Juhuhu, še sem tu. Oziroma spet sem tu.
Po moje je čas, da zopet kaj natipkam. Kaj čisto neumnega. Sprotne stvari.
Se nadaljuje ...
sreda, 19. avgust 2009
sreda, 18. marec 2009
S perjem na delo
Moj blogec je sam samcat. Osamljen.
Ker bolj malo pišem.
Ker se delam, da delam.
In ker me daje spomladanska utrujenost.
To pomeni, da sem enkrat hiperaktivna in spet drugič čisto na tleh. To pomeni, da bi včasih spala v nedogled, včasih pa sploh ne bi spala. To pomeni, da bi včasih šla daleč, daleč, daleč, včasih pa tudi iz hiše ne bi pokukala.
Jap, očitni znaki spomladanske utrujenosti.
In dragi moji, družbo mi dela najboljši (najbolj fukiš) svinčnik ever!
Ker bolj malo pišem.
Ker se delam, da delam.
In ker me daje spomladanska utrujenost.
To pomeni, da sem enkrat hiperaktivna in spet drugič čisto na tleh. To pomeni, da bi včasih spala v nedogled, včasih pa sploh ne bi spala. To pomeni, da bi včasih šla daleč, daleč, daleč, včasih pa tudi iz hiše ne bi pokukala.
Jap, očitni znaki spomladanske utrujenosti.
In dragi moji, družbo mi dela najboljši (najbolj fukiš) svinčnik ever!
sreda, 4. marec 2009
Kam naj te dam?
Tud smeti niso več, kar so bile!
Včasih ... dolgo, dolgo, dolgo nazaj si vzel bodočo smet z vsemi potenciali v obliki papirja, konzerve, vatke, ovitka, plastenke in jo mirno pospravil v koš. Tak lep navaden koš za smeti. Brez slabe vesti. Koš se je tako pridno polnil, ko je bil poln pa hop vrečka in gremo v zbirališče - v večjo kanto za smeti.
Ooo, danes! Danes temu ni več tako. Danes držiš potencialno smet v rokah in razmišljaš: "Je to stekleno?" Pa seveda ni stekleno, ker je vse skupaj kvazi steklo, ki seveda ne gre v zaboj za steklo. "Je to papir?" Ne, ne, ne, ni papir. Čeprav ima nekaj papirastega nalepljenega gor. Ni papir. "Torej je plastika?" Plastika je. Ampak moraš papir seveda ločiti od plastike. Ker vse skupaj pač ni plastika.
Ja, kruto je življenje nas ločevalcev smeti. Če ni vse tam, kjer mora biti, mama vpije. Vpije, da bo vpil potem še oče. Oče potem vpije, da ne znamo ločevati. On vendarle pridno nosi sortirane odpadke v ekološki otok čez cesto.
Kako se mi včasih lušta, da bi vse smeti vrgla v en smetnjak.
Oh, smet moja, kam naj te dam?
Nauk zgodbe: Ljudje, ločujte odpadke. Zadeva je enostavna in predvsem naložba v našo prihodnost. V naše otroke.
Včasih ... dolgo, dolgo, dolgo nazaj si vzel bodočo smet z vsemi potenciali v obliki papirja, konzerve, vatke, ovitka, plastenke in jo mirno pospravil v koš. Tak lep navaden koš za smeti. Brez slabe vesti. Koš se je tako pridno polnil, ko je bil poln pa hop vrečka in gremo v zbirališče - v večjo kanto za smeti.
Ooo, danes! Danes temu ni več tako. Danes držiš potencialno smet v rokah in razmišljaš: "Je to stekleno?" Pa seveda ni stekleno, ker je vse skupaj kvazi steklo, ki seveda ne gre v zaboj za steklo. "Je to papir?" Ne, ne, ne, ni papir. Čeprav ima nekaj papirastega nalepljenega gor. Ni papir. "Torej je plastika?" Plastika je. Ampak moraš papir seveda ločiti od plastike. Ker vse skupaj pač ni plastika.
Ja, kruto je življenje nas ločevalcev smeti. Če ni vse tam, kjer mora biti, mama vpije. Vpije, da bo vpil potem še oče. Oče potem vpije, da ne znamo ločevati. On vendarle pridno nosi sortirane odpadke v ekološki otok čez cesto.
Kako se mi včasih lušta, da bi vse smeti vrgla v en smetnjak.
Oh, smet moja, kam naj te dam?
Nauk zgodbe: Ljudje, ločujte odpadke. Zadeva je enostavna in predvsem naložba v našo prihodnost. V naše otroke.
Naročite se na:
Objave (Atom)