sobota, 26. julij 2008

Maram in ne maram

Ne (!!) maram in nimam rada:

  • Dežja, ko bi šla ven. Recimo danes, ko sem imela dober namen, da grem na svež zrak. Rolanje bi bilo super. Pa nič.
  • Čas za moje pojme prehiteva. Neverjetno, kako hitro mine ura, dan, teden, mesec ...
  • Dolgočasnih filmov. Ta teden sem imela tri take doma. Ne maram tudi situacije, ko pridem domov in ugotovim, da sem film že gledala.
  • Psov. Ker sem mela ponoči spet cirkus pod oknom. Kaj cirkus, mesarsko klanje. Kaj mesarsko klanje ... No, saj ste dojeli.
  • Da ves čas zmanjkuje elektrike.
  • Ljudi. Tistih, ki me poznajo samo takrat, ko me rabijo. In tistih, katere vabim samo jaz, oni pa mene nikoli. Klinc vas gleda.
  • Pa še česa ...
Maram in imam rada:
  • Mir. Moj ljubi mir.
  • Otroke. Take in drugačne. Ker so otroci.
  • Kadar imam ravno prav gužve. Recimo ta teden je bil ravno pravi. Službici me zaposlujeta ravno prav, domača opravila tudi, ljudje tudi.
  • Knjige. Take in drugačne. Ker so knjige.
  • Kavo. Še vedno.
  • Živalce.
  • Mir. Moj ljubi mir.
Moji (ne)mirni dnevi se iztekajo. Moji prvi sostanovalci prihajajo domov. Po eni strani sem že malce naveličana samostojnosti. In visenja pri sosedih, čeprav je do neke meje luštno. Včasih pa vseeno paše biti otrok. Hvala vsem, ki ste me obiskali ta teden, da mi ni bilo dolgčas. :)

Uf, počasi se vračam v kruto realnost. Jutri delam. Eh. Nepričakovano. Baje je tako najbolje.

In še razveseljiva novica: Ana se je vrnila. :) Vesela sem. Res sem vesela. :)


petek, 25. julij 2008

Ko bom velika ...

... bom imela (vsaj) 4 otroke. Res. V primeru, da bom živela v hiši, seveda. Jih bom že rodila, važno da bodo delali, mulčki.

Sem pokosila. Travo.

Ker se nihče ni javil, sem šla na zadnjo varianto. Jo bom pač pokosila sama. Nobena posebna stvar. Grem v vrtno uto. Kosilnice ni. Grem na drugi del. Jo najdem. Ampak je bila v dveh delih. Posoda ali koš za travo in kosilnica. Pa zraven še kantica z napisom KOSILNICA. Aha, to je gorivo (karkoli je že notri). Zapeljem ven in se lotim zadeve.

Ne gre. Posoda nikakor noče na kosilnico. In kosilnica ima dva (!!!) zamaška, dve (!!!) luknji, kamor bi teoretično lahko nalila tisto, kar bi jo poganjalo.

Jah, grem sklonjene glave k sosedu.

Jaz: "Živjooo ..." (v stilu mešanice med ptičkom in lisico)
On: "O soseda."
Jaz: "Hmmm, nekaj rabim ..."
Poskusim, kaj, zgubiti nimam kaj!
Jaz: "A veš, pri nas je treba pa travo pokosit. A bi mogoče ti ..."
On: "Hahaha, ne bo šlo. sem jo že doma danes. Bo dovolj."
Ehhhh, bedno!!!
Jaz: "Ja, sej v bistvu sem te hotla samo vprašat, če bi prišel mi nekaj pokazat, ker ne znam."
On: "Ja, ni problema. To pa lahko"
In greva. Sej vem. Sej vem. Maščuje se mi. On bi že kosil travico in vse, če ne bi bila situacija malce zoprna. Bo verjetno že preko 5 let, ko me redno vabi na pijačo, pa še nikoli nisem šla. Maščuje se mi. Ampak zdaj ima punco, ne bi smel biti tak ... Pismo.
On: "Ah, to je pa čisto enostavno. To daš tuki, to daš sem. To primeš. To potegneš. To držiš. Tuki premikaš. To držiš, če rabiš. To spustiš, če ..."
Jaz: "Aha, aha, aha."
Prvi zarodki tovornjakarskega kletja.

Ne, saj da ne bi mislili, da sem tako nesposobna. Ampak pri očetu in dveh bratih, mi kositi pač ni treba. Tokrat je bila trava že res tako velika, da je bilo treba ukrepati. Še celo jaz sem to opazila.
Sosed je šel domov. Ostali sva sami s kosilnico. Pes me je milo gledal.

Noo, pa začnimo!

Sem vlekla tisto vrv, da se kosilnica vžge ko budala. Resno. Zakaj ne izumijo gumbka, ki bi ga človek pritisnil in bi lepo se kosilnica vžagala in gremo ...

Mi uspe in veselo začnem. Saj ne rečem, ni težko. Potem se spomnim, da ima nek patent, ko gre sama naprej, da ni treba porivati. Fino. In gre res sama naprej. Malenkost prehitro zame. Direkt v trto. Se ne pozna kaj preveč. Se mi zdi. Počasi sem se navadila. Kjer ni bilo grmičkov, dreves in ostalih bedarij, je šlo zelo hitro. Ampak tega je res malo. Res malo. Ugotovila sem, da ima naša hiša pravo posest. Kosila sem in kosila. Pa še vedno je bilo veliko nepokošenega. Najprej pred hišico, potem med trto, pa za trto, pa pri vrtu, pa nad vrtom, pa na drugi strani hiše, pa za nekimi grmi, pa še na drugi strani hiše, pa za hišo. Ker sem blazno pridna in ker vem, da naši moški kosijo tudi pri ekološkem otoku čez cesto in pri kapelici, sem se lotila tudi tega. Kar pa je bila seveda napaka. Trava tam je bila velika in mokra in posledično se mi je ves čas zapletala v kosilnici in kosilnica je ves čas crkavala. Ampak, ko Katja nekaj začne, Katja to tudi konča. In res nisem mogla pustit tako grdega vzorca.

Kosila sem tri ure. Mislim, da so me imeli (in predvsem hrupa) že vsi dovolj. Ko sem končala je bila namreč že tema. Pogledat so me prišli trije sosedje in dve sosedi. Vsi so me začudeno spraševali, kaj sem naredila, da imam kazen. Zlomka. Nihče mi ni ponudil pomoči. Sicer se mi pa zdi, da sem naredila zelo dobro. Enkrat sem se zaletela v trto, po nesreči sem pokosila ene rože, zlomila sem eno vejo od drevesa, povozila sem en kamen (in je nekaj čudno zaškripalo), naučila sem se, da kosilnica ne gre (!!!) po stopnicah in izumila par novih kletvic.

Končni rezultat je zadovoljiv.

Pred košenjem in po košenju ...












Kočni izdelek (nisem šla na vse konce, slikala sem le z balkona pa še tako so fotka slabe, ker sem slikala z mobitelom). :)


četrtek, 24. julij 2008

Nujno!

Urgentno iščem nekoga, ki bi namesto mene pokosil travo.

Dejstva:
  • Rože zalivam.
  • Psa peljem 3x na dan na sprehod. Ptiča sta še živa.
  • Pošto redno pregledujem in jo nosim naprej (očijevo pošto, ki jo dobiva za društvo).
  • Oprala sem že večino umazanih oblek.
  • Redno pospravljam posodo (haha, ki je sploh ni).
  • Lepo sem posušila ves plesniv kruh (in ga bom nesla stari mami), ki je bil v posodi od ponedeljka. Danes sem si šla prvič kupit novega.
  • Ne kuham. Ta teden sem že 3x jedla pico. Včeraj sem hotela kalamare pa je bila moja najljubša hiša prehrane zaprta. Jedla sem pico, ampak je bila dobra. Do nedelje bo verjetno na jedilniku toast. Oziroma načrtujem pobeg od doma. Razen če me kdo povabi na kosilo?
  • Pogledala sem rekordno število filmov. Imam še dva nova. :)
  • Uuuu, prvič sem vložila kumarice. Upam, da so v redu. Nisem še pogledala. Ostalo zelenjavo (velike kumare, buče in solato) sem razdelila. :)
  • 3x!!!! 3x!!!! sem bila že pri stari mami. In grem danes še 1x, ker sem jo ravno peljala k teti. Če se bo oči čudil, kako sem lahko v treh dneh naredila 289 km je to samo zato. :::))
  • Sicer pa imam doma 2 avta in sem sama. Kadar pa človek rabi avto, ga pa seveda ni ...
  • Mami me je prej klicala, da je slabo vreme. Baje je naveličana. :) Jojmene. Brat mi pošilja samo fotke. :)



No, ne pozabimo na vodilno misel tega posta.
Iščem nekoga, ki bo namesto mene pokosil travo. :) Malce se nagibam k sosedu, če ne bo druge varinate. Morda se zadeve lotim sama. Ufff ...

sreda, 23. julij 2008

Moja omara

V soboto je moja mati ugotovila, da je moja soba v razsulu. Meni se sicer ne zdi, je pa res, da se vrata od omare, kjer je večina oblačil, težko zaprejo, ker so stvari precej nametane. In je tudi res, da bi bilo treba še kje narediti red. Sem rekla, da bom vse pospravila. Med tednom, ko bom imela čas. Začela sem že v soboto, ko sem lepo, na novo, sistematično zložila nakit. Kičast nakit. Tisti, ki je kaj vreden je tako vedno v škatlicah in ga nikoli ne nosim. Ugotovila sem, da bi bilo pametno nekaj stvari poslati v koš za smeti, kar sem tudi storila. Še vedno je ostalo precej stvari, ki (naj bi) jih nosim. Ker je pospravljanje resna zadeva, sem seveda vse tudi dokumentirala.

1. uhani
Imam jih precej. Včasih sem jih imela še več. Nimam pojma zakaj. Nosim tako ali tako večinoma iste. No, po zadnjem štetju jih imam 36 parov. Kič. Na sliki manjkajo vse okrogle zadeve, nekatere priušesne zadeve in perle. Najljubši par je izginil. v bistvu je izginil le en uhan, en je ostal in sedaj sameva čisto spodaj na sliki.



2. prstani
Teh je bore malo. Večinoma tako ali tako nosim tri, ki so stalno na rokah in se ne premaknejo. Imajo pa vsi prstani svojo zgodbo. Najljubši mi je sicer stekleni modri, ki ga bolj redko nosim, ker je precej velik in se bojim, da se bom kam zataknila in ga zlomila. In na darila se vedno pazi. :) Tale z uro je bil moja velika želja pa ga nikjer nisem dobila. Oziroma nisem dobila takega, kot sem si ga želela. In tale dotični je bil tudi precej drag. Nosim ga pa itak ne. Logiš. Mali črni je iz Španije, tisti z vzorcem v spodnji vrsti je iz Grčije. Skrajni desni v sredinski vrsti je prstan razpoloženja in se različno obarva.



3. zapestnice
Niso nič pretresljivega. :) Zapestnice pač. :)



4. laki za nohte
Se skrivajo v posebni škatli in so različnih barv, velikosti in kakovosti. Pri lakih nikoli ne veš, kako obstojni so. Lahko je tisti za 1.5€ veliko boljši od tistega za 10€. Tako da ponavadi prevlada barva.



In moji novi trije lakci. Srednji na nahotnih izgleda lepo in imam že določene namene z njim. Zadnji, katerega barve ne znam definirati, tudi ni tako živahen, kot zgleda na prvi pogled.



5. gloss
Včasih imam kakšno obsesijo in moram imeti pri sebi stalno te male zadevice. Ta dva sta mi najljubša. Manjši ima super metlico, obožujem namreč gloss, ki ima krtačko (ali kako se to reče). Od večjega sem pa odvisna. Ni kaj.



6. mleko za telo
Eno in edino. Ljubše mi je tisto za normalno kožo, ker lepše diši in se lahko uporablja vsak dan. Tisto za občutljivo kožo je premočno. :)


7. šampon
Je pač šampon. :)



8. najljubša kozmetika spljoh




O sebi sem napisala več, kot prej v celem letu. Itak sem ugotovila, da nikoli ne pišem o "ženskih" stvareh, tako da je bil to sedaj en velikkk odmerek za naprej in nazaj. :) Verjetno je krivo to, da sem sama samcata doma. Verjetno. :) In ja, sobe še nisem pospravila. Razen tistega, kar je bilo storjeno v soboto.

torek, 22. julij 2008

Mešani občutki

V nov dan se prebujam z mešanimi občutki.



  • Starši so na morju. Občutka svobode pa ni. Zjutraj se zbudim. Pogledam na uro in si mislim, da bi bilo bolje, če bi vstala že prej. Nahranim živalce, psa peljem na sprehod, pogledam kaj je še za naredit, si skuham kavo in se usedem pred računalnik. Čaka me veliko dela.
  • Dobila sem novo službo. Zvečer (včeraj) ob 20h (???) sem imela kao razgovor. Z novim šefom sva se že večkrat slišala po telefonu, včeraj pa sva se dobila na kavi. Moj novi šef je mlad, simpatičen, zgovoren ... Čas je minil, kot bi mignil. Me je kar prepričal, da mu zna uspeti. Ampak mene itak ni težko prepričati.
  • A katera rabi službo? :)
  • Včeraj sem šla v trgovino po nekaj malenkosti. Pred trgovino me prijazno pozdravi gopodič, poklicni prosilec za denar. Sicer nisem nikoli nesramna do teh ljudi, jih ne ignoriram, ravno strašno prijazna pa tudi nisem (ali pač). No, ob izhodu mi poba reče, da naj kar pogledam na račun, ker to mora biti pa res čudno, da ni nič drobiža ostalo. In res pogledam na račun. Smrklja prodajalka mi je zaračunala še cigarete. Sem šla nazaj. Dobila 2.20€. Poba je dobil 1€ in oba sva bila zadovoljna. Milsim, gospodična prodajalka je dotalno glupa, ker niti ni delala skesanega obraza. Točno je vedela, kaj je naredila. Smrklja. Fujinfej!
In še vprašanje: Kateri poklic je najbolj zanimiv? Najboljši? Ohinsploh ...

ponedeljek, 21. julij 2008

Uroš!


Vse najboljše!
Zdaj nisi več mali bratec, ker jih šteješ že 20! :)


petek, 18. julij 2008

Od intelektualca do ubogega v nekaj potezah (by R.)

Molk.

Molk.


Hodi po sobi gor in dol.

Molk.


Molk.


"Kje so meje?"

Molk.

"Kdo je sploh še normalen?"

Vdih.

"Izhajam iz stališča, da je normalna večina populacije. Zanima me torej, kaj so parametri sodobne družbe? Po tem torej lahko sodimo, kje so meje normalnega."

Izdih.

Ponižnost.


"Pomagajte mi!"

Zapis je nastal po (ne)resničnih dogodkih.


*
*
*
*
*
*
*
*
*
*
*
*



četrtek, 17. julij 2008

Na počitnicah

Od nedelje do včeraj je bila pri meni na počitnicah sestrična. Ker je bilo vreme precej bedno (vsaj v ponedeljek), je padla odločitev, da gremo v kino. Zraven sta šli seveda še A. in M. Na poti do kina so bile punce čisto tiho. Ko smo prispele tja, so se malce nasmihale. Ker smo karte že kupile, smo imele še nekaj časa, zato smo se usedle na klopce. Takrat pa A. zagleda avtomate z žogicami ... Opa!

A. ima približno 5 novih igračk in en tatoo, mi tri vsaka po eno. Na vsak način sem želela priti do sončka, tako da smo potem noro menjale in na koncu se me je M. usmilila in ga zamenjala z neko rumeno zadevo.


Nato je sledila misija bonboni. Že sto let nisem nabirala bonbonov, tokrat sem imela delo za tri. Vsi bonboni so jim izgledali blazno dobri in vsekakor bodo vse, kar so si naložile, tudi pojedle. Zaradi vseh teh zmešnjav smo skoraj zamudile risanko. Gremo torej v dvorano, prej se zmenimo, kako bomo sedele. Se usedemo.

S. reče: "Jaz bi šla sedet k M."
A. reče: "Jaz bi šla sedet stran od M."
M. nič ne reče, ampak je bonone.

Ok, se presedemo.

A: "Nič ne vidim!"

Hmmm, nisem pomisila, da punca pri rosnih petih letih še ni tako velika, da bi lahko sedela brez stolčka. Samih jih tudi nisem upala pustiti, glede na to, da nobena ni moj otrok ali vsaj moja sestra in bi sigurno kaj ušpičile, saj so se medtem, ko sem šla na wc skrile in sem jih iskala kot nora. Zato ji prijazno ponudim, da lahko sedi pri meni v naročju. Zanjo super, zame malo manj.
Ampak je bila tako navdušena nad risanko, da je bila skoraj ves čas čisto pri miru, še bonboni je niso zanimali. Le kadar je oponašala glasove, sem umirala od smeha.


S.-jin sedež je bil žreban za nagrado, zato smo po končani predstavi iskale trgovinico, se parkrat peljale po tekočih stopnicah gor in dol (ja, to je še vedno atrakcija) in se nato odpravile v Domžale na sladoled.

Na poti nazaj so govorile in govorile, da ni čudno, če bo v kratkem še kakšna huda nevihta. Šle smo na sladoled. Vsaka si je (po vseh tistih bonbonih) naročila še dve kepici sladoleda. Preden so pojedle sladoled, je minilo precej časa. Gospodiča natakarja so spravile ob živce. Sploh najmlajša, ki mu je poskušala dopovedati, da bi lahko imel zame kavo že pripravljeno, ne pa da moram čakati, one pa so sladoled dobile takoj.


Zvečer se je začela misija postavljanja šotora na travi pred hišo. Plan je namreč bil, da 1x prespimo v šotoru. In ker sem obljubila, sem obljubo seveda tudi držala. Niti ni bilo slabo, glede na to, da sem spala na zračni blazini in sem si vso opremo s postelje prensela v šotor. Glasovi pred našo hišo so pa strašno čudni ponoči.

Vsa simpatična mučenja preživela. Otroci so šli domov, jaz pa na rehabilitacijo. ;)


torek, 15. julij 2008

Nora nedelja s torkovega vidika

Nedeljsko jutro je bilo precej običajno. Kavica. Majhen prepriček. Nato sem šla v gasilski dom zalit rože. Spet kavica, ker sta vstala A. in R. Potem kosilo. Malo branja. In nato nevihta. Zmenjeni smo bili, da gremo k sestrični, ker je imela rojstni dan, nato pa gre ona k nam na počitnice. Ker je bilo vreme slabo, smo počakali, da je zoper posijalo sonce. Kaj hujšega ni bilo, dokler se nismo peljali v Kamnik. Očitno je bilo tam precej hudo. precej je seveda zelo mila beseda za tisto, kar smo videli. Slike so nastale potem kasneje, ko smo se vračali domov. Na poti tja, smo samo s odprtimi usti in občasnimi "Ne morem verjet!". Slike so nastale med vožnjo, zato so nekoliko ...


Potem smo šli k B&B na kavico. In ker nesreča nikoli ne počiva. Oziroma, ker se fantje radi igrajo in nagajajo puncam, smo zabredli še v eno težavico. Upsi.


Vseeno smo si skuhali kavico. Dobil jo je tudi (presenetljivo) prijazen in simpatičen policaj.

Sicer je bil pa skrajni čas, da se odpravimo domov. Zvečer smo (so) delali palačinke. Po katalalogu sem na hitro naročila dva laka za nohte, vazelin in sprej.

Dan je bil prijetno stresen. Vsi dogodki pa vseeno niso za v javnost. :) Torej, danes je torek. Sestrična je še vedno na počitnicah, zato sem že tri dni stara 10 let. Danes gremo v kino. :) In the najbolj pomemembna stvar: MOJA MUTI ima danes rojstni dan. :)

Hepi brzdej!

nedelja, 13. julij 2008

Janja in Rok


Ljubezen ne poganja sveta, vendar je tisto, zaradi česar se vožnja izplača.
(Franklin P. Jones)


Komentar: Poroke so načeloma lepe, ker je že dogodek sam po sebi vesel, srečen, popoln. Nevesta je lepa, ženin je lep. Vsaka nevesta je lepa. Vsak ženin je lep. Pa ne zato, ker imata lepi obleki, lepi frizuri ... Zato, ker sta srečna. Ker je v tistem trenutku vse točno tako, kot mora biti. Ker so ob njima ljudje, ki ju imajo radi, ki ju podpirajo. In predvsem - ker imata drug drugega.
Tokrat sta bila ženin in (predvsem) nevesta res lepa. Tudi če gledam z objektivne plati. Predvsem pa me je prenesetila njuna sproščenost. Simpatičnost. V bistvu lahko rečem le: prijetno in lepo. Želim (in prepričana sem), da bo tudi njuno življenje tako. Sproščeno. Simpatično. Prijetno. Srečno.

Ana se javlja ... - petič

Sobota, 12. julij 2008 ob 11.31
Po parih dneh se vam zopet javljam. Preživela sem preizkušnjo puščave. OK, ko smo pristali v kraju Uluru, je bil vse okoli mene pesek. Že isti dan smo pri belem dnevu občudovali goro Uluru v daljavi, in smo se tudi pikcrale. Vse smo imele iste majice. Potem smo že isti dan šli pogledat goro tudi od blizu. Jo obhodili 1/3, nato pa šli malo stran in začeli opazovati sončni zahod.
Potem smo se peljali 80km stran na eno farmo, kjer smo bili nastanjeni za 2 noci. Drugi dan zjutraj, ko sem se zbudila, sem oblekla majico, kratko majico, dolgo majico, flis in bundo, ker je bilo tako mrzlo, čez dan pa sem bila v kratkih hlačah in mikici. Fantastično. Zjutraj smo gledali sončni vzhod, nato šli plezat na goro Kata Tjuto, bilo je vroče, strmo in neverjetno lepo. Barve tu so čudovite.
No, pa se 100 drugih stvari se je zgodilo, ne vem zdele vsega, v glavnem gora Uluru je fantastična, navdihujoča, mogočna in neverjetno mogočna. Potem smo se po parih dneh odpravili na dolgo vožnjo proti jugu. Najporej 800km do kraja Coober Pedy, ki je podzemno mesto, spala sem v enem rovu, v jami, halooo, preživela sem.
Danes pa 600 km do kraja Port Avgusto, kjer sem sedaj pri eni familiji in je ful fajn.
V glavnem, tako dolga vožnja je bilp posebno dozivetje, ob cesti živi kenguruji, ob cesti mrtvi kenguruji, ob cesti same kosti in odpadle gume in nič drugega. Res puščavo doživiš v vseh svojih razsežnostih, voziš se cel dan z eno kripo, ki ne gre hitreje kot 100km, prtljago imas privezano na strehi, vse šipe v kripi ropotajo, brez klime, vse je zaprašeno, ker ima kripa toliko šprajn, pa smo vseeno prišli na cilj in sem prezivela.

Bravo jaz.

Jutri napredujemo do Port Perieja in naslednji dan do Adeleid. V ponedeljek pa bom ze v Sydneyu.

Lep pozdrav do takrat, ko bom spet našla kej socializacije in računalnik.
Imam se neizmerno lepo.

Še to - telih pet dni v puscavi je nekaj izmed najlepših dogodivščin, kar sem jih doživela, ker je puščava res fantastična. Ne znam razložiti, vendar vse te barve na nebu, v skalah, pesek, slana voda, zvezde na nebu, nepredstavljivo in nepozabljivo.

Aja, še to, sem šele na polovici potovanja.


petek, 11. julij 2008

Zmeda jaz, zmeda On ...

Sem, sem ... zmeda. Ker včasih pač kaj pozabim in včasih kaj zamešam ali pa kaj podobnega. Sicer načeloma mislim, da imam dober občutek za orientacijo, ampak je območje, kjer moja orientacija odpove. City park. Ko pridem iz ene trgovinice, nimam pojma kam naprej. Niti ne vem, od kod sem prišla. In to vedno znova. In znova.

Zmaga pa parkiranje v garažni hiši. Že dvakrat v zadnjem času sem pozabila, kje sem parkirala avto. Prvič zato, ker sploh nisem pomislila, da ga ne bom našla. In je bila potem cela panika, ker sva ga z mami iskali pol ure. Tudi našli. Zadnjič, ko smo šli kupit ptiča, sem nalašč pogledala katera črka je narisana in celo pot do trgovine ponavljala. Ha! Tokrat se mi to ne bo zgodilo. Avto bom našla takoj!

Kupimo ptiča. Kletko. Vse dodatke. Jaz suvereno povem, da je avto v drugem nadstropju pri črki H. Gremo tja. Avta ni. Pismo. A sem si zapomnila napačno črko? Ga je kdo ukradel? Sicer ne vem, kaj bi z njim. Rok ga je iskal, midve z A. sva stali in čakali.

Potem sem ugovtovila, da sem verjetno zamešala nadstropje. Zlomka. Avto je bil res parkiran v prvem nadstropju. Če so v garaži kamere in varnostniki opazujejo, se zagovoto, ko jaz parkiram, oskrbijo s čipsom in pivom, ker se jim obeta vsaj pol ure zanimivega programa.

Seveda sem zato tarča posmeha že cel teden. Dokler nisva šla v soboto z Rokom v BTC in sem ugotovila, da on nima pojma, kam pelje kakšno krožišče, ker ima vedno težave s tem in greva vedno vse okrog, da prideva do cilja.



Zmaga pa včerajšnji dogodek, ko smo bili zvečer pri sestri na kavi. Z Rokom sva prišla skupaj. In ko se zvečer končno odločimo, da je čas, da svoje riti premaknemo domov, mali bratec ugotovi, da nima ključa. Po silnih naporih pridemo do zaključka, da je ključ zaklenil v avto. To se mu je zgodilo že drugič v precej kratkem času. O tem, kako smo se potem tovorili domov, pa kdaj drugič ...

Zaključek: Zmeda jaz, (še večja) zmeda On ...

četrtek, 10. julij 2008

Gnezdo med rožami

Naš hiša ima poleg stalnih stanovalcev, se pravi 6 družinskih članov + dva občasna, psa Cofija in ptičev Cilke in Bineta, sedaj še dodatne priseljence. Rojeni na našem ozemlju, torej imajo naše državljanstvo.

Ptičica si je namreč na našem balkonu med okrasnimi rožami naredila gnezdece. Nimam pojma, kako je zašla tja. Nimam pojma, zakaj je izbrala tak prostor za domovanje, ampak sedaj je, kar je. Od sobote namreč v tem gnezdecu uradno domuje nekaj (precej) malih ptičkov. Prvi dan so bili RES grdi (čisto goli in majhni in jak grdi), tudi drugi dan in še danes so RES grdi. Niso taki simpatični kot v risankah. So pa čisto tiho in čakajo, da pride mamica in jih nahrani. Na trenutke imam občutek, da niso več živi oziroma da so storili smrt, ampak so neverjetni. Še vedno dihajo in takrat, ko so v elementu, dajo vsi glavice ven in zapirajo in odpirajo usteca. No, najprej jih odpirajo, da jih potem lahko še zapirajo. Sem pa prepričana, da bodo lepši, ko zrastejo. Bolje za njih.

Gnezdo se skriva med temi rožami ...


Še malo bližje ...


Etola!


Res so grdi!


Sta pa zato naša razgrajača toliko lepša. In toliko bolj glasna. Zjutraj jih dam ven na balkon in potem celo dopoldne take zganjata, da ju cela vas sliši. Svetlejša je Cilka, temnejši je Bine. Kdo je glasnejši pa rajši ne povem. :)


(kravica) Katka 2008 © Blog Design 'Felicidade' por EMPORIUM DIGITAL 2008

Back to TOP