predvidevam, da moj sogovornik ni bral mojega zapisa oziroma sem prepričana v to. No, in potem nasprotovanja (kot vedno). Tokrat sicer zgolj v parih točkah.
1. Oseba pravi, da si v razmerju in se po določenem času odločiš, da je to to in potem se odločiš tudi za nekatere spremembe. -> Jaz seveda nasprotujem. In se sklicujem na čustva. Jojmene, kako žensko. In vztrajam, da v primeru, ko imaš nekoga rad, ga imaš rad ves čas in si se ves čas pripravljen prilgajati (in obratno, vse v mejah normale) in to ni stvar odločitve. 2. Ženska spada v kuhinjo, pere in lika. -> Je fino, če ta opravila opravljata skupaj. -> Se strinjava. 3. In potem vprašanje. Kaj išče ta oseba? Ve, ampak to ne obstaja. In kaj iščem jaz? Pri teh letih bi že lahko vedela. :) Tudi o tem imam teorijo. :)
Ugotavljam, da sem na dobri poti do opisa idealne žene, idelanega razmerja. Naslednjič bo šla tema o idelanem moškem. Potem naredim povzetek. Že sedaj vem, kaj bom dobila.
Včeraj je imela moja stara mama rojstni dan. No, praznovala je rojstni dan. Kupili smo ji mobitel. O tem bom zagotovo še poročala. :) Ampak to ni bistvo ...
V soboto me je klicala, če bi ji lahko prišla pomagat pri pripravah za praznovanje. Seveda. Saj grem vedno. Včeraj sem bila prvič uradno sama, ker je sestra na poročnem potovanju. Pridem tja 2 uri pred gosti in me skoraj kap. Nič pripravljeno. Tako sem dala vse moje zmožnosti na ON in se lotila dela. Istočasno sem delala zrezke, obračala piščanca, rezala paradižnike, kruh in kazala mami, kako naj naredi pogrinjke. Posledično sem uničila moja najljubše hlače. jebemti. Ko so prišli ostali, sem bila že močno utrujena in nejevoljna. Ampak ok. Mi je uspelo. Vse znosim na mizo ... prijazno strežem, se smehljam ... Sej mi ni bilo nič hudega. Potem se lotim pomivanja posode. Narežem in naložim pecivo. Skuham kavo. Se usedem. Mama pomigne, da sedaj bi bil pa čas za narezek. Jebemti. Naredim še to. Potem premišljujem, da bi bilo najbolje, da po hitrm postopku grem domov. Že hočem reči, da grem ... jebemti. Pridejo še eni. jebemti. Te postrežem na hitro. Aperitiv. Doložim narezek, zamenjam kruh. Adijo.
Načeloma nimam nič proti, če imam takole kaj za početi, ker je to precej bolje, kot da sedim in samo jem. Tako sem vsaj koristna. No, počasi pa mi gre že na živce, da mi folk govori, da je lahko srečen tisti, ki se bo poročil z mano. Pridna. Otroci bodo pa sploh imeli srečo. Ko sem na poroki, po poroki in še včeraj slišala vsaj 6x od različnih oseb (ki niso vedele druga za drugo, razen če je bila zarota proti meni), sem začela resno razmišljati. Kaj šteje? To, da znam par stvari skuhat? To, da včasih pomgam? To, da imam rada otroke? Poznam vsaj 100 punc, ki so bolj pridne, bolj sposobne in znajo več od mene.
In sem prišla do ugotovitve. Oziroma do dveh ugotovitev. Do treh.
To mi rečejo tisti, ki mislijo, da sem idealna, pa nisem. Verjetno sem ob pravem času na pravem mestu.
To mi rečejo tisti, ki mislijo, da bodo na ta način izvedeli, če imam koga. Zakaj se skrivnostno smehljam in zakaj nikoli nič ne povem. No, ne bodo. ko se bom odločila, da je to to, bom osebka tudi predstavila. Pika.
Tisti, ki mislijo, da so mi všeč pa bi radi povedali, da jaz njim nisem. Haha.
Res je. Danes se smilim sama sebi. Pač vremensko razpoloženje. Primerno ponedeljku. Pa se moram zato malo pritoževat in hvalit naenkrat. Danes sem čudna. Oooo jaaaa.
Bi bil idealen mesec, če bi imel 20 dni več, kot jih ima. Potem bi se lahko vse naučila. Potem bi lahko pridno delala v vseh mojih službicah. Zdaj imam že 4. Tipkam podnapise, čuvam otroke, vodim delavnice za otroke in lektoriram. Vse so superfinekrasne, ker si v večini lahko sama organiziram čas. Tukaj pa nastane problem.
Katja in organizacija = polomija.
In potem imam še en problem. Ne znam reči NE. Vedno je ja. Pa čeprav potem nič ne spim. Pa čeprav potem zmanjka časa za druge reči. Tako sem šla danes čuvat otroke, ker je eden zbolel, čeprav imam jutri izpit. In obeta se mi še veliko čuvanja, ker je prišlo obdobje bolezni v vtrcih. In seveda pustim, da mamice dajejo mojo številko še naprej in posledično se število otrok na mojem seznamu veča in veča. Ampak - vse stvari počnem zelooo rada. Res. Itak sem veliko pred računalnikom, zato me ne moti, če še dodatno tipkam. Oddaje so pa tako ali tako večinoma zanimive, tako da čas hitro mine (ane, GF?). Otroci so itak zakon. Ko jih pazim, vedno izvem kaj novega.
Danes sva imeli z A. zanimiv pogovor: A: "Zakaj imaš črne lase?" Jaz: "Ker sem se tako pobarvala." A: "Aha. Kdaj boš imela pa spet sive?" Jaz: "Najbrž misliš rjave?" A: "Ups. Sem se malo zmotila." Jaz: "Ko bo šla ta barva dol, bodo pa spet rjavi." A: "A pa recimo zjutraj, ko se zbudiš, so že črni?" Jaz: "Ja, ves čas so črni." A: "A tudi, ko si lase umiješ?" Jaz: "Ja, tudi takrat."
In tako gre v nedogled. Logično, da ni nikoli dolgčas. Logično, da je luštno.
Delavnice so nov izziv. Ker moraš pripraviti zanimive stvari. Enostavne, vendar take, da otroci uživajo. Da nekaj naredijo. Da so koristni. In da se tako tudi počutijo. Zraven se česa naučijo in se predvsem zabavajo. Skoraj misija nemogoče.
Lektoriranje je pa moj (skoraj) poklic. Jebat ga. Treba delat na tem področju. Sem zelo površna, tako da mi te stvari vzamejo še več časa.
Zakaj tole pišem?
Ker sem jezna sama nase. Ker iščem izgovore. Zakaj delam stvari, ki jih ne bi smela? Zakaj enostavno ne rečem, da grem na "kavo". Ker imam vedno tisoč razlogov. Vedno. Pa tokrat bi celo ...
Prve poročne fotke od uradnega fotografa so že prišle. Ampak jih je sila malo. Takole, za vzorec, jih objavljam nekaj:
Dodatek: Vzdušje ob slikanju je bilo fenomenalno. Večino časa smo se smejali kot utrgani, ker so bili šofer, fotograf in kamerman fulll face. Priči sva bili sicer obe ženskega spola, kar pa sploh ni bilo napačno. Priča številka 1 je bila zelo, zelo, zelo lepa, jaz pa malo bolj simpatična. :) Skupaj torej ubijalska kombinacija. :)
Dan, ko sem se učila! Dan, ko sem izvedela, da se je mulo na poti s poroke s 180 km/h in 1,6 alkohola v krvi razsul. Če ne bi bil tako bogi, ko je prišel, bi ga pritisnila okrog ušes. In je dan, ko mi zvoni telefon in najprej 5 minut poslušam smeh, potem pa le slišim prošnjo, naj ju pridem iskat. Preveč alkohola v ponedeljek zvečer. Ajajajajaj. :) Ponedeljek - neprecenljiv dan.
Pa saj v bistvu je res smešno, kako se na eno zadevo pripravljaš in potem je tako hitro vsega konec. Če na hitro pokomentiram poroko. V petek je bilo veselo. priprava prostora, peciva ... zvečer so fantje prišli postaviti mlaje. Spat sem šla ob 2h in vstala ob 5.30, ker sem imela ob 6h že frizerja. Potem še na make up, kar me spravilo v dobro voljo. Energični ljudje so res zakon! Hvala A. za priporočilo. Res. Potem pa domov. V lepe oblekce. Zlomila sem si dva nohta, da sem nevesti zapela obleko. :) In potem pridejo sorodniki. Ženin. Pa fantje, da preberejo pismo. Pa kosilo. In smo šli. Na slikanje. Jebemti pesek in trava. In slaba izbira čevljev. Vročina. In super izbira fotografa in kamermana. Šofer itak zakon. Veliko dobre volje. Potem pa civilna poroka. Pogostitev. Vse je minilo strašno hitro. Pa na hitro kavo. Na cerkveno poroko. Luštno. Luštno. Pa luštna pogostitev. Potem dolg sprevod in gasilska šranga. Odlična izbira. Res. Potem prihod in žurka do jutra. Nimam pojma, kako sem zdržala. Ko sem prišla domov in sezula čevlje, sem komaj prišla do sobe. :) Spala 3 urce. Kavica. Obiski. Kavica. Obiski. Zvečer pa delo. Zjutraj spet vstajanje ob 6.30 in delo. Pa kavica z Bonny. Tenkju, ker si mladoporočencema v posteljo nastavila riž, rožice in sladkor. Budilke so bile pa sploh zakon. :) Popoldne sem se učila (!!). In sedaj sem tu. Čakam, da fantje pridejo na pivo, ker so super izpeljali vse naloge. Pa naj še kdo reče, da nisem (bila) dobra priča. :)
Sicer sem pa mešanih občutkov. Trenutno je moje razmišljanje faktografsko. Zato tudi tako pisanje. Uradnih slik še ni. Pa še razmišljam, če bi jih sploh objavila. :)
Nisem utrujena, sem dobre volje in veliko razmišljam. ::)))
Iz malega raste veliko ... a tudi veliko ima lahko še vedno otroški pogled in nagajiv nasmeh. :)
Dragi bratec, vse najboljše!
četrtek, 28. avgust 2008
Huh. Sem rekla, da ne bom nič pisala, ker nimam časa. No, saj ga res nimam, ampak če si ga vzamem, se vse da. Do sestrine poroke je še natanko 9 dni. Se pravi, da bo poroka naslednjo soboto. Priprave so v pripravah in se dogaja. Jutri imamo dekliščino, in ker ravno nekaj računalnik dela, imam čas, da na hitro kaj napišem. Kako torej zgleda moj teden? V ponedeljek sem zjutraj delala. No, čisto zjutraj sem šla najprej na probo za obleko. Popoldne sem šla v Ljubljano, kar se je na koncu izkazalo za odlično potezo. Dobila sem se na dveh kavah in potem zavila še v BTC in posledično kupila še denarnico za poroko. Točno tako, kot jo rabim. Sicer sem zvečer prišla domov (pre)pozno, ampak je bil dan super. V torek sem spet delala. Trenutno sem full važna, ker nisem nikjer v velikem zaostanku oziroma imam narejenega več, kot sem pričakovala. Popoldne sem šla na "sestanek", zvečer pa po Ž. na letališče. letalo naj bi pristalo ob pol devetih, pristalo je ob 23h. Ko sem spila že tretjo kavo in se mi nič več dalo, sem ugotovila, da je v bistvu kar hitro minilo. S P. sva se hecali na I. račun, njej pa to nikakor ni sedlo. Potem še nisem smela fotkat, tako da je nastalo samo nekaj fotk (še vedno z mojim ubogim mobitelom). Ko sem prišla domov, je bila že sreda. Zjutraj hop, veselo na delo. Popoldne spet na probo. Na najdaljšo probo na svetu, ker sem se očitno zataknila in prišla domov zvečer. V trgovino, v ne povem kam in domov. Pa ne vem. Ful je stvari, o katerih (še) ne smem pisat pa jih delam in so strašno zabavne in zame precej nerodne. In zato pišem kr neki. Same dolgočasne zadeve.
Aha, je že premlel računalnik. Še slikce naložim pa me že ni več ... ::))
Kava.
Čakanje. Noga. Roki in kava in voda. Zadnja polovica. In Petra! Pol Petre pol Irme. In gasilski aparat. In še vedno čakanje.
