Obisk

Enostavno moram napisat. Prejšnji teden sem bila na obisku pri N. in B. Sem šla pogledat novega člana. Kako je lepppppp ... Pa ne pretiravam. Stvar je zgledala nakako takole:

Dejstvo: Otrok leži. Spi. Star je komaj dober mesec. Zelo je majhen.
Dilema: Rajši ga ne primem. Lahko mu kaj zlomim. Lahko me pobruha. Lahko joka. Lahko mi pade iz rok. Lahko ga resno poškodujem. Lahko se/me poplula ali pokaka.
Dejstvo: Otrok je sit in je "podrl kupček" in me ne bo pobruhal. Otrok ima plenico in me ne more polulat ali pokakat. Otrok ne pade kar tako na tla. Otroku ne zlomiš roke ali noge, če ga primeš.
Dilema: Pa mogoče bi ga rajši kdaj drugič prijela. Ko bo nekoliko večji. Trenutno vendarle spi. Pa govorim precej glasno, ga bom zbudila. Potem bo pa siten.
Dejstvo: Otrok je nenormalno priden. Čez dan se lahko v njegovi bližini normalno pogovarjaš, ker se mora navadit, da loči dan od noči, ko je tišina. Otrok se prehranjuje na dve uri, v vsakem primeru se mora zbudit.
Dilema: Ojejjejejej, ohja, pa nevem, hmamamhma ...

Končni rezultat: Pade odločitev. Otroka vzamem v naročje. Zelo je priden. Spi. Diši. Kot dojenček. Počasi se prebuja. Pogovarjam se z njim in sem oh in sploh navdušena nad njim. Jap, Žiga je res superlep dojenček. In NI jokal! Niti sekundo. Potem (po kake pol ure) so me začele boleti roke, ker sem ga tako trdo držala (sem se bala, da bi mi padel na tla). Bil je pa tudi lačen. Je šel k očku. Jaz pa vsa navdušena domov.

Tole je pa najina prva skupna slika:



POZOR: Nobenih komentarjev v smislu: "Joj, kako ti paše ..."

Dodatek: Anže me je opozoril, da sem pozabila na čiste roke. Res je! Popravljam napako! Roke si je treba prej umit! ;)