Na kolo pa hop - v težave!
Sem miroljubno in nekonfliktno dekle.
Razjezijo in jezijo pa me kolesarji. Vsako leto, vsak dan. Od zime do zime. Pa ne tisti nervozni kolesarji v naši prestolnici. O ne, ne. Njim se še nekako uspem izmikati. Tisti - VAŠKI! Natančneje tisti, ki svojo življenjsko moč dokazujejo na kolesu oziroma na premagovanju hudih hribov, ki krasijo moje ljubo domače okolje. Če bi šlo tukaj za 10, 15 kolesarjev na dan - OK! Naj gredo in naj se mučijo. Ampak stvar je drugačna. Dnevno se mimo naše hiše pelje xxx kolesarjev. Kar me seveda sploh ne moti. Niti približno. Večina le-teh je postavnih mladeničev in večkrat sem že razmišljala, da bi ob cesti postavila stojnico z limonado (not!). :) V glavnem, moti me njihov odnos ala "vsacestajemoja". Ker to zgleda približno takole:
Katja se vsa utrujena (ne vem zakaj in od kje, ampak situacija je tako bolj nazorna) pelje z očetovim avtom (to pomeni, da mora biti ekstra previdna, 1000% pozorna, 0% alkohola - jojmene, če pride s kako prasko domov (avto seveda)) domov. Pot od prve večje "vasi" oziroma malega mesteca, predmestja Domžal, vijugasto pelje proti smetišču, kjer je ves čas pločnik. Ampak ne. Ljudje se sprehajajo po cesti, pes teče po cesti, kolesarji se seveda peljejo po sredini ceste. Če imaš srečo ti nasproti pripelje še superduper tovornjak, ki je ves srečen, ker se je znebil smradu ali pa kak starejši gospod, ki je s svojo petko (na katero lahko pripne prikolico) odpeljal kramo, ki se je dolga leta nabirala v njegovi brunarici na vrtu. Situacija sploh ni stresna. Pač 7x na hitro ustaviš, grdo pogledaš, po možnosti ti drugi trobijo in žugajo, saj si vendarle čuden, ker se normalno pripelješ in bi se rad normalno tudi odpeljal. Torej, pot se nato nadaljuje po intervalih. Najprej pripeljše za kolesarjem (ponavadi sta 2, včasih tudi 3 ali več). Kolesar misli, da je hiter. Pravzaprav misli, da je tako hiter, da se lahko obnaša, kot da je avto in se temu primerno tudi prilagodi cestišču. Ko ga na vidni točki (teh je seveda precej malo) končno po vseh mukah in tegobah prehitiš (seveda še kar vztrajno goni in se ne premakne za 10 cm proti robu ceste) - se, glej ga zlomka, kot narisan pojavi že drug kolesar, ki je popolnoma identičen prvemu in cela zgodba se ponavlja, dokler ne zavijem na dvorišče.
Je res, včasih sem nesramna in kolesarjev ne prehitim, ampak vozim za njimi. Dokler je ravnina še gre, ko pa se začne klanec in ko se klanec kar ne neha ... O ja, to je zabavno, ponavadi obupa kolesar in se ustavi. Pa kaj, če oni mene lahko zafrkavajo, tudi jaz lahko njih. :)
Katja se vsa utrujena (ne vem zakaj in od kje, ampak situacija je tako bolj nazorna) pelje z očetovim avtom (to pomeni, da mora biti ekstra previdna, 1000% pozorna, 0% alkohola - jojmene, če pride s kako prasko domov (avto seveda)) domov. Pot od prve večje "vasi" oziroma malega mesteca, predmestja Domžal, vijugasto pelje proti smetišču, kjer je ves čas pločnik. Ampak ne. Ljudje se sprehajajo po cesti, pes teče po cesti, kolesarji se seveda peljejo po sredini ceste. Če imaš srečo ti nasproti pripelje še superduper tovornjak, ki je ves srečen, ker se je znebil smradu ali pa kak starejši gospod, ki je s svojo petko (na katero lahko pripne prikolico) odpeljal kramo, ki se je dolga leta nabirala v njegovi brunarici na vrtu. Situacija sploh ni stresna. Pač 7x na hitro ustaviš, grdo pogledaš, po možnosti ti drugi trobijo in žugajo, saj si vendarle čuden, ker se normalno pripelješ in bi se rad normalno tudi odpeljal. Torej, pot se nato nadaljuje po intervalih. Najprej pripeljše za kolesarjem (ponavadi sta 2, včasih tudi 3 ali več). Kolesar misli, da je hiter. Pravzaprav misli, da je tako hiter, da se lahko obnaša, kot da je avto in se temu primerno tudi prilagodi cestišču. Ko ga na vidni točki (teh je seveda precej malo) končno po vseh mukah in tegobah prehitiš (seveda še kar vztrajno goni in se ne premakne za 10 cm proti robu ceste) - se, glej ga zlomka, kot narisan pojavi že drug kolesar, ki je popolnoma identičen prvemu in cela zgodba se ponavlja, dokler ne zavijem na dvorišče.
Je res, včasih sem nesramna in kolesarjev ne prehitim, ampak vozim za njimi. Dokler je ravnina še gre, ko pa se začne klanec in ko se klanec kar ne neha ... O ja, to je zabavno, ponavadi obupa kolesar in se ustavi. Pa kaj, če oni mene lahko zafrkavajo, tudi jaz lahko njih. :)
6 komentarji:
Ravno to sem danes razmišljala - če me kaj na cesti razjezi - so to kolesarji. Tako tisti v Ljubljani, ki podirajo vse pešce pred seboj, kot tisti, ki se čisto počasi peljejo skozi križišče in s tem naredijo neverjetno kolono čakajočih avtomobilov. Če bi bila sama zavzeta kolesarka, bi bila verjetno situacija malo drugačna:D.
ok, kar previdno vozi še naprej
tiste klance še jaz rada premagujem,zato bodi toliko bolj previdna
hm, ja po sredi ceste, ja se zgodi, vožnja preveč ob robu pa me ostrehuje, zato je boljša alternativa po sredi, sorryyyy
@V: Jaaaa noooo, prov grozni so. Ne, po moje pa ni odvisno od tega al si zagret al ne, ampak od tega, al se zavedaš, da si nekomu v napoto al ne. Js se tud umaknem, ko se rolam pa bi tud lahko šla po sredi ceste. :)
@A: Aja? Nisem te še vidla. :)
Ups, da mi ne boš kdaj očeta poškodovala:)! Tisti hrib pri vas mu je še posebej ljub:).
Joj ne govori! Za mano vedno mahajo, ko jih prehitim. Ampak ponavadi zato, ker me poznajo :) Ok saj bi jih razumela, če bi imeli res "širok" bicikl, da jim je treba vozit po sredini ceste.
Ampak veš kaj je še huje? Ko voziš za avtom, kjer je omejitev 90 in on vozi 50 ali manj po sredini ceste (kjer ni 2 širokih pasov, se razume), da ga ne morš prehitet. Ko bi se mu kar v rit zabila :-/
@B: A on tudi? OMG! :)
@A: Hehehe, js pa včasih nalaš peljem ful počasi in posredi ceste, če se mi kak "norec" prilepi na "rit". :) še dobro, da stanujeva tako daleč narazen.
Objavite komentar