Že drugi dan ...

... preklinjam Slovenske železnice (in Kam-Bus). Fakof pa taka organizacija!!!




1.del
Dopoldne sem šla na faks nekoliko kasneje. Grem na postajo, prijazno pozdravim in izražim željo po nakupu mesečne vozovnice.

Gospa: "Ne bo šlo ..."

Ja, pokvaril se jim je sistem. Koga to briga? Mene že ne.
In sem kupila navadno karto.

2. del
Zvečer grem domov. Prijazen fant na okencu mi prijazno razloži, da sistem še vedno ne dela in da mesečne vozovnice ne morem kupiti. Jaz ga prijazno vprašam, kdo mi bo povrnil stroške za te karte, ki jih kupujem, ker mesečno bom vseeno morala kupiti. On mi prijazno odgovori, da nihče. Seveda. S prijaznim nasmehom sem odšla.

3. del
Na žezniško prideva 7. 01 in gospa prodajalka kart mi dovoli, da kupim mesečno. In sistem dela!!! Za mano nastane dolga vrsta. Briga me. S pogledom (obrnjenim direkt v tla) greva mimo vrste na peron. Gužva velika. In pride en klinčev vagon. Ne vem, kaka je to logika, da dajo ob uri, ko se v Ljubljano pelje največ ljudi, samo en ubogi vagon.
Za predstavo naj povem, da v primeru, če sta dva vagona, so ponavadi vsa sedišča zasedena, v vsakem medprostoru pa stoji od 5 do 10 ljudi.
Logično se gužvava maksimalno, da na vlak sploh prideva (pol ljudi je ostalo v Domžalah) in potem kot ribi v konzervi čakava na zadnjo postajo tam nekje beli Ljubljani.

Kam naj se pritožim? Nikamor!!!
Tako svojo jezo stresam tukaj. Ampak na zadevo je treba gledati s pozitivne strani.
Ups, tokrat je ni!