Grda Katja: pfuj in pfej!

Ja, priznam, sram me je.
Priznam: grozna sem.
Priznam, da sem pozabila na prvi rojstni dan mojega bloga.
In to pošteno pozabila.
Pozabila za dober mesec.


Dragi blogec: VSE najboljše!

Statistika je sledeča: v dobrem letu sem objavila 232 objav, kar niti ni slabo. Če bi gledala po intervalih naraščanja in padanja, bi natančno lahko določila, kdaj sem se učila ... Takrat je bila stopnja objavljanja seveda najvišja. O tem bi se dalo seveda še marsikaj napisati pa ...

... pa objavo rajši izkoristim za bolj pametne reči. Ha!

*
*
*
*
*
*
*
*
*
*
*
*
*
Predstavljam vasm namreč celo družinico mojih žogic. Ja, sem normalna, samo pač ... nimam pametnega izgovora.

Žogice so pač zabavne.
Krištofa že poznate. Še vedno je moj naljubšejši, čeprav je po včerajšnjem mučenju pol manjši kot ostali. :)

Tole je njegov (enojajčni) bratec, dvojček, pač nekaj ... Štefan!
Štefan maha.


In Miran. Miran je razred zase. On je frajer. In očitno mu nihče ni povedal, da zunaj dežuje in še nekaj časa ne bo sijalo sonce. Pa saj revež ne vidi, če ima sončna očala ves čas na glavi. Miran se itak drži bolj zase.


In še ženska predstavnica: Zofija. Za prijatelje Zofy. O njej pač ne bom izgubljala besed.

Kaj naj rečem? Meni ni nikoli dolgčas. :)

Saj v resnici ni tako, da bi se igrala cele dni. V resnici me je tri dni nazaj zagrabila knjigovest. To je en poseben občutek, ko imaš strašno slabo vest, ker bereš premalo in le trivialno literaturo. No, sem šla včeraj v knjižnico. Oborožena z novimi knjigami sem sklenila, da vsak večer pred spanjem preberem vsaj 20 strani. Pa če je ura polnoč. Pa če je ura tri. Pa če je ura osem (20.00). Ni važno. Možgančki pač morajo dobivati dotok informacij. Samo kaj, ko se moj dan ne konča pred polnočjo. Ob pol enih recimo sem v postelji. In potem ugotavljam, da me zebe v noge. Pa iščem nogavice. Potem ugotovim, da sem pozabila na budilko. In grem še to nastavit. In potem ugotovim, da je verjetno baterija na mobitelu prazna. In poskušam rešit kabel, ki se je ovil okrog stola in končno priklopim na mobitel. Potem moram na wc ...
Joj, kje naj najdem čas še za knjige??!!??!!

Ne, saj ga najdem. Zdaj berem eno super knjigo od Dese Muck, pa Pisma od Mance Košir, eno žepnico o džungli in knjigo z naslovom Prebujenje (hmm, meni se zdi vse precej trivialno). Včasih sem čudna in nimam obstanka. Takrat pač ne dokončam stvari, ampak vmes dodajam še druge. Na koncu je rezultat tako ali tako isti, enak oziroma zelo podoben.

Zdaj pa grem. Kuhat kosilo.

Kaj pametnega zadnje čase tako ali tako ni od mene. :)

Dodatek: Opažate, da nimam pojma o fotografiji? Bliža se konec leta in (sem prepričana), da bom za NY spet dobila knjigo polno teorije o fotografiranju, programih in podobnih rečeh od gospoda tiskarja. On se namreč vsako leto zgraža nad mojimi fotografijami (ki v bistvu sploh niso moje), ko dam glasilo v tisk. Jap, že čakam na darilce.