Danes je dan, ko:

• je padal dež in sem verjetno edina, ki ne zna hodit po dežju in sem bila zato mokra do riti,
• je že zjutraj, ko sem (sama) sedela na (hitri) kavi k meni pristopil znanec in izrazil veselje nad tem, da me vidi (svašta),
• sem bila točno 10.05 prepričana, da grem naravnost domov in sem rekla D.-ju, naj se v 5 minutah nariše, sicer me ni več in je valda rabil 20 minut, ampak zgolj zato, ker mi je prinesel darilce (zamudo mu zatorej oprostimo),
• se včasih sprašujem, če je normalno, da poznam toliko prodajalk (mislim, a je potrebno, da z vsemi klepetam vsepovprek?),
• občudujem gospo, ki na železniški postaji napoveduje prihode in odhode vlakov ("Vlak iz smeri Kamnika, ki se vrača v Kamnik, prihaja na 6 tir. Vlak, ki pelje v smeri Sežane z odhodom ob 12.00 je na 3 tiru. Potniki vkracajte se, vlak je pripravljen na odhod. Vlak, ki je namenjen ..." Pipipi ... In spet znova. ),
• je bil danes voznik avtobusa ena sama dobrota (najprej je ustavil eni gospe že ful stran od postaje, ker je tolk obupano mahala in potem še eni gospe, ki je zamudila trolo in jo je peljal par postaj, ker je res ful deževalo in bil zraven še zelo prijazen, se hecal ... redek pojav, ni kaj),
• me zanima, zakaj so knjižničarke vedno tolk sitne in nezadovoljne (moja razlaga je sledeča: berejo samo ljubezenske romane in ker v resničnem življenju ni tako, svojo nejevoljo znašajo nad knjigobralci),
  
• me je bratec (s precej dobre volje) pobarval in zdaj nimam več nekih čudnih pramen in narastka (zato je dobil čokolado),
• sem se z Ano pogovarjala po msn-ju ... kmalu sledi nov mail ... jupi ...,
• imam ful stvari za napisat, za razložit, za definirat, pa se mi ful ne da,
  
• ja nič, grem kuhat kosilo.