Ko bom velika ...

... bom imela (vsaj) 4 otroke. Res. V primeru, da bom živela v hiši, seveda. Jih bom že rodila, važno da bodo delali, mulčki.

Sem pokosila. Travo.

Ker se nihče ni javil, sem šla na zadnjo varianto. Jo bom pač pokosila sama. Nobena posebna stvar. Grem v vrtno uto. Kosilnice ni. Grem na drugi del. Jo najdem. Ampak je bila v dveh delih. Posoda ali koš za travo in kosilnica. Pa zraven še kantica z napisom KOSILNICA. Aha, to je gorivo (karkoli je že notri). Zapeljem ven in se lotim zadeve.

Ne gre. Posoda nikakor noče na kosilnico. In kosilnica ima dva (!!!) zamaška, dve (!!!) luknji, kamor bi teoretično lahko nalila tisto, kar bi jo poganjalo.

Jah, grem sklonjene glave k sosedu.

Jaz: "Živjooo ..." (v stilu mešanice med ptičkom in lisico)
On: "O soseda."
Jaz: "Hmmm, nekaj rabim ..."
Poskusim, kaj, zgubiti nimam kaj!
Jaz: "A veš, pri nas je treba pa travo pokosit. A bi mogoče ti ..."
On: "Hahaha, ne bo šlo. sem jo že doma danes. Bo dovolj."
Ehhhh, bedno!!!
Jaz: "Ja, sej v bistvu sem te hotla samo vprašat, če bi prišel mi nekaj pokazat, ker ne znam."
On: "Ja, ni problema. To pa lahko"
In greva. Sej vem. Sej vem. Maščuje se mi. On bi že kosil travico in vse, če ne bi bila situacija malce zoprna. Bo verjetno že preko 5 let, ko me redno vabi na pijačo, pa še nikoli nisem šla. Maščuje se mi. Ampak zdaj ima punco, ne bi smel biti tak ... Pismo.
On: "Ah, to je pa čisto enostavno. To daš tuki, to daš sem. To primeš. To potegneš. To držiš. Tuki premikaš. To držiš, če rabiš. To spustiš, če ..."
Jaz: "Aha, aha, aha."
Prvi zarodki tovornjakarskega kletja.

Ne, saj da ne bi mislili, da sem tako nesposobna. Ampak pri očetu in dveh bratih, mi kositi pač ni treba. Tokrat je bila trava že res tako velika, da je bilo treba ukrepati. Še celo jaz sem to opazila.
Sosed je šel domov. Ostali sva sami s kosilnico. Pes me je milo gledal.

Noo, pa začnimo!

Sem vlekla tisto vrv, da se kosilnica vžge ko budala. Resno. Zakaj ne izumijo gumbka, ki bi ga človek pritisnil in bi lepo se kosilnica vžagala in gremo ...

Mi uspe in veselo začnem. Saj ne rečem, ni težko. Potem se spomnim, da ima nek patent, ko gre sama naprej, da ni treba porivati. Fino. In gre res sama naprej. Malenkost prehitro zame. Direkt v trto. Se ne pozna kaj preveč. Se mi zdi. Počasi sem se navadila. Kjer ni bilo grmičkov, dreves in ostalih bedarij, je šlo zelo hitro. Ampak tega je res malo. Res malo. Ugotovila sem, da ima naša hiša pravo posest. Kosila sem in kosila. Pa še vedno je bilo veliko nepokošenega. Najprej pred hišico, potem med trto, pa za trto, pa pri vrtu, pa nad vrtom, pa na drugi strani hiše, pa za nekimi grmi, pa še na drugi strani hiše, pa za hišo. Ker sem blazno pridna in ker vem, da naši moški kosijo tudi pri ekološkem otoku čez cesto in pri kapelici, sem se lotila tudi tega. Kar pa je bila seveda napaka. Trava tam je bila velika in mokra in posledično se mi je ves čas zapletala v kosilnici in kosilnica je ves čas crkavala. Ampak, ko Katja nekaj začne, Katja to tudi konča. In res nisem mogla pustit tako grdega vzorca.

Kosila sem tri ure. Mislim, da so me imeli (in predvsem hrupa) že vsi dovolj. Ko sem končala je bila namreč že tema. Pogledat so me prišli trije sosedje in dve sosedi. Vsi so me začudeno spraševali, kaj sem naredila, da imam kazen. Zlomka. Nihče mi ni ponudil pomoči. Sicer se mi pa zdi, da sem naredila zelo dobro. Enkrat sem se zaletela v trto, po nesreči sem pokosila ene rože, zlomila sem eno vejo od drevesa, povozila sem en kamen (in je nekaj čudno zaškripalo), naučila sem se, da kosilnica ne gre (!!!) po stopnicah in izumila par novih kletvic.

Končni rezultat je zadovoljiv.

Pred košenjem in po košenju ...

Kočni izdelek (nisem šla na vse konce, slikala sem le z balkona pa še tako so fotka slabe, ker sem slikala z mobitelom). :)