Mi se imamo radi

Ljubezen je hecna reč. Ljudje imamo radi različne stvari, različne ljudi. Nekateri imajo radi predvsem sebe. Drugi za malček tudi druge. In tretji imajo radi ves svet. To je po moje bistvena razlika med ljudmi. Koga ima kdo rad. Ker na podlagi tega potem živimo.

In jaz imam rada njega. On pa mene. In včeraj je bilo tako, da mi je zmanjkalo kave. In da je stvar še hujša - zmanjkalo je tudi mleka, torej se posledično nisem mogla zadovoljiti niti s približkom kave. In tako je prišel moj rešitelj in me odpeljal na kavo. In ko sva takole sedela v nekem ljubljanskem kafiču, sta se zunaj na vrtu usedli dve mični gospodični. Ki sta se imeli prav tako radi. Se z noskom drgnili po ličkih. Z jezikom šarili po ušesih. Si zelo strastno delili sladoled ...


In kako je smešna ta ljubezen. Vsak dan kaže nove obraze. In še dobro, da obstaja. Ker dokler obstaja ljubezen, je svet lep.

Juhuhu, še sem tu. Oziroma spet sem tu.

Po moje je čas, da zopet kaj natipkam. Kaj čisto neumnega. Sprotne stvari.

Se nadaljuje ...

S perjem na delo

Moj blogec je sam samcat. Osamljen.

Ker bolj malo pišem.
Ker se delam, da delam.
In ker me daje spomladanska utrujenost.
To pomeni, da sem enkrat hiperaktivna in spet drugič čisto na tleh. To pomeni, da bi včasih spala v nedogled, včasih pa sploh ne bi spala. To pomeni, da bi včasih šla daleč, daleč, daleč, včasih pa tudi iz hiše ne bi pokukala.

Jap, očitni znaki spomladanske utrujenosti.

In dragi moji, družbo mi dela najboljši (najbolj fukiš) svinčnik ever!