Bonton po Katji (prvič)

Strašno me moti in sem sitna, kadar mi kaj ni povšeči. To se seveda dogaja precej pogosto, ker je že tako, da je človek prisiljen (ali ne), da komunicira, živi in se tako ali drugače premika po širšem ali ožjem teritoriju. Moja malenkost (ki to niti ni) se premika v precej znanih krogih in po precej ustaljenih stopinjah (vsak dan hodim po isti poti). Če sem nekoliko domišljava, bi lahko rekla, da bodo poljudje (tisti, ki bodo živeli recimo 1000 let za mano) zagotovo uokvirili in posledično častili moje stopinje, ki se vztrajno pišejo v zgodovino.
Na kratko: O bontonu bo tekla beseda, če komu ni jasno.

Popolnoma se zavedam dejstva, da ljudje ne poznajo besede bonton. Ker če bi bilo temu drugače, bi bilo drugače. In v tem primeru posta z dotično vsebino ne bi pisala.

bontón -a m (ọ̑) olikano, lepo vedenje

Torejzatorej, čas je za konkretne primere nelepega vedenja.

1.
Kraj: Središče naše domovine, glavno mesto ...
Čas: Nekaj minut po prihodu vlaka, ki gre iz Domžal 7.08 (pametni izračunajte, ostalim v vednost: to NI pomemben podatek).
Prisotni: Različni primerki človeške rase. Nekateri gredo v službo, nekateri iz službe, nekateri še spijo (teh tukaj ni), nekateri čakajo, nekateri pa ne. In jaz. In osebek, ki se počasi in majavo približa.
Situacija: Osebek pljune.

Torejzatorej, bistveni podatki: jutro, veliko ljudi, center mesta (skoraj), neprevečlepo dejanje.

Moj komentar: Tega se ne dela. Se ne spodobi. In predvsem: grdo je. Grdo za pogled in grdo za sluh. Mislim, že sama beseda ni lepa. Pljunek. Fujinfej. Kar ljudje pljunejo ni za na ulico. Nimam pojma, za kam je, ampak za tja pač ni. Osebku povem svoje mnenje.
In verjamem, da je bila situacija izjemna. Brez zamere - gre zgolj za primer.




2.
Kraj: Neka osnovnošolska telovadnica in povsod drugje, kjer srečam dotične osebke.
Čas: Vsaka nedelja proti večeru in seveda tudi ob drugih priložnostih.
Prisotni: ŽEnske : MOški + vmesni člen (predsednik)
Situacija: Žogobrci igrajo žogobrc. Pridejo luštne in prijazne punce, da bi igrale odbojko. Žogobrci se delajo, da nič ne vidijo. Žogobrci se delajo, da nič ne slišijo. Žogobrci se delajo, da so glavni. Žogobrci niso prijazna in prijetna bitja. Žogobrci so pač moški.

Torejzatorej: Vsako nedeljo se problem ponavlja, čeprav je točno določeno, kdo igra kaj in predvsem -> KDAJ.

Moj komentar: Žogobrci, pejte se solit! Ene uboge urice ne daste nam ubogim dečvam. V bistvu je ta ura že itak naša in ne razumem, kaj se je treba stalno usajat. Ne rečem, vztrajnost je lepa lastnost, vendar ne v vsaki situaciji. Žogobrci, pameten nasvet: kupite si Bonton. Tam piše, da imajo ženske prednost in da mora biti moški kavalir.
Hvala vmesnemu členu za trud. Mogoče mu nedeljski spodrsljaj spregledamo.

Bodi dovolj o tej temi. Bistvo je bilo povedano. Naslednjič nadaljujemo. Nekaj mi pravi, da bo rubrika postala stalnica na mojem blogu.

Dodatek: Ne mislim, da se jaz ves čas lepo obnašam. Ampak rada pač druge opozarjam na napake. Le kje je moj bonton ... Hmmm ... :)

Dojenčica

Sporočilo: Popoldne (17.30) se je rodila hčerkica Ajda. Velika 51 cm in težka 3200 g.

Čestitke mamici Andreji, očiju Sandiju ter sestrici Ani.
Pazi, očka, da te punce ne "povozijo".

Rožice

Danes sem šla v šoping. Po rožice. Vsako leto namreč skrbim za rože na gasilskem domu, kar je zame kar velik zalogaj. Na začetku vsakega leta sem namreč zelo optimistična in mislim, da bom imela najlepše rože in oh in sploh. Zato posadim veliko rož. In potem do oktobra, ko jih pospravim, skoraj vsak dan jamram in se smilim sama sebi, ker jih moram hodit zalivat.

Letos sezono zopet otvarjam optimistično. Kupila sem rož za 16 korit na balkonih in 6 na okenskih policah. Danes jih grem še posadit, potem bomo pa videli ...

Dodatek 1: Sovražim rastlinjake in nore ženske v njih.
Dodatek 2: Ko me bo naslednjič imelo, da organiziram kakšno stvar, naj me prosim nekdo pošteno brcne v rit!
Dodatek 3: Ja, vem, da je minil že skoraj en teden od zadnje objave. Mam kar nekaj stvari za napisat, ampak se mi ne da. ;) Bom, bom ... :)

Otvoritev sezone

Jupiiiiiijuheeejjjj!!!!!

Drriiiiiiiiinnnnnnnnn ... Pred vrati ona.

M: "Greva?"
K: "Greva!"

Čeprav je skoraj cel dan deževalo in je šele proti večeru posijalo sonce. Čeprav je bila cesta mokra. Čeprav so bili moji ubogi rolerji pod številnimi pajčevinami in sem imela cel boj, da sem prišla do njih. Čeprav sva šli le 3x po hribu gor in dol. Čeprav je ona pošteno padla.

Uradno se je sezona mojega najljubšega športa začela!!!!

Jap. Nasmeh je bil tisti, ki me je prepričal. In mogoče, mogoče tudi oči. V tistem trenutku, ko se smeji ...

U planine ...

Začetna destinacija: Krivčevo (636 m)
Končna destinacija: Velika planina oz. Zeleni rob (1666 m)
Čas hoje: 6 ur
Občutki: jebemti hrib!!!

Sem šla. V hrib. Verjetno samo izbrali najslabšo varinato. ;;)) Ne, sej je bilo fino. Pot ok, zjutraj sploh ni bilo toliko blata. Na Gojški planini že prvi sneg in ogromnoooo žafrana, kasneje na Mali planini že malo več snega, na Veliki še več ... na Zelenem robu pa fulll.
Družba tud super. Še bom šla. V hrib. :)

Gojška planina

Mala planina

Velika planina

Zeleni rob

Dodatek: Hvala A. in M. za fotke. :)

Na obisku

Sestri sem šla danes delat družbo, ker je imela v stanovanju delavce. Ker je stanovanje brez tv-ja in interneta precej dolgočasno, sem se malo igrala s telefonom (ki dela zelo slabe fotke, zato so uspele le te, ki jih objavljam). No, nekaj se le vidi. Dolgo pa tako nisem vztrajala, ker je imel delavec (tisti za parket) željo, da slikam tudi njega ... Pa sem se potem osredotočila na druge stvari.

Balkon iz ene ... in iz druge strani.

Vodna roža???

Pogled skozi okno. Skozi okna ...

Pa še pogled z balkona ...

Rojstvo

Zdaj, ko mamica in očka sta postala,
okrog ne bosta več ga srala,
ne bosta rabila več budilke,
ker vajin sinko krepil si bo glasilke.

Pozdravljen mali Jakob Noel!
Čestitke mamici Luciji in očku Davidu!

Spomini

Nimam pojma, zakaj sem se ravno danes spomnila na ta komad. Že res dolgo si ga nisem zavrtela, tokrat si zasluži objavo. :)

Mali človek

Danes me je ob prebiranju Bukle zmotila besedna zveza "mali človek". Zdi se mi, da se zadnje čase uporablja povsod in v vseh kontekstih. Kaj sploh pomeni? Kaj hoče povedati?

1. Verjetno to, da je človek v primerjavi s svetom in vesoljem zelo majhen. Skoraj ga ni. Česar se najbrž ne zavedamo in prav je tako, ker ob takem razmišljanju človek izgubi voljo do življenja. Namreč, za kaj točno bi se trudili biti uspešni in v končni fazi sploh preživeti, če smo v primerjavi s tistim, kar je nad nami, nič oziroma zelo zelo malo?
2. Morda na drugi strani to, da smo kljub majhnosti pomembna bitja. Ker skupaj tvorimo celoto. Celoto, ki navzven dobro deluje in bo verjetno delovala še veliko let. In vsak delček celote - človek - je vreden omembe. Obstaja. Ima čustva, želje, cilje. Ljubi in je ljubljen.
   

V Googla sem vtipkala to zmagovito kombinacijo in dobila - NIČ pametnega. Torej, povezave na različna razmišljanja in povezave na strani različnih strank, kjer je mali človek pomemben. Seveda. Vsaj pred volitvami.

Mojo pozornost je vzbudil tale link. In predstava.

Tole besedilo pa baje pripada skupini Dan D:

Mali človek živi na dnu oceana,
televizor je edina njegova hrana!
Poročila so kosila, sladica so reklame!
Mali človek vse poje, vse verjame!

Mali človek živi na dnu oceana,
z drugimi ribami plava levo, malo desno!
Malo človek si želi, kar mi dovoli
človek, ki v televizorju �ivi.

Vrti se v krog
človek stranskih vlog,
ustavi se, ko film se odvtri,
ko ugasne televizor, ugasnejo oči!

Mali človek sedi, pred ekranom umira,
njegova glava je vreča krompirja!
V svoje male mo�gane si je vbil,
da za njegovo usodo nekdo drug je kriv!

Že drugi dan ...

... si (zaradi Carmen) pojem malo teraso ...




Včerajšnja plesna predstava Trip za 3 je bila super!

Moja mala prijateljica

Včeraj sva šli s Petro na sprehod. Ja, ja ... na krog. Kot vedno. Ko sva prišli nazaj, sem na sprehod peljala še našega psa. Peljem ga po cesti proti sosednji vasi, ker je tam še najmanjša možnost, da srečam kakšno drugo živo bitje na 4 nogah. Naš pes je namreč zverina. Mrcina.
No in grem in grem in se mimo pripelje avto. Se čez nekaj metrov sunkovito ustavi in odprejo se vrata. Ven skoči deklič pri desetih letih s svetlimi kodrastimi lasmi in že na daleč vpije: "Živjooooooo!!!"
Potem reče, da bo šla malo z mano. Besede ji grejo iz ust, kot bi jih nalagala na tekoči trak. Zelo hiter tekoči trak. Kaj se dogaja, kako je v šoli, kako na plesnih, ...

Ne morem si pomagat, da se ne smejim.

Greva naprej. Do končne točke, do kamor naša mrcina še gre in reče, da me bo pospremila domov.
M: "Ej, kdaj greva končno rolat? Znam neke nove obrate ... A veš, da še vedno nimam omar v sobi?"
K: "A res? Kako to?"
M: "Ne vem, sem že čist penasta. Naj se pazi tale tišlar, ki jih dela. Ko bo prišel montirat, mu jih bom že povedala."
K: "To je vedno tako. Za take stvari se čaka."
M: "Js ne morem čakat! A veš, da imam v sobi samo posteljo in eno omaro, ki se prevrne, če preveč naložim gor!"


Ne morem si pomagat, da se ne smejim.

Prideva domov. Ona še kar govori, maha, razlaga. Ji rečem, da jo pospremim do doma. Ok. Greva.
M: "A sem ti rekla, da mamo novega ptiča?
K: "Ne."
M: "Res, res. No, zdej je punčka. Lili. Riki ma družbo. Najprej se nista marala, zdej se pa tko luštno kljunčkata. Pa še fino je, ker vse drobtine pokljunčka po tleh. No, sej, ko bomo imeli pa mladičke pa ti enega dobiš."
K: "Prosim?"
M: "Ja, ja. Smo se že odločili. No, js sem predlagala, mami pa oči pa nimata nič proti. Nič se sekirat, bojo sigurno luštni, ker je Riki zelen, Lili pa rumena."
K: "Hmm, nisem js na ptiče ..."
M: "Bomo vidl. Kdaj greva rolat?"

Ne morem si pomagat, da se ne smejim.

K: "Zdej sva pa doma. Moram it, veš."
M: "Te bom pospremila."
K: "Ne moreš. Sem te že jaz enkrat, ti mene enkrat in še jaz tebe enkrat. Dovolj je."
M: "Dej, no. Samo še pospremim te. Se mi nič ne mudi. A veš, kadar sem pri babi, sem tud dolg pokonc. In pol naštudirava tv spored, kateri filmi imajo največ zvezdic in greva v trgovino po čokolado in pence. Babi ma rada pence."
K: "In potem imata filmski večer?"
M: "Jaaa! A veš, da sem sposobna pojest celo tavelko čokolado sama? In potem grem spat šele ob polnoči."
M: " A greva jutr rolat?"

Ne morem si pomagat, da se ne smejim.

K: "Zdej pa res moram it. Imam jutr na faksu predstavitev. Pa se moram še mal pripravit."
M: "Eh, mala malca. Js mam v šoli skor vsak teden govorno. Pa se nikol skor nič ne pripravim. Sam je pa dobra tale tvoja šola. Cel teden samo slovenščina. A si predstavljaš, da bi mogla met cel teden samo matematiko?"

Kako zanimivo je življenje, ko imaš deset let. Zakaj se potem, ko jih nabereš še dodatnih deset in malo, precej stvari spremeni? Še dobro, da se je začela pomlad in lepo vreme, ker bom imela priložnost skoraj vsak dan poslušat skrbi in tegobe iz življenja desetletnice.

Zdej grem pa na faks. Imam govorno. Mala malca!

FESTIVAL PROSTOVOLJSTVA MLADIH

Ker sem prostovoljka, se spodobi, da objavim vabilo na dneve prostovoljcev.

In sicer osrednja prireditev bo v četrtek, 17. aprila na Prešernovem trgu v Ljubljani, kjer se bodo prek celega dneva na stojnicah predstavljale različne prostovoljske organizacije iz vse Slovenije, odrsko dogajanje pa bodo zapolnili prostovoljke in prostovoljci s svojimi kulturnimi, glasbenimi in plesnimi točkami. Program na odru bo povezovala Improliga.

Predvsem vabljeni na stojnico MSV-ja (Mladinsko središče Vič), kjer nabiram življenjske izkušnje. :)


Slovenska filantropija
MSV

A kaj delam?

Pazim otroke!

V bistvu je moj poklic varuške kar bizinis. Naporen bizinis. Ampak očitno tudi zelo iskan, ker ves čas dobivam prošnje, če bi lahko čuvala otroke. Različne. Različnih starosti. Očitno mamice veliko komunicirajo med sabo, tako da jih imam sedaj na spisku že kar precej.

Včeraj sem pazila Andraža. Star je 4 leta! In mislim, da sem se jaz od njega naučila več, kot on od mene.
Namreč:

• Zelo pravilno se izraža. Govori lepo, tako da sem bila tudi jaz prisiljena govoriti skoraj knjižno slovenščino (čeprav njegovi starši ne govorijo tako pravilno ... hmmm).
• Zelo je samostojen. Vse ve, kje imajo kaj v hiši, kako se delajo stvari in kaj se za kaj uporablja.
  
• Predlagal je, da bi pekla piškote!
• Za vsako stvar reče "hvala" in "prosim".
• Obvlada računalnik. Prižge ga. Vpiše geslo in poišče igrice. In nato mene uči, kako se igrice igrajo.
• Gre na wc, pobirše školjko, spusti pokrov in si nato še umije roke! Vedno. Brez prošenj!
  
• Najbolj fascinantno se mi je zdelo, ko sva šla na sprehod in me je na križišču vprašal, če greva levo ali desno ... Halo? In dejansko brez problema loči, kje je desna in kje je leva.

No, da se razumemo. Ni nek angelček, ki vse dela kot robot. Na glavi imam buško, na roki ugriz in nekaj prask. Zagotovo je 7 ur minilo kot bi mignil. Po dolgem času sem sestavljala kocke, imela sva lutkovno predstavo in še in še ...

A kam grem danes zvečer? :)

Vandalizem ali nevednost?

Zanima me, kaj imata skupnega tale stavba in ...


... tale simbol (z datumom 8. 4.)???

Razen tega, da ga je nekdo na vrata (različna) kar 3x narisal. Me zanima, kdo je to bil. Pa ne zato, da bi kazala s prstom nanj, ampak zato, ker me zanima, kakšne razloge ima za to početje. Res verjame v to, kar riše? Sploh razume, kaj riše?

Jutri, ko se mi bo dalo, bom stvar dokumentirala in potem z vami delim to umetniško čudo. ;)

Razlike

V ponedeljek sem šla proti glavni postaji. Tako - dobre volje volje in prazne glave. In vidim na Miklošičevi polno napačno parkiranih avtomobilov. To seveda ni nič takega, ker je tam vsak dan ogromno takih, ki parkirajo samo za sekundo, da gredo po burek ali pa po mesni burek. Torej, napačno parkiran je bil tudi en velikkk terenec. Moj pogled je pritegnil, ker sta zraven stala dva policista. Če sem bolj natančna: policist in (blond) policistka. Policist se smeji in iz nekje potegne knjižico in svinčnik. Se postavi za avto in vneto začne pisat.

In v tistem trenutku ...

Od nikjer prileti mali igralec. Slaven, ofkors. Korak mi je obstal. Pa ne zato, ker bi bila navdušena nad videnim oziroma nad malo prikaznijo, ampak zato, ker sem bila šokirana nad odzivom policista.

... Počasi se je odzovel na klic moškega: "Ne, ne! Gospod plicist, prosim NEeeee!" Pomislil je, da se zaradi takih stvari splača biti policist. V tistem trenutku ni bilo pomembno, da že tretji mesec piše kazni napačno parkiranim avtomobilom in dela 9 nočnih v tednu. V tistem trenutku je bil ON, gospod pomembni, saj ga "mali" človek prosi za milost. Srce mu je hitreje bilo. V mislih je videl prizor, kako bo mlada policistka kasneje v garderobi kolegom razlagala, kakšen MOŠKI je njen službeni partner.

Pa vendarle, v trenutku se mu je zazdelo, da je glas znan. Nekako v podzavesti ga ima. Ob tem glasu se počuti domače. Skoraj zavohal je lahko mamin kakav in tople kekse, ki mu jih prinese, kadar posluša ta glas.

Počasi dvigne pogled in trenutek je zamrznjen v času. Roke se počasi spustijo navzdol in svinčinik se zakotali po tleh. To je vendar ON! Njegov idol. Nikoli ne spusti nobene njegove oddaje. In kakšna sreča, da ga je končno spoznal v živo.

In kakšna napaka - piše mu kazen. V hipu strga listič in ga zmečka. Vrže ga na tla, tja v najbolj skriti kot, kjer niti golobi ne poberejo smeti. Nato si premisli. S hitrimi koraki stopi do zmečkanega papirja. Nekoliko je zamazan. Pobere ga. Razgrne. Z velikimi očmi gre proti malemu igralcu in s stegnjenimi rokami počasi izusti: "Aaaa, lahko prosim za en avtogram ... lepo prosim." ...

Policist je bil bogatejši za pomembno srečanje. In seveda za listič z avtogramom, ki ga bo takoj po službi nesel k prijatelju, da mu ga uokviri. Mama bo zelo ponosna nanj.

Jaz pa zgrožena, ker taki ljudje obstajajo. Malček sem pretiravala, priznam. Ampak očitno ostaja isto. Razlike so. Meni zagovtovo ne bi spregledal takega prekrška. Tudi če bi mu naredila kakav in prinesla kekse ali obljubila, da mu posnamem njegovo najljubšo oddajo, ki je ne bo mogel gledati, ker bo v službi ...

V bistvu tale se tale post z naslovom Razlike nanaša na mojo novo podobo bloga.

Hvala, Carmen, za tvoj trud in čas!!!

In dragi moji, razlika je, kajne?

Stop!

Uvajam spremembe v svoje ubogo, revno in nezanimivo življenje.

Zdaj se učim, kako reči NE! STOP! oziroma se upreti. Sicer sem trmasta in imam dva obraza (sem le dvojček), kar pomeni, da to že znam, ampak (na žalost?) to uporabljam v napačnih situacijah.

Torej, ko me naslednjič pokliče stara mama, bom rekla NE! Ker moja mama je namreč ugotovila, da jaz zagotovo ob petkih nimam faksa, tako da pokliče kak dan prej in reče, da mora nujno k zdravniku, teti na obisk, v trgovino, ... In seveda (čeprav ima 4 otroke in 6 vnukov z izpitom in prevoznim sredstvom) sem edina, ki jo vozim naokoli.
Tega seveda ne bom naredila. :) Vedno si rečem, da me bo mogoče, ko bom stara, kdo takole vozil naokrog, ko sem jaz tako prijazna. :)
Se pa trudim drugim stvarem reči NE!
Recimo moji čudni navadi, da se ne oglašam na telefon. Zdaj se.
Recimo moji čudni navadi, da si kao prerokujem. Rečem si: "Če se bo pa sedaj to zgodilo, bom pa naredila izpit ..." No, to ves čas delam. Bom nehala oziroma nehujem.
Še nekaj takih čudnih navad imam, ki se jih poskušam odvaditi. Predvsem se pa trudim ne biti sitna, ker baje sem. Ni mi vseeno, če ljudje rečejo, da sem sitna in stalno nekaj težim. Sem pa vesela, da sem opozorjena, ker res ne želim biti taka. Po novem pošiljam prijazne maile in ne grozilne, sem prijazna po telefonu, lep primer prijaznosti sem bila včeraj na vajah ... Čeprav dolgo najbrž ne bom zdržala. Občutek je pa dober. :)

Fuj in fej, koliko cukra na enem mestu. Haha, to pa že nisem jaz. :)

Všeč mi je tale komad. :)

Cimet in med

Že drugi dan prakticiram zdravo življenje. Kao. Zjutraj po nasvetu Koale delam tibetanske vaje. Opis vaj že visi po vseh možnih omarah v moji sobi. Fino. Dokler se mi še da.

Po novem pa izkoriščam tudi vse možne naravne vire.
Ves čas zračim prostore. Včeraj je mami ugotovila, da najbrž nekaj ni v redu z mano, ker sem odprla vsa vrata in okna v stanovanju. Zaprem okna in vrata in po 5 minutah ugotovim, da je spet slab zrak. Pa spet ...
Pijem vodo. No, to delam že nekaj časa, samo zdej pijem samo še vodo (in kavo).
Energijo črpam samo še iz naravnih virov oziroma sonca. Zjutraj malo ven na sonce, potem pa še kadar je možno.
To je vse.
Sem si en teden downloadala različne aerobike, pilatese ... Včeraj je bil prenos (končno!) dokončan, tako da danes začnem prakticirat tudi to.
In najpomembnejše!!!!!!!! Tatatatataattatrarararaa -> včeraj so eni osebki (komunalci??) pomedli ceste, kar pomeni, da bom imela ta vikend otvoritev rolarske sezone. Jupiiiii!!!!!!!

Včeraj, ko sem mami kazala čare interneta, sva našli različne zdravilne učinke cimeta in medu. Med je nekaj, česar Katja ne mara. Res ne mara. Jak, fuj in fej. Nimam pojma zakaj. Tako pač je. Sprejemljiv je le v čaju, pa še to izjemoma. So mi pa všeč medenjaki. No, cimet je pa super. Lepo diši, uporaben je in doda nek okus. Poseben. Like it. :)

Med in cimet se v tem primeru uporabljata v druge namene. Koristna sta baje za veliko stvari:

• Ugotovljeno je, da mešanica medu in cimeta zdravi mnoge bolezni.
• Med se lahko uporablja brez stranskih učinkov za vse vrste bolezni.
• Današnja znanost pravi, da med, čeprav je sladek, če se ga jemlje v pravem odmerku kot zdravilo ne škoduje diabetikom.
• Znani magazin po imenu Weekly World News je v Kanadi 17. januarja 1995 v skladu z ugotovitvami zahodnih znanstvenikov objavil listo bolezni, katere se zdravijo z medom in cimetom ...
  
• Izgubo las, infekcije mehurja, zobobol, holesterol, prehladi, nervoza in bolečine v želodcu, bolezni srca, prebava, gripa, dolgo življenje, mozoljavost, infekcije kože, hujšanje, rak, utrujenost, slab zadah, izguba sluha ...
  
• Blablabla ... v glavnem, kombinacija je kul! Če jo uživate vsak dan, se vam nič ne more zgoditi, živeli boste večno!

Torej, naredila si bom mešanico za obraz, in sicer iz treh jušnih žlic medu in ene čajne žličke cimetovega prahu. Pa da vidimo ... ::))

Slovo

Danes sem se odločila, da je skrajni čas, da s stene snamem medalje, ki smo jih v sedmih letih prigarale z gasilkami.

V bistvu sem to hotela naredit že pred časom pa vedno odlašam, ker se mi ne da plezati po postelji ... V glavnem, vseh 18 medalj danes potuje v škatlo in na podstrešje. Ja, saj je bilo super, lepo, zabavno, naporno, ogromno novih ljudi (predvsem fantov), super družba, žur, dolge vožnje ...
Vsaj 2x na teden vaje. Od maja do julija ter konec avgusta in september. Vsako soboto na drugem koncu Slovenije. Korovci, Novo mesto, Kočevje, Škofja vas, Hajdoše, ... pa vse lokalne tekme ... Toliko spominov, da rabim vzpodbudo, da se jih sploh spomnim. In sem šla nalašč pregledovat slike in ugotovila, da jih večina ni primernih za objavo. In predvsem ugotovila, da je bilo res fino, ampak da se vsega tega ne bi šla več. Nekako dovolj je. Mi je pa še vedno smešno in ne morem verjet, da smo trenirale toliko let isto vajo in se je nismo naveličale ...

Vedno znova in znova ...

Dodatek: Ne se smejat posnetku. To je vaja iz Kočevja, kjer je bilo državno tekmovanje in smo bile druge. Z nami je šel cel avtobu navijačev, tako da ...

April

Se mi zdi, da smo že krepko v aprilu in mi gre na živce, da mi na blogu kaže ves seznam postov, ki sem jih napisala v marcu, tako da je skrajni čas, da nekaj napišem.

Torej - 1. april. Ukinila bi ga. Resno. Ker mi gre na živce, da se vsi nekaj trudijo, da bi bili izvirni, zabavni in nevemkajše. Brez veze. Sploh pa bi z zakonom prepovedala, da se v medijih nekaj "lažejo", ker potem folk ne ve, kaj je res in kaj ni.

Primer številka 1: Moja sestra misli, da so tukaj našli dinozavrov zob (???), ker je tako slišala na radiu (se mi zdi).
Primer številka 2: Petra mi je rekla, da jim je umrla psica. Jaz pa: "Ha ha, ja valda, prvi april ..." ->NOT!

Zadeva sploh ni zabavna. Mene sicer ni nihče potegnil, jaz tudi nisem nikogar. No, sem zvečer R.-ju nekaj rekla, ampak se je včeraj izkazalo, da ni bila šala. Nehote.

April je lep mesec. Začel se je sončno. Upam, da bo tako cel mesec (se delam, da ne vidim, da je zunaj slabo vreme). Ta mesec nimam skrbi. Ta mesec se učim za izpite. Ta mesec sem pridna. Ta mesec se ne prepiram. Ta mesec mi je vseeno, če me ljudje prizadanejo. Ta mesec mi je vseeno, če nisem zraven. Ta mesec sem dobre volje. Ta mesec sem drugačna. Ta mesec je lep.

Ko (če) najdem kabel za telefon, dodam še fotke.