O tem, kaj smo jedli in česa nismo ...

Kako že gre tista o zarečenem kruhu? Nekaj se reče, obljubi in potem naredi oziroma ne naredi ... :D

Kakorkoli že ... danes ponoči, ko sem bila v nedefiniranem stanju, težko namreč rečem, da sem spala, težko rečem, da sem sanjala, težko rečem, da sem lahko ločila med tem, kaj je res in kaj ni in predvsem težko rečem, kdaj točno je to bilo ... da ni bilo že zjutraj, ali pač zvečer, nimam pojma ... V glavnem, odločila sem se, da je danes idealen dan za objavo na blogu.

Vreme je ravno pravšnje, novice so navdušenja vzbujajoče in volja je nadpovprečno visoko na lestvici razpoloženja.

In ker je v glavi prevelika zmešnjava, da bi lahko karkoli konkretnega napisala, pokažem samo osnutke naših zimskih miši, ki bodo nastajale danes popoldne oziroma zvečer, ko se bom šla spet varuško.

Torej, to so ultra moderne miške, ki jih naprintamo na barvni papir (naše bodo roza, rumene, zelene in modre) in jih obstrižemo tako, da so brez repa in noska. Potem jih poljubno barvamo, lepimo gor različne dodatke, dodamo brke (barvna rafija), nos (barvna vata), rep (tisti kosmati barvasti drotki, za katere še zdaj ne vem, kako se jim reče) in miški okrog vratu obesimo še ime.

Hišico naredimo po podobnem postopku, uporabimo veliko domišljije in barv. Ker imamo radi barve. :)

Na barvni papir narišemo še vrečo in jo z vzorčastimi škarjami obstrižemo. V/na vrečo lepimo različna semena, da imajo miške v zimskem času hrano. Na koncu vrečo zavžemo - mi imamo še nekaj ostankov od novoletnih mašnjic. To je to.

Danes bomo torej miške. Komaj čakam.

Mi se imamo radi

Ljubezen je hecna reč. Ljudje imamo radi različne stvari, različne ljudi. Nekateri imajo radi predvsem sebe. Drugi za malček tudi druge. In tretji imajo radi ves svet. To je po moje bistvena razlika med ljudmi. Koga ima kdo rad. Ker na podlagi tega potem živimo.

In jaz imam rada njega. On pa mene. In včeraj je bilo tako, da mi je zmanjkalo kave. In da je stvar še hujša - zmanjkalo je tudi mleka, torej se posledično nisem mogla zadovoljiti niti s približkom kave. In tako je prišel moj rešitelj in me odpeljal na kavo. In ko sva takole sedela v nekem ljubljanskem kafiču, sta se zunaj na vrtu usedli dve mični gospodični. Ki sta se imeli prav tako radi. Se z noskom drgnili po ličkih. Z jezikom šarili po ušesih. Si zelo strastno delili sladoled ...


In kako je smešna ta ljubezen. Vsak dan kaže nove obraze. In še dobro, da obstaja. Ker dokler obstaja ljubezen, je svet lep.

Juhuhu, še sem tu. Oziroma spet sem tu.

Po moje je čas, da zopet kaj natipkam. Kaj čisto neumnega. Sprotne stvari.

Se nadaljuje ...