Brez naslova

Začetek. Nekaj novega. Prehod iz starega v novo. Pričakovanje. Rahel občutek vznemirjenosti. Občutki in misli se mi prepletajo v glavi. Enkrat optimistično nastrojeni, spet drugič s temnim prizvokom. Pa vendarle, nekaj se dogaja ...

S točno takim občutkom sem se včeraj prebudila. Prijetno in toplo je bilo v postelji. Zunaj še temno. In sem vstala, ker sem stari mami obljubila, da jo bom peljala k zdravniku. Zgolj na slikanje. Bo hitro konec. Se torej peljem proti Trojanam in pojem. Na glas. Edino v avtu si to upam.
Točno ob 9h sva v čakalnici. Ker je naročena, je hitro na vrsti. (Ne)prijazna sestra nama najprej razloži, da je za pljuča pravilno naročena, druga napotnica je za drugo stvar. Mama mi je prejšnji teden zatrjevala, da ji je zdravnica rekla, da se mora naročiti zgolj na tisto številko, ki je napisana na napotnici. Menjam barve. Počakava torej, da mami slikajo pljuča in greva v drugo nadstropje. Na srečo še ujameva "uradne ure naročanja". Nazaj v prejšnjo čakalnico, kjer čakava do ... ne vem. Ampak v čakalnicah gre čas tako počasi naprej. Mama je šla vsaj 3x v nevemkaj (ordinacija in nek laboratorij) in vedno, ko je prišla ven, je rekla, da mora še počakati.
Celo dopoldne sva čakali, da je izvedela, da je zgleda precej zdrava. Ni pa nujno.
Pa ne morš, da verjameš.

Sej imam kar dobre živce. Res. Zdržim po več ur v čakalnici in se pogovarjam s starimi mamami, ki imajo super vnuke. Vsi so pridni in "fejst". Ja, seveda.

In tistega občutka od jutranjega prebujanja ni bilo več. Samo še naveličanost. Utrujenost. Neko čudno razploženje. Izčrpavanje.

Še dobro, da smo šle zvečer v kino gledat cukrast film. In na pijačo. Na gosti jabolčni sok. Na metin sok ...
In sem zaspala dobre volje. Pa sej dan niti ni bil tako slab. :)



Dodatek: Za vse, ki ste mislili, da bom pisala o kaki novi ljubezni ... haha ... zanalašč nisem. In ne bom. ;) A ni bedno, ko začneš brati in vse kaže na nekaj zanimivega, potem se pa nadaljuje z dolgočasnim opisom čakanja v zdravstvenem domu? :)