Kam naj te dam?

Tud smeti niso več, kar so bile!

Včasih ... dolgo, dolgo, dolgo nazaj si vzel bodočo smet z vsemi potenciali v obliki papirja, konzerve, vatke, ovitka, plastenke in jo mirno pospravil v koš. Tak lep navaden koš za smeti. Brez slabe vesti. Koš se je tako pridno polnil, ko je bil poln pa hop vrečka in gremo v zbirališče - v večjo kanto za smeti.

Ooo, danes! Danes temu ni več tako. Danes držiš potencialno smet v rokah in razmišljaš: "Je to stekleno?" Pa seveda ni stekleno, ker je vse skupaj kvazi steklo, ki seveda ne gre v zaboj za steklo. "Je to papir?" Ne, ne, ne, ni papir. Čeprav ima nekaj papirastega nalepljenega gor. Ni papir. "Torej je plastika?" Plastika je. Ampak moraš papir seveda ločiti od plastike. Ker vse skupaj pač ni plastika.

Ja, kruto je življenje nas ločevalcev smeti. Če ni vse tam, kjer mora biti, mama vpije. Vpije, da bo vpil potem še oče. Oče potem vpije, da ne znamo ločevati. On vendarle pridno nosi sortirane odpadke v ekološki otok čez cesto.


Kako se mi včasih lušta, da bi vse smeti vrgla v en smetnjak.

Oh, smet moja, kam naj te dam?

Nauk zgodbe: Ljudje, ločujte odpadke. Zadeva je enostavna in predvsem naložba v našo prihodnost. V naše otroke.

(Ne)srečna?

Včeraj mi je nekdo rekel, da ne pišem na blog zato, ker sem srečna. Človek piše takrat, ko je nesrečen, ko ima težave, ko mora dati "slabe" stvari iz sebe.

In zdaj razmišljam ...
Sem res bolj srečna, kot sem bila celo prejšnje leto, ko so bile moje objave tako zelo pogoste, da sem prepričana, da večina ljudi sploh ni sledila dogajanju?

Sem? Sem bolj srečna?

Moja nova ljubezen

Na začetku je kazalo da iz te moke ne bo kruha.

*
*
*
*
*
*
Dogovarjanja, usklajevanja, pomanjkanje časa, obveznosti ...
*
*
*
*
*
*
Ni in ni šlo.
*
*
*
*
*
*
No, že dolgo sem se izogibala tem stvarem. Nisem prenesla, da kdo spi poleg mene. Ampak tale moj Jaka si je priboril svoje mesto.
Hvala Anči za pozno novoletno darilo ... in upam, da se s Tinetom dobro razumeta. :)