Moja nova ljubezen

Težko rečem, da je lep. Težko rečem, da je privlačen. Težko rečem, da je idealen. Ampak ljubezen je pač slepa.

Začelo se je v sredo. Pri nas je navada, da Miklavž nosi že proti večeru. Letos me je Miklavž poklical, da naj pridem k njemu v službo po kartico in grem nakupit vse potrebno. In sem šla. Zvečer sva z B. tako kot majhna otroka odpirala Kinder jajčka in sestavljala figurice. Oči je bil pred tem v Lj. in je kupil neke novoletne okraske. Z veliko vrečo je tako ponosno prikorakal ter končno le pokazal novo pridobitev. Božička. Takega, ki pleza. Jojmene.

Nato ga je obesil v dnevno sobo. Lučke še ne gorijo, ker je vtičnica predaleč. Čez kak teden bo šel ven. Na balkonsko ograjo. Do takrat pa nemo gleda proti meni, kadar sedim pred računalnikom. Včeraj sem zaznala prve znake. Nekaj je na tem Božičku. In se gledava. Vsak dan sva si bolj simpatična. Njegove modre oči ter rdeča lička mi vedno privabijo nasmeh na ustnice. In njegova vztrajnost. Kar pleza in pleza. Neverjetno.

Če dobro pomislim res ni napačen. Ves čas je tiho in me le posluša. Zgleda kar zdrav. Toplo je oblečen, najbrž je finančno preskrbljen. Edino, kar me skrbi je to, da očitno nima službe, ker ima vedno čas, da visi (dobesedno) pri meni. Mogoče je le na daljšem dopustu.

Oh, ljubezen, ljubezen ...
Dodatek: Vnelo se mi je oko. Zato imam veliko časa. Očitno. Večer bom preživela s svojo novo ljubeznijo v romantičnem vzdušju, čeprav sem mislila, da bom šla lahko na kuhano vino v Lj. Hmmmm ...