Kdo je dovolil ...

... barvne fasade?


Resno. Kdo, za vraga, si je zmislil različne barve fasad, ki "krasijo" našo lepo deželico?

Skoraj vsak dan grem na sprehod. Na "krog", kot rečemo poti, ki gre od nas pa do Svete Trojice, preko Račnega vrha in nazaj. Prijeten sprehod, ki traja dobrih 20 minut. Ob tej poti je bilo v zadnjem času zgrajenih veliko novih hiš. Očitno je zelo moderno, da imajo te hiše tudi barvne fasade. Različne barve. Različne odtenke.
Roza, marelična, oranžna, rumena, svetlo modra, zelena, ... Pika na i, ki mi je dvignila pokrov, je modra. Močna modra.
Ne razumem, zakaj je to sploh dovoljeno. Jaz bi prepovedala z zakonom. Ko bi vsaj lepo zgledalo. Kot recimo v pravljici, kjer je vsaka hiša drugačne barve. Pa ne. Nihče me ne bo prepričal, da se modra zlije z okoljem.

Moje oči strašno trpijo. Strašno!

Dodatek: Ne upam objaviti slike, ker me lahko kdo toži. Jaz (reva) pa že tako nič nimam. ;)

Bejbike

Moja sestrična bo mamica (ja, mlajša je od mene). Zadnjič sedimo na kavi in se seveda pogovarjamo o tegobah in tegobah nosečnic. Izvedela sem marsikaj novega. Ob vprašanju, če mi pokaže "plavo", sem le pokimala. Nisem imela pojma o čem govori. No, in nekje med tisočimi stvarmi ven potegne knjižico. Materinsko knjižico, ki je modre barve. V jeziku nosečnic in mladih mamic je to "plava".
Se učim.
Pokaže mi tudi prvi dve slikci, ki jih je dobila na ultrazvoku. Vidi se pika. Mogoče malce oblika glave. Če ni bilo kaj drugega. Otrok je baje velik že več kot dva centimetra.
Se učim.
Pogovor se ne konča brez obvezne debate o imenih. Onadva sta že odločena. Če bo punčka, bo nesmempovedatkaj. Če bo fantek, je še nekoliko sporno.
Meni osebno je v primeru punčke všeč ime Ela. Ne pretirano. Nekoliko bolj od vseh ostalih. Za fantka pa ne vem. Všeč mi je Oskar. Samo to je bolj primerno za kakšno domačo žival. Otroku takega imena najbrž ne bi dala.
Nujno rabim dve novi domači živali, ker imeni že imam, otrok pa očitno še nekaj časa ne bo. Fantka in punčko. Recimo zajčka in ribico. Ali zajkljo in ribona. Vseeno. Čeprav za zajčka nisem čisto prepričana. Enkrat smo imeli zajčico Lili. Res lepo zajčico. Vsi smo jo imeli strašno radi. Moja ljuba bratca tudi. Tako sta jo imela rada, da sta njen črno-bel kožuh pobarvala s flomastrom in je revica poginila. Mogoče bi zdaj kaj drugega ... Ups, zašla ...
V glavnem, otroci so moderna tema. Otroci so fini. Otroci so zabavni. Dokler ne zrastejo in postanejo razvajeni. Takrat je najbrž že prepozno. O tem sva včeraj (ali je bilo že danes?) debatirala z R. Kaj narediš v tem primeru? Če je otrok tvoj, najbrž niti ne opaziš, da je kaj narobe, dokler ni prepozno.
Verjetno je najbolje, če nekomu poveš, kakšno je stanje. Brez ovinkarjenja. Hmmm. Človek, ki je v taki situaciji, drugih najbrž ne posluša. Drugi se v vzgojo tujih otrok namreč ne smejo vmešavati. In potem imamo polno razvajenih otrok, ki se sprehajajo po ulicah in imajo vse, kar jim srce poželi. Šola ni pomembna, ker bo itak očka plačal pa bo otrok naredil. Oziroma se bo otročiček naučil v zadnjem tednu, da bo dobil tisto dvojko in bodo vsi srečni in bo za nagrado dobil avto. Vem, da teh preimerov ni toliko, da bi trpel naš ljubi narod. Jih je pa ravno toliko, da se počasi rahljajo tla sistema in da se tistim, ki se za svoj uspeh trudijo, zdi presneto neumno, da bi svojo energijo vlagali v nekaj, kar se da pridobiti tudi drugače.
Jaz se ne najdem v nobeni kategoriji, da se razumemo. Govorim zgolj iz izkušenj, ki jih dobim na Centru. To je pa že druga tema.

Dodatek 1: Kakšna imena so pa vam všeč?
Dodatek 2: Na slikci se pa mogoče majčkeno najdem. ;)

Zakaj?

Nisem ob nakupu čaja dobila tudi tistega gospoda iz reklame???
Tistega, ki gospe prinese čaj, ko pride (s kolegicami po napornem nakupovanju) domov???
Tistega, ki gospo potem še pokrije???
Zakaj???




Pa to ni res! Vedno me nat......!!! Vedno!!!

Kajenje je odločitev!

Priznam, da sem zadnje dni alergična na besedo odločitev. Odloči se to, odloči se ono ... Ena sama presneta teorija, ki v praksi ne zdrži.
Sicer nisem kadilka. Kadim zelo redko, včasih. Oziroma nimam se za kadilko. Razen izjemoma. Ko sem danes listala po časopisu, sem mimogrede oko vrgla na članek z naslovom Le kako - to je zdaj glavno vprašanje.
Piše torej:
... Opustitev kajenja je preprostejša, če imate trdne razloge za to odločitev. Če se bojite prezgodnje smrti in vas skrbi za zdravje, ste verjetno na najboljši poti do popolnega prenehanja kajenja. Tudi če imate dovolj svoje odvisnosti od cigaret ter vonja in okusa po postanem dimu ali želite biti boljši zgled svojemu partnerju in družini, imate veliko možnosti za uspeh. Nekatere pa bo morda najbolj motivirala želja, da prihranijo nekaj denarja (če pokadite 20 cigaret na dan in za škatlico zapravite 2,40 evra, pomeni, da vas ta razvada na mesec stane 216 evrov). Ko se odločite za odvajanje, morate okolje doma in na delovnem mestu pripraviti na življenje brez cigaret. Vrzite proč vse cigarete, tudi prazne škatlice, odstranite pepelnike, znebite se vonja po dimu v svojih oblekah in dodobra prezračite prostore. Morda je najpomembneje, da zmorete opustiti prvo jutranjo cigareto. Zato si zapolnite do odhoda na delovno mesto z zdravim jutranjim obrokom in se zaposlite z vrsto opravil. Pijte veliko brezalkoholnih napitkov in se izgibajte kavi, ki spominja na "stari" obred prižiganja cigaret in sprostitve. Izogibajte se tudi zakajenih prostorov in več časa preživite na zraku. Poskušajte se še več gibati, saj je rekreacija tista, ki vas bo v stresnih trenutkih najbolj razbremenila. V oporo vam bo tudi, če boste s svojo odločitivijo seznanili preostale družinke člane, prijatelje in sodelavce, ki vam bodo lahko v pomoč. ...

Tole vse skupaj je po mojem menju eno veliko sranje. Me prav zanima, kdo od zagrizenih kadilcev se bo zaradi zdravja (če ga lahko čez en teden povozi avto) odločil, da preneha s kajenjem. Denar v teh primerih ni problem. Slavni stavek kadilcev: "Če denar ne gre za cigarete, gre pa za kako drugo neumnost."
In potem glede tega, da se človek zamoti, zdrav zajtrk in to. Če ti nekaj manjka, te niti 1000 različnih stvari ne zamoti. In če okolici človek razloži, da se odvaja od kajenja, je najbrž edini rezultat vsega tega, da ga vsi sprašujejo, če se je že odvadil oziroma kako mu gre. Eh, to je "kr neki". Neko mlatenje prazne slame.
Mi je popolnoma jasno, da je vse skupaj zgolj stvar odločitve. To je tisto težko. Sprejeti odločitev in se potem tega držati. Pa čeprav je okrog tebe na tone cigaret in pepelnikov, kave in ne vem česa še vse ...
Zgolj odločitev! Ne samo pri kajenju. Tudi drugje.

Dodatek: Najbrž nisem bila dovolj jasna. Želela sem poudariti, da obstajajo različne odločitve. Dve, če sem natančna. Ena odolčitev, ko človek sicer nekaj želi doseči, se nekaj odloči, vendar ga potem vse moti, si mora življenje prilagajati. In druga odločitev, ko je volja tako trdna, da ne glede na okoliščine, nekdo ne "podleže" skušnjavi. Primer z alkoholikom: Nekdo sicer preneha piti, vendar mora biti v njegovi okolici vedno pijača brez alkohola in je alkoholizem sploh tabu tema. In nekdo, ki preneha piti, ga ne moti, če vsi okrog njega pijejo, se normalno pogovarja o tem ... Mislim, da sem bila več kot dovolj jasna. ;)

Stare zamere in nova spoznanja

Že natanko 27 dni smo v letu 2008. In že natanko 27 dni imam številne težave. Stalno nekaj razmišljam in poskušam popredalčkati stvari. No, pri stvareh še gre. Pri ljudeh ... pač ne.
Okrog mene je namreč velikoo ljudi in letos sem se odločila, da naredim kategorije. Kam kdo paše. Tisti moji najboljši prijatelji v eno kategorijo. Drugi, ki so nekoliko več kot le kolegi, v drugo kategorijo, znanci v tretjo ...
Pa sem si premislila.
Bili sva sošolki. V osnovni šoli. Vedno sva se dobro razumeli. Tudi potem, ko sva šli v srednjo šolo. Vsaka v drugo gimnazijo. Vsaka v drug kraj. Razumeli sva se še vedno super. Dokler enkrat ni počilo. Resno. Zaradi fanta, seveda. To je bil zgolj povod. Potem so se pokazali še drugi moteči dejavniki. Popolnoma sva prekinili stike, čeprav sva se še srečevali. Nisva se pozdravljali. Nisva spregovorili niti besede. Nimam pojma, kaj se je zgodilo, da sva se zopet našli. Ko sva se prvič dobili na pijači, mi je šla še nekoliko na živce. Ok. Potem klepeti po msn-ju. Pa spet pijača ... In se spet razumeva. Ne gre mi na živce. Rada sem v njeni družbi.
Ko sem se prejšnji teden po zadnjem najinem srečanju peljala domov, sem se odločila, da ne bom ljudi kategorizirala. Ker se stvari spreminjajo. Ljudje se spreminjajo. Rajši se družim s tistimi, ki se pač želijo družiti z mano. Ne bom vabila ljudi, ki me nikoli ne povabijo. Ne bom klicala ljudi, ki nikoli ne pokličejo mene. Ne bom spraševala ljudi, kako so, če so bolni ali poškodovani, če oni pozabijo odgovoriti.
Baje sem trmasta. Tipičen dvojček. Enkrat prijazna in drugič silno nesramna. Rada bi se naučila obvladati. Vztrajati pri svojem. Biti manj naivna. Manj razmišljati in analizirati stvari. Ker ljudje tega ne marajo. In ker je moteče. Zame in za vse ostale.

Kdo ve?

1. Zakaj se kače levijo? Se potem levi kačijo?
2. Razumem, da imajo nekateri poklici različna poimenovanja (npr. šivilja, krojač). Predvsem zaradi rabe oziroma narave posameznega poklica. Primer z moškim in žensko tudi razumem. Gre za občutljivost spola. ;) Ampak zakaj imajo nekatera poimenovanja (npr. živali) različne oblike? Jeleni in jelenčice? Ni mi jasno, zakaj je tako pri živalih. Saj drug brez drugega ne obstajajo. Verjetno niso bili eni prej kot drugi. Ali pač?
   

Mogoče si je človek vse to izmislil iz živega dolgčasa. Mogoče.

Najboljše izjave (prvič)

Že večkrat sem si rekla, da si bom najboljše izjave, ki jih slišim, zapisovala. Zgolj v zasebne namene. Za nujne primere. Za tiste trenutke, ko sem slabe volje in rabim nekaj pozitivnega. ;)
Jih še ne zapisujem. In jih zato tudi hitro pozabljam. Nekaj je pa takih, ki jih najbrž ne bom nikoli pozabila.

1. Sedim na busu. Glasba je zelo glasna. Prižgan je radio Veseljak(!!!). Šofer še glasneje razlaga: "Pa to ne morš, da verjameš! Sem bio že tam, a sedaj je karta u eno smer 7 eura i nazaj 7 eura. Ma znaš, da ne dam 12 eura(!!!) za to sranje. Se bom raje vozio sam." Super naglas. Super ozadje. Super situacija. Začela sem se smejat. Itak sem bila potem jaz tista čudna.
2. Sobota. Devet deklet in mentor. Nekje na Štajerskem po končani tekmi. Mentor: "No, punce, a smo vse? A bi šle?" Nimam komentarja. ;)
3. Z bratcem greva v šoping. On vozi. Zapelje v garažno hišo. Na hitro ustavi. Gleda desno. Naravnost v ogledalo. Desno. Naravnost v ogledalo. Reče: "Aja, to sem jaz!" In spelje.
   

Bodi dovolj za danes. ;)

Politika in to

Tokrat posnemam B. in objavljam definicijo politike, in sicer:
polítika -e ž (í) urejanje družbenih razmer, odločanje o njih s pomočjo države in njenih organov



Zadnje čase je namreč silno moderno, da se človek ukvarja s politiko. Da vse ve. Da obvlada vsa področja. Da rešuje svet.
No, pri takih stvareh sem seveda tudi jaz zraven.
Za aktualno politiko, gospodarstvo ... se zanimam le toliko, da vem, kaj se dogaja. Zjutraj na internetu preberem novice, prelistam časopis (ponavadi preberem zadnjo stran, kroniko, pisma bralcev in šolstvo), včasih spremljam prenose iz parlamenta, včasih gledam poročila, ... Zdi se mi, da vem ravno prav. Recimo, da delnice padajo, da se stranke združujejo, da ne smemo loviti rib, da imajo predsednice strank veliko kreditnih kartic, da bo poroka. Strašno IN si tudi, če uporabljaš besedi inflacija in tajkun. To je dovolj, da lahko sodelujem v pogovorih in se delam "pametno". Kar delajo tudi vsi ostali.
Moj brat(ec) pravi, da jaz pa za politiko nisem. Ker sem preveč rumeno usmerjena (če si politik, moraš biti usmerjen). Če on reče, da je predsednik vlade naredil to pa to, jaz rečem, da se bo poročil, pa bo bolje. Če on reče, da predsednica bivše največje stranke nima pojma, jaz rečem, da je pač prišla z ritjo naprej in da revica pač ne more obvladat vseh veščin.
In v politiki baje ni dobro, če daješ take razlage.
Vseeno mislim, da nisem tako napačna za opravljanje kakšne take funkcije. Obvladam:

1. Izsiljevanje - Včeraj sem brat(c)a prepričevala naj gre z mano na sprehod. Ni bil za. Sem se spomnila, da je s stacionarnega telefona celo dopoldne klical na mobitele (kar se pri nas ne sme) in mu rečem, da ga bom zatožila. Je šel z mano. ;)
2. Laganje - To mi gre zelo dobro. Mimogrede navržem kakšno laž, da udeleženec sploh ne opazi. Čeprav to počnem preredko. Hmmm ...
3. Hinavščina - Jaaa, se znam potruditi, da sem prijazna, čeprav mi gre oseba strašno na živce.
   
4. Retorika - Tukaj sem pa šibka. Odpovem. Prvič zato, ker ne maram javnega nastopanja. Drugič zato, ker prehitro obupam. Nimam živcev in rečem kaj neprimernega, kar posledično zame pomeni poraz. Verjetno bi me bili veseli v kakšni plemeniti ali drevesni stranki, ker ponavadi povem, kar si mislim. Sicer imam pa zelo rada besedne vojne, če je le sogovornik primeren. In če gre pogovor po mojih tirnicah. ;)

Mislim, da se moram še veliko naučiti. Sicer me pa politika ne zanima. Rajši berem knjige in se delam, da bom profesorica. Da se bom čez leta lahko pritoževala nad razmerami v šolstvu. In krivila politike, ki so nesposobni. Se zgražala nad nizkimi plačami. Stavkala.
Če bom sploh dobila službo, seveda ...

Ženske : Moški

Kot vsako nedeljo, smo tudi danes šli na kavo. V isti lokal. Ista zasedba. Skoraj vedno "obdelamo" kakšno temo. Tako je bilo tudi danes.
Oseba (lastnik lokala) ima o vsaki stvari izoblikovano mnenje. Odličen retorik, odličen nasprotnik. Izziv. Sploh, če zagovarja moške.
Začne torej s trditvijo, da smo ženske res zapletena bitja. Se strinjam.
Nadaljuje s primeri:

• "Pridem čez 5 minut." -> Pride čez pol ure.
• "Nič ni narobe." -> "Kreten! Ne razumeš, da imam težave. Nočeš poslušat."
• "Lahko greva na hokejsko tekmo. Vseeno mi je, če ne grem v kino." -> "Pa ja! Kaj tebi ni jasno? Zakaj bi šla gledat neko bedno tekmo, če je v kinu romantična komedija?"
• In tako naprej ...

Ja, res je. To so neke splošne trditve. Neki splošni vzorci, ki jih moški tako radi izpostavljajo. In ne zanikam. Vse drži. Pošteno pa je, da se zraven pove tudi ženska plat.

• Tudi moški zamujajo. Mogoče še bolj pogosto.
• Moški sicer ponavadi ne delajo nekih užaljenih obrazov in trdijo, da je vse v redu. Je pa iz njih zelo težko izvleči, kaj se jim plete po glavi. Ženske na splošno zelo rade govorimo. Prej ko slej torej izustimo, kar nas muči. Za razliko od moških.
• Ok. Hokej. Nogomet. Košarka. Poznam kar nekaj žensk, ki jih ti športi dejansko zanimajo. In poznam redke moške, ki gredo z veseljem s svojimi damami v šoping.
  

Smo torej na istem. Slišati je treba obe plati zgodbe. Vedno.

Nadaljuje s trditvami. Po ločitvi ženska dobi pol stanovanja, čeprav ga je kupil on. Dobi denar, čeprav ima tudi ona službo. Itd.
Pozablja pa, da ženske kuhajo. Perejo. Likajo. Se ukvarjajo z otroKi. Ne rečem, pomagajo tudi moški, ampak v glavnem je to žensko delo.
On pravi, da je neprofitno. Tukaj oba kimava.

Do pametnega zaključka nisva prišla. Priznam, da ima on veliko več izkušenj. In je starejši. Ampak vseeno ne pristanem na neko posploševanje. Ne in ne!

Nadaljevanje sledi naslednjo nedeljo ...

Danes sem žalostna!

Ker imam predolg jezik.

Ker nisem tiho. Sploh takrat, ko bi bilo bolje tako.

Ker ne znam držat obljube.

Ker baje pametnejši odnehajo. In jaz nisem pametnejša.

Osnovni bonton in ...

… nekaj malega o pozdravljanju.

Zdi se mi lepo in prav, če človeka, ki ga poznaš, ko ga srečaš, tudi pozdraviš. Včasih se delam, da koga ne vidim. Če sem slabe volje, če mi ni do pogovora. Načeloma sem prijazna in vse pozdravljam oziroma odzdravljam, včasih noro maham, včasih le pomignem z glavo. Odvisno od situacije. Če se peljem v avtu domov, potem le migam z glavo. To je sicer zelo smešno, ker na poti do doma ponavadi srečam vsaj 10 avtov, ki jih vozijo znanci. Smešno je tudi kadar vozim očijev avto. Takrat odzdravljam tudi tistim, ki jih prvič vidim.

Normalno pozdravljam normalne ljudi.

Noro maham tistim, ki jih imam noro rada. Včasih tudi tistim, s katerimi se ne razumem. Take tudi zelo rada ogovarjam. Ker je njim bolj nerodno kot meni in mi ne upajo pogledati v oči. Preverjeno.

Strašno lepo in prijazno se mi zdi, da se pozdravi tudi, ko prideš v knjižnico, v zdravstveni dom, v malo trgovinico (v hipermarketu se ravno ne trudim s pozdravljanjem), … Glede voznikov avtobusov sem nekoliko bolj skeptična. Vedno sem ob prihodu na avtobus pozdravila, dokler se mi enkrat ni pripetilo, da sva nekje na sredini vožnje v avtobusu z voznikom ostala sama. Precej zoprna zadeva. Voznik je očitno posledično mislil, da sem »odprta« še za kaj več, kot le pogovor (pa še za to nisem bila). Do glavne postaje sem tako sedela čisto na zadnjem sedežu in kot pribita gledala skozi okno. Mučno. Res.

Se mi pa dogaja, da me mlajši zelo lepo pozdravijo. In zraven še celo vikajo. Pri mojih rosnih letih se mi zdi to zelo nepotrebno. Včasih sem malo važna, če me kdo od mlajših vika. Včasih pa tega ne maram. Ne maram tudi, da me mulčki kličejo gospa učiteljica. Ker nisem gospa, učiteljica tudi še nisem. Kombinacija je pa sploh ubijalska. Takrat se počutim … kot da bi imela vsaj 60 let. Gospa učiteljica. Tristo kosmatih!

Torej, pozdravljanje je lepo. Prijazno. S tem lahko marsikomu polepšamo dan. Jaz se večkrat nasmehnem, ko koga srečam. In to je včasih dovolj, da dan preživim bolj optimistično, kot bi ga sicer.

Dodatek: Če tole ni najbolj cukrast prispevek, kar sem jih napisala!

Naš kuža ...

... je hodil k sosedi v vas,
ga psička vabila je vsak dan na glas.
Ob mraku, ko putke pospravil je spat,
je tačke si sčistil in šel vasovat.

Nečesa pa se prav potiho bojim,
le kaj bo naš kuža in kaj bo še z njim,
če enkrat slučajno bo očka postal,
takrat bo odšel,
a meni bo žal.

A zjutraj, ko delal se beli je dan,
se vračal naš kuža domov je zaspan,
naš kuža je priden in rada ga imam,
čeprav poležava v senci ves dan.

Lalalalala ...

Včeraj sem doživela preblisk. Iz nič. Dobesedno. In začnem mrmrati tole pesmico. In ker sem tekst že malo pozabila, je bila na začetku pesmica nekoliko prirejena. Počasi sem se le spomnila celega besedila, saj smo ga pred leti (ulalala) znali vsi !!!
Sprašujem se, zakaj sem se spomnila na to pesmico. Kužka sicer imamo. Vendar je popolnoma drugačen od omenjenega. Naš kuža je namreč privezan. Majhen. In ne hodi k sosedi v vas. Gre le 3x dnevno na sprehod. Drugače pa čuva našo hišo. O ja, naš Cofi je hud pes! Strašno laja, renči, se razburja, težko diha ... in ko pride nevarnost ... jo pobriše v svojo uto. Tudi na sprehodu je velik heroj. Če pa v gozdu poči veja ali kaj podobnega, se morava po hitrem postopku vrniti domov. Edino skupna lastnost našega kužka in kužka iz pesmice je ta, da sta zjutraj oba strašno utrujena. Naš kuža sicer ni od vasovanja, ampak od tega, ker se vsako noč grozno dere. Moti ga vse, kar gre mimo in dela strašen cirkus. Vse to se dogaja ravno pod mojim oknom, zato sem si pred kratkim kupila zamaške za ušesa, da lahko spim. Ampak zadeva ne funkcionira. Ko sem si dala zamaške prvi večer v ušesa, je bila strašna tišina. Ok! Se spravim v posteljo in mižim. Mižim. Mižim. Nič. Samo tišina. Mižim. Mižim. Pogledam na uro. Mižim že več kot eno uro in NIČ! Si dam zamaške ven in normalno zaspim. Zamaški so sicer zelo lepi. Pisani. V lični škatlici. In tam bodo očitno tudi ostali.
Torej, še vedno ne razumem, zakaj sem se spomnila ravno na to pesmico.
Psov načeloma res ne maram. Oziroma se jih zelo bojim, odkar sta me dva napadla in pošteno (p)ogrizla. Noro se jih bojim. Če se mi približa kakšen pes, se mi pritisk najmanj za 5x poviša,
srce mi razbija z nadzvočno hitrostjo in v tistem trenutku sem najbrž "zrela" za psihiatrično bolnišnico.

V končni fazi niti ni pomembno, od kje se je ta pesem pritihotapila v moje misli. Morda sem že toliko v letih, da nehote obujam spomine na mladost.
Upam le, da se bo tako hitro, kot se je pojavila, tudi odpravila naprej, do kakšne druge "žrtve", ker je vse skupaj že nekoliko moteče.


Tole je naš Cofi. Slikica je nekoliko čudna. Mislim, da si ne bi bil preveč všeč. Pssttt, ne mu povedat!;)

Poezija (Tone Pavček)

Nisem ravno (zelo) velika ljubiteljica poezije. Sploh ne, kadar gre beseda o neki imaginarni poeziji, kjer trava joče in ima zemlja okus po sladoledu. Všeč mi je poezija, kjer lahko tisočkrat preberem nek verz ali kitico in mi vedno znova pove isto. S preprostimi besedami, kjer moja domišljija ne uide s poti, kar se drugače rado zgodi (uuuu, rima!). Torej, ne maram pesmi, kjer je možnih preveč interpretacij. Tako poezijo zna napisati vsak povprečni Slovenec. S tem pa mislim to, da zadevo lahko skupaj spravi vsak, ki pozna več kot 10 različnih besed in napisan skupek okliče za poezijo. Kot recimo dve nori slovenistki, ki napišeta pesem o muci.

Moj naljubši pesnik je zagotovo Tone Pavček. Že od malih nog. No, od osnovnošolskih nog, ko sem se prvič srečala z njegovo poezijo. Neverjetno, kako zna z nekaj besedami, ki niti približno niso pesniške (vsaj večina), napisati take pesmi, ki jih z odprtimi usti in širokimi očmi (ali obratno), prebiram znova in znova. Ko sem letos (popravljam na lansko leto) za rojstni dan dobila bon za knjigarno, sem si privoščila še zvočno kaseto. Priporočam vsem, ki ste preleni, da bi v roke vzeli knjigo in se prebijali od strani do strani.

Pavček pravi:
Pesem o pesmi

Iz nič se zmeraj začenja,
iz molka in iz jeclanja.
Potem se mukoma vzpenja
kvišku - do razdejanja.

Samo vase toneš vse globje
in razvozlavaš šifre zvokov,
ki vro iz dalje globje
kot z nekih zgubljenih otokov,

dokler se iz teme ne izmota
prava štrena in se navežeš.
Potlej si sredi svojega pota
in potlej morda dosežeš

sen, ki nad poljem leta,
trak mesečine
v deška, davno minula leta
in njihove korenine ...

Od tu se pesem začenja
pa najsi shodi ali obupa;
pesem, ki ničesar ne menja,
le utrjuje bilčico upa.

Dodatek 1: Ne upam preveč modrovati o poeziji, ker potem zadeva izgubi čar. ;)
Dodatek 2: Ne upam preveč modrovati o poeziji, ker nisem strokovnjak na tem področju. Prešernove Gazele mi še sedaj kradejo spanec!

Jutro

Danes je ponedeljek. Pred mano je nov teden. Nov začetek.

Zbudila sem se ob pol sedmih, ker sem peljala mami s službo. Šla v pekarno po kruh. Doma obesila perilo, odnesla smeti, zložila posodo iz pomivalnega stroja. Si skuhala kavo ...

Gledam risanko. Razmišljam. Želim si biti spet stara 5 let. Želim, da ne bi imela nobenih skrbi, težav, nepotrebnih konfliktov, slabe volje ... Nikoli ne bo drugače. Ker je to pač moje življenje. Ne glede na to, kaj spremenim, ne morem spremeniti drugih. Vedno je kaj, kar me spravlja ob živce in mi jemlje energijo.

Eh, grem poskusit še enkrat. Vstati iz postelje. Z mislijo, da bo današnji dan lep, lepši, najlepši. Ljudje prijazni. Težav pa ne bo več.

Dobro jutro!

Obisk

Enostavno moram napisat. Prejšnji teden sem bila na obisku pri N. in B. Sem šla pogledat novega člana. Kako je lepppppp ... Pa ne pretiravam. Stvar je zgledala nakako takole:

Dejstvo: Otrok leži. Spi. Star je komaj dober mesec. Zelo je majhen.
Dilema: Rajši ga ne primem. Lahko mu kaj zlomim. Lahko me pobruha. Lahko joka. Lahko mi pade iz rok. Lahko ga resno poškodujem. Lahko se/me poplula ali pokaka.
Dejstvo: Otrok je sit in je "podrl kupček" in me ne bo pobruhal. Otrok ima plenico in me ne more polulat ali pokakat. Otrok ne pade kar tako na tla. Otroku ne zlomiš roke ali noge, če ga primeš.
Dilema: Pa mogoče bi ga rajši kdaj drugič prijela. Ko bo nekoliko večji. Trenutno vendarle spi. Pa govorim precej glasno, ga bom zbudila. Potem bo pa siten.
Dejstvo: Otrok je nenormalno priden. Čez dan se lahko v njegovi bližini normalno pogovarjaš, ker se mora navadit, da loči dan od noči, ko je tišina. Otrok se prehranjuje na dve uri, v vsakem primeru se mora zbudit.
Dilema: Ojejjejejej, ohja, pa nevem, hmamamhma ...

Končni rezultat: Pade odločitev. Otroka vzamem v naročje. Zelo je priden. Spi. Diši. Kot dojenček. Počasi se prebuja. Pogovarjam se z njim in sem oh in sploh navdušena nad njim. Jap, Žiga je res superlep dojenček. In NI jokal! Niti sekundo. Potem (po kake pol ure) so me začele boleti roke, ker sem ga tako trdo držala (sem se bala, da bi mi padel na tla). Bil je pa tudi lačen. Je šel k očku. Jaz pa vsa navdušena domov.

Tole je pa najina prva skupna slika:



POZOR: Nobenih komentarjev v smislu: "Joj, kako ti paše ..."

Dodatek: Anže me je opozoril, da sem pozabila na čiste roke. Res je! Popravljam napako! Roke si je treba prej umit! ;)

26

Hitim proti postaji. Na vlak se usedem točno ob 14.30. Gledam na uro. Tisto nekoliko večjo na železniški postaji. Nato se udobno namestim. Vrečke položim na sedež zraven. Ker nočem, da kdo prisede. Razen, če bi bila gužva. Ampak je ni. Minute minevajo. Opazujem starejšega moškega, ki gre počasi proti vlaku. Čudno se giblje. Prebilsk: "Upam, da ne pride sedet nasproti mene." Vstopi pri drugih vratih. Čez trenutek se pokaže v vagonu. Gre in gre ... ustavi se pri mojem sedežu. Prisede.
!!!!!!
Nekaj momlja nato pa vpraša: "Gre ta vlak za Domžale?"
Prikimam.
Zopet momlja. Se pogovarja sam s sabo. Smrdi po alkoholu. Zelo smrdi. pogledam na uro. Še minuto in gremo.
Po tirih proti vlaku teče mlad moški. Vstopi. Pristopi k sedežem, kjer sedeiva jaz in nasproti mene moški. Vpraša: "Gre tole v Domžale?"
Jaz: "Aha, gre."
On: "Super, super ..."
Prisede. Jojmene ...
On: " Mrzlo ne?"
Jaz:"Mhmm."
Gledam ven, nato se delam, da spim. Ne maram se pogovarjati s tujci. Ne vem, zakaj bi sploh se pogovarjala z nekom na vlaku. Sprašujem se, zakaj se to vedno zgodi ravno meni. Mižim.
Počasi se bliža sprevodnik. Že na daleč vpije:"Karteeeee!!!" Pokažem mu svojo mesečno karto. Gleda.
On: "Tole pa ne bo v redu."
Jaz: "Prosim?"
On: "Gospodična, vaša karta ni v redu."
Jaz: "Prosiim?"
On: "Nimate žiga. Samo podpis. Vzeti jo moram."
Jaz: "Prosiiiiiiim? Prvič vidim. Pa saj je veljavna. Imam tudi kartico ... nisem jaz kriva, da mi gospa ni dala žiga."
On: "Tokrat naj bo. Naslednjič vam jo vzamem."
V vagonu seveda popolna tišina. Vsi gledajo. Strašno mi je nerodno. Jezno obrnem glavo proti oknu in se delam, da spim.
Gospod nekaj vztajno išče, brska, govori, mrmra, se jezi ... najde mobitel in pritisne tipko.
On: "Mami, mamamamami, js sem. Ja, mami, js sem ..."
(Tip kaže vsaj 65 let ...)
On:"Mami, na vlavlavlaku sem. Ja, dododomov grem. Ja, ja, ja ... A kakakam greš? A a a a boboš dodoma? A popotem ninikamor ne greš? Adijo!"
!!!!
Končno pridemo do Domžal. Izjemno dolgih 26 minut. Občutek, da je vožnja trajala vsaj več ur, če ne celo dni, me spremlja še nekaj časa. Potem pridejo nove nevzdržne situacije.

Čar besede

V zadnjih dneh sem se učila za kolovij (no, trudila sem se). Besede na tisoč in en način. Besedotvorne podstave in obrazila (in vse, kar sodi zraven). Ogromno možnosti.
Snov sicer ni bila popolnoma nezanimiva, vendar me je seveda večkrat zaneslo. Moje misli so odtavale in razmišljala sem o besedah na vse druge možne načine.

Se kdaj vprašate, zakaj/kako/od kje so stvari poimenovane? Se kdaj vprašate? Se kdaj? Se?

Jaz se. Neštetokrat. Vse tole s poimenovanjem je zame tako abstraktno kot problem vesolja. Kje? Kako? Zakaj? Kje se konča? Se sploh konča? Kako je prišlo do tega?
To so stvari, kjer moje možganske celice odpovejo. Popolnoma zatemnijo še zadnji kanček razuma.

Vem, da imajo vse besede svoj izvor. O tem sem se učila pri praslovanščini, pri stcsl ... Razlaga, da se je praslovanska beseda morz v stcsl zaradi metateze likvid (in še nekaterih razlogov) spremenila v mraz, mi pove bore malo (to je vse moje znanje o omenjeni temi). Torej, še vedno ne vem, zakaj se beseda imenuje tako, kot se imenuje.
Razumem, da se npr. ograji reče ograja, ker nekaj ograjuje. Od kje pa poimenovanje ograditi?
Ah, temu nikoli ni konca ...

So pa besede fino sredstvo za izražanje misli. Z besedami lahko povem marsikaj: kaj me moti, kaj mi je všeč, kaj vidim, kaj si želim ... Uporabim lahko celo različne stopnje: nekaj mi je bolj pri srcu kot nekaj drugega.

Besede so zakon! Z njimi lahko povemo tudi tisto, kar je nemogoče povedati.

Primer:

Vedno, vedno, vedno ...
Nikoli, nikoli, nikoli ...
Vedno nikoli!

Tale sestavek zgleda kot popoln nesmisel. Pa ni. Če najprej izpostavim prvi del, kjer beseda vedno pove, da je nekaj ves čas prisotno, se ves čas dogaja ... Odvisno od konteksta. Stopnjevanje poudarja to stalno prisotnost.
Beseda nikoli je ravno nasprotna. Vloga stopnjevanja je enaka kot v prvem primeru.
Seštevek teh dveh besed na prvi pogled ne obstane. Vendar besedna zveza vedno nikoli postane smiselna, če pomislimo, da je jedru nikoli, ki pomeni, da nekaj v nobenem primeru ni prisotno, se ne zgodi, dodamo vedno, ki to le poudari. Se pravi: vedno je tako, da nekaj nikoli ni prisotno, se nikoli ne zgodi.
Zadeva postane smislena, kajne?

Besede omogočajo, da domišljija deluje v neskončnost. Poskusite kdaj svojo energijo usmeriti v kaj takega. Zna biti zanimivo. Zelo zanimivo.

Dodatek: Vseeno verjamem, da je pri podajanju informacij pomembna tudi neverbalna komunikacija. Stvar tako ne pušča dvoma. Medtem ko zgolj beseda včasih deluje ravno obratno od želenega.

Moje kuharske veščine

Je že kar nekaj časa nazaj, ko se je naša mati spomnila, da slavna trojica (jaz, B. in P.) ne zna dovolj kuhati. Po hitrem postopku je "izsilila" prijave na kuharski tečaj pri sestri Nikolini. Seveda smo šle. O, je bilo zabavno. ;)
Smo bile najmlajše. Pametne kar precej. Precej, precej ...
Vozile smo se kar daleč, ampak je bilo zanimivo. Mislim, da je tečaj trajal od 17h pa tja nekje do 20h, ko smo pojedle še zadnji obrok, ki smo ga tisti dan skuhale. Če seveda nismo bile na vrsti za pomivanje posode. Naučile smo se marsikaj: predjedi, juhe, glavne jedi, priloge, sladice ... in še in še in še ... Po tečaju naj bi znale speči/skuhati potico, krofe, torte, žgance, obare in sploh vse jedi, ki naj bi jih vsaka "poštena" slovenska gospodinja znala pripraviti.
Če me spomin ne vara, smo bile kar pridne. Sestra Nikolina ni doživela živčnega zloma, dobila je le par sivih las. Se je le zgodilo, da smo kdaj pa kdaj kaj naredile točno obratno od naročenega.
Naučile smo se torej kar precej, dobile tisoč novih receptov, spoznale lepega fotografa, stare gospe so bile pa itak face.

Pridobljeno znanje je danes pripomoglo, da sem spekla nekaj nedefiniranega. Po A. receptu, ki mi ga je zaupala včeraj, ko sva si na poti domov privoščili še izlet po Ljubljani (beri: izgubili sva se).
Nisem ljubiteljica kuhanja. Niti pečenja. Nimam potrpljenja. Le včasih me "prime" in kaj naredim. Večkrat pa pač po sili razmer moram kaj postoriti na tem področju.

Matura

Beseda bo šla o obletnici mature, če sem bolj natančna.

Nekje daleč v preteklosti je obstajal razred. Razred 1B, pa potem 2B, 3B in nazadnje 4B. Število nas srečnežev, ki smo bili deležni "znanja" gimnazije Bežigrad, se je ves čas gibalo okrog 33 (če me spomin ne vara).
V glavnem, imamo to srečo, da je ena izmed naših nadobudnih sošolk tako prizadevna, da nas vsako leto ob istem času skliče na srečanje. Tako pravo srečanje. Obletnico. Kamor se spodobi, da pride tudi razredničarka. Naša super razredničarka, ki vsako leto pride in se pogovarja z nami.
Včeraj smo se punce dobile za Anin rojstni dan. In seveda predebatirale vse možno. Kdo pride. Kdo ne pride. Da sem tisočkrat rekla, da danes ne bom zamudila, mi najbrž ni treba posebej poudarjati. Da sem zamudila ... pa sploh ne bom izgubljala besed (nisem jaz kriva, če Ana spi ...he he he).
Torej, bilo nas je silno veliko (se mi zdi). Sedela sem nasproti razredničarke. Hvala! Da so vsi okoli mene vztrajno gledali drugam in se pogovarjali z vsemi, ki so sedeli v nasprotni smeri, je seveda logično.
Večer je minil hitro. Pogovarjala sem se o gorah, šoli, problematiki učiteljevanja, stanovanjski problematiki, poledici, kurjavi, bivših profesorjih, zdravju, upokojitvi ... in vse seveda z razredničarko. Vsi, ki so si sramežljivo upali pristopiti k njej, so vprašali isto: "O gospa razredničarka, kako ste? Pa gore? V gore še kaj hodite?" In ona znova in znova. Vztrajno, kot da razlaga prvič (čeprav je vajo najbrž ponovila že 16x): "Ja, ja, seveda, seveda. Ravno sem se vrnila. Lepo vreme, nič gužve ..."

In se mi je na poti domov prikazala slika. Če kdaj dočakam, seveda. Morda bom pa tudi jaz enkrat čez 40 let takole hodila na obletnice. In me bodo imeli učenci radi, čeprav se ne bomo imeli o čem pogovarjati. In se bom večino časa samo nemo nasmihala in jih opazovala, kako bučno razlagajo aktualne dogodke, kaj se jim dogaja, koga so srečali ... Če bom seveda imela srečo in bom tako super razredničarka, kot je bila (še vedno je) naša profesorica. Ampak to je še daleč ... daleč ... daleč ...

Dodatek 1: Da ne boste res mislili, da sem se samo jaz ukvarjala z razredničarko. Sploh ne. Vsi so se pogovarjali z njo, jaz sem samo sedela tako, da sem bila vsega deležna. ;)
Dodatek 2: Punce, izpolnila obljubo. P. pravi, da je razčistil. Šlo naj bi samo za trenutek slabosti. ;;)))
Dodatek 3: Ja, ja, vem, da sem za dve urici izginila, ampak le na prijateljski klepet ...

Spomini na ...

... poslavljanje od starega leta:

• jedla češnje (52€ za kilogram)
• večerja
• "skok" v Ljubljano
  
• družba 8 ljudi (4 punce in 4 fantje)
• lokacija: soba mojega bratca
• "kompot" in kokice, red bull + vodka in obratno
  
• Pop design je zakon (... vedno na koncu sta dve potiiiii ...)
• nova pridobitev: obesek kravice Katke

... uvajanje v novo leto:

• zamudili štetje
• izkazovanje ljubezni (hehehe)
• kadila cigarete Drina
  
• zunaj mraz
• sede spala
• glasbeni kviz (????)
• "skok" v Ljubljano
• postelja ob 6.46

Sedaj bo vse drugače. Novo leto in to. In če sodim po željah, ki so mi bile izrečene:

• ... enega fejst fanta ...
• ... pa lepega fanta ....
• ... poroka ...
• ... poštenega, prijetnega fanta ...
• ... pa fanta ...
  
• .... da bi "nekdo" padel pod tabo ... (????)

Nimam komentarja. Spljoh.


Kako ste pa vi preživeli to najlepšo, najdaljšo, najbolj pokajočo, najbolj bleščično, najbolj pomembno oh in sploh ... noč?