Pravljica o relaciji Ljubljana-Domžale

Nekega sončnega (jebemti, pa so rekli, da bo dež) dne sta se dve punci po sila naporenem dnevu odpravili proti domu ...

Jap, Ano sem danes zvlekla (predčasno) iz službe, ker se mi je zdelo, da bi mi družba prišla prav. Če sem sama (no, seveda je bil z menoj tudi Krištof, ampak ga je Bonny danes tako utrudila, da je ves čas spal) na vlaku, je pa res bedno. In jaz danes nisem bedne volje. Danes sem hiperaktivne volje. In Ana je pač mogla it eno uro prej iz službe. Nimaš kaj - tako pride. :)

Očitno je teden solidarnosti, kar se pozna tudi pri ceni vozovnice, ki je namesto 1,52€ stala 1,64€. Ana je bila zelo ponosna, ker je naredila dobro delo. Pridna Ana, pridna. :)
Dokaz:

Torej, sva šli na vlak:

Se peljali in peljali do prve postaje:

Do druge postaje:

Do tretje postaje:

Do četrte postaje (tole je Trzin - industrijska cona, če se slučajno ne vidi):

Do pete postaje:

Do šeste postaje:

In taraaaaaaaa:

Najinemu vlaku sva še pomahali v slovo in se s srebrno puščico odpeljali domov.
Dodatek: Slike so nastale s silnim naporom. Zadeva ni enostavna. Ljudje na vlaku pa so itak mislili, da delava reportažo za časopis. Posledično me je gospa sprevodnica opozorila naj ne pozabim dežnika. Citiram: "Gospodična, je vaš dežnik? No, samo toliko, da vas opomnim, ker se velikokrat zgodi, da ljudje pozabijo dežnik na vlaku ... bla bla bla." Haha, baš jo briga, če js pustim dežnik na vlaku ali pa ne (Karmen, seveda tvojega dežnika ne bi pustila kar tako samega samcatega na vlaku tujim ljudem).

In srečno sta prispeli domov ...