Voščilo!

Najlepša pesem,
ki jo je zložila moja babica,
me greje še zdaj ...
Pletla je jopico zame dolge zimske dni
od zore do mraka.
Ob vsaki vrsti je ponovila:
"Za ljubo vnukinjo,
da ji bo toplo,
ko bo čakala na srečo."

Neža Maurer
(Spomin)

Prepričana sem, da je naša stara mama imela v mislih natanko to, ko je dan za dnem skrbela za nas - njene vnuke.

Danes, ko praznuješ svoj 85. rojstni dan, ti želim predvsem veselja in zadovoljstva!!!

Dodatek: A ni 85 let lepa starost? Vau. Me prav zanima, če imam js tud tolk dobre gene. :)

Baje se obeta ...

... leto, ki bo polno raznih dogodkov.




Napisala sem že, da dobim novo sestrično. Da sestrična dobi dojenčka (spol še ni definiran). In da bodo baje tudi poroke. Če sem bolj natančna - poroki. V ožjem sorodstvu. Pa kakor poznam naše navade, ne ravno v ožjem družinskem krogu, ampak na veliko. Kot se za prave poroke spodobi.

Čeprav je šele februar, sem že naveličana. Saj so lepe stvari in se jih seveda veselim. Ampak ko pomislim, da nekako vse vklučuje tudi mene oziroma veliko moje pomoči ...
Kaj pa vem, včasih me nekoliko stisne.
Da se razumemo: ni mi do poroke, ni mi do otrok, ni mi do tega, da bi sama doživljala te stvari (še ne). Pa vendar, ko delam letni plan, so vedno v ospredju dogodki, katerim se moje življenje vse preveč prilagaja.

Danes sem čudne volje. Danes me čudna bolečina med levim in desnim očesom opozarja, da je nekaj narobe. Danes me stiska. Danes bi vpila, da me nihče ne bi preglasil. Danes bi šla na konec sveta, kjer me nihče ne bi poznal.
Danes se najdem v pesmi Neže Maurer z naslovom Črepinje:

V trenutku so se zdrobile vse poti.

Tako dokončno in nadrobno,

koda bi bile iz stekla ali porcelana.

Stojim sredi ostrih črepinj

in čutim,

da si niti žalost

ne upa narediti koraka.

Lahko bi se porezala.

Kupim telefon ko štruco kruha

Moja mami pravi, da jaz ne bi bila dober finančni minister. Pravzaprav pravi, da ne ve, kako bom sploh preživela, ker vedno vse zapravim. Ponavadi za stvari, ki jih ne rabim.

Že dalj časa govorim, da bom zamenjala mobilnega operaterja. Ker se mi zdi moj račun za mobitel občutno prevelik. Dejstvo, da mi vsak mesec zaračunajo še neke zabavne vsebine, me pa sploh spravi ob živce. Ker je nemogoče, da bi si nalagala kakršnekoli pesmice ali slikce, ker je moj telefon odklenjen (dobila sem ga direkt iz skladišča) in ima naložen napačen program in se razni kičiblabla dodatki sploh ne dajo nalagat nanj.
Včeraj se mi je že zelo mudilo domov, ker sem morala zvečer še na sestanek. Ko sva se z A. poslovili, sem odvihrala po Čopovi navzdol ... in ... opa ... STOP!

Lepo se je svetil Simobilov napis in sem vstopila.

Po stopnicah gor ... samo eno vprašanjce bi imela ... ja, pa to se splača ... pol leta brez naročnine ... telefoni v akciji ... samo še danes ... vikendi zastonj ...

Računam prvič: pol leta brez naročnine!!! če dam zdej 40€ za telefon + zastonj vikendi = plus!!!
Računam drugič: naredim samo prenos, plačujem naročino!!! + nič ugodnosti = se ne splača!!!

Grem čez Čopovo na bankomat, srečam FR (mu moram mal reklame delat). Se zamudim dodatnih nevemkoliko minut. Nazaj v Simobil in podpišem nevemkaj (ups), vzamem telefon in tečem, da ujamem bus.

Moram (!!!) se spravit v red. Sej 40€ ni veliko. Skrbi me, ker bi najbrž naredila isto pri nakupu kakšnih večjih stvari ...
Pa zaenkrat to še ni moja največja skrb. V znak dobre volje bom na vidno mesto postavila prašička in vanj metala evrčke. Najbrž bojo bolj centki. Če sploh ...





Dodatek: Nisem materialist (se mi zdi). Denar se pač mora obračati. Čeprav ravno odgovorno mišljenje pa to ni. Tako pravijo pametnejši, racionalnejši in bogatejši ...