Cestna zapora

Pravkar sem imela (in imam) pavzo od učenja. :) Malica (prepečenec s tuno) in kavo (ki mi jo je skuhal bratec). Kavo sem polila. In to ne kar nekje, ampak točno po miški, tipkovnici, računalniku, mizi in seveda po tleh. Ostalo je ni nič, le tipkovnica se lepo rjavo sveti. Ker sedaj nimam ustreznih pripomočkov za kofetkanje, je najbolje da objavim fotke, ki so nastale včeraj.

Z Ano se zadnje čase pogosto rolava. Z njenim očetom sva včeraj ugotovila, da sem verjetno več pri njih, kot je on doma. :) Ampak je pač lepo vreme in super razmere za rolanje. Pri nas so hribi, pri njih je ravnina. Torej je jasno, zakaj se rolava tam. Včeraj sva imeli bolj malo časa, ker se je meni potem mudilo na sestanek, ampak sva se vseeno rolali kako urico. Že v soboto smo skupinsko ugotovili, da se nekje na poti nahaja gromozanska luknja. Resno, sredi asfalta precej globoka nedefinirana reč. V soboto je zgledala precej nevarno. Včeraj naju je pot zopet peljala tam mimo in glej ga zlomka - luknja je bila zasuta s peskom in pred (ali za, odvisno s katere strani gledaš) postavljen cestni opozorjač, ki daje vedeti, da tam nekj ni ok. Opozorjač je lep. Rdeče in bele barve. Z lučko na vrhu (ne dela, sva preverili). Se lepo voziva okrog te zadevščine. Ana zaplje tudi čez, ker njej ni logično, da čez pesek pač ne moreš z rolerji. No, ona gre lahko. :) In potem naenkrat strokovno ugotovi, da v bistvu zadeva ni dovolj vidna. Po hitrem postopku najde vejo in jo po silnih naporih natakne na opozorjača. Jaz seveda umiram od smeha. Pri bližnji hiši naju opazujejo in nekaj mahajo ter kažejo v najino smer. Ana končni rezlutat še poslika in že naju ni več. Za varnost je vsekakor poskrbljeno. :) Potem sva se odrolali še na najino stalno počivališče na avtocestnem nadvozu, kjer navdušeno mahava voznikom (v resnici bolj navdušeno mahajo oni).

In se odrolava domov ... do naslednjič ...