Naš kuža ...

... je hodil k sosedi v vas,
ga psička vabila je vsak dan na glas.
Ob mraku, ko putke pospravil je spat,
je tačke si sčistil in šel vasovat.

Nečesa pa se prav potiho bojim,
le kaj bo naš kuža in kaj bo še z njim,
če enkrat slučajno bo očka postal,
takrat bo odšel,
a meni bo žal.

A zjutraj, ko delal se beli je dan,
se vračal naš kuža domov je zaspan,
naš kuža je priden in rada ga imam,
čeprav poležava v senci ves dan.

Lalalalala ...

Včeraj sem doživela preblisk. Iz nič. Dobesedno. In začnem mrmrati tole pesmico. In ker sem tekst že malo pozabila, je bila na začetku pesmica nekoliko prirejena. Počasi sem se le spomnila celega besedila, saj smo ga pred leti (ulalala) znali vsi !!!
Sprašujem se, zakaj sem se spomnila na to pesmico. Kužka sicer imamo. Vendar je popolnoma drugačen od omenjenega. Naš kuža je namreč privezan. Majhen. In ne hodi k sosedi v vas. Gre le 3x dnevno na sprehod. Drugače pa čuva našo hišo. O ja, naš Cofi je hud pes! Strašno laja, renči, se razburja, težko diha ... in ko pride nevarnost ... jo pobriše v svojo uto. Tudi na sprehodu je velik heroj. Če pa v gozdu poči veja ali kaj podobnega, se morava po hitrem postopku vrniti domov. Edino skupna lastnost našega kužka in kužka iz pesmice je ta, da sta zjutraj oba strašno utrujena. Naš kuža sicer ni od vasovanja, ampak od tega, ker se vsako noč grozno dere. Moti ga vse, kar gre mimo in dela strašen cirkus. Vse to se dogaja ravno pod mojim oknom, zato sem si pred kratkim kupila zamaške za ušesa, da lahko spim. Ampak zadeva ne funkcionira. Ko sem si dala zamaške prvi večer v ušesa, je bila strašna tišina. Ok! Se spravim v posteljo in mižim. Mižim. Mižim. Nič. Samo tišina. Mižim. Mižim. Pogledam na uro. Mižim že več kot eno uro in NIČ! Si dam zamaške ven in normalno zaspim. Zamaški so sicer zelo lepi. Pisani. V lični škatlici. In tam bodo očitno tudi ostali.
Torej, še vedno ne razumem, zakaj sem se spomnila ravno na to pesmico.
Psov načeloma res ne maram. Oziroma se jih zelo bojim, odkar sta me dva napadla in pošteno (p)ogrizla. Noro se jih bojim. Če se mi približa kakšen pes, se mi pritisk najmanj za 5x poviša,
srce mi razbija z nadzvočno hitrostjo in v tistem trenutku sem najbrž "zrela" za psihiatrično bolnišnico.

V končni fazi niti ni pomembno, od kje se je ta pesem pritihotapila v moje misli. Morda sem že toliko v letih, da nehote obujam spomine na mladost.
Upam le, da se bo tako hitro, kot se je pojavila, tudi odpravila naprej, do kakšne druge "žrtve", ker je vse skupaj že nekoliko moteče.


Tole je naš Cofi. Slikica je nekoliko čudna. Mislim, da si ne bi bil preveč všeč. Pssttt, ne mu povedat!;)