torek, 23. december 2008

Sreča

A ste kdaj pomislili, da sreča ni samostojen pojem? Sreča je presneto odvisen pojem.

Sreča je, da smo dobili denar za projekt. Ampak je ta sreča odvisna od našega nadaljnega dela.
Sreča je, da se družim z različnimi ljudmi. Ampak je ta sreča odvisna od mojega razpoloženja.
Sreča je, da so prazniki. Ampak je ta sreča odvisna. Zelo odvisna. Najbolj odvisna od vseh sreč.

Mogoče pa drugo leto sreča ne bo več tako zelo odvisna. Mogoče bo samo še pogojena s čim. Kar je precej bolje.

ponedeljek, 22. december 2008

Pred prazniki ...

... ugotavljam, da je življenje prasica. P R A S I C A. Ženskega spola. Ker ženske so prasice, moški so zgolj neumni.

Sicer pa je kvazi praznično vzdušje na višku. Do leta 2009 imam planu dve konkretni zbližanji z višjimi silami, ostalo bo minilo v megli. Se mi zdi.

Sicer je pa luštno!

sreda, 17. december 2008

Sedem :)

Nikoli se še nisem šla teh verižnih zadev, čeprav vidim, da je to precej moderno. No, pa se grem še jaz. Torej sedem resnic (ali nekaj podobnega) o meni, ker sta me pofočkali Glista in Petra.

1. Nisem organiziran človek, zato imam konstantno težave s tem. Dan je prekratek, stvari ostajajo nedokončane. Soba je v razsulu, čeprav sem jo pospravila pred eno uro. Ampak sem pa dober organizator za druge. O, to pa znam. Vsem povem, kaj morajo naredit, kaj se meni zdi prav, da naredijo ... kar je pa včasih seveda malce moteče. Malce.

2. Sem trmasta. Razpoloženje mi niha. Hitro se razburim in hitro pozabim zamere. (pre)Hitro pustim, da me stvari prizadanejo.

3. Rada govorim. Rada imam družbo. Rada grem na kavo. Rada klepetam prek msn-ja, gmaila, FB-ja, pošiljam sms-e ... Rada imam besedne izzive. Všeč mi je, ko zna sogovornik odreagirati. Ne maram, da ne "zašteka" in se preda.

4. Ne maram javnega nastopanja. Spljoh. Rada pišem zadeve, objavljam, organiziram, celo druge spodbujam k nastopu ... Ne maram pa nastopanja. Da sem v središču pozornosti. Da vsi čakajo, kaj bom rekla. Ne maram. Zato me s tira spravijo vse predstavitve na faksu. Ker potem pozabim, kaj moram povedat. Ne znam prebrati besede. Sploh ne vem, zakaj sem tam.

5. Brez mobitela in interneta mi živeti ni.

6. Rada berem. Vse. Včasih tudi knjige, ki jih v naslednjem trenutku pozabim. V moji glavi je že prava mala knjižnica. Ampak se v njej nabira prah.

7. Spreminjam se. Težko rečem, da na bolje. Težko rečem, da na slabše. Ampak vem, da se. Spreminjam se v razpoloženju, mišljenju, dejanjih. Drugačna sem. Drugačna bom. Zagotovo.


Fočkam: Ano, Roka, Špelo in Tino. Čakam na ST. :)

četrtek, 11. december 2008

Dogodek tisočletja

Dolgo smo ga prosili. Nagovarjali. Mu prigovarjali. Razlagali, da ne boli. Da ne pade na tla in se razbije. Da on to zmore. Da je vendar že velik fant.

Pa je le zmajal z glavo. Rekel, da bo počakal, da se postavi na svoje lastne noge. Potem pa mogoče. Da si ne upa. Da rajši ne bi.

Pa smo mu spet govorili, da ni nič hudega. Da je že zelo zelo samostojna. Da je tako fino, če si upaš. Da se splača. Da mu bo žal.

Pa spet pravi, da on tega že ne bo. Da še nikoli ni in tudi zanekrat še ne misli. Tisoč razlogov in tisoč izgovorov.

*
*
*
*
*
*
*
*
*
*
*
*
*
*
*
*
*
*

Potem je pa Anja popizdila in mu dala Lino v roke. Ni imel izbire. Jo je moral prijeti in jo držati. Tukaj je dokaz. Ja, moj bratec je prvič v življenju držal otroka v rokah! Če to ni dogodek!

Lina in Rok

Lina, Anja in RokDodatek: Vidite ta preplašen pogled? Da ne govorim, da se ni premaknil niti za centimeter. :)

Kava za dobro jutro!

Grozna kavopunca sem.


Zjutraj, ko vstanem, če imam čas, najprej skuham kavo in si vzamem 15 minut, da jo tudi spijem. Brskam po internetu. Berem novice. Prebiram bloge. Klikam sem ter tja. Nikoli ne berem časopisa. Časopis berem zvečer. Danes sem ugotovila, da mogoče pa nisem tako zelo predvidljiva. Ampak smo predvidljiva. Ker jutranji kavni meni ima na voljo dve vrsti kave:
1. Navadna. Močna. Brez mleka in brez sladkorja.
2. Mlečna. Neka mešanica, ki sem jo našla in je super.

Je pa čas oziroma obred pitja kave vsekakor tudi priložnost, da malo razmišljam. O tem, kaj sem počela in o tem, kaj bom počela. Sicer gre tukaj za načleoma lenobno razmišljanje, kar je prav super za jutranje ure.

Danes se tako nasmiham ob misli, kako smo z dvojčicama, ki sem ju pazila včeraj, izdelovale venčke. Jih obešale na vrata. Pekle mini palačinke. Preveč jima dovolim. Sta me že "zašpecali", da sem pri njima v sobi, dokler ne zaspita. Da ju držim za roko. Zdaj čakam, da me bosta zatožili, da jima pustim, da sedita na pultu, ko pečem palačinke. Da včasih tam tudi pojesta. Da jima včasih dovolim, da z žličko vzameta malo nutelle. Pa potem to izkoristita in zadevo še ponovita. Prav rabim včasih tak mini odklop. Drug svet.

Danes me ne moti, da zunaj pada dež. Me ne moti, da bom spet delala stvari, ki jih sicer nisem imela v planu. Me ne moti, da je ura že veliko, jaz sem pa še vedno v spodnjem delu pižame in puloverju.

Danes bo svet lep. Ker sem si skuhala dobro kavo. Ker si bom odprla čisto novo škatlico leč in bom videla vse in še več. Danes bom pridna. Danes bom prijazna. Danes bo ...

ponedeljek, 8. december 2008

Kuku, še sem tu. :)

Zadnje čase se veliko (in rada) pogovarjam sama s sabo. To je vedno zanimivo in nikoli mi ni dolgčas. Pa koliko stvari se imam za zmenit!

Danes zjutraj sem vstala ob 7. uri, čeprav sem doma. Potem sem šla nazaj še malo poležat. :) Mi malo čez sedem zvoni telefon. Joj, vedno se tako ustašim, ko zazvoni. Nujno si moram zamenjat zvonjenje. Ne vem, zakaj si ga še nisem. Kdo pa me zdele kliče? Aha, sigurno so iz grafičnega studia. Sigurno spet nisem dobro napisala, kaj bi rada, da spremenijo. A, ne, ne, Bonny je. Se oglasim, ugotovim, da nič ne vem in nič ne morem pomagat. Potem se odločim, da sem vstala odločno prezgodaj in grem še malo na toplo. Pa mi spet zazvoni telefon. Aha, zdele je grafični studio. Ah, oči je. Letam po stanovanju in iščem papirje, ki hoče, da jih najdem. Pa kje vedno najde mene? Se zmeniva, ok. Grem še enkrat nazaj na toplo. Pismo, zdaj sem itak že čisto zbujena. Samo moram počakat, da se malo segreje, centralno sem šele pred kratkim priklopila. No, sej malo pa lahko polenarim. Kaj bom pa sploh počela danes ... In me zmanjka. In me seveda spet zbudi telefon. Pismo, nujno si moram zamenjat zvonjenje, drugače me bo enkrat kap. Kdo je pa zdaj? Pa ne spet oči. Aja, mu moram rokavice oprat, da ne bom pozabila. Je nujno. Spet kr ena številka. Ne maram, da me ljudje kličejo kar z ene številke. Ker potem nikoli ne vem, kdo je tam. Ok, se bom oglasila. Najbrž je tako ali tako služba. Itak. V vsej svoji neumnosti sem sprejela še eno delo. Hm. Najbolje, da vstanem. Itak je brez veze, da spim, ko me bo spet telefon zbudil. Pa pes se dere, ga moram peljat na sprehod. Brrr, samo zunaj je mraz. Ma rajši ga peljem zjutraj, kot pa potem zvečer. Takrat je zraven še tema. Ok, potem si pa skuham kavo. Pa nujno moram poslat maile za novoletno včerjo in objavit na spletni strani. Za faks moram poslat dva maila. Joj, seminarske. Danes pa res začnem delati. Ampak res. Grem zdej najprej psa peljat. Joj, sigurno mi je mami pustila poln stroj perila za obesit. Nogavice. Sigurno. A niiii. Samo dve srajci od brata. Odlično. Potem se pogovarjam s psom. Na glas. Pa kaj. Saj me nihče ne sliši. Pa itak vem, da to delajo tudi drugi. Bolj me skrbi to, da včasih grem po Ljubljani in kaj rečem naglas. Jao, jao. Potem pa kaki čudni pogledi. Neprijetna situacija. Torej, potem najprej naredim, kar je nujno, se lotim pošiljanja mailov, pišem bedarije na FB, vmes perem očijeve rokavice. Na roke. Pa ni šlo stran. Jih dam v stroj in pokličem mami, če je to ok. Itak, da ni. Vzamem sredi pranja ven. Ampak vseeno mislim, da si bo moral za jutrišnji pogreb nabaviti nove. Potem mi spet zvoni telefon. Se zmenim. Joj, samo ne. Niso strani v redu. Rekla sem, da mora biti barvna tista pola, kjer je največ slik. Logično. Ona je rekla druge strani. Boljš, da pokličem še enkrat. Aha, ni ok. Sem vedela, da se nisva razumeli. Mora vprašat šefa in on v tiskarno. Koliko sploh je ena tiskarska pola? Štiri strani? Aha, spet kliče. Ne bo šlo. Seveda ne bo šlo. ne vem, zakaj moram nekatere stvari razložiti stokrat? Zakaj? Ma kar je, je. Ne smem in ne upam si privoščiti še ene barve pole. Ker je predrago. Eh. komaj čakam, da bo tole mimo. Uf, 12 novih mailov. Vmes se pogovarjam z Ano. Služba. Pozitiven odgovor. Jupi. Organizacija ... Že vem, kaj si želim v novem letu. Da bi kar nenkrat dobila čudežno zmožnost dobre organizacije. Ker sem prepričana, da potem pol dneva ne bi imela kaj početi. Samo organizacija me daje. Ja, ja.
In tako naprej, in tako naprej ... bedno dogajanje, ki me vsak dan privede do tega, da rečem: Jebemti, a toliko je že ura?

In v resnici ne govorim tako grdo. Ampak napišem pa rada. Ker se potem počutim bolje. In mi je vseeno, kakšne analize bom spet zaradi svojega izražanja deležna. Čisto, čisto vseeno! A ni včasih življenje lepo?



(kravica) Katka 2008 © Blog Design 'Felicidade' por EMPORIUM DIGITAL 2008

Back to TOP