Pomlad!!!!!

Enostavno ne morem biti slabe volje, ker je zunaj tako lepo vreme. Izkoristila sem prve sončne žarke. Kar pomeni, da sem danes že sedla v mestu na kavi (zunaj!!!) in šla na prvi sladoled.

Vsekakor vredno omembe na blogu.

Slikce so pa od včeraj - prvega pohoda našega društva, ki se ga nisem mogla udeležiti (očitno zadnje čase zamujam vse lepe stvari). Baje so se imeli fino. Itak. No, sem pa dobila vse možne slike, ki so bile v 6-urnem pohodu posnete. :)

Z mojo dobro voljo in energijo je bolje. Vrat ne boli več tako zelo.

In spadam. Marsikam spadam. In ne želim, da napačni ljudje mislijo, da je post (ki ga ni več), bil namenjem njim. Ker temu ni tako. NI! In NI!

Bolečina

Boliiiii ... Na jok mi gre. Resnično boli.

Vsak dih in vsak izdih me spomni na to, da je bolje ostati tam, kjer sem. Brez dodatnih večjih sprememb. V svojem svetu, kjer lahko gledam zgolj naravnost in sem srečna, če je temu tako. Če mi ni treba nikamor, kjer se je treba prilagajati. Če sem lahko le pred računalnikom ali buljim v zapiske in tako lahko za trenutek pozabim, da imam težavo. Veliko težavo. In ne vem, kako jo bom rešila. Nimam volje. Nimam želje. Nimam moči. Tokrat je z mano zgolj bolečina.

Zjutraj sem se nenavadno zgodaj zbudila. No, saj itak vsi vedo, da se zbudim ob najmanjšem šumu. Če sploh spim. V glavnem, se predramim in takoj začutim, da nekaj ni v redu. Se hočem obrniti na drugo stran in ... auuuuuuuu ...
Grozna bolečina v vratu! Res grozna. Sem si že velikokrat zaležala vrat ali kako se temu reče, če te potem boli vrat, ko ponoči čudno spiš. Tokrat je bilo drugače. Karkoli sem naredila, je od mene terjalo veliko napora in strašne bolečine. Ne pretiravam. Kaj takega se mi še ni zgodilo. Sem pač mislila, da bo bolje, če najdem ustrezno pozo in spim dalje. Iščem. Ležim na desnem boku, moj super vzglavnik (iz nevemkakeovce, ki je na eni strani višji in na drugi nižji) si obrnem okrog, da kao "luknja" pod vratom ni prazna. Boliiii ... Se obrnem na drugo stran. Isto. Se obrnem na hrbet. Isto. Se obrnem na trebuh. Auuuu ...
Odmaknem vzglavnik, menda je on kriv vsega. Še bolj boli. Vsi moji gibi so bila sila počasni, ampak bolečina ob vsakem najmanjšem premiku pa ufff ...

Nekako mi je uspelo zaspati še za urico, potem pa sem dobila sms in se zbudila. Po kakih 5 minutah glasnega pritoževanja sem uspela priti do telefona in ker sem bila že ravno pokonci, sem se odločila, da je bolje občudovati čare jutra (ki je danes res lepo, imamo še malo snega in sonce sije).

Vse sem že poskusila. Z najljubšo kremo sem si (sama!!!!!!!) zmasirala vrat. Naredila sem vse možne vaje, kar jih poznam. Hodila gor in dol. Premikala glavo v vse strani, zraven so mi tekle solze od bolečin. NIČ ne pomaga.

Danes gledam samo naravnost. Oziroma rahlo v levo. In tudi kadar popolnoma mirujem, čutim bolečine. Upam, da se vrat kmalu "ogreje" (hmmm, si grem dat gor še šal), ker se moram it učit.

Pismo, edino, kar lahko počnem, je gledanje v računalnik, monitor, ekran, lcd ... karkoli že. :)

Za trenutek naj odloži delo (učenje) in ... :****

Draga moja, danes poje samo zate!

Itak vem, da veš, da ti želim vse, kar se ne da opisati z besedami (ker mi ne gredo preveč dobro iz ust), kar se ne da pokazati z rokami (ker sem precej štorasta), kar se ne da narisati (ker nisem talent), ampak se lahko le čuti (iiiiii).

Za našo Roziko ...

Prazniki

V bistvu jih je konec.

Risala sem na plastična jajčka (nisem ravno talent, imam pa voljo). Pirhi so čebulne barve.








Sneži. Fulll je lepo.

Pozabljivost

Danes sem vstala ob pol sedmih. Poslala sms Bonny, ki vstaja ob šestih. Punca seveda še spi. Mislim, da že vemo, kdo bo danes dal za kavo. :) Torej, jutra so res fina, če se človek spravi iz postelje. Za mano je že obešanje perila, pospravljanje posode in kuhanje kave. Sedaj sedim in jo pijem. Ugotavljam, da vsak dan pijem kavo iz iste skodelice, ki mi jo je za rd podarila B. Tile možički na njej so profesorji. Lol.

Tale post pišem z namenom. Posebnim. Pozabila sem namreč. Na objavo številka 100. Je že mimo. Ampak čisto podzavestno je objava številka 100 nekaj posebnega, ker sem objavila (kao zakrite) fotke punc: Bonny, Andreje in Carmen. Kar je boljše od vseh lepih misli na celem svetu, saj so one razlog, da na blogu sploh obstajam.

Hvala, moje kokoške!

Dodatek: POPRAVEK! Po zadnjih informacijah je Bonny vstala skoraj po planu (ob 6.10). Vau!

Zakaj je Spiderman boljši od Supermana???

Ali nagradna igra numero 2.

Ker prvič zadeva ni uspela, ker so se glavne akterke izdale, bo tokrat naloga nekoliko drugačna. Objavljam le slike rok, ki pripadajo pač nekim osebkom. Če se najdete zraven, potem kul, drugače pa tud.

Nagradni sklad iz prejšnje nagradne igre je odnesel Spiderman.

Zakaj je Superman boljši od Batmana????

Ne, joke. Šala. Hec.

V resnici je tole nagradna igra.
Gremo se ... KDO JE TO?

1. Bil je lep in sončen dan ... no, no ... ta ni težka ...







2. Mislim, da rjave lisice v očeh takoj dajo vedeti, kdo je na sliki. Kajne?






3. Ne, ne, ne ... nič ni spila. Baje. ;)

Ženske v politiki

Vedno me je zanimalo, koliko žensk greje stolčke (ali jim klima pod stolčki "greje" in "hladi" rit) v našem lepem parlamentu. Koliko je enakopravnosti in seveda - koliko je sploh zanimanja za te funkcije. Slednjega seveda ne bom nikoli izvedela. Verjetno je kar nekaj žensk, ki v sebi skrivajo željo po udejstvovanju v politiki. Verjetno jih je še več, ki te želje sploh nimajo/mo.

En klik do osnovnih informacij o trenutnem stanju v državnem zboru. Poslanke ali ženske, ki se borijo za skupno dobro: Eva Irgl, Alenka Jeraj, Darja Lavtižar Bebler, Breda Pečan, Majda Potrata, Majda Širca, Marjetka Uhan, Cvetka Zalokar Oražem, Majda Zupan, Barbara Žgajner Tavš.

Skupaj je dekletc natanko 10. Vseh poslancev in poslank je 90. Hmmm ...?!?!?

V glavnem, tako je stanje (le) v politiki. Čeprav bi rekla, da recimo (takole na oko) tele gospe večkrat stegnejo jeziček, kot ga stegne več kot polovica pripadnikov moškega spola. Ne razumem. V čem je razlika? Razen bigljanja med nogami in kravate ter ličnega suknjiča (ali pa tudi ne)?

Spet en začaran krog. Že n-ti ta teden. Pa komaj torek je.

Loooool, vsi linki so se mi pomešal. Bom drugič popravla. Lalalalala ...

Lena sem ...

... in se mi ne da pisat.

Večkrat sem v teh dneh že začela ... pa sem si rekla, da bom kasneje. In kasneje. In kasneje.

No, bom kasneje. :)

Vabljeni za zaključek MOLOS MSD Lige, ki bo v soboto 15. 3. 2008 v OŠ Venclja Perka v Domžalah,
in sicer:

• ob 16.45 nekaj dobrih tekem,
• ob 20.00 odločilni tekmi,
• ob 21.15 podelitev pokalov in nagrad,
• od 22.00 naprej žurka v Sceni (Količevo).

Več na www.msdliga.si.

Pozitivno nastrojene misli

Danes je dan, ko sem dobre volje.

Čisto zares. Po "sitnem" tednu sem danes razmeroma dobre volje. Trenutno sedim pred računalnikom v knjižnici in čakam, da grem na faks, na vaje. Sicer sem strašno zaspana in utrujena in nimam pojma zakaj, ampak zdi se mi, da je danes eden tistih dni, ko sem ves čas prijazna, ko se mi zdi vse ok, ko mi ne gre nihče in nič na živce (celo to ne, da osebek zraven mene stalno gleda in bere, kar tipkam ...), ko je svet enostavno lep. Upam, da me dobra volja ne mine. :)

Dodatek 1: Danes je meni ljuba oseba rekla, da sem verjetno edini človek, ki ji nisem šla nikoli na živce. Zdej sem važna. Pošteno važna. :) Ker sem razmišljala, koliko ljudi mi še nikoli ni šlo na živce. Hmmm ... Mislim, da je jih je bolj malo. Se pa najdejo, ooooo jaaaaaa. ;)

Dodatek 2: Pismo sem spet cukrasta danes. Imam dve obdobji: prvo sitno in drugo cukrasto. Sej ne vem, katera varianta je slabša ...

Dodatek 3: Spet vem eno veliko skrivnost. Lalalalalala ... pa ne smem povedat ... lalalalalala ...

Dodatek 4: Moj najboljljubši komad zadnje čase (Andreja me je naučila objavljati posnetke, iiiiiii).

Nov horoskop - vse jasno

Zaradi majhnih premikov zemeljske rotacijske poti okoli sonca naj bi se v zadnjih 3000 letih, odkar so bili postavljeni temelji današnji astrologiji, pojavilo novo, trinajsto zodiakalno znamenje. Poimenovali so ga Ophiuchus ali po naše Kačjenosec in mu dodelili mesto nekje med Škorpijonom in Strelcem.

Nov razpored je torej naslednji:

18.april - 13.maj Oven
13.maj - 22.junij Bik
22.junij - 21.julij Dvojčka
21.julij - 10.avgust Rak
10.avgust - 16.september Lev
16.september - 31.oktober Devica
31.oktober - 23.november Tehtnica
23.november - 29.november Škorpijon
29.november - 18.december Kačjenosec
18.december - 21.januar Strelec
21.januar - 16.februar Kozorog
16.februar - 11.marec Vodnar
11.marec - 18.april Ribi

Dragi moji, to pojasnjuje moje nenavadno obnašanje (na kar sem bila v zadnjem času večkrat opozorjena). Nisem več dvojček, sedaj sem bik. In pika!



Po novem so moje lastnosti naslednje:

Horoskop Bik je drugi znak Zodiaka, ki mu vlada planet Venera. Bik ceni umetnost, lepoto v vsej obliki, in moč. Je simbol delavnosti, sposobnosti, senzualnost, pretiranega uživanja in vseh instinktov. Bik je realističen, ljubi varnost in se rad prepušča rutini (tudi na ljubezenskem področju). Da bi si zagotovili materialno in psihološko varnost uporabi vse svoje sposobnosti; odpornost, mirnost, potrpežljivost in praktično inteligenco. Bik redko izgubi kontrolo, toda ko jih nekaj razjezi lahko postanejo nasilni. Zato je zanj zelo pomembno, da si najde pravega partnerja. Najbolj je bik uspešen kot notranji oblikovalec, učitelj, kuhar in na vseh področjih povezanih z zemljo in naravo.

Vladajoči planet: Venera
Element: zemlja
Barva: rožnata
Drag kamen: safir, občasno smaragd
Kovina: baker
Žival: govedo
Drevo: cipresa, jablana, jesen
Roža: vrtnica, mak
Dan v tednu: petek
(vir)

Že diši po pomladi

Danes sem šla na sprehod (kot vsak dan). Na "krog" (kot vsak dan). Danes sem šla sama (kot skoraj vsak dan).

(avtor zarisanega kroga)

Nekje na sredi poti se je pojavil nek čuden čuden vonj. Za kratek čas sem se ustavila. Razmišljala. Preblisk. Vonj po pomladi. Ampak res. Po trobenticah, zvončkih in žafranu. Pomlad. Ali posledica spremembe vremena. Ali pa moja zmedenost. Ali pa kaj drugega ...

Ne, ne. Sigurno pomlad. Jutri je gregorjevo. Ptički se bodo ženili. Zaljubljenci se bodo kljunčkali. Ali obratno.

Ko je veljal še stari julijanski koledar je Gregor, znan kot prinašalec luči, godoval prav na prvi spomladanski dan, ko je navadno že toplo. Ta svetnik je bil v resnici Gregor Veliki, rojen okoli 540 v Rimu in je veljal za idealnega papeža in cerkvenega učitelja. Vpeljal je nov koledar, ki ga uporabljamo še danes in se po njem imenuje gregorijanski. S to spremembo koledarja pa se je gregorjevo premaknilo nazaj, zato ga sedaj praznujemo 12. marca in ne na prvi koledarski spomladanski dan. (vir)

Jutri bo veselo. Jutri se bo pelo. Jutri se bo rado imelo.

Dodatek: Ne morš, da verjameš. Srečala sem tipa, ki je svojemu psu dejansko kazal letalo, ki je letelo nad nami. Predstavljajte si sceno. Tip. Pes - boksar. Hrup. Letalo.
Tip: "A vidiš letalo? Gleeeeejjjjj, leeetaloooo ..."
Jaz grem mimo in se režim na vsa usta. Tip rdeč kot kuhan rak. Še dobro, da nisem mela pojma, kdo sploh je. In obratno.

Dojenčica

Punca si zasluži poseben post. Kar ne morem verjet, da ima toliko las. Vau!

Moderno življenje

Neverjetno, kako je danes življenje preprosto, enostavno. Vse nam je pri roki. Se spomnim, da smo včasih veliko hodili peš. Iz šole in tako. Od nas do najbližje avtobusne postaje, trgovine, pošte, šole ... je namreč približno 4 km. Nekaj metrov gor ali dol. V glavnem, zdaj nihče več ne hodi peš. Zdaj se vsi vozimo ali imamo prevoz. Včasih smo telefonirali iz telefonskih govorilnic. Zdaj imamo vsi mobitele. Ne rečem, da se pritožujem, ampak zdi se mi, da se je v zelo kratkem času veliko spremenilo, ker nisem še tako zelo stara ... da bi recimo svojim vnukom razlagala: "Ja, ko smo bili mi mladi ..." Me prav zanima, kaj vse se bo do takrat še spremenilo.

Zadnjič sem ugotovila, da se jabolko lahko kupi tudi na avtomatu. Saj mogoče je to nekaj normalnega in že dolgo obstaja, ampak jaz sem to zadevo prvič videla in se mi zdi smešna in precej nenavadna. Še malo, pa se bo na avtomatu lahko kupila tudi solata, korenje, krompir ... Si predstavljaš, Bonny, kakšen "raj" bi to bil zate. Vse tako pri roki. Sploh ne bi bilo treba v trgovino po vse te dobrote.

Rojstvo

Droben otročiček je tu -
rožnat in bel -
ročice so marjetice
in nožice so popki vrtnic.
Noč ji je pobožala glavico
in pustila na njej črn puhek.
V očeh pa je pravljica -
zasanjana, odmaknjena in večna.

...

Vse poti so odprte -
na vsaki čaka sreča
z zlatimi čeveljčki, gorečim srcem
in cvetjem okrog glave.
(Neža Maurer)

Takole si sledimo bratranci in sestrične:
Gregor, Damjana, Gašper, Barbara, Petra, Katja, Miha, Rok, Tadej, Uroš, Andreja, Anže, Anja
in najmlajša, danes rojena dojenčica
Amadeja!

Malčici želim veliko sreče v življenju, naj ji bo pot posuta z dišečimi vrtnicami brez trnjev!

Spoštovana gospa Zamuda

Ne maram ljudi, ki zamujajo. No, ne maram te njihove lastnosti. Ker sem načeloma taka, da se na dogovorjenem mestu pojavim ob določenem času ali celo kako minutko prej. Ker ne maram, da me ljudje čakajo. Ker ni lepo, da se človek ne drži dogovora. In, opa, celo obstajajo male napravice, ki se jim reče mobilni telefon. Pritisneš na tipko, počakaš in sporočiš, da boš zamudil/a. Zelo enostavno. Res, zelo, zelo enostavno.
Ok. Saj človek počaka minutko, dve, deset ... Kar je več, je pa že nujni klic za kakšno uro učenja lepega vedenja.
Seveda včasih zamujam tudi jaz. Večinoma utemeljeno, včasih tudi ne. Zamujanje torej ni lepa navada.

Predvsem pa ta navada ni dobrodošla, kadar se človek udeleži predavanja na faksu, sestanka ali kakšnega podobnega srečanja. V teh primerih osebek s svojim prihodom zmoti delo ostalih, kar je precej zoprno. Sploh na faksu ugotavljam, da zamujajo vedno isti ljudje. To je že nekakšen ritual. "Faca"(->NOT) si, če zamudiš vsaj 10 minut. In če si slučajno pred fakluteto že pravočasno (ali če profesor/ica zamuja, kar se seveda ne dogaja), potem počakaš pred vhodom. Skadiš cigareto, dve ... in se počasi primajaš do predavalnice.

Ta teden sem bila na treh sestankih, katerih se je udeležilo več kot 10 ljudi. Na vseh so osebki zamujali. Pošteno zamujali. Pismo, saj imamo vsi obveznosti in če veš, da moraš biti ob določenem času na določenem mestu, si urnik prilagodiš. In zaradi zamud se sestanki začnejo z zamudo. Končajo z zamudo. Da ne govorim, da delo ne poteka normalno, ker zamudniki potem šepetajo in sprašujejo, kaj so zamudili. Pika na i so osebki, ki sestanek nato (čeprav so že zamudili) še predčasno zapustijo.
Halo? V čem je smisel? Ali človek na ta način izpostavi svojo pomembnost? Pokaže, da ima strašno natrpan urnik?

Učim se potrpljenja. Učim se sprejemati zamudnike. Učim se, da smo si ljudje drugačni. Učim se, da je najbolje narediti svoje in se ne vtikati v druge.
Naučim se bore malo. Ali nič.

Dodatek:

Danes sem zamujala. Ups. Ampak sem v križišču
zato slikala super avto. Sploh ne morem verjet, da
se taki primerki še vozijo po cestah.

"... Človek ne sme biti nikoli zadovoljen s tem, kar je. Sicer se začneš ogledovati v zrcalu kakor domišljava gospodična ... Si nikoli ne želiš, da bi bil lepši človek, brez lišpa, toda resnično lepši človek? Večji, slinejši! Saj ni mogoče, da si tega ne želiš. Od kod tvoja slaba volja, če ne od tod? ... Saj ravno v tem je življenje. Brez tega je človek mrtev. Vsi sanjamo o tem, da bi bili lepši in močnejši ljudje. Samo sanjamo ..."

(Matej Bor: Težka ura)

(vir)

Hvala!

Za novo podobo gredo zahvale/pohvale/hvale Carmen. Moja malenkost v RS pošilja virtualne poljubčke in objeme.


V ponedeljek sledi še:

velika čokolada z lešniki ...




in vroča čokolada/kava ...




in 1000 lepih pogledov ...

Vabilo tedna

foto: Janez Bogataj (Frane Milčinski - Ježek)

V Cankarjevem domu je fina razstava Janeza Bogataja z naslovom POGLED S ČETRTSTOLETNO PATINO - Portreti slovenskih pisateljev.

Zanimivo je videti, kakšni so v resnici pisatelji, pesniki ... Ponavadi moja domišljija sicer precej zaide in si v glavi narišem popolnoma drugačno podobo. Večinoma so to ljudje, ki niso ravno prisotni na vseh javnih prireditvah in tako večini (vsaj meni) obrazno neznani. Meni je všeč.

Nazaj

Očitno nisem oseba, ki bi se nečesa držala oziroma po določenem času pridem do zaključka, da se na druge ne splača ozirati.

Sklep: Delam le še prevale nazaj. Moj pogled je usmerjen naprej!!!