Moja mala prijateljica
Včeraj sva šli s Petro na sprehod. Ja, ja ... na krog. Kot vedno. Ko sva prišli nazaj, sem na sprehod peljala še našega psa. Peljem ga po cesti proti sosednji vasi, ker je tam še najmanjša možnost, da srečam kakšno drugo živo bitje na 4 nogah. Naš pes je namreč zverina. Mrcina.
No in grem in grem in se mimo pripelje avto. Se čez nekaj metrov sunkovito ustavi in odprejo se vrata. Ven skoči deklič pri desetih letih s svetlimi kodrastimi lasmi in že na daleč vpije: "Živjooooooo!!!"
Potem reče, da bo šla malo z mano. Besede ji grejo iz ust, kot bi jih nalagala na tekoči trak. Zelo hiter tekoči trak. Kaj se dogaja, kako je v šoli, kako na plesnih, ...
Ne morem si pomagat, da se ne smejim.
Greva naprej. Do končne točke, do kamor naša mrcina še gre in reče, da me bo pospremila domov.
M: "Ej, kdaj greva končno rolat? Znam neke nove obrate ... A veš, da še vedno nimam omar v sobi?"
K: "A res? Kako to?"
M: "Ne vem, sem že čist penasta. Naj se pazi tale tišlar, ki jih dela. Ko bo prišel montirat, mu jih bom že povedala."
K: "To je vedno tako. Za take stvari se čaka."
M: "Js ne morem čakat! A veš, da imam v sobi samo posteljo in eno omaro, ki se prevrne, če preveč naložim gor!"
Ne morem si pomagat, da se ne smejim.
Prideva domov. Ona še kar govori, maha, razlaga. Ji rečem, da jo pospremim do doma. Ok. Greva.
M: "A sem ti rekla, da mamo novega ptiča?
K: "Ne."
M: "Res, res. No, zdej je punčka. Lili. Riki ma družbo. Najprej se nista marala, zdej se pa tko luštno kljunčkata. Pa še fino je, ker vse drobtine pokljunčka po tleh. No, sej, ko bomo imeli pa mladičke pa ti enega dobiš."
K: "Prosim?"
M: "Ja, ja. Smo se že odločili. No, js sem predlagala, mami pa oči pa nimata nič proti. Nič se sekirat, bojo sigurno luštni, ker je Riki zelen, Lili pa rumena."
K: "Hmm, nisem js na ptiče ..."
M: "Bomo vidl. Kdaj greva rolat?"
Ne morem si pomagat, da se ne smejim.
K: "Zdej sva pa doma. Moram it, veš."
M: "Te bom pospremila."
K: "Ne moreš. Sem te že jaz enkrat, ti mene enkrat in še jaz tebe enkrat. Dovolj je."
M: "Dej, no. Samo še pospremim te. Se mi nič ne mudi. A veš, kadar sem pri babi, sem tud dolg pokonc. In pol naštudirava tv spored, kateri filmi imajo največ zvezdic in greva v trgovino po čokolado in pence. Babi ma rada pence."
K: "In potem imata filmski večer?"
M: "Jaaa! A veš, da sem sposobna pojest celo tavelko čokolado sama? In potem grem spat šele ob polnoči."
M: " A greva jutr rolat?"
Ne morem si pomagat, da se ne smejim.
K: "Zdej pa res moram it. Imam jutr na faksu predstavitev. Pa se moram še mal pripravit."
M: "Eh, mala malca. Js mam v šoli skor vsak teden govorno. Pa se nikol skor nič ne pripravim. Sam je pa dobra tale tvoja šola. Cel teden samo slovenščina. A si predstavljaš, da bi mogla met cel teden samo matematiko?"
Kako zanimivo je življenje, ko imaš deset let. Zakaj se potem, ko jih nabereš še dodatnih deset in malo, precej stvari spremeni? Še dobro, da se je začela pomlad in lepo vreme, ker bom imela priložnost skoraj vsak dan poslušat skrbi in tegobe iz življenja desetletnice.
Zdej grem pa na faks. Imam govorno. Mala malca!
No in grem in grem in se mimo pripelje avto. Se čez nekaj metrov sunkovito ustavi in odprejo se vrata. Ven skoči deklič pri desetih letih s svetlimi kodrastimi lasmi in že na daleč vpije: "Živjooooooo!!!"
Potem reče, da bo šla malo z mano. Besede ji grejo iz ust, kot bi jih nalagala na tekoči trak. Zelo hiter tekoči trak. Kaj se dogaja, kako je v šoli, kako na plesnih, ...
Ne morem si pomagat, da se ne smejim.
Greva naprej. Do končne točke, do kamor naša mrcina še gre in reče, da me bo pospremila domov.
M: "Ej, kdaj greva končno rolat? Znam neke nove obrate ... A veš, da še vedno nimam omar v sobi?"
K: "A res? Kako to?"
M: "Ne vem, sem že čist penasta. Naj se pazi tale tišlar, ki jih dela. Ko bo prišel montirat, mu jih bom že povedala."
K: "To je vedno tako. Za take stvari se čaka."
M: "Js ne morem čakat! A veš, da imam v sobi samo posteljo in eno omaro, ki se prevrne, če preveč naložim gor!"
Ne morem si pomagat, da se ne smejim.
Prideva domov. Ona še kar govori, maha, razlaga. Ji rečem, da jo pospremim do doma. Ok. Greva.
M: "A sem ti rekla, da mamo novega ptiča?
K: "Ne."
M: "Res, res. No, zdej je punčka. Lili. Riki ma družbo. Najprej se nista marala, zdej se pa tko luštno kljunčkata. Pa še fino je, ker vse drobtine pokljunčka po tleh. No, sej, ko bomo imeli pa mladičke pa ti enega dobiš."
K: "Prosim?"
M: "Ja, ja. Smo se že odločili. No, js sem predlagala, mami pa oči pa nimata nič proti. Nič se sekirat, bojo sigurno luštni, ker je Riki zelen, Lili pa rumena."
K: "Hmm, nisem js na ptiče ..."
M: "Bomo vidl. Kdaj greva rolat?"
Ne morem si pomagat, da se ne smejim.
K: "Zdej sva pa doma. Moram it, veš."
M: "Te bom pospremila."
K: "Ne moreš. Sem te že jaz enkrat, ti mene enkrat in še jaz tebe enkrat. Dovolj je."
M: "Dej, no. Samo še pospremim te. Se mi nič ne mudi. A veš, kadar sem pri babi, sem tud dolg pokonc. In pol naštudirava tv spored, kateri filmi imajo največ zvezdic in greva v trgovino po čokolado in pence. Babi ma rada pence."
K: "In potem imata filmski večer?"
M: "Jaaa! A veš, da sem sposobna pojest celo tavelko čokolado sama? In potem grem spat šele ob polnoči."
M: " A greva jutr rolat?"
Ne morem si pomagat, da se ne smejim.
K: "Zdej pa res moram it. Imam jutr na faksu predstavitev. Pa se moram še mal pripravit."
M: "Eh, mala malca. Js mam v šoli skor vsak teden govorno. Pa se nikol skor nič ne pripravim. Sam je pa dobra tale tvoja šola. Cel teden samo slovenščina. A si predstavljaš, da bi mogla met cel teden samo matematiko?"
Kako zanimivo je življenje, ko imaš deset let. Zakaj se potem, ko jih nabereš še dodatnih deset in malo, precej stvari spremeni? Še dobro, da se je začela pomlad in lepo vreme, ker bom imela priložnost skoraj vsak dan poslušat skrbi in tegobe iz življenja desetletnice.
Zdej grem pa na faks. Imam govorno. Mala malca!
7 komentarji:
Prisrčna je ta tvoja mala prijateljica. Ti jo kar malo zavidam :)
Hehe, sam bi lahko tudi mi večkrat razmišljali kot ti ta mali, bi bilo življenje veliko lepše :)
LOL, tamala je legenda :) Še dobro, da te je trikrat pospremila domov :)
@ST: Ja, je kar faca. Pa drugač je vedno tiho in ma ubijalski pogled. Kadar sva pa sami, je pa ko branjevka. :)
@A.: Sej to sem hotla povedat. Za njih so stvari včasih tolk enostavne. Bi jo pa mogla vidt, ko je zgrožena razlagala, da ena njena sošolka plonka. In jo je šla naskrivaj zatožit, ker to je pa res nedopustno! Hahaha, čist zmeri jih tud ne bi smel jemat za vzgled ... ;;;))
@GF: Pa še na koncu ni hotla nič slišat o tem, da grem zdej pa v hišo in konec ... ;;)) Sicer bi mogla pa napisat kak post o tem, da me je kdo drug 3x pospremil domov ... Hmmmmmmm ... ;;))
To pomeni, da te je sprejela za svojo :) Jaz sem čist počaščena, ko to opazim pri kakšnem 'tamalmu', ker otroci so iskreni. Je pa že dolgo tega, kar sem imela delavnice za prvošolčke. I miss those days sometimes. Imam pa zato lepe spomine :)
Ja pri moji sestrični je tako, da me ima ful ful ful rada, vedno me stisne, objame, lupčka (6 let ima) ... Ko pa pride Martin, sem odpisana oz. začne malo preveč pozornosti zahtevat. Eh, "zaljubljenost" je čudna reč :)
Oh, ja. Tamali so fascinantni. Veliko bolj kot odrasli osebki. ::))
Objavite komentar