Spoštovana gospa Zamuda
Ne maram ljudi, ki zamujajo. No, ne maram te njihove lastnosti. Ker sem načeloma taka, da se na dogovorjenem mestu pojavim ob določenem času ali celo kako minutko prej. Ker ne maram, da me ljudje čakajo. Ker ni lepo, da se človek ne drži dogovora. In, opa, celo obstajajo male napravice, ki se jim reče mobilni telefon. Pritisneš na tipko, počakaš in sporočiš, da boš zamudil/a. Zelo enostavno. Res, zelo, zelo enostavno.
Ok. Saj človek počaka minutko, dve, deset ... Kar je več, je pa že nujni klic za kakšno uro učenja lepega vedenja.
Seveda včasih zamujam tudi jaz. Večinoma utemeljeno, včasih tudi ne. Zamujanje torej ni lepa navada.
Predvsem pa ta navada ni dobrodošla, kadar se človek udeleži predavanja na faksu, sestanka ali kakšnega podobnega srečanja. V teh primerih osebek s svojim prihodom zmoti delo ostalih, kar je precej zoprno. Sploh na faksu ugotavljam, da zamujajo vedno isti ljudje. To je že nekakšen ritual. "Faca"(->NOT) si, če zamudiš vsaj 10 minut. In če si slučajno pred fakluteto že pravočasno (ali če profesor/ica zamuja, kar se seveda ne dogaja), potem počakaš pred vhodom. Skadiš cigareto, dve ... in se počasi primajaš do predavalnice.
Ta teden sem bila na treh sestankih, katerih se je udeležilo več kot 10 ljudi. Na vseh so osebki zamujali. Pošteno zamujali. Pismo, saj imamo vsi obveznosti in če veš, da moraš biti ob določenem času na določenem mestu, si urnik prilagodiš. In zaradi zamud se sestanki začnejo z zamudo. Končajo z zamudo. Da ne govorim, da delo ne poteka normalno, ker zamudniki potem šepetajo in sprašujejo, kaj so zamudili. Pika na i so osebki, ki sestanek nato (čeprav so že zamudili) še predčasno zapustijo.
Halo? V čem je smisel? Ali človek na ta način izpostavi svojo pomembnost? Pokaže, da ima strašno natrpan urnik?
Učim se potrpljenja. Učim se sprejemati zamudnike. Učim se, da smo si ljudje drugačni. Učim se, da je najbolje narediti svoje in se ne vtikati v druge.
Naučim se bore malo. Ali nič.
Ok. Saj človek počaka minutko, dve, deset ... Kar je več, je pa že nujni klic za kakšno uro učenja lepega vedenja.
Seveda včasih zamujam tudi jaz. Večinoma utemeljeno, včasih tudi ne. Zamujanje torej ni lepa navada.
Predvsem pa ta navada ni dobrodošla, kadar se človek udeleži predavanja na faksu, sestanka ali kakšnega podobnega srečanja. V teh primerih osebek s svojim prihodom zmoti delo ostalih, kar je precej zoprno. Sploh na faksu ugotavljam, da zamujajo vedno isti ljudje. To je že nekakšen ritual. "Faca"(->NOT) si, če zamudiš vsaj 10 minut. In če si slučajno pred fakluteto že pravočasno (ali če profesor/ica zamuja, kar se seveda ne dogaja), potem počakaš pred vhodom. Skadiš cigareto, dve ... in se počasi primajaš do predavalnice.
Ta teden sem bila na treh sestankih, katerih se je udeležilo več kot 10 ljudi. Na vseh so osebki zamujali. Pošteno zamujali. Pismo, saj imamo vsi obveznosti in če veš, da moraš biti ob določenem času na določenem mestu, si urnik prilagodiš. In zaradi zamud se sestanki začnejo z zamudo. Končajo z zamudo. Da ne govorim, da delo ne poteka normalno, ker zamudniki potem šepetajo in sprašujejo, kaj so zamudili. Pika na i so osebki, ki sestanek nato (čeprav so že zamudili) še predčasno zapustijo.
Halo? V čem je smisel? Ali človek na ta način izpostavi svojo pomembnost? Pokaže, da ima strašno natrpan urnik?
Učim se potrpljenja. Učim se sprejemati zamudnike. Učim se, da smo si ljudje drugačni. Učim se, da je najbolje narediti svoje in se ne vtikati v druge.
Naučim se bore malo. Ali nič.
Dodatek:
Danes sem zamujala. Ups. Ampak sem v križišču
zato slikala super avto. Sploh ne morem verjet, da
se taki primerki še vozijo po cestah.
zato slikala super avto. Sploh ne morem verjet, da
se taki primerki še vozijo po cestah.
9 komentarji:
Oh ja, jz tudi sovražim. Sem običajno točna. Ko je pomembno, sem VEDNO točna. Pa s tem ne mislim, da so prijatelji kaj manj pomembni, ker me morajo včasih počakat (zamujam malo in to res takrat, ko se nikamor ne mudi). Ampak ko je kaj "uradnega", potem sem točna. Se je pa tudi pr nas na faxu to dogajalo, da so zmeraj eni in isti zamujali. Ful so mi šli na živce :D
Ja, js isto. Če je pomembno, potem sem sitna in hočem bit tam že prej, ker nikol ne veš, kaj se zgodi. :)
Pa tud, sej se zgodi, da zamudiš, ampak to se konstantno dogaja istim ljudem. Tuki je pa očitno nekje drugje težava.
Ups ... :blush:
Martin je kriv, da se vedno zadnjo minuto začnem odpravljat, ker živim preblizu vsega in si nikakor ne morem izračunat poti :S
PS: Oprosti, ker se mzadnjič zamudila na kavo 10 minut :(
PS2: Če je pa ful pomembna uradna stvar, sem pa vedno prej tam, tko da na svojo poroko zihr ne bom zamudila ;)
Moji starši so tiste vrste, ki zamujajo, vedno in povsod. Zato sem bila v mladosti primorana zamujati vedno in povsod. Vsakič je seveda sledilo neskončno opravičevanje. In že takrat sem se odločila, da - če le ne bo izredno stanje - si ne bom nikol dovolila, da bi zamujala. To se mi zdi še vedno lepa vrlina, pa čeprav moram dostkrat potrpežljivo čakat - ne samo tistih spejemljivih 15 minut, pač pa tudi uro, dve; tako da se včasih resno vprašam: ali se "biti točen" res splača, če je drugim vseeno???
@A.: Hehehe, pa res vedno mal zamujaš. ;) Ampak ni panike, nikol nisem čakala več kot 10 min, tko da to je še v mejah normale.
Poroka???? ;;)))
@T.: Ja, na žalost je večkrat tako, da je človek odvisen od drugih in zato zamuja. Sej drugač pa ne bi, ane? :::)))
A folk dejansko tolk časa čakaš? Vau! Čeprav jaz še vedno mislim, da ni lepo zamujat. ::))
Sem že čakala tud 2 uri, ja :) Še dobr da vedno nosim s seboj kaj za brat. Sicer: niti pod razno!
2 uri si čakala? Uffff ... To pa presega vse meje potrpljenja. :)
Ne zamujam. Sploh.
Sovražim zamujanje.
In če že zamujam, se za to zavestno odločim.
Objavite komentar