Na soočenju

Sicer me politika nikoli ni pretirano zanimala, letos se zgolj po spletu okoliščin in po službeni dolžnosti malo bolj ukvarjam s tem. Pika na i je bilo včerajšnje soočenje kandidatov v Domžalah.

V bistvu sem bila prepričana, da bo dvorana nabito polna. Da bodo vsi strankarski kandidati pripeljali navijače. Glede na to, da je bilo kandidatov 18, je bila dvorana precej prazna. In bi priporočila vsakemu povprečnemu državljanu, da se takega soočenja udeleži. Če nisi strankarsko opredeljen, potem voliš človeka. Jaz letos volim človeka.

Torej, za začetek prijeten uvod vse bolj znanega radijskega in televizijskega voditelja, nato pa predstavitev kandidatov. Fino. Čeprav je na mizicah na veliko pisalo, kateri stranki določeni ljudje pripadajo in njihova imena, je lepo slišati predstavitev iz njihovih ust. Sledi županovo spraševanje. 5 sklopov vprašanj, 5 vprašanj v vsakem sklopu. Vsak kandidat si izbere eno vprašanje. Seveda si vsi izberejo vprašanja iz sklopa Domžal. Precej dolgočasna debata. Oziroma izredno nezanimiva vrsta komunikacije. Vprašanje in odgovor. Z redkimi šaljivimi vložki našega župana. Res. Res. Naš župan je pravi šaljivec. Vedno in povsod. Tako do RR-ja, ko z nekoliko dvignjenim glasom pove svoje mnenje. Korektno. Končno se prebudijo še ostali in se začne malo bolj živahna debata. Sledi še vedno aktualno vprašanje o pokrajinah (za vse) ter vprašanja občinstva.

Po treh urah sem ugotovila, da je moja odločitev oziroma številka, ki jo bom letos obkrožila, zagotovo prava izbira. Kandidati, ki naj bi se potegovali za glasove, so se izkazali za en drek. Nezanimanje, nepoznavanje, nobenih retoričnih sposobnosti. Hvala. Ne hvala. Razen redkih izjem, seveda. Roko na srce, na odru so sedeli tudi nekateri precej sposobni ljudje.

Sliko sem si sposodila pri Roku.

Dodatek: Na idealnega moškega tudi večeraj nisem naletela. Oziroma sem bolj ugotavljala, kakšen ne sme biti. Morda več sreče danes ... :) Misija se vsekakor nadaljuje.