Kuku, še sem tu. :)
Zadnje čase se veliko (in rada) pogovarjam sama s sabo. To je vedno zanimivo in nikoli mi ni dolgčas. Pa koliko stvari se imam za zmenit!
Danes zjutraj sem vstala ob 7. uri, čeprav sem doma. Potem sem šla nazaj še malo poležat. :) Mi malo čez sedem zvoni telefon. Joj, vedno se tako ustašim, ko zazvoni. Nujno si moram zamenjat zvonjenje. Ne vem, zakaj si ga še nisem. Kdo pa me zdele kliče? Aha, sigurno so iz grafičnega studia. Sigurno spet nisem dobro napisala, kaj bi rada, da spremenijo. A, ne, ne, Bonny je. Se oglasim, ugotovim, da nič ne vem in nič ne morem pomagat. Potem se odločim, da sem vstala odločno prezgodaj in grem še malo na toplo. Pa mi spet zazvoni telefon. Aha, zdele je grafični studio. Ah, oči je. Letam po stanovanju in iščem papirje, ki hoče, da jih najdem. Pa kje vedno najde mene? Se zmeniva, ok. Grem še enkrat nazaj na toplo. Pismo, zdaj sem itak že čisto zbujena. Samo moram počakat, da se malo segreje, centralno sem šele pred kratkim priklopila. No, sej malo pa lahko polenarim. Kaj bom pa sploh počela danes ... In me zmanjka. In me seveda spet zbudi telefon. Pismo, nujno si moram zamenjat zvonjenje, drugače me bo enkrat kap. Kdo je pa zdaj? Pa ne spet oči. Aja, mu moram rokavice oprat, da ne bom pozabila. Je nujno. Spet kr ena številka. Ne maram, da me ljudje kličejo kar z ene številke. Ker potem nikoli ne vem, kdo je tam. Ok, se bom oglasila. Najbrž je tako ali tako služba. Itak. V vsej svoji neumnosti sem sprejela še eno delo. Hm. Najbolje, da vstanem. Itak je brez veze, da spim, ko me bo spet telefon zbudil. Pa pes se dere, ga moram peljat na sprehod. Brrr, samo zunaj je mraz. Ma rajši ga peljem zjutraj, kot pa potem zvečer. Takrat je zraven še tema. Ok, potem si pa skuham kavo. Pa nujno moram poslat maile za novoletno včerjo in objavit na spletni strani. Za faks moram poslat dva maila. Joj, seminarske. Danes pa res začnem delati. Ampak res. Grem zdej najprej psa peljat. Joj, sigurno mi je mami pustila poln stroj perila za obesit. Nogavice. Sigurno. A niiii. Samo dve srajci od brata. Odlično. Potem se pogovarjam s psom. Na glas. Pa kaj. Saj me nihče ne sliši. Pa itak vem, da to delajo tudi drugi. Bolj me skrbi to, da včasih grem po Ljubljani in kaj rečem naglas. Jao, jao. Potem pa kaki čudni pogledi. Neprijetna situacija. Torej, potem najprej naredim, kar je nujno, se lotim pošiljanja mailov, pišem bedarije na FB, vmes perem očijeve rokavice. Na roke. Pa ni šlo stran. Jih dam v stroj in pokličem mami, če je to ok. Itak, da ni. Vzamem sredi pranja ven. Ampak vseeno mislim, da si bo moral za jutrišnji pogreb nabaviti nove. Potem mi spet zvoni telefon. Se zmenim. Joj, samo ne. Niso strani v redu. Rekla sem, da mora biti barvna tista pola, kjer je največ slik. Logično. Ona je rekla druge strani. Boljš, da pokličem še enkrat. Aha, ni ok. Sem vedela, da se nisva razumeli. Mora vprašat šefa in on v tiskarno. Koliko sploh je ena tiskarska pola? Štiri strani? Aha, spet kliče. Ne bo šlo. Seveda ne bo šlo. ne vem, zakaj moram nekatere stvari razložiti stokrat? Zakaj? Ma kar je, je. Ne smem in ne upam si privoščiti še ene barve pole. Ker je predrago. Eh. komaj čakam, da bo tole mimo. Uf, 12 novih mailov. Vmes se pogovarjam z Ano. Služba. Pozitiven odgovor. Jupi. Organizacija ... Že vem, kaj si želim v novem letu. Da bi kar nenkrat dobila čudežno zmožnost dobre organizacije. Ker sem prepričana, da potem pol dneva ne bi imela kaj početi. Samo organizacija me daje. Ja, ja.
In tako naprej, in tako naprej ... bedno dogajanje, ki me vsak dan privede do tega, da rečem: Jebemti, a toliko je že ura?
In v resnici ne govorim tako grdo. Ampak napišem pa rada. Ker se potem počutim bolje. In mi je vseeno, kakšne analize bom spet zaradi svojega izražanja deležna. Čisto, čisto vseeno! A ni včasih življenje lepo?
Danes zjutraj sem vstala ob 7. uri, čeprav sem doma. Potem sem šla nazaj še malo poležat. :) Mi malo čez sedem zvoni telefon. Joj, vedno se tako ustašim, ko zazvoni. Nujno si moram zamenjat zvonjenje. Ne vem, zakaj si ga še nisem. Kdo pa me zdele kliče? Aha, sigurno so iz grafičnega studia. Sigurno spet nisem dobro napisala, kaj bi rada, da spremenijo. A, ne, ne, Bonny je. Se oglasim, ugotovim, da nič ne vem in nič ne morem pomagat. Potem se odločim, da sem vstala odločno prezgodaj in grem še malo na toplo. Pa mi spet zazvoni telefon. Aha, zdele je grafični studio. Ah, oči je. Letam po stanovanju in iščem papirje, ki hoče, da jih najdem. Pa kje vedno najde mene? Se zmeniva, ok. Grem še enkrat nazaj na toplo. Pismo, zdaj sem itak že čisto zbujena. Samo moram počakat, da se malo segreje, centralno sem šele pred kratkim priklopila. No, sej malo pa lahko polenarim. Kaj bom pa sploh počela danes ... In me zmanjka. In me seveda spet zbudi telefon. Pismo, nujno si moram zamenjat zvonjenje, drugače me bo enkrat kap. Kdo je pa zdaj? Pa ne spet oči. Aja, mu moram rokavice oprat, da ne bom pozabila. Je nujno. Spet kr ena številka. Ne maram, da me ljudje kličejo kar z ene številke. Ker potem nikoli ne vem, kdo je tam. Ok, se bom oglasila. Najbrž je tako ali tako služba. Itak. V vsej svoji neumnosti sem sprejela še eno delo. Hm. Najbolje, da vstanem. Itak je brez veze, da spim, ko me bo spet telefon zbudil. Pa pes se dere, ga moram peljat na sprehod. Brrr, samo zunaj je mraz. Ma rajši ga peljem zjutraj, kot pa potem zvečer. Takrat je zraven še tema. Ok, potem si pa skuham kavo. Pa nujno moram poslat maile za novoletno včerjo in objavit na spletni strani. Za faks moram poslat dva maila. Joj, seminarske. Danes pa res začnem delati. Ampak res. Grem zdej najprej psa peljat. Joj, sigurno mi je mami pustila poln stroj perila za obesit. Nogavice. Sigurno. A niiii. Samo dve srajci od brata. Odlično. Potem se pogovarjam s psom. Na glas. Pa kaj. Saj me nihče ne sliši. Pa itak vem, da to delajo tudi drugi. Bolj me skrbi to, da včasih grem po Ljubljani in kaj rečem naglas. Jao, jao. Potem pa kaki čudni pogledi. Neprijetna situacija. Torej, potem najprej naredim, kar je nujno, se lotim pošiljanja mailov, pišem bedarije na FB, vmes perem očijeve rokavice. Na roke. Pa ni šlo stran. Jih dam v stroj in pokličem mami, če je to ok. Itak, da ni. Vzamem sredi pranja ven. Ampak vseeno mislim, da si bo moral za jutrišnji pogreb nabaviti nove. Potem mi spet zvoni telefon. Se zmenim. Joj, samo ne. Niso strani v redu. Rekla sem, da mora biti barvna tista pola, kjer je največ slik. Logično. Ona je rekla druge strani. Boljš, da pokličem še enkrat. Aha, ni ok. Sem vedela, da se nisva razumeli. Mora vprašat šefa in on v tiskarno. Koliko sploh je ena tiskarska pola? Štiri strani? Aha, spet kliče. Ne bo šlo. Seveda ne bo šlo. ne vem, zakaj moram nekatere stvari razložiti stokrat? Zakaj? Ma kar je, je. Ne smem in ne upam si privoščiti še ene barve pole. Ker je predrago. Eh. komaj čakam, da bo tole mimo. Uf, 12 novih mailov. Vmes se pogovarjam z Ano. Služba. Pozitiven odgovor. Jupi. Organizacija ... Že vem, kaj si želim v novem letu. Da bi kar nenkrat dobila čudežno zmožnost dobre organizacije. Ker sem prepričana, da potem pol dneva ne bi imela kaj početi. Samo organizacija me daje. Ja, ja.
In tako naprej, in tako naprej ... bedno dogajanje, ki me vsak dan privede do tega, da rečem: Jebemti, a toliko je že ura?
In v resnici ne govorim tako grdo. Ampak napišem pa rada. Ker se potem počutim bolje. In mi je vseeno, kakšne analize bom spet zaradi svojega izražanja deležna. Čisto, čisto vseeno! A ni včasih življenje lepo?
4 komentarji:
Men si rekla, da te nisem zbudila:P ...
Sej me nisi. Pred tvojim klicem sem bila že pokonci, samo potem sem šla spet nazaj .... ::)))
Pomoje te je pa Bonny zbudila=) Haha, zgodnja Bonny=) (hecam se)
Waw, res skoraj toliko misliš kot jaz! Saj vem, da si pol stvari izpustila, ker tipkovnica ni mogla dohajat...=)
Tudi jaz se naglas pogovarjam s psom. Pred vsemi. Pa nisem pomislila, da bi bilo to kaj čudnega... Čudno bi bilo, če bi se pogovarjala s pajki... Groza=)
V Ljubljani pa res raje šepetaj, haha=) Hecam se. Spet. Vseeno je, če govoriš naglas. Kaj pa jaz, ki si kdaj med hojo prepevam (no, saj če bi mela posluh vsaj za melodijo, se še nebi tolk zgražala nad sabo...)
Ja, toliko je že ura... Kar mine, a?
Bodi lepo!
(Aja, te jutri lahko zbudim ko jaz vstanem ali raje samo pošljem sms za dober dan? Oh, bi šla pol tut jaz nazaj ležat... do ene šestih=))
@PinS: Noooo, ne pa me ni. Ker me je prej že mami, kakšne imam plane za tisti dan. :) Ja, kakšne stvari me je včasih kar sram pisat in potem nastane kar nekaj. :)
Itak pa tebe občudujem, kako ti uspe vstajati vsak dan tako zgodaj. Bravo Petra! :)
Objavite komentar