Mulčki

Letošnje leto je bilo na našem koncu precej pestro. Padla je ideja, da se v našem gasilskem društvu bolj resno začnemo ukvarjati z mladino. Z Lucijo sva šli takoj v akcijo. Pravo malo presenečenje je bilo, ko sva ugotovili, da je otrok res velikooooo. Na začetku smo se malo lovili, saj smo se podajali v vode, ki so nam bile v večini povsem neznane. Pa je šlo! S pomočjo različnih nasvetov, literature in lastne iznajdljivosti smo skupaj z vaško »mularijo« preživeli zanimivo sezono.
V celem letu je sodelovalo okrog 30 otrok. Udeležili smo se kviza, orientacije, tekmovanja v vedrovki in štafeti, tabora v Libeličah … in dosegli lepe rezultate. Glede na to, da smo na tem področju bolj kot ne začetniki, so rezultati celo odlični!

Mulčki so zakon! Res! Vedno polni energije, novih idej in večkrat tudi povzročitelji neumnosti. Včasih takih manjših, katerim se samo nasmehneš, včasih večjih, ko bi jih najraje poslal domov. Ampak vse to pride v paketu. Paketu, iz katerega se lahko naučimo marsikaj. Otroci na svet gledajo drugače. Nisem še sicer stara (se mi zdi), ampak moj pogled na svet se precej razlikuje. Pa si včasih želim, da se ne bi.

Zadnjič, ko sem pazila dvojčici in smo pred spanjem brale pravljico, me je Špela vprašala, zakaj v zgodbi (Lepotica in zver) Lepotica nima mamice. Ostala sem brez besed. Zakaj se v zgodbi pojavi samo oče in njegove tri hčerke? Naj 3-letnemu otroku rečem, da je mamica umrla, čeprav ne vem, če je to res. In kako to sploh razložiti? Na koncu smo določile, da je gospa, ki je v slikanici narisana pa nima neke posebne vloge, mamica. Punci sta zadovoljni zaspali. Meni pa je ostala misel, kako znamo odrasli površno gledati na stvari. Otroška logika pa je tako enostavna. Kaj se zgodi z nami, ko odrastemo? Kam gre otroški pogled na svet? In predvsem: ZAKAJ se to zgodi?