Na tirih in na cesti

Skoraj vsak dan se v Ljubljano vozim z javnimi prevoznimi sredstvi. Nikoli se nisem pritoževala nad tem, ker se rada vozim. Ponavadi se sicer rajši peljem z vlakom (kot z avtobusom). Čeprav se vozim že zelo dolgo in natanko poznam pot, je vsaka vožnja zame zanimiva.
Vedno opazujem okolico. Vsak letni čas ima svoje čare. No, roko na srce, v resnici je narava ob železniških tirih precej dolgočasna. Edino, kar lahko človek opazuje, je rast zeljnih glav v različnih letnih časih. Zeljne glave opazujem že nekaj let. Vedno na istem prostoru, vedno jih je ogromno. Pri vožnji z vlakom je zanimivo tudi primerjanje hitrosti vlaka in avtomobilov, ki se vzporedno vozijo po cesti. Veselja je kmalu konec, ker ta vzporednost traja kratek čas. Avtomobili so seveda veliko hitrejši. Dolgčas.
Vožnja z avtobusom je precej drugačna. Na cestah se vedno kaj dogaja. Če je ura zgodnja ali pozna, potem ponavadi vožnjo popestrijo šoferji avtobusa. Najbolj zabavno je, kadar gremo čez vse rumene ali celo rdeče luči. Če naletimo na rdeči val, je seveda potrebno pritisniti na plin in izsiliti avto, dva, pet ... Smo le avtobus. In če se ves čas dobro držiš, z nasmehom na ustnicah s svetlobno hitrostjo prideš do cilja (brez poškodb). Priznam, v takih primerih sem kot majhen otrok. ;)
Vendar ponavadi temu seveda ni tako. Na cesti je VEDNO gužva. VEDNO. In VEDNO stojimo. VEDNO. Če imam srečo in sedim, potem niti ni slabo.
Ker takrat lahko opazujem ljudi v avtomobilih. Avtobus je nekoliko višji, avtomobili so zato praviloma precej nizko. Kaj vse ljudje počnejo:
- Nekaj se jih v avtu prehranjuje. Sendviči, sladkarije, sadje, ...
- Nekateri strastno kadijo. Ogabno. Avto, poln dima, je zelo pogost pojav na naših cestah. Ne maram tega. Kadar sem peljem z D., sicer on ponavadi v avtu kadi, amapak to ne šteje, ker je njegov avto "gajbica" in je poln lukenj. Posledično ventilacija dela tudi če ni vklopljena.
- Skoraj vsi pa se v avtu pogovarjajo po telefonu. Včeraj sem štela. Kar 8 od 10 ljudi (po vrsti), se je pogovarjalo po telefonu. Pri drugem štetju je bila številka nekoliko nižja, in sicer 6 od 10.

Kadar sem na avtobusu, opazujem tudi ljudi tako na splošno. Koliko jih je v avtu, kakšni so ... Vidim jih le do vratu. Kadar se mi človek zdi zanimiv, malo nagnem glavo in pogledam kakšen je. Včasih se zato srečam s kakšnim osebkom iz oči v oči. Zoprna zadeva. Potem se delam, da gledam kaj drugega, ali se praskam po glavi ...
Glede na to, da na teh prevoznih sredstvih preživim veliko časa, bi ta čas verjetno lahko izkoristila drugače. Pa ga ne. Ker takrat lahko delam nič. Razmišljam. Pokličem koga. Pošljem kakšen sms. Preberem reklamne oglase ob poti. Ali pa enostavno spim.
Rada se vozim. Ja, rada.

Dodatek: Seveda delam reklamo za javna prevozna sredstva. Je le treba poskrbeti za našo prihodnost in prihodnost naših otrok.
- Če bomo tako onesnaževali okolje, potem kmalu ... bla bla bla bla bla bla bla ...
- Če bi se več ljudi vozilo z avtobusi in vlaki, potem na cestah ne bi bilo take gužve in poslednično toliko nesreč ... bla bla bla bla bla bla ...
- Prav tako ne bi bili že zjutraj vsi slabe volje ter se jezili na ostale sotrpine na cesti ... bla bla bla bla ...
- Prihranili ne bi pa nič, ker je vse tolk k...... drago.
- Spočili se tudi ne bi, ker je treba skoraj vedno stati!

Eh, vse skupaj je začaran krog ... again and again ...