Eh, pa prazniki

Rada imam praznike. Res. Ampak gre vedno kaj narobe. Ta teden imam že ves čas nek slab občutek. In moj šesti čut me nikoli ne izda. Na žalost.

Današnji dogodki so pika na i. Je že tako, da si vedno vzamem k srcu, če nekomu moje delo ni všeč. Letos je (vsemu trudu navkljub) ves čas slišati pripombe. Občutek, ko me ves čas rahlo stiska, res ni prijeten. Na srečo/nesrečo je tako, da različne informacije kaj hitro pridejo do mene. Vedno znova sem razočarana nad ljudmi, ki mi ne upajo pogledati v oči in mi povedati, kaj jih moti. Kaj sem storila narobe. Kaj jim ni všeč. Je seveda lažje govoriti drugim. Da potem ti drugi govorijo drugim. In oni drugi spet drugim. O, ja, veliko lažje je ubrati to pot.
Trenutno sicer nisem slabe volje. V bistvu sem preživela lep dan. Ko sem prišla domov, me je pričakala novica. V bistvu je bilo pričakovano. Je vsako leto tako. V taki obliki sicer še ni bilo.
Sem silno utrujena od vsega. Ampak sem prepričana, da se bom jutri zbudila brez občutka nemoči. Jutri bo vse drugače. Jutri bo vse lepše. Jutri bom spet polna optimizma. Se mi zdi.