Mi se imamo radi

Ljubezen je hecna reč. Ljudje imamo radi različne stvari, različne ljudi. Nekateri imajo radi predvsem sebe. Drugi za malček tudi druge. In tretji imajo radi ves svet. To je po moje bistvena razlika med ljudmi. Koga ima kdo rad. Ker na podlagi tega potem živimo.

In jaz imam rada njega. On pa mene. In včeraj je bilo tako, da mi je zmanjkalo kave. In da je stvar še hujša - zmanjkalo je tudi mleka, torej se posledično nisem mogla zadovoljiti niti s približkom kave. In tako je prišel moj rešitelj in me odpeljal na kavo. In ko sva takole sedela v nekem ljubljanskem kafiču, sta se zunaj na vrtu usedli dve mični gospodični. Ki sta se imeli prav tako radi. Se z noskom drgnili po ličkih. Z jezikom šarili po ušesih. Si zelo strastno delili sladoled ...


In kako je smešna ta ljubezen. Vsak dan kaže nove obraze. In še dobro, da obstaja. Ker dokler obstaja ljubezen, je svet lep.

Juhuhu, še sem tu. Oziroma spet sem tu.

Po moje je čas, da zopet kaj natipkam. Kaj čisto neumnega. Sprotne stvari.

Se nadaljuje ...

S perjem na delo

Moj blogec je sam samcat. Osamljen.

Ker bolj malo pišem.
Ker se delam, da delam.
In ker me daje spomladanska utrujenost.
To pomeni, da sem enkrat hiperaktivna in spet drugič čisto na tleh. To pomeni, da bi včasih spala v nedogled, včasih pa sploh ne bi spala. To pomeni, da bi včasih šla daleč, daleč, daleč, včasih pa tudi iz hiše ne bi pokukala.

Jap, očitni znaki spomladanske utrujenosti.

In dragi moji, družbo mi dela najboljši (najbolj fukiš) svinčnik ever!

Kam naj te dam?

Tud smeti niso več, kar so bile!

Včasih ... dolgo, dolgo, dolgo nazaj si vzel bodočo smet z vsemi potenciali v obliki papirja, konzerve, vatke, ovitka, plastenke in jo mirno pospravil v koš. Tak lep navaden koš za smeti. Brez slabe vesti. Koš se je tako pridno polnil, ko je bil poln pa hop vrečka in gremo v zbirališče - v večjo kanto za smeti.

Ooo, danes! Danes temu ni več tako. Danes držiš potencialno smet v rokah in razmišljaš: "Je to stekleno?" Pa seveda ni stekleno, ker je vse skupaj kvazi steklo, ki seveda ne gre v zaboj za steklo. "Je to papir?" Ne, ne, ne, ni papir. Čeprav ima nekaj papirastega nalepljenega gor. Ni papir. "Torej je plastika?" Plastika je. Ampak moraš papir seveda ločiti od plastike. Ker vse skupaj pač ni plastika.

Ja, kruto je življenje nas ločevalcev smeti. Če ni vse tam, kjer mora biti, mama vpije. Vpije, da bo vpil potem še oče. Oče potem vpije, da ne znamo ločevati. On vendarle pridno nosi sortirane odpadke v ekološki otok čez cesto.


Kako se mi včasih lušta, da bi vse smeti vrgla v en smetnjak.

Oh, smet moja, kam naj te dam?

Nauk zgodbe: Ljudje, ločujte odpadke. Zadeva je enostavna in predvsem naložba v našo prihodnost. V naše otroke.

(Ne)srečna?

Včeraj mi je nekdo rekel, da ne pišem na blog zato, ker sem srečna. Človek piše takrat, ko je nesrečen, ko ima težave, ko mora dati "slabe" stvari iz sebe.

In zdaj razmišljam ...
Sem res bolj srečna, kot sem bila celo prejšnje leto, ko so bile moje objave tako zelo pogoste, da sem prepričana, da večina ljudi sploh ni sledila dogajanju?

Sem? Sem bolj srečna?

Moja nova ljubezen

Na začetku je kazalo da iz te moke ne bo kruha.

*
*
*
*
*
*
Dogovarjanja, usklajevanja, pomanjkanje časa, obveznosti ...
*
*
*
*
*
*
Ni in ni šlo.
*
*
*
*
*
*
No, že dolgo sem se izogibala tem stvarem. Nisem prenesla, da kdo spi poleg mene. Ampak tale moj Jaka si je priboril svoje mesto.
Hvala Anči za pozno novoletno darilo ... in upam, da se s Tinetom dobro razumeta. :)

The world is mine

Enkrat te dni se mi je zazdelo, da bi ves svet lahko bil moj.

Ne, ne bi bila glavna. Ne, ne bi šlo po mojih pravilih.
V bistvu ne vem. Ne vem, zakaj je temu tako. Ne vem, zakaj je ta občutek pozitiven.

Živjo TI. :)

Poroka na poroko

Očitno je moderno in nisi in, če se ne poročiš. No, v soboto se je poročil moj bratranec.

Dejstva: mlaji, limonce, Dolenjska, cviček, ohcet, refošk, boleči podplati.
In ja, veliko premalo spanja.

Tokrat me niti ni tako zelo motilo, da sem mogla tlačit roke tujemu moškemu v hlače.

Odbojka

Nedelje so namenjene odbojki. Itak. Preteklo nedeljo je bilo seveda temu tudi tako. Itak. Ampak ker so imeli fantje tekmo, smo punce ostale same. Bonny pravi, da ni boljšega kot prazna telovadnica.

Pa poglejmo:

Vaja številka 1: Nogo gor za ogrevanje.

Vaja številka 2: Špaga ala Bonny.

Vaja številka 3: Lastovka ala Bonny.

Vaja številka 4: Pejmo na drog! (Hmm, le kako bi to izvedli?)

Je rekla Barby: "Poglej, kako se pleza!"

Mi vse: "Aaaaaa ..."
Je rekla Barby: "Pejmo zdej na tisto pijačo!"

Je rekla Bonny: "STOP! Jaz znam pa tole!"

Odlično! Telovadnica je res zakon! :)
In smo šle.

Bonny, ne bit huda. Kot sredstvo podkupnine ti ponujam roza pujska ali belo muco.
Redka primerka. Zelo redka.
Praktično si prva, ki ji dovolim, da ima to strašno kul zadevo na mobitelu.

Odrasti! Zakaj že?

Torej.

1. 1. 2009 sem bila prepričana, da bo leto 2009 podobno kot 2008. Razlika je le v letnici.

V ponedeljek sem ugotovila, da temu ni tako.

Včasih smo bile tri.
Barbara, Petra in Katja.
Nepremagljive.

Od malega smo se družile. Vedno. In potem se je septembra odselila Barbara. In v nedeljo še Petra.

Ostala sem sama. Ne bo več krogov. Ne bo več hitrih kavic. Ne bo več klicanja na domači telefon. Majhne stvari, ki so kljub številnim obveznostim bile samo naše. In smo obstajale.

Čuden občutek imam. Cmok v grlu.