četrtek, 27. november 2008

Kratko in sladko

Teden gre proti koncu in lahko bi rekla, da je kratek. Vsak teden je kratek, če ostane nekaj stvari, ki bi morale biti narejene in seveda niso. Ampak ta teden je tudi teden priprav na decmeber. Takih priprav, da sem načeloma dobre volje. Zadnje čase sem malce hiperaktivna. Malce. Oziroma za moje razmere kar precej.

Odvečno energijo torej porabljam na različne načine. Delam, kar je nujno, sprotno. Ostalo gre drugam:
  • Ponedeljkov sneg. Če ne bi bilo tako zelo mrzlo, bi ostala cel dan zunaj.
  • Torkova delavnica kaligrafije, kamor sem zvlekla še Anjo in Bonny. Vedno sem si želela, da bi znala lepo pisati. Ampak pot do tja je še dolga. Polna dobrih živcev in mirne roke. In vaje!
  • FB. Zadnje čase preveč pozornosti posvečam dotični strani. Ma kaj, ko je tako zanimivo. Verjetno sem presegla vse rekorde, kar se tiče objavljanja komentarjev. Če bi šteli zraven še zasebna sporočila, sms-e itd., pa sigurno dobim zlato medaljo. No, moj primorski kolega je verjetno pred mano.
  • Sredina delavnica v enem izmed nakupovalnih središč v Lj. Že same priprave so bile zabavne. Moj "direktor" je 3x bolj hiperaktiven kot jaz v svoji najvišji fazi, tako da je bilo pestro. Zelo všečno. Zelo luštno. Zelo fino. In seveda tudi prvič in zadnjič. Škoda. :(
Nič. Sem rekla, da bom šla danes zgodaj spat. Ta teden spim povprečno 5-6 ur na noč, kar je zame precej malo. Premalo. Popoldne sem bila zato tako zelo zaspana, da bi spala kar za mizo. Pa nisem. Sem se šla potepat in je bilo takoj bolje. In zdaj gledam z velikimi očmi, ki gledajo stran od ure in sploh ne poslušajo notranjega glasu razuma, da je treba spat!


ponedeljek, 24. november 2008

Petra in Sara

Prejšnji teden sem spoznala Petro in Saro. Če sedaj pomislim nazaj, težko opišem občutke. Pa ne zato, ker bi bili omenjeni punci bav bav, ampak zato, ker nisem spontan človek. Res ne. In potem me kakšne malenkosti vržejo s tira. Torej, zmenjene smo bile, da se v nekoliko širši sestavi (pridružili naj bi se še Bonny in Storyteller). Na koncu sem prišla samo jaz in seveda Petra in Sara. Meni se zdi, da sem večino časa govorila neumnosti, da sem blebetala. Ampak najbrž zato, ker sem bila navdušena. Nad obema. Petra je superca. Tisti, ki berete njen blog in je ne poznate osebno - v resnici je bolj optimistična, nadvdušena, zadovoljna. Pa ne na tako, da bi histerično in hiperaktivno zganjala dobro voljo. Ne. Ona to dela drugače. Z besedami. Z dejanji. S Saro.

Sara je ... za Saro ne najdem besed.
Nje se z besedami ne da opisati. Čeprav se s takim otrokom še nisem imela priložnosti srečati, se mi zdi, da me je vseeno imela majček rada. Čeprav se nisem znala obnašati. Čeprav poznam njeno življenje le preko besed. Zelo se mi je, da rada sedi pri meni, da ji ni odveč, da ji je fino.

In komaj čakam, da gremo kam skupaj. Na sprehod, na kavico, na klepet.

V bistvu sem hotela na dolgo in široko napisati in opisati naše srečanje. Pa ga nisem. Ker so stvari, ki jih raje zadržim zase. Za svoje dobro počutje in lepe spomine.


ponedeljek, 17. november 2008

Moj spomin je ... kje že?

Ugotavljam, da se staram. Ali mi pa možganske celice odmirajo. Ali pa enostavno ne mislim. Najbljubša mi je zadnja razlaga: preveč dogodkov povzroči, da določene stvari pozabim. :)

Osebno se ne štejem med najbolj neumne oziroma ljudi s počasno pametjo. Kaj prida "brihtna" pa tudi nisem. Sicer skozi proces izobraževanja počasi lezem in nekoč upam, da tudi prilezem na cilj, ampak to seveda nima veze z mojo pametjo. Poznam ljudi, ki imajo končan faks in ne znajo šteti do pet. Ali pa do tri. Do pet. Tako da nekega baznega merila tu ni.


Kaj sem v bistvu sploh želela povedat?

Prvič to, da mi nikoli ne bo jasno zakaj se beseda želen piše brez j. To sem razmišljala danes zjutraj, ko sva šla s kužkom na sprehod. No, sem zašla ... :)

In drugič to, da se včasih počutim kot največji bedak oziroma bedakinja. Ko nekatere stvari enostavmo pozabim. Izbirišem iz svojega spomina. Kot da me ni bilo tam, ko so se stvari dogajale. Pa sploh ni takega, da bi bilo treba kamorkoli potlačiti. Sploh ne. In me že malce skrbi. Zato si recimo pridno pišem, kaj me čaka vsak dan. Ker pozabljam stvari. Prejšnji teden sem pozabila, da imamo v službi tim bilding. Sej ne, da sem jako kej zamudila, ampak vseeno. Pozabljam odgovoriti na mail. Pozabljam poklicat nazaj. Pozabljam sploh poklicat. Da ostalih stvari sploh ne omenjam ... :)


Tako da zdaj delam vaje za spomin. No, jih bom začela delat, ko ugotovim, katere so sploh to. Samo ne mi rečt, da nej se grem učit. Ker to pri meni definitvno ne pomaga.

Sicer je pa danes ponedeljek. Že več kot dve uri sem budna pa se počutim, kot bi vstala čez tri ure. Sredi najglobjega spanca sem. Oči me pečejo, ker nočejo biti odprte. Telo pravi, da je za kavo še prezgodaj (???). Vse ostalo pa itak še spi. Razen prstov na rokah. Prsti so vedno budni. Prsti tipkajo in tipkajo. Brez problema. Sicer pa čakam gospode delavce, da pridejo priklopit trojčka. In prisežem, prisežem ... če zvečer, ko pridem domov, internet ne bo delal ...
Si moram dobro zapomnit obraze, ko pridejo.

Pa lep začetek tedna!

četrtek, 13. november 2008

Dobra volja je idealna ženska

Dragi moji, drage moje!

Ker nisem feministka, sem seveda najprej naslovila Moške in nato Ženske. Če bi bila Moški, bi najprej naslovila Ženske. Ker to pač nisem, sem najprej nalsovila Moške. Čeprav, kakor mi je znano, nekega pravila v dotičnem primeru ni.

Dejstvo: Torej, danes je četrtek, zunaj pada dež.
Vprašanje: Zakaj? Zakaj? Zakaj?

Dejstvo: Dež sedaj pada še močneje. :) Ha!

Ne, pustimo jamranje o vremenu. V končni fazi je moje delo koncentrirano na računalnik in vreme naj ne bi botrovalo produktivnosti. Naj ne bi. In niti ne. Itak je moja produktivnost odvisna od bližajočega se roka, ko mora biti delo narejeno. In tukaj vreme nima veze.

Teden, ki je skoraj za mano, je bil precej kul. Ker se me je večino časa držala dobra volja v kombinaciji s hiperaktivnostjo. Kakšnih posebnih obveznosti ni bilo, razen 1x varstvo in redno delo. Na faksu sem bila 2x. V ponedeljek in sredo. Ponedeljkova izkušnja je sploh bombastična. Tako fino se nisem imela že od ... Fino v tem smislu, da smo si pisale lističe, da me je Bonny pretepla (še danes imam modrice), da sem podarila Štefana in Zofijo (ki je sedaj Džuli) in da sem vseeno pridno sledila in celo sodelovala. Metafore so zakon. :)

Ana me je opomnila, da sem nekoč daleč nazaj pisala o idealnem moškem. Baje sem obljubila, da pišem tudi o idealni ženski. Zato pozivam, da napišete, dopišete lastnosti, ki naj bi jih imela idealna ženska.

Predlogi so naslednji:
- Ženska, ki obvlada svojega moškega.
- Ženska, ki je zahtevna.

...

Za moje pojme je super, če je človek dobre volje. Moški ali Ženska. Ker kadar sem jaz dobre volje, potem lahko pada dež, sneg ali pa sije sonce. Me lahko znanec na cesti ignorira. Lahko stopim v lužo. Lahko se mi ptič podela na glavo (no, tukaj pretiravam).
V glavnem, potem je svet lep.

Danes svet sicer ni lep, ker grem v tem dežju na pogreb. Ubijalska kombinacija.

Če si da človek nasmeh na obraz je svet takoj lepši. In lažji. In bolj prijazen. In bolj potrpežljiv. In bolj prilagodljiv. Če si ta teden tega ne bi ponavljala v glavi, bi se mi verjetno zmešalo.
Verjetno.



četrtek, 6. november 2008

Grda Katja: pfuj in pfej!

Ja, priznam, sram me je.
Priznam: grozna sem.
Priznam, da sem pozabila na prvi rojstni dan mojega bloga.
In to pošteno pozabila.
Pozabila za dober mesec.


Dragi blogec: VSE najboljše!

Statistika je sledeča: v dobrem letu sem objavila 232 objav, kar niti ni slabo. Če bi gledala po intervalih naraščanja in padanja, bi natančno lahko določila, kdaj sem se učila ... Takrat je bila stopnja objavljanja seveda najvišja. O tem bi se dalo seveda še marsikaj napisati pa ...

... pa objavo rajši izkoristim za bolj pametne reči. Ha!

*
*
*
*
*
*
*
*
*
*
*
*
*
Predstavljam vasm namreč celo družinico mojih žogic. Ja, sem normalna, samo pač ... nimam pametnega izgovora.

Žogice so pač zabavne.
Krištofa že poznate. Še vedno je moj naljubšejši, čeprav je po včerajšnjem mučenju pol manjši kot ostali. :)

Tole je njegov (enojajčni) bratec, dvojček, pač nekaj ... Štefan!
Štefan maha.


In Miran. Miran je razred zase. On je frajer. In očitno mu nihče ni povedal, da zunaj dežuje in še nekaj časa ne bo sijalo sonce. Pa saj revež ne vidi, če ima sončna očala ves čas na glavi. Miran se itak drži bolj zase.


In še ženska predstavnica: Zofija. Za prijatelje Zofy. O njej pač ne bom izgubljala besed.

Kaj naj rečem? Meni ni nikoli dolgčas. :)

Saj v resnici ni tako, da bi se igrala cele dni. V resnici me je tri dni nazaj zagrabila knjigovest. To je en poseben občutek, ko imaš strašno slabo vest, ker bereš premalo in le trivialno literaturo. No, sem šla včeraj v knjižnico. Oborožena z novimi knjigami sem sklenila, da vsak večer pred spanjem preberem vsaj 20 strani. Pa če je ura polnoč. Pa če je ura tri. Pa če je ura osem (20.00). Ni važno. Možgančki pač morajo dobivati dotok informacij. Samo kaj, ko se moj dan ne konča pred polnočjo. Ob pol enih recimo sem v postelji. In potem ugotavljam, da me zebe v noge. Pa iščem nogavice. Potem ugotovim, da sem pozabila na budilko. In grem še to nastavit. In potem ugotovim, da je verjetno baterija na mobitelu prazna. In poskušam rešit kabel, ki se je ovil okrog stola in končno priklopim na mobitel. Potem moram na wc ...
Joj, kje naj najdem čas še za knjige??!!??!!

Ne, saj ga najdem. Zdaj berem eno super knjigo od Dese Muck, pa Pisma od Mance Košir, eno žepnico o džungli in knjigo z naslovom Prebujenje (hmm, meni se zdi vse precej trivialno). Včasih sem čudna in nimam obstanka. Takrat pač ne dokončam stvari, ampak vmes dodajam še druge. Na koncu je rezultat tako ali tako isti, enak oziroma zelo podoben.

Zdaj pa grem. Kuhat kosilo.

Kaj pametnega zadnje čase tako ali tako ni od mene. :)

Dodatek: Opažate, da nimam pojma o fotografiji? Bliža se konec leta in (sem prepričana), da bom za NY spet dobila knjigo polno teorije o fotografiranju, programih in podobnih rečeh od gospoda tiskarja. On se namreč vsako leto zgraža nad mojimi fotografijami (ki v bistvu sploh niso moje), ko dam glasilo v tisk. Jap, že čakam na darilce.

sreda, 5. november 2008

Pravljica o relaciji Ljubljana-Domžale

Nekega sončnega (jebemti, pa so rekli, da bo dež) dne sta se dve punci po sila naporenem dnevu odpravili proti domu ...

Jap, Ano sem danes zvlekla (predčasno) iz službe, ker se mi je zdelo, da bi mi družba prišla prav. Če sem sama (no, seveda je bil z menoj tudi Krištof, ampak ga je Bonny danes tako utrudila, da je ves čas spal) na vlaku, je pa res bedno. In jaz danes nisem bedne volje. Danes sem hiperaktivne volje. In Ana je pač mogla it eno uro prej iz službe. Nimaš kaj - tako pride. :)

Očitno je teden solidarnosti, kar se pozna tudi pri ceni vozovnice, ki je namesto 1,52€ stala 1,64€. Ana je bila zelo ponosna, ker je naredila dobro delo. Pridna Ana, pridna. :)
Dokaz:


Torej, sva šli na vlak:










Se peljali in peljali do prve postaje:


Do druge postaje:


Do tretje postaje:


Do četrte postaje (tole je Trzin - industrijska cona, če se slučajno ne vidi):


Do pete postaje:


Do šeste postaje:

In taraaaaaaaa:

Najinemu vlaku sva še pomahali v slovo in se s srebrno puščico odpeljali domov.
Dodatek: Slike so nastale s silnim naporom. Zadeva ni enostavna. Ljudje na vlaku pa so itak mislili, da delava reportažo za časopis. Posledično me je gospa sprevodnica opozorila naj ne pozabim dežnika. Citiram: "Gospodična, je vaš dežnik? No, samo toliko, da vas opomnim, ker se velikokrat zgodi, da ljudje pozabijo dežnik na vlaku ... bla bla bla." Haha, baš jo briga, če js pustim dežnik na vlaku ali pa ne (Karmen, seveda tvojega dežnika ne bi pustila kar tako samega samcatega na vlaku tujim ljudem).

In srečno sta prispeli domov ...

torek, 4. november 2008

PO praznikih

Edino prav in je se spodobi, da napišem še en post na temo praznikov oziroma po praznikih, v glavnem, da se prazniki nadaljujejo ... ker v končni fazi se res. Trgovine so polne bunkic, smrečic, novoletnih okraskov. Počutim se, kot da bo zdaj zdaj veseli december. In ja, imam že ogledane bunkice za letošnjo smrečico. Precej verjetno, da se jutri odpravim ponje. Čeprav bi bilo mogoče bolje, da prej plačam račun za mobitel ... Hmmm ...

Nazaj na prvotno temo. Kaj sem počela med prazniki niti ni važno, važno, da sem sedaj čisto druga oseba. :) Hec. Danes sem malo čudna, ker sem šal pozno spat. Ali pa zgodaj, kakor vzameš. Moja roditelja imata namreč včasih kakšne prebliske in potem je moje spanje ogroženo. Včeraj so šli v vinsko klet (In zdaj vprašanje: kdo za vraga gre v vinsko klet v ponedeljek??? Odgovor: očitno kar precej ljudi. Včeraj jih je bilo za cel avtobus). No, posledično sem sem bila pridna (in sem (skoraj) do treh ponoči delala. Čez dan sem imela očijev avto in sem se potepala. Imam novo torbico. Spet. Po hitrih izračunih je to četrta v enem mesecu. Tu mač zame in za moje potrebe. Ampak kaj naj? Tak je bil splet okoliščin. Prvo (veliko vijolično) sem kupila, ker sem jo rabila za na faks in ni jako uporabna. Drugo (rjavo) mi je kupila mami, ker sem jo zvlekla tja, ker mi je bila všeč. Tretjo (malo črno) mi je sestra prinesla iz Italije. In četrto (rdečo) sem kupila včeraj. Moja omara je tako polna torb in torbic. Za nekaj časa dovolj.

Nazaj na prvotno temo. Letos sem se obiskovanju grobov spretno izognila, kakor se je le dalo. Na enem sem bila že zgodaj zjutraj, na enega sem pa precej zamudila. Toliko o praznikih.

Na hitro sem danes pofotkala tistih par stvari, za katere sem obljubila, da jih objavim. Najbrž sem (še) kaj pozabila.

Tole je moje novo kazalo za knjige, ki ni več kazalo za knjige, ampak je kazalo v moji pišidanepozabiš zadevi. Priročna zadeva. Zelo.


Šopek. Suh. Verjetno se zdaj na njem nabira prah. Ali pač ne, ker je poročni? Hmmm ... :)


Moja obsesija z žogami. Najprej sem si kupila veliko za napihnit. Pa je bila prevelika (hvala prodajalki), potem sem si kupila manjšo. Tole na sliki. Potem sem si kupila še dve majhni za migat prstke. :)


In tratratratratratratra ... Moja najnovejša (večrajšnja) pridobitev
in moj novi najboljši prijatelj ---------> Krištof!


Krištof je super. Tak mehek in vedno nasmejan. In ja - tudi Krištof je žoga. :)

Dodatek: Moje opravičilo vsem tistim, ki se spoznate in posledično zgražate nad mojimi fotkami. Mislim, da sem nekaj po nesreči vklopila, zato so čudne. Pa se mi niti ne da ubadati s tem, važno, da se vidi. :)

Za konec pa komad, ki ga poslušam in prepevam že cel dan. Zanimiva zadeva, s katero sta me okužili Katarina in Ana. Priporočam. :)

Le za teeee ... to sem delal iz srca.
Le za teee, a vseeno si odšla ...

A poslušate? :::)))

Ob tebi sem spoznal, da vse,
kar pride, tudi gre ...




(kravica) Katka 2008 © Blog Design 'Felicidade' por EMPORIUM DIGITAL 2008

Back to TOP