Grda Katja: pfuj in pfej!

Ja, priznam, sram me je.
Priznam: grozna sem.
Priznam, da sem pozabila na prvi rojstni dan mojega bloga.
In to pošteno pozabila.
Pozabila za dober mesec.


Dragi blogec: VSE najboljše!

Statistika je sledeča: v dobrem letu sem objavila 232 objav, kar niti ni slabo. Če bi gledala po intervalih naraščanja in padanja, bi natančno lahko določila, kdaj sem se učila ... Takrat je bila stopnja objavljanja seveda najvišja. O tem bi se dalo seveda še marsikaj napisati pa ...

... pa objavo rajši izkoristim za bolj pametne reči. Ha!

*
*
*
*
*
*
*
*
*
*
*
*
*
Predstavljam vasm namreč celo družinico mojih žogic. Ja, sem normalna, samo pač ... nimam pametnega izgovora.

Žogice so pač zabavne.
Krištofa že poznate. Še vedno je moj naljubšejši, čeprav je po včerajšnjem mučenju pol manjši kot ostali. :)

Tole je njegov (enojajčni) bratec, dvojček, pač nekaj ... Štefan!
Štefan maha.


In Miran. Miran je razred zase. On je frajer. In očitno mu nihče ni povedal, da zunaj dežuje in še nekaj časa ne bo sijalo sonce. Pa saj revež ne vidi, če ima sončna očala ves čas na glavi. Miran se itak drži bolj zase.


In še ženska predstavnica: Zofija. Za prijatelje Zofy. O njej pač ne bom izgubljala besed.

Kaj naj rečem? Meni ni nikoli dolgčas. :)

Saj v resnici ni tako, da bi se igrala cele dni. V resnici me je tri dni nazaj zagrabila knjigovest. To je en poseben občutek, ko imaš strašno slabo vest, ker bereš premalo in le trivialno literaturo. No, sem šla včeraj v knjižnico. Oborožena z novimi knjigami sem sklenila, da vsak večer pred spanjem preberem vsaj 20 strani. Pa če je ura polnoč. Pa če je ura tri. Pa če je ura osem (20.00). Ni važno. Možgančki pač morajo dobivati dotok informacij. Samo kaj, ko se moj dan ne konča pred polnočjo. Ob pol enih recimo sem v postelji. In potem ugotavljam, da me zebe v noge. Pa iščem nogavice. Potem ugotovim, da sem pozabila na budilko. In grem še to nastavit. In potem ugotovim, da je verjetno baterija na mobitelu prazna. In poskušam rešit kabel, ki se je ovil okrog stola in končno priklopim na mobitel. Potem moram na wc ...
Joj, kje naj najdem čas še za knjige??!!??!!

Ne, saj ga najdem. Zdaj berem eno super knjigo od Dese Muck, pa Pisma od Mance Košir, eno žepnico o džungli in knjigo z naslovom Prebujenje (hmm, meni se zdi vse precej trivialno). Včasih sem čudna in nimam obstanka. Takrat pač ne dokončam stvari, ampak vmes dodajam še druge. Na koncu je rezultat tako ali tako isti, enak oziroma zelo podoben.

Zdaj pa grem. Kuhat kosilo.

Kaj pametnega zadnje čase tako ali tako ni od mene. :)

Dodatek: Opažate, da nimam pojma o fotografiji? Bliža se konec leta in (sem prepričana), da bom za NY spet dobila knjigo polno teorije o fotografiranju, programih in podobnih rečeh od gospoda tiskarja. On se namreč vsako leto zgraža nad mojimi fotografijami (ki v bistvu sploh niso moje), ko dam glasilo v tisk. Jap, že čakam na darilce.

Pravljica o relaciji Ljubljana-Domžale

Nekega sončnega (jebemti, pa so rekli, da bo dež) dne sta se dve punci po sila naporenem dnevu odpravili proti domu ...

Jap, Ano sem danes zvlekla (predčasno) iz službe, ker se mi je zdelo, da bi mi družba prišla prav. Če sem sama (no, seveda je bil z menoj tudi Krištof, ampak ga je Bonny danes tako utrudila, da je ves čas spal) na vlaku, je pa res bedno. In jaz danes nisem bedne volje. Danes sem hiperaktivne volje. In Ana je pač mogla it eno uro prej iz službe. Nimaš kaj - tako pride. :)

Očitno je teden solidarnosti, kar se pozna tudi pri ceni vozovnice, ki je namesto 1,52€ stala 1,64€. Ana je bila zelo ponosna, ker je naredila dobro delo. Pridna Ana, pridna. :)
Dokaz:

Torej, sva šli na vlak:

Se peljali in peljali do prve postaje:

Do druge postaje:

Do tretje postaje:

Do četrte postaje (tole je Trzin - industrijska cona, če se slučajno ne vidi):

Do pete postaje:

Do šeste postaje:

In taraaaaaaaa:

Najinemu vlaku sva še pomahali v slovo in se s srebrno puščico odpeljali domov.
Dodatek: Slike so nastale s silnim naporom. Zadeva ni enostavna. Ljudje na vlaku pa so itak mislili, da delava reportažo za časopis. Posledično me je gospa sprevodnica opozorila naj ne pozabim dežnika. Citiram: "Gospodična, je vaš dežnik? No, samo toliko, da vas opomnim, ker se velikokrat zgodi, da ljudje pozabijo dežnik na vlaku ... bla bla bla." Haha, baš jo briga, če js pustim dežnik na vlaku ali pa ne (Karmen, seveda tvojega dežnika ne bi pustila kar tako samega samcatega na vlaku tujim ljudem).

In srečno sta prispeli domov ...

PO praznikih

Edino prav in je se spodobi, da napišem še en post na temo praznikov oziroma po praznikih, v glavnem, da se prazniki nadaljujejo ... ker v končni fazi se res. Trgovine so polne bunkic, smrečic, novoletnih okraskov. Počutim se, kot da bo zdaj zdaj veseli december. In ja, imam že ogledane bunkice za letošnjo smrečico. Precej verjetno, da se jutri odpravim ponje. Čeprav bi bilo mogoče bolje, da prej plačam račun za mobitel ... Hmmm ...

Nazaj na prvotno temo. Kaj sem počela med prazniki niti ni važno, važno, da sem sedaj čisto druga oseba. :) Hec. Danes sem malo čudna, ker sem šal pozno spat. Ali pa zgodaj, kakor vzameš. Moja roditelja imata namreč včasih kakšne prebliske in potem je moje spanje ogroženo. Včeraj so šli v vinsko klet (In zdaj vprašanje: kdo za vraga gre v vinsko klet v ponedeljek??? Odgovor: očitno kar precej ljudi. Včeraj jih je bilo za cel avtobus). No, posledično sem sem bila pridna (in sem (skoraj) do treh ponoči delala. Čez dan sem imela očijev avto in sem se potepala. Imam novo torbico. Spet. Po hitrih izračunih je to četrta v enem mesecu. Tu mač zame in za moje potrebe. Ampak kaj naj? Tak je bil splet okoliščin. Prvo (veliko vijolično) sem kupila, ker sem jo rabila za na faks in ni jako uporabna. Drugo (rjavo) mi je kupila mami, ker sem jo zvlekla tja, ker mi je bila všeč. Tretjo (malo črno) mi je sestra prinesla iz Italije. In četrto (rdečo) sem kupila včeraj. Moja omara je tako polna torb in torbic. Za nekaj časa dovolj.

Nazaj na prvotno temo. Letos sem se obiskovanju grobov spretno izognila, kakor se je le dalo. Na enem sem bila že zgodaj zjutraj, na enega sem pa precej zamudila. Toliko o praznikih.

Na hitro sem danes pofotkala tistih par stvari, za katere sem obljubila, da jih objavim. Najbrž sem (še) kaj pozabila.

Tole je moje novo kazalo za knjige, ki ni več kazalo za knjige, ampak je kazalo v moji pišidanepozabiš zadevi. Priročna zadeva. Zelo.

Šopek. Suh. Verjetno se zdaj na njem nabira prah. Ali pač ne, ker je poročni? Hmmm ... :)

Moja obsesija z žogami. Najprej sem si kupila veliko za napihnit. Pa je bila prevelika (hvala prodajalki), potem sem si kupila manjšo. Tole na sliki. Potem sem si kupila še dve majhni za migat prstke. :)

In tratratratratratratra ... Moja najnovejša (večrajšnja) pridobitev
in moj novi najboljši prijatelj ---------> Krištof!

Krištof je super. Tak mehek in vedno nasmejan. In ja - tudi Krištof je žoga. :)

Dodatek: Moje opravičilo vsem tistim, ki se spoznate in posledično zgražate nad mojimi fotkami. Mislim, da sem nekaj po nesreči vklopila, zato so čudne. Pa se mi niti ne da ubadati s tem, važno, da se vidi. :)

Za konec pa komad, ki ga poslušam in prepevam že cel dan. Zanimiva zadeva, s katero sta me okužili Katarina in Ana. Priporočam. :)

Le za teeee ... to sem delal iz srca.
Le za teee, a vseeno si odšla ...

A poslušate? :::)))

Ob tebi sem spoznal, da vse,
kar pride, tudi gre ...