Na počitnicah

Od nedelje do včeraj je bila pri meni na počitnicah sestrična. Ker je bilo vreme precej bedno (vsaj v ponedeljek), je padla odločitev, da gremo v kino. Zraven sta šli seveda še A. in M. Na poti do kina so bile punce čisto tiho. Ko smo prispele tja, so se malce nasmihale. Ker smo karte že kupile, smo imele še nekaj časa, zato smo se usedle na klopce. Takrat pa A. zagleda avtomate z žogicami ... Opa!

A. ima približno 5 novih igračk in en tatoo, mi tri vsaka po eno. Na vsak način sem želela priti do sončka, tako da smo potem noro menjale in na koncu se me je M. usmilila in ga zamenjala z neko rumeno zadevo.

Nato je sledila misija bonboni. Že sto let nisem nabirala bonbonov, tokrat sem imela delo za tri. Vsi bonboni so jim izgledali blazno dobri in vsekakor bodo vse, kar so si naložile, tudi pojedle. Zaradi vseh teh zmešnjav smo skoraj zamudile risanko. Gremo torej v dvorano, prej se zmenimo, kako bomo sedele. Se usedemo.

S. reče: "Jaz bi šla sedet k M."
A. reče: "Jaz bi šla sedet stran od M."
M. nič ne reče, ampak je bonone.

Ok, se presedemo.

A: "Nič ne vidim!"

Hmmm, nisem pomisila, da punca pri rosnih petih letih še ni tako velika, da bi lahko sedela brez stolčka. Samih jih tudi nisem upala pustiti, glede na to, da nobena ni moj otrok ali vsaj moja sestra in bi sigurno kaj ušpičile, saj so se medtem, ko sem šla na wc skrile in sem jih iskala kot nora. Zato ji prijazno ponudim, da lahko sedi pri meni v naročju. Zanjo super, zame malo manj.
Ampak je bila tako navdušena nad risanko, da je bila skoraj ves čas čisto pri miru, še bonboni je niso zanimali. Le kadar je oponašala glasove, sem umirala od smeha.


S.-jin sedež je bil žreban za nagrado, zato smo po končani predstavi iskale trgovinico, se parkrat peljale po tekočih stopnicah gor in dol (ja, to je še vedno atrakcija) in se nato odpravile v Domžale na sladoled.

Na poti nazaj so govorile in govorile, da ni čudno, če bo v kratkem še kakšna huda nevihta. Šle smo na sladoled. Vsaka si je (po vseh tistih bonbonih) naročila še dve kepici sladoleda. Preden so pojedle sladoled, je minilo precej časa. Gospodiča natakarja so spravile ob živce. Sploh najmlajša, ki mu je poskušala dopovedati, da bi lahko imel zame kavo že pripravljeno, ne pa da moram čakati, one pa so sladoled dobile takoj.


Zvečer se je začela misija postavljanja šotora na travi pred hišo. Plan je namreč bil, da 1x prespimo v šotoru. In ker sem obljubila, sem obljubo seveda tudi držala. Niti ni bilo slabo, glede na to, da sem spala na zračni blazini in sem si vso opremo s postelje prensela v šotor. Glasovi pred našo hišo so pa strašno čudni ponoči.

Vsa simpatična mučenja preživela. Otroci so šli domov, jaz pa na rehabilitacijo. ;)