Človek, ki ga imam rada (prvič)

Imam dovoljenje. Dovoljenje, da napišem kaj o njem. Ker on mojega bloga itak ne bere. Nima časa. Si ga ne vzame.
Poznava se že kar dolgo. Nekega dne me je vprašal, če imam rada vročo čokolado (???). In mi jo je prinesel. Potem je to postala navada. Pozimi sem dobila vročo čokolado, poleti limonado ali sladoled. Redno sva hodila na »čik pavze«, kosila, kave ... Vedno me je spravil v dobro voljo. Skoraj vedno.
Zame je super oseba. Eden redkih, ki mu lahko zaupam. Ker me pozna. Tako kot sem. Ker se ne jezi, kadar ga nekam pošljem in se jezim nanj (pa se to velikokrat zgodi). Počaka, da me mine. In potem nadaljujeva, kjer sva ostala. Sedaj se ne videvava več tako pogosto. Imava druge obveznosti. Vendar se dobiva - na kavi, seveda. Naročiva vedno isto. Jaz kavo (z mlekom), on belo kavo (s hladnim mlekom) in opazujeva ljudi. Si poveva, kaj je novega. In potem se zgražam nad njegovim načinom življenja. Ker je drugačen.
Vesela sem, da ga poznam in da je moj DoBeR prijatelj. Kaj več pa ne bom napisala, ker bo osladno. Nisem pri volji za take stvari. Mogoče kdaj drugič. Mogoče. ;)

Dodatek: Sledijo še prispevki o mojih prijateljicah. D. je prvi, ker je moj najljubši med "moškimi" prijatelji.