26
Hitim proti postaji. Na vlak se usedem točno ob 14.30. Gledam na uro. Tisto nekoliko večjo na železniški postaji. Nato se udobno namestim. Vrečke položim na sedež zraven. Ker nočem, da kdo prisede. Razen, če bi bila gužva. Ampak je ni. Minute minevajo. Opazujem starejšega moškega, ki gre počasi proti vlaku. Čudno se giblje. Prebilsk: "Upam, da ne pride sedet nasproti mene." Vstopi pri drugih vratih. Čez trenutek se pokaže v vagonu. Gre in gre ... ustavi se pri mojem sedežu. Prisede.
!!!!!!
Nekaj momlja nato pa vpraša: "Gre ta vlak za Domžale?"
Prikimam.
Zopet momlja. Se pogovarja sam s sabo. Smrdi po alkoholu. Zelo smrdi. pogledam na uro. Še minuto in gremo.
Po tirih proti vlaku teče mlad moški. Vstopi. Pristopi k sedežem, kjer sedeiva jaz in nasproti mene moški. Vpraša: "Gre tole v Domžale?"
Jaz: "Aha, gre."
On: "Super, super ..."
Prisede. Jojmene ...
On: " Mrzlo ne?"
Jaz:"Mhmm."
Gledam ven, nato se delam, da spim. Ne maram se pogovarjati s tujci. Ne vem, zakaj bi sploh se pogovarjala z nekom na vlaku. Sprašujem se, zakaj se to vedno zgodi ravno meni. Mižim.
Počasi se bliža sprevodnik. Že na daleč vpije:"Karteeeee!!!" Pokažem mu svojo mesečno karto. Gleda.
On: "Tole pa ne bo v redu."
Jaz: "Prosim?"
On: "Gospodična, vaša karta ni v redu."
Jaz: "Prosiim?"
On: "Nimate žiga. Samo podpis. Vzeti jo moram."
Jaz: "Prosiiiiiiim? Prvič vidim. Pa saj je veljavna. Imam tudi kartico ... nisem jaz kriva, da mi gospa ni dala žiga."
On: "Tokrat naj bo. Naslednjič vam jo vzamem."
V vagonu seveda popolna tišina. Vsi gledajo. Strašno mi je nerodno. Jezno obrnem glavo proti oknu in se delam, da spim.
Gospod nekaj vztajno išče, brska, govori, mrmra, se jezi ... najde mobitel in pritisne tipko.
On: "Mami, mamamamami, js sem. Ja, mami, js sem ..."
(Tip kaže vsaj 65 let ...)
On:"Mami, na vlavlavlaku sem. Ja, dododomov grem. Ja, ja, ja ... A kakakam greš? A a a a boboš dodoma? A popotem ninikamor ne greš? Adijo!"
!!!!
Končno pridemo do Domžal. Izjemno dolgih 26 minut. Občutek, da je vožnja trajala vsaj več ur, če ne celo dni, me spremlja še nekaj časa. Potem pridejo nove nevzdržne situacije.
13 komentarji:
Joooj, pa kolk je bil star tip?! Kaj pa un drugi?! Damned, hočem nadaljevanje tega posta :)
Kaj se je zgodilo s karto? A jo je vzel? :)
Ni vzel karte. Sem šla dans k uni prodajalki kart in mi je dala tisti žig. Je pa skor umrla od smeha, ko sem ji povedala. Eni pač preveč resno jemljejo svoje delo. Je rekla, da je delo šteparja res odgovorno in da je prav, da je tako vesten ->NOT! ;)
Kakšno nadaljevanje? Hehehehe ...
Aja, leta. Un stari je bil sigurno nad 60, oni mlajši pa okrog 25. tak dolgolasec, po mojem mnjenju pod vplivom mamil.
Amm, naj opozorim, da ljudi ne znam preveč dobro ocenit. ;)
Sem videla karto in tudi žig ... ja, konec sveta bi bilo, če ga ne bi bilo. Eh, spet sem čudno napisala.
Ma ja, sej ta karta je samo kartonček. Ravno zato se mi zdi neumno. Imam namreč še pravo kartico, ki je pa seveda tud pogledal ni.
Joj, samo to se meni tudi pogosto dogaja, da me vedno kdo nagovori - na vlaku, na železniški/avtobusni postaji, v trgovini ... Nekaj časa je bilo prav annoying. Ker ponavadi so to neki starčki, s katerimi se mi res ne da pogovarjat. Očitno zgledam ful prijazna (no, saj sem :), tako da verjetno ti tudi :) (slaba tolažba, vem)
Ti najbrž si prijazna, jaz pa gledam grdo. Grdo, grdo, grdo ...
Po moje folk kr probava po vrsti. Če se nekdo noče pogovarjat, grejo pa naprej itd. ;)
Ej, Katjuška, ti pa ne gledaš grdo. Ne verjamem. Čeprav misliš, da gledaš, ne gledaš. Jaz imam isti problem - vsak se vame vtakne.
Oh jaz sem enkrat na vlaku sedela z eno žensko, ki je preživela raka. VSE VSE VSE mi je povedala, od prvega do tistega, ko se je usedla k meni ... Ženska je bila sicer zelo prijazna, pa še z vlaka mi je pomahala in mi zaželela srečo s fantom, hihi :) Ko pa je kak res težek tip poleg ... Bi šla raje peš!
Js gledam grdo, če hočem. To je moja temna stran. In še tista, ki jo pozna samo M. No, pa D. tud. Samo on je vsega hudega navajen. ;)
Še dobro, da moja pot ne traja tolk dolgo, da bi slišala celo življenjsko zgodbo. ;)
Js v hotelu dan za dnem poslušam življenjske/bolezenske zgodbe ... a se potem čudite, da se včasih zaprem v školjko in se potem vsi skregamo? :)
Neeeee, spljoh ne. ;) Carmen ti si zakon! Kadar nisi sitna. Kadar si sitna, nekoliko manj. ;)
Veš kaka sem, ko sem js sitna? Ulalala ...
Objavite komentar