Mišja vas + ptičja hiška

Končno mi je uspelo na računalniku vzpostavit povezavo najprej z mobitelom, nato še s fotoaparatom. Celo tako zelo uspelo, da imam sedaj vse lepo napeljano in samo priklopim in so slike tu ... Predvsem z razlogom, da ne bo izgovorov za pozne objave. :)

Najprej Mišja vas.
Miške iz prejšnje objave so dobile končno podobo. Slikici sta sicer slabi, ker še vedno nimam novega telefona, ampak za silo pa bo. Ja, kot je vidno, ni šlo vse po mojih načrtih. Miške so nastale po domišljiji drugih glavic, moje roke so zgolj pomagale. Naše miške Rozika, Zelenka in Rumenka so preskrbljene. Rozika in Zelenka imata vsaka svojo hišico in svojo vrečo s hrano. Rumenka je potepinka in vsako noč spi pri drugi miški. Zima je lahko še zelo zelo dolga. Naše vreče vsebujejo veliko različnih semen, hišice so tople, miške vedno dobre volje, igre, da nam ni dolgčas, si pa tako ali tako zmišljujemo sproti. Mišja vas je do ne vemo kdaj na ogled na steni v jedilnici.

In ker sem superdruperultraful važna, ker imam prvič v življenju čisto svojo ptičjo hišico, ki mi jo je naredil moj dragi moj, pokažem seveda še to. Mogoče sem čudna, ampak vedno sem si želela ptičjo hišico in je nikoli nisem imela. Ko sem izrazila željo, so pridne roke začele risati, žagati, brusiti ... in najlepša ptičja hišica (z dimnikom) na svetu že stoji. Da se pohvalim, vsak dan vsaj 2x preverim, če so semena še v hišici in če je vse ok.

O tem, kaj smo jedli in česa nismo ...

Kako že gre tista o zarečenem kruhu? Nekaj se reče, obljubi in potem naredi oziroma ne naredi ... :D

Kakorkoli že ... danes ponoči, ko sem bila v nedefiniranem stanju, težko namreč rečem, da sem spala, težko rečem, da sem sanjala, težko rečem, da sem lahko ločila med tem, kaj je res in kaj ni in predvsem težko rečem, kdaj točno je to bilo ... da ni bilo že zjutraj, ali pač zvečer, nimam pojma ... V glavnem, odločila sem se, da je danes idealen dan za objavo na blogu.

Vreme je ravno pravšnje, novice so navdušenja vzbujajoče in volja je nadpovprečno visoko na lestvici razpoloženja.

In ker je v glavi prevelika zmešnjava, da bi lahko karkoli konkretnega napisala, pokažem samo osnutke naših zimskih miši, ki bodo nastajale danes popoldne oziroma zvečer, ko se bom šla spet varuško.

Torej, to so ultra moderne miške, ki jih naprintamo na barvni papir (naše bodo roza, rumene, zelene in modre) in jih obstrižemo tako, da so brez repa in noska. Potem jih poljubno barvamo, lepimo gor različne dodatke, dodamo brke (barvna rafija), nos (barvna vata), rep (tisti kosmati barvasti drotki, za katere še zdaj ne vem, kako se jim reče) in miški okrog vratu obesimo še ime.

Hišico naredimo po podobnem postopku, uporabimo veliko domišljije in barv. Ker imamo radi barve. :)

Na barvni papir narišemo še vrečo in jo z vzorčastimi škarjami obstrižemo. V/na vrečo lepimo različna semena, da imajo miške v zimskem času hrano. Na koncu vrečo zavžemo - mi imamo še nekaj ostankov od novoletnih mašnjic. To je to.

Danes bomo torej miške. Komaj čakam.

Mi se imamo radi

Ljubezen je hecna reč. Ljudje imamo radi različne stvari, različne ljudi. Nekateri imajo radi predvsem sebe. Drugi za malček tudi druge. In tretji imajo radi ves svet. To je po moje bistvena razlika med ljudmi. Koga ima kdo rad. Ker na podlagi tega potem živimo.

In jaz imam rada njega. On pa mene. In včeraj je bilo tako, da mi je zmanjkalo kave. In da je stvar še hujša - zmanjkalo je tudi mleka, torej se posledično nisem mogla zadovoljiti niti s približkom kave. In tako je prišel moj rešitelj in me odpeljal na kavo. In ko sva takole sedela v nekem ljubljanskem kafiču, sta se zunaj na vrtu usedli dve mični gospodični. Ki sta se imeli prav tako radi. Se z noskom drgnili po ličkih. Z jezikom šarili po ušesih. Si zelo strastno delili sladoled ...


In kako je smešna ta ljubezen. Vsak dan kaže nove obraze. In še dobro, da obstaja. Ker dokler obstaja ljubezen, je svet lep.