The world is mine

Enkrat te dni se mi je zazdelo, da bi ves svet lahko bil moj.

Ne, ne bi bila glavna. Ne, ne bi šlo po mojih pravilih.
V bistvu ne vem. Ne vem, zakaj je temu tako. Ne vem, zakaj je ta občutek pozitiven.

Živjo TI. :)

Poroka na poroko

Očitno je moderno in nisi in, če se ne poročiš. No, v soboto se je poročil moj bratranec.

Dejstva: mlaji, limonce, Dolenjska, cviček, ohcet, refošk, boleči podplati.
In ja, veliko premalo spanja.

Tokrat me niti ni tako zelo motilo, da sem mogla tlačit roke tujemu moškemu v hlače.

Odbojka

Nedelje so namenjene odbojki. Itak. Preteklo nedeljo je bilo seveda temu tudi tako. Itak. Ampak ker so imeli fantje tekmo, smo punce ostale same. Bonny pravi, da ni boljšega kot prazna telovadnica.

Pa poglejmo:

Vaja številka 1: Nogo gor za ogrevanje.

Vaja številka 2: Špaga ala Bonny.

Vaja številka 3: Lastovka ala Bonny.

Vaja številka 4: Pejmo na drog! (Hmm, le kako bi to izvedli?)

Je rekla Barby: "Poglej, kako se pleza!"

Mi vse: "Aaaaaa ..."
Je rekla Barby: "Pejmo zdej na tisto pijačo!"

Je rekla Bonny: "STOP! Jaz znam pa tole!"

Odlično! Telovadnica je res zakon! :)
In smo šle.

Bonny, ne bit huda. Kot sredstvo podkupnine ti ponujam roza pujska ali belo muco.
Redka primerka. Zelo redka.
Praktično si prva, ki ji dovolim, da ima to strašno kul zadevo na mobitelu.

Odrasti! Zakaj že?

Torej.

1. 1. 2009 sem bila prepričana, da bo leto 2009 podobno kot 2008. Razlika je le v letnici.

V ponedeljek sem ugotovila, da temu ni tako.

Včasih smo bile tri.
Barbara, Petra in Katja.
Nepremagljive.

Od malega smo se družile. Vedno. In potem se je septembra odselila Barbara. In v nedeljo še Petra.

Ostala sem sama. Ne bo več krogov. Ne bo več hitrih kavic. Ne bo več klicanja na domači telefon. Majhne stvari, ki so kljub številnim obveznostim bile samo naše. In smo obstajale.

Čuden občutek imam. Cmok v grlu.