četrtek, 30. oktober 2008

Pred prazniki

Priznam, ta teden me pošteno daje vreme. Sitna sem. In zoprna. In neprespana. Ne gre mi in ne gre mi. Ampak se v kratkem nadejam izboljšanja. Vremena in (predvsem) razpoloženja.

Pa poglejmo en teoretičen primer:
Živi eno dekle povprečno življenje. In sreča fanta. Fanta, ki je del njene preteklosti. Precej daljne preteklosti. Beseda da besedo in potem povabilo, da se vidita še kdaj.

Teoretično bi dekle lahko reklo, da ja. Ampak posledično bi to seveda pomenilo zopet neko zapletanje v nekaj, kar ni nujno, da bi bilo dobro. Za dekle. Ker izkušnje kažejo, da bi fant kaj hitro spet bil isti kot v starih časih in ne bi imel časa za dekle, ki pa tega ne prenaša. Biti z nekom in da ima ta nekdo pri sebi dva telefona, ki konstantno zvonita ... Pa to seveda ni največji problem. Ne, hvala. No, seveda govorimo o teoretični situaciji. In dekle se potem sprašuje, kaj naj naredi ... In ne najde odgovora. Ko pride naslednje povabilo, spet ne ve, kaj naj naredi. Teoretično, seveda.

Mogoče je bolje, da se izogibamo teoriji. Te teoretične stvari znajo človeka spraviti ob pamet.

In vprašanje dneva: Zakaj mi ljudje voščijo lepe praznike? Ali je obisk grobov lep praznik? Kaj je tu lepega? Mislim, da ne govorim o dejstvu, da so prazniki dejansko vikend oziroma vikend so prazniki in kaj je tukaj tako dobrega? Ne razumem.



Dodatek: Sem privolila v (še eno) srečanje. :)


sobota, 25. oktober 2008

Teorija : Praksa

Se srečata gospa Teorija in gospa Praksa. In steče debata. Teorija začne na dolgo in široko razpredati, da brez nje pa res ne gre. Teoretično namreč človek lahko vse stori, vse zmore in vse v naprej načrtuje. Teoretično življenje sploh ni zakomplicirano. Teoretično je vse mogoče.

Gospa Praksa je modro tiho. Dobro ve, da je sicer modra in učena gospa, pa vendar precej otročja in zato rada povzroča težave. Rada stvari zaplete. Da praktično stvari niso več izvedljive. Da praktično zadeve ne stečejo. Da je v praksi vse skupaj malo bolj zapleteno. Malo bolj zanimivo. Malo bolj nepredvidljivo.

Še dobro, da se gospa Praksa ne razume z gospo Teorijo. Še dobro, da gospa Teorija pri svojem delu ne upošteva izkušenj gospe Prakse.

Še dobro, da je Katja danes lena in se ji ne da početi nič kaj koristnega. Ker teoretično bi lahko delala marsikaj. Teoretično bi lahko pisala članke. Teoretično bi lahko naštudirala razpis, izpolnila prijave in vse obrazce, ki čakajo. Teoretično bi lahko prebrala čtivo za faks. Teoretično bi lahko pospravila posodo v kuhinji. Teoretično bi lahko šla ven. Teoretično bi lahko ...

Danes sem si blizu z gospo Prakso. Gospa Praksa ve, da jo imam rajši. Ker je bolj nepredvidljiva in dopušča, da so sobotni popoldnevi praktično zabušavanje. Rada imam gospo Prakso. Ker bo danes skupaj z mano gledala tv in šla kamlu spat. Brez gospe Teorije, ki ima s seboj vedno gospo Slabo vest. Te pa ne maram. Fuj in fej.

Dodatek: Zakaj so vse te gospe ženskega spola? A ne bi mogel biti gospod Slaba vest? Verjetno imamo samo ženske ta čut za zaznavanje sočloveka ali nekaj takega. Drugega pač ne more biti.

torek, 21. oktober 2008

Zakaj? Zato!

Ljudje smo res smešna bitja. Nikoli nam ni prav. Če je veliko dela, ni prav in če se nič ne dogaja ni prav. Zame bi trenutno dan lahko imel 35 ur, teden 10 dni ... pa bi verjetno občutila isto gužvo. Pa kaj! Tako sem se odločila, tako mi paše. Iatk pa nisem mojster organiziranega časa, tako da ...

In kaj mi v zadnjem času ne paše?
1. Nekateri ljudje. Težko ostanem skoncentrirana, če mi ni do določene družbe. Še sreča, da je teh bore malo.
2. Dolge ure na faksu. Tukaj recepta ni. Pač si tam in poskušaš slediti. Nisem človek močne volje in vztrajnosti. Škoda. Ker včasih pa res izveš kaj zanimivega. Včasih.
3. Vreme. Zjutraj je megla, zjutraj je sonce, dopoldne je sonce, dopoldne je megla, popoldneva pa itak nič ni, ker je tako kmalu noč. Bedno.
4. Moja prazna glava brez idej. Res. Res. Pa jih nujno rabim. Trenutno vsaj tri superduper inovativne.
5. Komunikacija. Se mi zdi, da sem se silno popravila v tej smeri. Se trudim biti natančna, konkretna, kratka, razločna. Potem pa mi ljudje postavljajo dvomljiva vprašanja. V primerih, ko bi se dalo odgovoriti v enem stavku. Trudim se biti prijazna. Res. :) Pa drugi niso.

Eh, pa te bedne stvari sploh niso pomembne. Z njimi se ne ubadam. Rajši imam pozitivne strani. Take, kjer se imam fino. Takih je več. Kar je super.

1. Paintball in piknik z našim društvom v nedeljo. Se mi zdi fino, da je vse skupaj tako dobro zaživelo. Tukaj bi zdaj objavila super fotko, ki sem jo posnela po paintballu pa mi je RR ni poslal. Čakam ... ::))
2. Kavice. Zadnje čase nimam časa za te reči. Oziroma ga imam zelo malo. Ampak vseeno kam grem.
3. Očitno se ljudem mudi. Vsi se selijo na svoje, vsi imajo otroke. Ta vikend sem si ogledala dve hiši. Obetata se dva nova otročička. Ne, ne bom teta. :) Se mi zdi. :)
4. Končno se je posušil šopek, ki sem ga ujela na poroki (no, posušil se je že nekaj časa nazaj) in ima že nov domek v moji sobi. :) Slikce sledijo, ko najdem fotoaparat.
5. Ugotavljam, da ne gledam več televizije. Brez računalnika ne zdržim pred tv-jem. Očitno je program res beden. Očitno. :)
6. Še vedno imam rada jutra. Pa čeprav težko vstanem. Pa čeprav so hladna. Zjutraj je svet lepši.
7. Ja nič. Končujem. Itak sem brez idej. Posledica nevemčesa. Ampak zadnje čase mi po glavi rojijo same neumnosti. Sestavljam kratke zgodbe in pesmi s sumljivo vsebino. Interpretiram vse po vrsti (to je verjetno posledica faksa) in sem (spet) utrgana na literaturo.

Grem brat. :)

petek, 17. oktober 2008

Jesensko vreme

Jutranja vožnja v Domžale in nazaj zna biti precej stresna, če močno dežuje. Posledično pač človek bolj slabo vidi. Čeprav v intervalih močno sveti - se bliska in grmi. Zaradi obilnega dežja je na cesti ogromno listja. Ampak res ogromno. Kot bi vozil po gozdu. In moj bistri spomin kaj hitro poveže pretekle dogodke (npr. kako sva z B. v dežju komaj prevozili ovinek, še zdaj se mi tresejo hlače, ko pomislim, hahaha) in seveda moja noga nežno pritiska na pedalke (wtf?) in se zato po polžje le uspemo pritovoriti do civilizacije. Naša cesta ni od muh. Sicer so pa danes razmere povsod bolj slabe. Vsaj če upoštevam dejstvo, da sem se umikala gasilcem in policajem. In niso šli vsi v isto smer. Seveda pa ugotavljam, da moja očesna prilagoditev nima več programa za slabo vreme, zato se oči trudijo in trudijo ... Vseeno sem srečno prispela domov. Mami sem zjutraj rekla, da danes itak ne bo gužve, ker bodo ljudje zaradi vremena ostali doma. A res dejansko kdo zaradi takega vremena ostane doma? Me prav zanima.

Dobre novice tedna:
1. Imam nove čevlje (da vidimo, če zdržijo v dežju).
2. Spet bom delala kot prostovoljka. Tepem se po glavi, ker ne znam reči NE! Mislim, da nujno rabim vikend paket seminarja, kako nekomu reči ne. :) Ampak kaj naj? Če me kličejo cel teden, vsak dan brez izjeme in lepo prosijo. Sem postavila samo eno uro in en dan v tednu (ko grem tja direkt s faksa) in so mi seveda v sekundi našli otroka, ki ima takrat čas. AnaR, sem neumna, kaj?
3. In opa - dobila sem čisto svoj projekt. Nimam pojma, kako naj bi to izgledalo. Nimam pojma, kaj bom počela. Nimam pojma, kdaj bo to. Bom še poročala ...

Zdaj se pa odpravljam na obisk. Najlažje je tako deževno dopoldne izkoristiti za čvekanje in delanje nič pametnega. Oh, vikenddddd ...


torek, 14. oktober 2008

Selitev

Današnji dan je poln presenečenj. Res, res. Veliko luštne družbe in klepetanja, nekaj malih nakupov. Konzorcij je še vedno moj najljubši kraj, čeprav danes s K. nisva imeli dovolj časa. V glavnem, dan je minil, kot bi mignil. Ko sva z A. pri najboljšem sosedu stali na blagajni, je mimo prišla N. Blabla ... greva na kavo. Odpeljem A. domov in se dobiva. Tam kot ponavadi. Sem vedela, da jo nekaj muči, ker me je v zelo kratkem času že parkrat klicala, če imam čas. Mamica gre v službo, otrok se bo čuval pri babici. Skrbi jo, kako ga bo razvadila, da ne bo več spal, kot ga je naučila ... in predvsem, kako ga bo sedaj malo videla. Da se bo odvadil, da je ona mamica. Žalostne in solzne oči, da je bilo še meni hudo. Pa sva imeli srečo, ker je bil natakar zmeden. Najprej naju je prišel vprašat, kaj bova. Pa ga ni bilo nazaj ... in čakava in čakava. Pa grem pogledat, kaj se dogaja. Revež je pozabil. Je prinesel končno kavi in se opravičeval. Cel dan že dela, bivša ga je znervirala, punca, ki bi morala delati popoldne, je zbolela. S solznimi očmi je potem razložil, kako mu je hudo. In seveda močno smrdel po alkoholu. Kavi je že naredil, potem pa pozabil, kam jih mora nest in je eno zlil stran, eno pa je sam spil. :) V glavnem, hiša je častila. Vseeno smo se na koncu smejali. in potem pridem domov - selitev. Računalnik, ki je bil prej v dnevni sobi, gre sedaj v mojo bivšo sobo. In sedajle, ko to pišem, sem že sama samcata v novem "kabinetu". Slaba stran tega je predvsem ta, da ni tv-ja. Vedno namreč delam kaj na računalniku in gledam tv. Dobra stran je ta, da bom vse sedaj naredila hitreje. Ah, ne. Varčujem za prenosni računalnik. Tukaj mi ni všeč.

Sicer pa se nič pametnega ne dogaja. A. me je danes "streznila", da moram biti bolj nesramna. In bom. Kdo tukaj slabo vpliva na koga? :) Hecam se. Včasih se preveč obremenjujem s stvarmi, ki tega niso vredne. Delam na tem. :) Zdaj grem pa pogledat, kako se obnese moje novo lepo kazalo za knjige.

ponedeljek, 13. oktober 2008

Ne počutim se dobro

1. Ker sem očitno zbolela. Zjutraj sem še vsa v pogonu opravila vse svoje dolžnosti - telovadila, šla do Trojice, obesila perilo ... Potem pa mi ni več zneslo. Verjetno posledica vikenda. Dvakrat sem pazila bolne otroke. Ne, nisem žurala. Ampak (prepričana sem) jutri bo že bolje.

2. Ker mi ljudje solijo pamet. Pa kaj te briga, kaj jaz delam? S kom se pogovarjam? Kaj se pogovarjam? In kakšna sem? Ne vem, zakaj ljudje ne razumejo, da je moje življenje moje. Če ne želijo biti del mojega življenja, potem se do mene pač tako ne bodo obnašali. Sploh me čudi, da imajo ljudje čas, da se ubadajo s takimi stvarmi. Je res, da sem bil danes cel dan doma in sem imela obilo časa za razmislek. In sem razmišljala. Brata sta mi včeraj rekla, da sem očitno zanimiva za opravljanje oziroma kaj za vraga delam, da si me ljudje tolikokrat privoščijo. Ne vem. Mogoče sem preveč prijazna in je čas, da nekaj ljudi nekam pošljem. Sem ravno prave volje.

Sicer se imam pa fino. V petek sem pazila Aljo. Sva ustvarjali, se sprehajali, žogali, lovili ... V soboto smo imeli dan odprtih vrat. Že dopoldne priprave in potem popoldne ... pestro. Skuhala sem najboljše kuhano vino na svetu. In najmočnejše. :) Zvečer sem pazila dvojčici. Najprej smo pekle palačinke, gledale risanke, proces pripravljanja za spanje in spat. Ko sem jima brala pravljico (ugotavljam, da so knjige za otroke fenomenalne) reče Špelca, da jo boli trebuh. Sem pač mislila, da noče it spat, kar je precej pogosto. Potem pa začne bruhati. Jojmene. Dvakrat sem šla ven, ker je bilo to zame preveč. Potem sem se osredotočila na Špelco, ki je bila super faca. Sva se umili, preoblekli in zamenjali posteljnino. Potem sta lepo zaspali. Jaz sem sprala posteljnino in šla gledat tv. Potem zaslišim jok. Tečem gor in .... neeeeeee, še Nina. Ponovimo vajo. S tem, da je Nina malo slabše sprejela situacijo. Pa sva se pomirili in zaspali nazaj. Po ponovljenem postopku sem televizijo popolnoma utišala in poslušala, kaj se dogaja. Jap. Nina je spet jokala. Tokrat je bilo vse ok. Malo sva se pocrkljali in je zaspala nazaj. Čez nekaj časa spet. Potem sem jo vzela dol, ker je zbudila tudi Špelo in sta obe jokali ... No, ampak otroci včasih presenečajo. Špeli sem razložila, da se Nina ne počuti dobro in je pridno zaspala nazaj. Nina je šla z mano in se zelo odraslo obnašala. Tako odraslo, da me je prav nasmejala. Razlagala, kako je prišlo do tega, da je bruhala. Kako bova mamici povedali, ... Do pol enih ponoči sva sicer še nekajkrat obiskali wc, ampak je bilo na koncu vse ok. Včeraj sta bili že kot novi (danes sicer baje temu ni več tako) in v polnem pogonu. In ja, danes bruham jaz. :) Sicer sem pa prav ponosna, da sem zadevo izpeljala, kot sem jo. In da sem preživela. Da nisem panično klicala mamice. Ves čas sem imela v mislih, da se je zelo veselila, da gre na koncert. In sploh ni vedela, da sta punci bolni ...

In drugače nič novega. Prebiram druge bloge in se zabavam nad dogajanjem. Berem knjige in gledam tv. V resnici zabušavam. In zdaj grem zabušavat naprej.

Dodatek: Neee, ne govorim tako grdo, kot sem pisala v prejšnjem postu. Sploh ne. Pišem pa lahko grdo. Sploh ni slišati tako grozno. :)

sreda, 08. oktober 2008

Ko se naučimo nekaj novega

Gledam te svingerje na kanalu A in se jezim, ker je očitno kamerman preveč spil, ker se mu noro tresejo roke. Al je pa to neka nova tehnika? Ne razumem. In me jezi. Ker zvečer, ko sem brez leč, že tako nič ne vidim in ker imam na očalih premajhno dioptrijo in sedim preblizu tv-ja in ... brez veze.

In zato delam bolj pametne stvari. Brskam po netu. Klikam po geslih. In danes z vami delim dve cvetki, ki ... sta me prepričali. :)

U PIZDI

Biti u pizdi pomeni biti zjeban od lajfa.

Se pravi da si u kurcu.

Ne biti gut, biti totalno sesut pomeni biti totalno u pizdi.

Stvar je lahko tudi u pizdi.

Se pravi da je u kurcu.

Se pravi če ni gut, če je zanič, ali če si zanič.

Razen če nisi samo malo zanič.

Potem si nežno u pizdi.

Kar pa ni nujno slabo.


KURAC OD OVCE

Okrog leta 2002 je bil ta izraz priljubljen med ljubljanskimi osnovnošolci, kadar so hoteli pokazati svoje nestrinjanje ali neodobravanje nečesa. Danes je izraz že pozabljen, ohranja pa se očitno med Dolenjci, kjer je znan kot kurac od bige, pri čemer "biga" pomeni "ovca", k temu štejemo tudi frazo "kurac od breje ovce", "bega nej kaštrun"

WTF?

Ne, ne. Katja ne govori tako grdo. Ne, ne, Katja ne misli tako grdo. Katja se samo čudi. In se nasmiha ob branju gesel na Razvezanem jeziku - prostem slovarju žive slovenščine. Luštna zadeva, ki sem jo (priznam) odkrila šele pred kakim letom.

ponedeljek, 06. oktober 2008

Veselo na ...

Ne morem verjeti, da smo že 6. oktobra. In moj zadnji post je bil objavljen 1. oktobra. Smešno, kako pišem po intervalih. Včasih se mi zdi, da imam tisoč stvari, ki bi jih rada napisala. No, včasih pa blog sploh ne pride na vrsto.

Ponedeljki so zame vedno neki čudni dnevi. Ugotavljam, da jih ne maram. Niso nič prida, ponavadi so precej bedni. Ponavadi. Mogoče me današnji preseneti. Ker grem po dolgem času na faks. Na predavanja. Jupiiii ... :::)))

Kaj je novega? Nič.
Kaj se dogaja? Nič.
Presežki prejšnjega tedna? Jih ni. Kupila sem si preveliko žogo in moram it danes po novo. Včeraj nisem šla na delavnice, ker nisem vedela, da delam. Jojmene.
Načrti za ta teden? Kupit si grem: kaj za oblečt, pripomočke za faks, žogo, ... V soboto organiziramo dan odprtih vrat. Vse moči usmerjam v ta projekt, poleg rednih stvari za službico, predavanj oziroma navajanja na faks in moram se spravit skupaj spravljati časopis, ker drugače spet ... Kot vedno. In opa - v petek se dobimo z ostalimi blogerkami. Nekaj jih že poznam, ostale spoznam v petek. Pa je le luč tam nekje na koncu tedna. :)

Trenutno sedim za bratovim računalnikom, ker se moj ne prižge. Moja glava je precej prazna. Ni me sram priznati. :) Razmišljam ali naj grem na Murovico ali naj si grem umit lase. Odločitve, odločitve ... ::))

Sicer se pa v kratkem nadejam bolj akademsko obarvanih objavljanj, ker se počasi vračam v hram modrosti in upam na nove držljaje, ki bodo brcnili mojo rit ->glavo v bolj produktivno razmišljanje. Ali pač ne ...

sreda, 01. oktober 2008

Pampiridam ...

Nimam pojma, zakaj tak naslov, pač ... V glavnem, mami ima danes dopust. Ker dela sok iz grozdja. Dobra plat tega - je ni. Slaba plat tega - je ni. V bistvu mi je precej vseeno. Itak je ves čas spodaj in sploh ne vem, da je doma. Moj dan je torej enak kot vedno oziroma po gre po mojih tirnicah. Soba je skoraj v redu. Vse je že na svojem novem mestu, stvari je bistveno manj. Včeraj sem 2x nesla papirje v ekološki otok. Kanta za smeti je pa itak polna. In tudi škatle na podstrešju se množijo. Torej - vse že stoji, vse že visi. Zaenkrat sem zadovoljna. Spim tudi super. To sicer verjetno zato, ker sem vsak večer utrujena, ampak dobro. Danes še posesam po stanovanju in pospravim, kar je še ostalo, pa ... pa ... ne vem. Mogoče si privoščim dan lenarjenja. Mogoče se s kom zmenim za kavo. Mogoče kam grem. Mogoče ... Ne vem. Zdaj se mi še ne da razmišljati.

Sicer sem pa - čudna. Nekdo bi rekel, da se mi jebe. Grde besede na mojem blogu. Fujifej. :) Ne vem, zakaj. Počasi se mi zdi, da ne bom več taka Katja, kot sem bila. Sicer je pa že čas ...

(kravica) Katka 2008 © Blog Design 'Felicidade' por EMPORIUM DIGITAL 2008

Back to TOP