A kaj delam?

Pazim otroke!

V bistvu je moj poklic varuške kar bizinis. Naporen bizinis. Ampak očitno tudi zelo iskan, ker ves čas dobivam prošnje, če bi lahko čuvala otroke. Različne. Različnih starosti. Očitno mamice veliko komunicirajo med sabo, tako da jih imam sedaj na spisku že kar precej.

Včeraj sem pazila Andraža. Star je 4 leta! In mislim, da sem se jaz od njega naučila več, kot on od mene.
Namreč:

• Zelo pravilno se izraža. Govori lepo, tako da sem bila tudi jaz prisiljena govoriti skoraj knjižno slovenščino (čeprav njegovi starši ne govorijo tako pravilno ... hmmm).
• Zelo je samostojen. Vse ve, kje imajo kaj v hiši, kako se delajo stvari in kaj se za kaj uporablja.
  
• Predlagal je, da bi pekla piškote!
• Za vsako stvar reče "hvala" in "prosim".
• Obvlada računalnik. Prižge ga. Vpiše geslo in poišče igrice. In nato mene uči, kako se igrice igrajo.
• Gre na wc, pobirše školjko, spusti pokrov in si nato še umije roke! Vedno. Brez prošenj!
  
• Najbolj fascinantno se mi je zdelo, ko sva šla na sprehod in me je na križišču vprašal, če greva levo ali desno ... Halo? In dejansko brez problema loči, kje je desna in kje je leva.

No, da se razumemo. Ni nek angelček, ki vse dela kot robot. Na glavi imam buško, na roki ugriz in nekaj prask. Zagotovo je 7 ur minilo kot bi mignil. Po dolgem času sem sestavljala kocke, imela sva lutkovno predstavo in še in še ...

A kam grem danes zvečer? :)