Dan za poezijo (1.)

Enkrat sem se teme že lotila. Sedaj sem začutila klic po predstavitvi moje nove pesniške zbirke. Ne trudite se, je že razprodana. LOL. Torej, naslov veleumnega čustvenega izliva se glasi: Biti. Naslovna pesem s podnaslovom Tukaj sem pa je danes na tapeti.


Biti (Tukaj sem)

Tukaj sem.
Stojim.
Gledam v sonce.

*
*
*
*
*
*
*
*

Branje obrazložitve priporočam le matematikom, fizikom, pilotom in astronavtom. Ostali verjetno razumete poanto tega genialnega besedila.

V pesmi vsekakor izstopajo tri področja:
1. domovina

Biti tukaj, kar ne more biti drugje kot doma, doma v domovini. Pokočna stoja. Izraz ponosa. Tukaj se kažejo tudi prvine olimpijskega duha, zmage Kozmusa in ostale medalje. Vsekakor je domovina meni zelo ljuba tema. Čutim potrebo po izražanju pripadnosti našemu narodu, zato je prisotna praktično v vsaki pesmi.

2. onesnaževanje

Ali je zdravo gledati v sonce? Ali naše oči pri tem trpijo? Ali sonce sploh še vidimo, glede na to, da je nad nami kup nesnage? Kaj pa naši otroci? Kako bodo živeli, če jim bomo uničili zemljo? Tukaj je vprašanje zelo izrazito, neposredno in kritično. Treba bo nekaj ukreniti.

3. ljubezen

Ni filma brez ljubezni, ni knjige brez ljubezni in poezije brez ljubezni. Ljubezen nas združuje, ljubezen nas naredi ljudi. Čutna ljubezen, ki je izražena tokrat, se kaže v stoji. V tem, kako nekdo je in stoji. Vse to zaradi nekoga. Spoštovanja in ljubezni do nekoga. Drugače ni nujno, da bi bil tam in lahko bi sedel. In nenazadnje pogled v sonce. Upanje. Sreča. Toplota. Porjavelost (lahko nezdrava, tukaj je potrebno paziti, da ne pride do opeklin). Ljubezen.

Dragi moji, na tem mestu zaključujem. Nepredvidena ponedeljkova jutra so namenjena poeziji. Poezija je safr. Pozija je furanje lajfa. Poezija smo mi.

Bodi dovolj. :)