nedelja, 30. december 2007

2007 ---> 2008

JE bilo leto uspešno? NI bilo uspešno?
Najbrž že. Dejstvo, da še vedno vztrajno teptam zemljo pod nogami, kaže na to, da sem se prebila skozi vse, kar me je doletelo. Nekaj slabega, nekaj dobrega ... V končni fazi je tako vse tako kot mora biti.


Sem dosegla zastavljene cilje?
Pri najboljši volji se ne spomnim, kaj sem si zadala leto nazaj. Najbrž nič pretresljivega, če je šlo vse tako mimo, da se ni "zataknilo" v mojih možganih.


Zadovoljna?
Ja, sem.

  • Ker sem spoznala nekaj SuPeR novih ljudi. Ker sem zopet navezala stike z nekaterimi. Predvsem tiste/s tistimi, ki me spravljajo v dobro voljo, me poslušajo, se kdaj pa kdaj spomnijo, da obstajam.
  • Nekaj sem le uspela narediti v tem letu. Sicer ne veliko, nekaj pa že. ;)
  • Uf, začela sem ustvarjati tale blog.
  • In predvsem, ker imam še vedno toliko prijateljev, toliko stvari, ki me zanimajo, toliko neprebranih knjig, ki čakajo, toliko novih stvari, ki jih je treba odkriti in se jih naučiti ... bla bla bla ... In tudi zato, ker imam vedno koga, s katerim se lahko kregam. Pa naj bo to moj "mali" bratec, z M. se ne kregam več (novoletna zaobljuba št. 13), z drugimi pa v večje konflikte itak ne pridem (se mi zdi). Le včasih mi kdo v nepravem trenutku stopi na pot in pride do "trčenja".

Leto 2008 bo baje dobro leto. Verjamem. Že zato, ker ima na koncu osmico, ki se superlepo napiše. Zavijugaš od zgoraj navzdol in nazaj. Vsekakor lepše kot sedmica. In kot pravi A., slabše leto od 2007 je lahko le še leto 20.., ampak to je že d
ruga zgodba ...

V letu 2007 končujem javljanje na blog s trinajstico. Tole je moj trinajsti prispevek v mesecu decembru. 13 je moja srečna številka. Pa da vidimo, če je kaj na tem ...

Želim vam prijeten in "pameten" prehod v novo leto!


torek, 25. december 2007

Nekaj malega o iskrenosti


Lepo bi bilo, če bi zmogel biti vedno iskren. Če bi lahko vedno bil to, kar sem. Nimam se za nepoštenega človeka, pa vendar se v družbi nekaterih ljudi vedem izumetničeno in neiskreno. Govorim stvari, za katere mislim, da jim bodo ugajale, in se kažem takšen, kot mislim, da bi moral biti, ne pa takšen, kot v resnici sem. Resnici na ljubo je to nepošteno do njih, še bolj pa do mene. Kaj pa bi se zgodilo, če bi se odločil, da bom postal iskren z njimi? Če bi jim razkril, kako jih doživljam, kaj zares razmišljam, ne da bi se jim poskušal
prikupiti? Bi me zavrnili?
(vir: http://www.cdk.si/sci/cl_iskrenost.htm)


Smo v času, ko si na vsakem koraku voščimo lepe praznike, vse dobro ... Ne maram ljudi, ki te ne gledajo v oči, ko ti podajo roko. Ne maram ljudi, ki ob rokovanju stisnejo roko le za toliko (ali pa je sploh ne), da dobiš občutek, da si prijel želetino. Vseeno mora biti v poplavi vsesplošnega "iskrenega" podajanja lepih želja v vsem skupaj tudi kanček osebne note.

Želim vam, da bi bili iskreni! Želim vam, da bi bili ljudje iskreni do vas!
Lepe praznike!



petek, 21. december 2007

Šment pa organizacija

Že cel teden se RES trudim, da bi naredila vse, kar sem si neko davno nedeljo (natanko 5 dni nazaj) zadala.

Ponedeljek - plan ni izpolnjen!
Torek - plan ni izpolnjen!
Sreda - plan ni izpolnjen!
Četrtek - plan ni izpolnjen!
Petek - plan ni izpolnjen!

Verjetno bi bil čudež, če bi dejansko naredila, kar sem želela, da bo narejeno. :) Končni seštevek je žalostna podoba tistega, kar bi moral biti. Darilc še ni (še ni vseh, nekaj pa le že imam), voščilnice so v obdelavi (hmmm, nekje do NY bodo že prispele). Se pa lahko pohvalim, da sem šla z vsemi, ki so me ta teden poklicali, na "kavo". To pač obvladam. ;) Mogoče bi bilo boljše, če bi napisala ta seznam. Tukaj sem normo vsekakor prekoračila za uf ... Rajši ne pomislim.

Ponedeljek: R., K., A., Ž., A.&C.&B.
Torek: R., A.
Sreda: 0 (Ja, tudi to se zgodi.)
Četrtek: B., K.&D.&A., C.&B., B.&M.
Petek: P., M.

Mislim, da sem postavila osebni rekord. ;)

Dodatek 1: Oči mi je danes prinesel nov planer. Novo leto = nov začetek -> NOT!
Dodatek 2: V resnici nisem visela samo na "kavah". Ta teden sem bila kar pridna, ampak le za druge. Zase ne, zato se mi stvari nabirajo ... Ooooo, bošček jaz ... ;)
Dodatek 3: Nisem napisala vseh, s katerimi sem se dobila ... Potem bi mi bilo pa že malce nerodno.
Dodatek 4: Ko bo velika bom SuperK. Takrat bom vse naredila v eni uri. O, ja ...
Dodatek 5: K., pejt spat!

sreda, 19. december 2007

Na tirih in na cesti

Skoraj vsak dan se v Ljubljano vozim z javnimi prevoznimi sredstvi. Nikoli se nisem pritoževala nad tem, ker se rada vozim. Ponavadi se sicer rajši peljem z vlakom (kot z avtobusom). Čeprav se vozim že zelo dolgo in natanko poznam pot, je vsaka vožnja zame zanimiva.
Vedno opazujem okolico. Vsak letni čas ima svoje čare. No, roko na srce, v resnici je narava ob železniških tirih precej dolgočasna. Edino, kar lahko človek opazuje, je rast zeljnih glav v različnih letnih časih. Zeljne glave opazujem že nekaj let. Vedno na istem prostoru, vedno jih je ogromno. Pri vožnji z vlakom je zanimivo tudi primerjanje hitrosti vlaka in avtomobilov, ki se vzporedno vozijo po cesti. Veselja je kmalu konec, ker ta vzporednost traja kratek čas. Avtomobili so seveda veliko hitrejši. Dolgčas.
Vožnja z avtobusom je precej drugačna. Na cestah se vedno kaj dogaja. Če je ura zgodnja ali pozna, potem ponavadi vožnjo popestrijo šoferji avtobusa. Najbolj zabavno je, kadar gremo čez vse rumene ali celo rdeče luči. Če naletimo na rdeči val, je seveda potrebno pritisniti na plin in izsiliti avto, dva, pet ... Smo le avtobus. In če se ves čas dobro držiš, z nasmehom na ustnicah s svetlobno hitrostjo prideš do cilja (brez poškodb). Priznam, v takih primerih sem kot majhen otrok. ;)
Vendar ponavadi temu seveda ni tako. Na cesti je VEDNO gužva. VEDNO. In VEDNO stojimo. VEDNO. Če imam srečo in sedim, potem niti ni slabo.
Ker takrat lahko opazujem ljudi v avtomobilih. Avtobus je nekoliko višji, avtomobili so zato praviloma precej nizko. Kaj vse ljudje počnejo:
- Nekaj se jih v avtu prehranjuje. Sendviči, sladkarije, sadje, ...
- Nekateri strastno kadijo. Ogabno. Avto, poln dima, je zelo pogost pojav na naših cestah. Ne maram tega. Kadar sem peljem z D., sicer on ponavadi v avtu kadi, amapak to ne šteje, ker je njegov avto "gajbica" in je poln lukenj. Posledično ventilacija dela tudi če ni vklopljena.
- Skoraj vsi pa se v avtu pogovarjajo po telefonu. Včeraj sem štela. Kar 8 od 10 ljudi (po vrsti), se je pogovarjalo po telefonu. Pri drugem štetju je bila številka nekoliko nižja, in sicer 6 od 10.

Kadar sem na avtobusu, opazujem tudi ljudi tako na splošno. Koliko jih je v avtu, kakšni so ... Vidim jih le do vratu. Kadar se mi človek zdi zanimiv, malo nagnem glavo in pogledam kakšen je. Včasih se zato srečam s kakšnim osebkom iz oči v oči. Zoprna zadeva. Potem se delam, da gledam kaj drugega, ali se praskam po glavi ...
Glede na to, da na teh prevoznih sredstvih preživim veliko časa, bi ta čas verjetno lahko izkoristila drugače. Pa ga ne. Ker takrat lahko delam nič. Razmišljam. Pokličem koga. Pošljem kakšen sms. Preberem reklamne oglase ob poti. Ali pa enostavno spim.
Rada se vozim. Ja, rada.

Dodatek: Seveda delam reklamo za javna prevozna sredstva. Je le treba poskrbeti za našo prihodnost in prihodnost naših otrok.
- Če bomo tako onesnaževali okolje, potem kmalu ... bla bla bla bla bla bla bla ...
- Če bi se več ljudi vozilo z avtobusi in vlaki, potem na cestah ne bi bilo take gužve in poslednično toliko nesreč ... bla bla bla bla bla bla ...
- Prav tako ne bi bili že zjutraj vsi slabe volje ter se jezili na ostale sotrpine na cesti ... bla bla bla bla ...
- Prihranili ne bi pa nič, ker je vse tolk k...... drago.
- Spočili se tudi ne bi, ker je treba skoraj vedno stati!

Eh, vse skupaj je začaran krog ... again and again ...


torek, 18. december 2007

Eh, pa prazniki

Rada imam praznike. Res. Ampak gre vedno kaj narobe. Ta teden imam že ves čas nek slab občutek. In moj šesti čut me nikoli ne izda. Na žalost.

Današnji dogodki so pika na i. Je že tako, da si vedno vzamem k srcu, če nekomu moje delo ni všeč. Letos je (vsemu trudu navkljub) ves čas slišati pripombe. Občutek, ko me ves čas rahlo stiska, res ni prijeten. Na srečo/nesrečo je tako, da različne informacije kaj hitro pridejo do mene. Vedno znova sem razočarana nad ljudmi, ki mi ne upajo pogledati v oči in mi povedati, kaj jih moti. Kaj sem storila narobe. Kaj jim ni všeč. Je seveda lažje govoriti drugim. Da potem ti drugi govorijo drugim. In oni drugi spet drugim. O, ja, veliko lažje je ubrati to pot.
Trenutno sicer nisem slabe volje. V bistvu sem preživela lep dan. Ko sem prišla domov, me je pričakala novica. V bistvu je bilo pričakovano. Je vsako leto tako. V taki obliki sicer še ni bilo.
Sem silno utrujena od vsega. Ampak sem prepričana, da se bom jutri zbudila brez občutka nemoči. Jutri bo vse drugače. Jutri bo vse lepše. Jutri bom spet polna optimizma. Se mi zdi.

petek, 14. december 2007

Resnica

Moja feministična stran se sladko smeji ob branju takšnih (in podobnih) zgodbic/resnic. Tale je ravno primerna času ...

Ali ste vedeli, da jeleni odvržejo rogove?
Kako se reče temu? Ali se levijo?

V začetku zime, ponavadi konec novembra do srede decembra. Jelenčice (izraz ni ravno primeren, je pa nazoren) pa jih zadržijo do spomladi, ko imajo mladičke. Kar pomeni, da so vsi božičkovi jelenčki, od Rudolfa do Blitzna, jelenčice!!!
To bi si sicer lahko mislili, kdo drug bi še zmogel tako nalogo? Vleči debeloritega moškega s prtljago naokrog čez cel svet v eni sami noči? Ne da bi se pri tem izgubil ...

Verjamem, da je temu res tako. Če tako piše, potem že drži! Če dobro pomislim, je celo logično ...

sreda, 12. december 2007

Odnosi, odnosi, odnosi ...

Danes je bil en tak čuden dan. Poln nekih čudnih odnosov. Mogoče bo bolje, če rečem, da je za mano dan poln nekih čudnih komunikacij.
1.) Zjutraj (ob 7.00) en zelo grd pogled knjižničarki, ko mi je povedala znesek, ki ga moram poravnati. In njeno "prijazno" opozorilo: "Drugič pa knjige le vrnite pravočasno ..." V takih primerih obvladam vso (negativno) neverblano komunikacijo.
2.) Pridem domov. Poplava v kurilnici. Mami je slabo zaprla vrata pralnega stroja. Sledi kombinacija verbalne in neverbalne komunikacije. In cepetanje z nogami, ker nisem vedela kaj naj naredim ...
3.) Malo daljša debata z osebkom, s katerim tako ali tako ne prideva nikoli skupaj. In očitno tudi nikoli ne bova. Seveda jaz nisem čudna. Čuden je on. Zdaj naj ga pa prosim nekdo opozori, da bo tole prebral, če slučajno sam ne bo opazil. ;)
4.) Vmes neke prijetne debate. Zanimivo, kako različni smo si ljudje. Z nekaterimi se lahko pogovarjam ure in ure ... in se super razumem. Z nekaterimi pa ne gre in ne gre. vedno neki nepotrebni konflikti. Nisem dovolj pametna, da bi razumela v čem je skrivnost vsega tega. Mogoče kdaj kasneje, ko bom velika ... aja, sej sem že ... ;)
5.) Z B. se itak vedno super razumeva.
6.) Pot domov sem "previsela" na telefonu in stalnem pregovarjanju. Kdo ima prav in kdo ne. Kaj bi morala vedeti in česa ne. In podobno ...
7.) Na busu nesramen ignorantski odmik. NE iz moje strani. Jaz pač taka nisem ... he he he ...
8.) Malo glasnejše pregovarjanje z bratcem. To se zgodi večkrat.
9.) Večerne ure sem preživela v hinavskem prigovarjanju tortici (v bistvu piti), ki jo pečem sestrici za jutri ... za v službo. MORA biti dobra.
10.) Sej bi še kaj napisala pa rajši ne bom. ;)

Sej sama vem, da sem včasih čudna. Ne maram se recimo pogovarjati po telefonu. Večino stvari uredim preko sms-ov ali mailov. Včasih zahtevam, da so vsi prijazni z mano, vse delijo z mano, čeprav sama delam ravno obratno. Nikoli ne povem veliko o sebi, v bistvu skoraj nič. Saj v končni fazi to nikogar ne zanima. Se mi zdi.
Eh, čudna sem. Pa kaj. Še vedno se lahko zgovarjam na svoje tri podosebke. Jaz nič kriva ...

sobota, 08. december 2007

Ko se pri nas zakajamo ...



Nikoli nisem kaj prida kadila. Moje znanje o tobačnih izdelkih je bilo pod splošno razgledanostjo. Potem sem dobila delo v M., in sicer na oddelku z revijami in tobakom. Da sem bila v tistem času najbolj informirana (o tračih, horoskopu, modi, političnem dogajanju ... skratka vse, kar sem lahko prebrala med službenim časom) oseba daleč naokoli seveda ni treba posebej poudarjati. Marsikaj sem se naučila tudi o tobačnih izdelkih. Ob prihodu nisem ločila med trdimi, mehkimi, klasik, lajt, slim, super lajt, ultra lajt, blu ... vse je bilo isto. Da o številnih cigarilosih, cigarah, tobaku za njuhanje, žvečenje, zvijanje, pipo ... sploh ne govorim. Na koncu sem seveda vse obvladala (in preizkusila). Da si mi posebej ljubi cigarilosi z okusom, je vedel tudi moj najljubši trgovski potnik. Dokler nisem odkrila vodne pipe. Letos na morju so me članice familije M. okužile s šišomanijo. Odlično! In potem moj najmlajši bratec naznani, da mu bo kolega prinesel vodno pipo. Jupijuhej ...

Šiša je prispela. V ličnem kovčku. Je še kar lepa. Modre barve. Majhna. Zraven so seveda klešče (ki ne delajo), 5 različnih tobakov in oglje.

Včeraj sem predlagala, da preverimo, če je sploh uporabna. Z B. sva se najprej "sprla" kateri tobak bomo uporabili. Po žrebu je zmagal on. Karamela.
Kaj hitro se je izkazalo, da nisva ravno vešča v teh zadevah. Rešil naju je bratec, ki je (spet) pokazal svoje skrite talente. Dnevna soba je bila kmalu popolnoma zakajena.

Zaključek:
Rajši imam sadne okuse. Moj brat ima velika pljuča. Oči zna zelo dobro zavijati z očmi. Mami ima strašansko srečo, da je včeraj ni bilo doma (v bistvu jo imamo mi).
Vodna pipa je spet na svojem mestu in čaka na nove izzive, nove tobake, nova usta ... karkoli že.

petek, 07. december 2007

Punčka iz cunj

Ko sem bila še majhna sem včasih opazovala mami, kako počasi in vztrajno nekaj šiva. Ven in noter. Uporablja niti različne barve. Na koncu je nastala zanimiva "slika". Nato so me poučili, da je to gobelin. V tretjem razredu osnovne šole sem se zato vpisala v krožek ročnih del. Naučila sem se:

  • osnov "šivanja" gobelina,
  • štrikati smo v eno smer in samo en vzorec,
  • kvačkati samo osnovno "vrsto" (ne znam nakvačkati šala, ker namesto lepe podolgovate oblike nastane trikotnik),
  • opravljanja (to znam na vse načine, z vseh strani, z različnimi vzorci, ... ).

Zdaj sem velika in še vedno ostajam pri osnovah ročnih del.

Zadnjič sem dobila vabilo na delavnico, kjer naj bi se delale punčke iz cunj in okraski iz slanega testa. Sliši se zanimivo, ampak nekako ne zame. Čeprav so me punčke iz cunj močno privlačile. Splet okoliščin potem ni bil na moji strani in sem srečala S., ki me vseeno prijavil na to delavnico, zraven sem "potunkala" še L., da bom imela vsaj družbo ...
Sva šli ... Nikogar nisva poznali, nisva imeli pojma, kaj morava delati. Nekako sva nato napolnili punčko, jo zašili, potem pa nemočno gledali naokoli. Prijazna gospa nama je "posodila" volno, da sva lahko naredili lase. Moja punčka ima zelo lepe lase. Take malo hipi. Ja, lepe.
Seveda punčka ne sme in ne more biti ne oblečena. Lotili sva se še tega. Nisva ravno rojeni šivilji/krojačici, zato sva porabili kar nekaj blaga, preden sva vsaj približno ukrojili najini oblekici. Gospa profesionalna šivilja nama je zatrdila, da je velikost ravno prava. In gospa profesionalna šivilja nama oblekic ni hotela zašiti s šivalnim strojem, ker so bile vse njene kolegice pred nama. Šment. Sva po hitrem postopku odšli.
Naslednji dan sem doma poskušala ročno sešiti oblekco, ker se mi je punčka smilila. Ves čas se mi je zdelo, da jo močno zebe. Čeprav tega ni bilo zaznati na njenem obrazu. Mogoče zato, ker še nima oči, noska in ust.
Sem sešila ... prišila še zelo lepo čipko, ki mi jo je dala mami. Res lepo. In oblečem punčko. Prevelika. Močno prevelika oblekica. Moje razočaranje pa tako veliko, da je še danes nisem dokončala.
Punčka čaka na moji mizi. Brez obraza, oblekice in brez imena (ima pa lepo frizuro).

Moja nova ljubezen

Težko rečem, da je lep. Težko rečem, da je privlačen. Težko rečem, da je idealen. Ampak ljubezen je pač slepa.

Začelo se je v sredo. Pri nas je navada, da Miklavž nosi že proti večeru. Letos me je Miklavž poklical, da naj pridem k njemu v službo po kartico in grem nakupit vse potrebno. In sem šla. Zvečer sva z B. tako kot majhna otroka odpirala Kinder jajčka in sestavljala figurice. Oči je bil pred tem v Lj. in je kupil neke novoletne okraske. Z veliko vrečo je tako ponosno prikorakal ter končno le pokazal novo pridobitev. Božička. Takega, ki pleza. Jojmene.

Nato ga je obesil v dnevno sobo. Lučke še ne gorijo, ker je vtičnica predaleč. Čez kak teden bo šel ven. Na balkonsko ograjo. Do takrat pa nemo gleda proti meni, kadar sedim pred računalnikom. Včeraj sem zaznala prve znake. Nekaj je na tem Božičku. In se gledava. Vsak dan sva si bolj simpatična. Njegove modre oči ter rdeča lička mi vedno privabijo nasmeh na ustnice. In njegova vztrajnost. Kar pleza in pleza. Neverjetno.

Če dobro pomislim res ni napačen. Ves čas je tiho in me le posluša. Zgleda kar zdrav. Toplo je oblečen, najbrž je finančno preskrbljen. Edino, kar me skrbi je to, da očitno nima službe, ker ima vedno čas, da visi (dobesedno) pri meni. Mogoče je le na daljšem dopustu.

Oh, ljubezen, ljubezen ...
Dodatek: Vnelo se mi je oko. Zato imam veliko časa. Očitno. Večer bom preživela s svojo novo ljubeznijo v romantičnem vzdušju, čeprav sem mislila, da bom šla lahko na kuhano vino v Lj. Hmmmm ...

sreda, 05. december 2007

...

Ti, ki se ne oglašaš na telofon.
Ti, ki ne odgovarjaš na sporočila.

Ko nemočna stojim na stopnicah preljubega FF-ja in z velikimi očmi gledam proti postaji avtobusa št. 6, kjer je prehod za pešce in od koder ponavadi prideš ... in te ni!
Ko besno čuvam stol ob meni in podim slovenistke stran ter zatrjujem, da zagotovo prideš.
Ko med predavanji potiho prisluškujem korakom na hodniku, če morda zaslišim tvoje stopicljanje ... in je vse tiho!
In nenazadnje, ko nimam nikogar, ki bi z mano zavijal z očmi ter se zgražal ob reakcijah norih slovenistk.

Upam, da ti Miklavž in Božiček prineseta nov telefon. Tak, ki te bo udaril po glavi, ko te bom klicala. ;)

Da ne govorim, da tudi A. in C. nikoli ne zaideta do kake učilnice, kjer se odvijajo predavanja. ;)

Dodatek: V resnici sem bila ta teden čisto malo na faksu. Ampak takrat očitno zeloooo samaaa ...

ponedeljek, 03. december 2007

Moja ...

... postelja je samo moja. Zato se ji tudi tako reče: Moja. Kar pomeni, da sem zelo občutljiva. Kadar gre za mojo posteljo, seveda.
Načeloma nisem preveč tečna, kadar se gre za osnovne življenjske pogoje. Malce sem pa tečna, če se kaj spremeni z mojim ležiščem. Moja soba je zelo majhna, kar pomeni, da je tudi postelja nekoliko skrajšana. Ampak se skoraj ne opazi. Praviloma nimam pospravljene sobe. Ker je to nemogoče. In ker nisem ravno redoljuben človek. Kar se pa postelje tiče, sem pa zelo zoprna. V poštev prideta samo dve posteljnini, in sicer modra z belimi rožami (zraven paše rumena rjuha) in rumeno-oranžna z nekimi vzorci (zraven paše zeleno-modra rjuha). Druge variante NI. Včasih izjemoma dobim belo rjuho, če druga ni oprana. Grrr ...
Ker je v moji sobi baje močno sevanje, imam pod rjuho posebno zaščito in neko "ovco", ki nevemkakoseimenuje. To je to.

Logično, da v moji postelji spim samo jaz. Enkrat samkrat sem dovolila M., da prespi pri/ob meni. Izjemoma sva skupaj spali s sestrično, ko je bila še premajhna, da bi spala sama. Sedaj je že večja (in smrči), tako da jaz spim v dnevni sobi, ona v moji postelji. Dovolim tudi K., da npr. po novoletni zabavi spi v moji postelji (jaz pa v dnevni sobi).
Verjetno tudi ni prijetno spati ob meni. Moti me namreč vse. Slišim vse. Točno vem, kdaj se ponoči vrne brat domov, kdaj gre pes iz ute ven in obratno, kdaj gre kdo spat, kdaj pride sosed iz nočne, kdaj oči zjutraj vstane, ... Pa ne zato, ker bi me vse to zanimalo, ampak enostavno vse slišim. Baje spim z napol odprtimi očmi, torej imam res vse pod kontrolo. Nehote. ;)
Mogoče sem pa zato ves čas sitna -> ker slabo spim!

V glavnem, imam eno veliko pridobitev. Novo oranžno odejo. V soboto sem jo oprala. To pomeni, da sem v prostorček za mehčalec zlila velikooo dišeče tekočine in posledično je moja nova pridobitev zelo mehka in mhmmmm ... diš
eča.

nedelja, 02. december 2007

Luštno je ...


Vau, ne morem verjet. December je. November je minil kot bi mignil. Ponavadi je november precej dolgočasen mesec. Tako kot npr. januar. Luštno.

Včeraj sem bila na srečanju mentorjev mladine. Imeli smo tekmovanje. In potem "druženje". Luštno.

Baje bo čez 14 dni spet žurka z isto družbo. Luštno.

December je lep mesec. Lučke. Sneg (upam). Super vzdušje. Luštno.

(kravica) Katka 2008 © Blog Design 'Felicidade' por EMPORIUM DIGITAL 2008

Back to TOP