Stres

Včeraj zvečer sem strokovno ugotovila, da sem v obdobju stresa. Posledično se mi zato ne da pisati, čeprav bi lahko napisala 1000 stvari. Posledično imam dolg jezik, vsaj tako pravijo mati. In posledično zato preburno odreagiram na nekatere situacije.

Situacija: številka 1
Čas: ponedeljek
Vpleteni: primerek 1 in jaz

Jaz: "No, saj se slišimo."
P1: "Nič se ne slišimo, če pa nič ne pokličeš."
Jaz: "Zakaj jaz? Saj lahko tudi ti pokličeš."
P1: "Ne, res. Sej lahko pozvoniš, pa te pokličem nazaj. Ni problema. Samo res ne vem, zakaj nič ne pokličeš ..."
Jaz: "Sej si ti tuki moškega spola, pokliči, če hočeš, drugače pa nič."


Situacija: številka 2
Čas: torek
Vpleteni: primerek 2 in jaz

Telefon zvoni.
P2: "Živjo. Blablablablablabla ... Kdaj prideš v Ljubljano?"
Jaz: "Amm, verjetno v četrtek."
P2. "V četrtek jaz ne morem. Sem zmenjen za kosilo ob 14h."
Jaz: "Ja in? Saj četrtek ima 24 ur. Nisem rekla, da pridem točno ob 14h in sploh pa nisem rekla, da se dobiva. Pah."


Situacija: številka 3
Čas: torek
Vpleteni: primerek 3 in jaz

Jaz: "Ja, povej ne. A je to zdej kaka skrivnost?"
P3: "Ne, ne povem."
Jaz: "Zakaj ne? S kakšnimi posebnimi razlogi?"
P3: "Tako sem se odločil. Tako na oko."
Jaz. "Prosim?"

Ok, sej ne vem. V normalnih razmerah bi odreagirala čisto normalno oziroma sploh ne bi odreagirala, ker se sploh ne bi spotaknila ob take stvari. Ali pač? Tako sem se pa razjezila. V prvem primeru sem povedala svoje. Telefon je stvarca, ki deluje v obe smeri. In še nikoli nisem nikomur pozvonila. Če nekoga rabim, potem pokličem in je to to. Sovražim tiste, ki samo pozvonijo oziroma sama tega ne počnem. V drugem primeru je kaj hitro besede vzel nazaj in rekel, da se lahko prilagodi. Šment. Kam je šel zdej tisti egoistični ego? V tretjem primeru sem še vedno užaljena. Pa ne zato, ker bi hotela vedeti, ampak zato, ker se mi zdi grdo, da mi nekdo tako reče. Odločitve se sprejema ob določenih razlogih. Če so razlogi dobri, nikoli ne vztrajam (no, včasih). Ampak na tak način, ... Jap, še vedno sem užaljena.