Moje kuharske veščine

Je že kar nekaj časa nazaj, ko se je naša mati spomnila, da slavna trojica (jaz, B. in P.) ne zna dovolj kuhati. Po hitrem postopku je "izsilila" prijave na kuharski tečaj pri sestri Nikolini. Seveda smo šle. O, je bilo zabavno. ;)
Smo bile najmlajše. Pametne kar precej. Precej, precej ...
Vozile smo se kar daleč, ampak je bilo zanimivo. Mislim, da je tečaj trajal od 17h pa tja nekje do 20h, ko smo pojedle še zadnji obrok, ki smo ga tisti dan skuhale. Če seveda nismo bile na vrsti za pomivanje posode. Naučile smo se marsikaj: predjedi, juhe, glavne jedi, priloge, sladice ... in še in še in še ... Po tečaju naj bi znale speči/skuhati potico, krofe, torte, žgance, obare in sploh vse jedi, ki naj bi jih vsaka "poštena" slovenska gospodinja znala pripraviti.
Če me spomin ne vara, smo bile kar pridne. Sestra Nikolina ni doživela živčnega zloma, dobila je le par sivih las. Se je le zgodilo, da smo kdaj pa kdaj kaj naredile točno obratno od naročenega.
Naučile smo se torej kar precej, dobile tisoč novih receptov, spoznale lepega fotografa, stare gospe so bile pa itak face.

Pridobljeno znanje je danes pripomoglo, da sem spekla nekaj nedefiniranega. Po A. receptu, ki mi ga je zaupala včeraj, ko sva si na poti domov privoščili še izlet po Ljubljani (beri: izgubili sva se).
Nisem ljubiteljica kuhanja. Niti pečenja. Nimam potrpljenja. Le včasih me "prime" in kaj naredim. Večkrat pa pač po sili razmer moram kaj postoriti na tem področju.