Odveč
Ura je 17.30. Sedim v dnevni sobi in jem kosilo. Jajce na oko. Drugega ni. Smrdi. Kot v mrliški vežici. Ker v vazi na omari stojijo rože, ki jih je sestri kupil fant. Lepe so. Ampak smrdijo.
Pred 15 minutami sem prišla domov. Vse je isto kot zjutraj, ko sem šla od doma. Skodelica in krožnik na mizi. Očitno je bil oči doma, ker je časopis in ostala pošta tudi tam. Ampak zdaj ni nikogar. Le pes se zunaj jezi. Kot vedno.
Razmišljam. Danes sem ugotovila. Da sem odveč. Res. Pa saj vem že nekaj časa. Tako pač je. Ne bom pisala podrobnosti, ker je brez pomena. Ampak sem imela lep dan. Bila sem na predavanju (kjer sem sicer brala knjigo), v knjižnici, na kavi s Polonco, potem sva se z Blažem učila angleščino, dobila sem se s Katjo in sedaj sem doma. Pa se odpravljam. Zmenjena sem z mojo najljubšo nosečnico. ;) Še en mesec. Se že veselim. V resnici sem dobre volje. Čeprav se ne počutim tako. Čudna zmes vsega sem. Trenutno. Jutri bo že bolje. Se mi zdi.
Zakaj pišem tako kratke stavke? Ne vem. Mogoče so bolj slikoviti. Mogoče.
3 komentarji:
Bom sama sebi komentirala.
Nisem več slabe volje. Že od včeraj zvečer ne. ;) Hvala vsem za ponujeno druženje ter poskuse, da me spravite v dobro voljo. ;)
Hej včeraj nisi prišla v Vanči bar. Bi bla zihr ful dobre volje ;) Upam, da res nisi več v badu. :*
O vanči baru pa js nič ne vem oz. bolj malo. ;) Sem slišala, da se nekaj dogaja, to je pa tud vse. ;)
Drugač pa ja, itak sem ok. Super sem. Naspala sem se ... ;)
Objavite komentar