Razlike

V ponedeljek sem šla proti glavni postaji. Tako - dobre volje volje in prazne glave. In vidim na Miklošičevi polno napačno parkiranih avtomobilov. To seveda ni nič takega, ker je tam vsak dan ogromno takih, ki parkirajo samo za sekundo, da gredo po burek ali pa po mesni burek. Torej, napačno parkiran je bil tudi en velikkk terenec. Moj pogled je pritegnil, ker sta zraven stala dva policista. Če sem bolj natančna: policist in (blond) policistka. Policist se smeji in iz nekje potegne knjižico in svinčnik. Se postavi za avto in vneto začne pisat.

In v tistem trenutku ...

Od nikjer prileti mali igralec. Slaven, ofkors. Korak mi je obstal. Pa ne zato, ker bi bila navdušena nad videnim oziroma nad malo prikaznijo, ampak zato, ker sem bila šokirana nad odzivom policista.

... Počasi se je odzovel na klic moškega: "Ne, ne! Gospod plicist, prosim NEeeee!" Pomislil je, da se zaradi takih stvari splača biti policist. V tistem trenutku ni bilo pomembno, da že tretji mesec piše kazni napačno parkiranim avtomobilom in dela 9 nočnih v tednu. V tistem trenutku je bil ON, gospod pomembni, saj ga "mali" človek prosi za milost. Srce mu je hitreje bilo. V mislih je videl prizor, kako bo mlada policistka kasneje v garderobi kolegom razlagala, kakšen MOŠKI je njen službeni partner.

Pa vendarle, v trenutku se mu je zazdelo, da je glas znan. Nekako v podzavesti ga ima. Ob tem glasu se počuti domače. Skoraj zavohal je lahko mamin kakav in tople kekse, ki mu jih prinese, kadar posluša ta glas.

Počasi dvigne pogled in trenutek je zamrznjen v času. Roke se počasi spustijo navzdol in svinčinik se zakotali po tleh. To je vendar ON! Njegov idol. Nikoli ne spusti nobene njegove oddaje. In kakšna sreča, da ga je končno spoznal v živo.

In kakšna napaka - piše mu kazen. V hipu strga listič in ga zmečka. Vrže ga na tla, tja v najbolj skriti kot, kjer niti golobi ne poberejo smeti. Nato si premisli. S hitrimi koraki stopi do zmečkanega papirja. Nekoliko je zamazan. Pobere ga. Razgrne. Z velikimi očmi gre proti malemu igralcu in s stegnjenimi rokami počasi izusti: "Aaaa, lahko prosim za en avtogram ... lepo prosim." ...

Policist je bil bogatejši za pomembno srečanje. In seveda za listič z avtogramom, ki ga bo takoj po službi nesel k prijatelju, da mu ga uokviri. Mama bo zelo ponosna nanj.

Jaz pa zgrožena, ker taki ljudje obstajajo. Malček sem pretiravala, priznam. Ampak očitno ostaja isto. Razlike so. Meni zagovtovo ne bi spregledal takega prekrška. Tudi če bi mu naredila kakav in prinesla kekse ali obljubila, da mu posnamem njegovo najljubšo oddajo, ki je ne bo mogel gledati, ker bo v službi ...

V bistvu tale se tale post z naslovom Razlike nanaša na mojo novo podobo bloga.

Hvala, Carmen, za tvoj trud in čas!!!

In dragi moji, razlika je, kajne?