(kravica) Katka

Mišja vas + ptičja hiška

2010-01-18T11:34:00.005+01:00

Končno mi je uspelo na računalniku vzpostavit povezavo najprej z mobitelom, nato še s fotoaparatom. Celo tako zelo uspelo, da imam sedaj vse lepo napeljano in samo priklopim in so slike tu ... Predvsem z razlogom, da ne bo izgovorov za pozne objave. :)

Najprej Mišja vas.
Miške iz prejšnje objave so dobile končno podobo. Slikici sta sicer slabi, ker še vedno nimam novega telefona, ampak za silo pa bo. Ja, kot je vidno, ni šlo vse po mojih načrtih. Miške so nastale po domišljiji drugih glavic, moje roke so zgolj pomagale. Naše miške Rozika, Zelenka in Rumenka so preskrbljene. Rozika in Zelenka imata vsaka svojo hišico in svojo vrečo s hrano. Rumenka je potepinka in vsako noč spi pri drugi miški. Zima je lahko še zelo zelo dolga. Naše vreče vsebujejo veliko različnih semen, hišice so tople, miške vedno dobre volje, igre, da nam ni dolgčas, si pa tako ali tako zmišljujemo sproti. Mišja vas je do ne vemo kdaj na ogled na steni v jedilnici.

In ker sem superdruperultraful važna, ker imam prvič v življenju čisto svojo ptičjo hišico, ki mi jo je naredil moj dragi moj, pokažem seveda še to. Mogoče sem čudna, ampak vedno sem si želela ptičjo hišico in je nikoli nisem imela. Ko sem izrazila željo, so pridne roke začele risati, žagati, brusiti ... in najlepša ptičja hišica (z dimnikom) na svetu že stoji. Da se pohvalim, vsak dan vsaj 2x preverim, če so semena še v hišici in če je vse ok.

O tem, kaj smo jedli in česa nismo ...

2010-01-12T14:00:00.003+01:00

Kako že gre tista o zarečenem kruhu? Nekaj se reče, obljubi in potem naredi oziroma ne naredi ... :D

Kakorkoli že ... danes ponoči, ko sem bila v nedefiniranem stanju, težko namreč rečem, da sem spala, težko rečem, da sem sanjala, težko rečem, da sem lahko ločila med tem, kaj je res in kaj ni in predvsem težko rečem, kdaj točno je to bilo ... da ni bilo že zjutraj, ali pač zvečer, nimam pojma ... V glavnem, odločila sem se, da je danes idealen dan za objavo na blogu.

Vreme je ravno pravšnje, novice so navdušenja vzbujajoče in volja je nadpovprečno visoko na lestvici razpoloženja.

In ker je v glavi prevelika zmešnjava, da bi lahko karkoli konkretnega napisala, pokažem samo osnutke naših zimskih miši, ki bodo nastajale danes popoldne oziroma zvečer, ko se bom šla spet varuško.

Torej, to so ultra moderne miške, ki jih naprintamo na barvni papir (naše bodo roza, rumene, zelene in modre) in jih obstrižemo tako, da so brez repa in noska. Potem jih poljubno barvamo, lepimo gor različne dodatke, dodamo brke (barvna rafija), nos (barvna vata), rep (tisti kosmati barvasti drotki, za katere še zdaj ne vem, kako se jim reče) in miški okrog vratu obesimo še ime.

Hišico naredimo po podobnem postopku, uporabimo veliko domišljije in barv. Ker imamo radi barve. :)

Na barvni papir narišemo še vrečo in jo z vzorčastimi škarjami obstrižemo. V/na vrečo lepimo različna semena, da imajo miške v zimskem času hrano. Na koncu vrečo zavžemo - mi imamo še nekaj ostankov od novoletnih mašnjic. To je to.

Danes bomo torej miške. Komaj čakam.

Mi se imamo radi

2009-09-17T08:28:00.003+02:00

Ljubezen je hecna reč. Ljudje imamo radi različne stvari, različne ljudi. Nekateri imajo radi predvsem sebe. Drugi za malček tudi druge. In tretji imajo radi ves svet. To je po moje bistvena razlika med ljudmi. Koga ima kdo rad. Ker na podlagi tega potem živimo.

In jaz imam rada njega. On pa mene. In včeraj je bilo tako, da mi je zmanjkalo kave. In da je stvar še hujša - zmanjkalo je tudi mleka, torej se posledično nisem mogla zadovoljiti niti s približkom kave. In tako je prišel moj rešitelj in me odpeljal na kavo. In ko sva takole sedela v nekem ljubljanskem kafiču, sta se zunaj na vrtu usedli dve mični gospodični. Ki sta se imeli prav tako radi. Se z noskom drgnili po ličkih. Z jezikom šarili po ušesih. Si zelo strastno delili sladoled ...

In kako je smešna ta ljubezen. Vsak dan kaže nove obraze. In še dobro, da obstaja. Ker dokler obstaja ljubezen, je svet lep.

Juhuhu, še sem tu. Oziroma spet sem tu.

2009-08-19T16:25:00.002+02:00

Po moje je čas, da zopet kaj natipkam. Kaj čisto neumnega. Sprotne stvari.

Se nadaljuje ...

S perjem na delo

2009-03-18T21:03:00.003+01:00

Moj blogec je sam samcat. Osamljen.

Ker bolj malo pišem.
Ker se delam, da delam.
In ker me daje spomladanska utrujenost.
To pomeni, da sem enkrat hiperaktivna in spet drugič čisto na tleh. To pomeni, da bi včasih spala v nedogled, včasih pa sploh ne bi spala. To pomeni, da bi včasih šla daleč, daleč, daleč, včasih pa tudi iz hiše ne bi pokukala.

Jap, očitni znaki spomladanske utrujenosti.

In dragi moji, družbo mi dela najboljši (najbolj fukiš) svinčnik ever!

Kam naj te dam?

2009-03-04T08:30:00.002+01:00

Tud smeti niso več, kar so bile!

Včasih ... dolgo, dolgo, dolgo nazaj si vzel bodočo smet z vsemi potenciali v obliki papirja, konzerve, vatke, ovitka, plastenke in jo mirno pospravil v koš. Tak lep navaden koš za smeti. Brez slabe vesti. Koš se je tako pridno polnil, ko je bil poln pa hop vrečka in gremo v zbirališče - v večjo kanto za smeti.

Ooo, danes! Danes temu ni več tako. Danes držiš potencialno smet v rokah in razmišljaš: "Je to stekleno?" Pa seveda ni stekleno, ker je vse skupaj kvazi steklo, ki seveda ne gre v zaboj za steklo. "Je to papir?" Ne, ne, ne, ni papir. Čeprav ima nekaj papirastega nalepljenega gor. Ni papir. "Torej je plastika?" Plastika je. Ampak moraš papir seveda ločiti od plastike. Ker vse skupaj pač ni plastika.

Ja, kruto je življenje nas ločevalcev smeti. Če ni vse tam, kjer mora biti, mama vpije. Vpije, da bo vpil potem še oče. Oče potem vpije, da ne znamo ločevati. On vendarle pridno nosi sortirane odpadke v ekološki otok čez cesto.

Kako se mi včasih lušta, da bi vse smeti vrgla v en smetnjak.

Oh, smet moja, kam naj te dam?

Nauk zgodbe: Ljudje, ločujte odpadke. Zadeva je enostavna in predvsem naložba v našo prihodnost. V naše otroke.

(Ne)srečna?

2009-03-03T09:15:00.002+01:00

Včeraj mi je nekdo rekel, da ne pišem na blog zato, ker sem srečna. Človek piše takrat, ko je nesrečen, ko ima težave, ko mora dati "slabe" stvari iz sebe.

In zdaj razmišljam ...
Sem res bolj srečna, kot sem bila celo prejšnje leto, ko so bile moje objave tako zelo pogoste, da sem prepričana, da večina ljudi sploh ni sledila dogajanju?

Sem? Sem bolj srečna?

Moja nova ljubezen

2009-02-06T12:21:00.002+01:00

Na začetku je kazalo da iz te moke ne bo kruha.

*
*
*
*
*
*
Dogovarjanja, usklajevanja, pomanjkanje časa, obveznosti ...
*
*
*
*
*
*
Ni in ni šlo.
*
*
*
*
*
*
No, že dolgo sem se izogibala tem stvarem. Nisem prenesla, da kdo spi poleg mene. Ampak tale moj Jaka si je priboril svoje mesto.
Hvala Anči za pozno novoletno darilo ... in upam, da se s Tinetom dobro razumeta. :)

The world is mine

2009-01-27T14:31:00.002+01:00

Enkrat te dni se mi je zazdelo, da bi ves svet lahko bil moj.

Ne, ne bi bila glavna. Ne, ne bi šlo po mojih pravilih.
V bistvu ne vem. Ne vem, zakaj je temu tako. Ne vem, zakaj je ta občutek pozitiven.

2009-01-24T22:36:00.001+01:00

Živjo TI. :)

Poroka na poroko

2009-01-19T22:10:00.002+01:00

Očitno je moderno in nisi in, če se ne poročiš. No, v soboto se je poročil moj bratranec.

Dejstva: mlaji, limonce, Dolenjska, cviček, ohcet, refošk, boleči podplati.
In ja, veliko premalo spanja.

Tokrat me niti ni tako zelo motilo, da sem mogla tlačit roke tujemu moškemu v hlače.

Odbojka

2009-01-13T18:52:00.004+01:00

Nedelje so namenjene odbojki. Itak. Preteklo nedeljo je bilo seveda temu tudi tako. Itak. Ampak ker so imeli fantje tekmo, smo punce ostale same. Bonny pravi, da ni boljšega kot prazna telovadnica.

Pa poglejmo:

Vaja številka 1: Nogo gor za ogrevanje.

Vaja številka 2: Špaga ala Bonny.

Vaja številka 3: Lastovka ala Bonny.

Vaja številka 4: Pejmo na drog! (Hmm, le kako bi to izvedli?)

Je rekla Barby: "Poglej, kako se pleza!"

Mi vse: "Aaaaaa ..."
Je rekla Barby: "Pejmo zdej na tisto pijačo!"

Je rekla Bonny: "STOP! Jaz znam pa tole!"

Odlično! Telovadnica je res zakon! :)
In smo šle.

Bonny, ne bit huda. Kot sredstvo podkupnine ti ponujam roza pujska ali belo muco.
Redka primerka. Zelo redka.
Praktično si prva, ki ji dovolim, da ima to strašno kul zadevo na mobitelu.

Odrasti! Zakaj že?

2009-01-08T10:53:00.003+01:00

Torej.

1. 1. 2009 sem bila prepričana, da bo leto 2009 podobno kot 2008. Razlika je le v letnici.

V ponedeljek sem ugotovila, da temu ni tako.

Včasih smo bile tri.
Barbara, Petra in Katja.
Nepremagljive.

Od malega smo se družile. Vedno. In potem se je septembra odselila Barbara. In v nedeljo še Petra.

Ostala sem sama. Ne bo več krogov. Ne bo več hitrih kavic. Ne bo več klicanja na domači telefon. Majhne stvari, ki so kljub številnim obveznostim bile samo naše. In smo obstajale.

Čuden občutek imam. Cmok v grlu.

Sreča

2008-12-23T21:56:00.003+01:00

A ste kdaj pomislili, da sreča ni samostojen pojem? Sreča je presneto odvisen pojem.

Sreča je, da smo dobili denar za projekt. Ampak je ta sreča odvisna od našega nadaljnega dela.
Sreča je, da se družim z različnimi ljudmi. Ampak je ta sreča odvisna od mojega razpoloženja.
Sreča je, da so prazniki. Ampak je ta sreča odvisna. Zelo odvisna. Najbolj odvisna od vseh sreč.

Mogoče pa drugo leto sreča ne bo več tako zelo odvisna. Mogoče bo samo še pogojena s čim. Kar je precej bolje.

Pred prazniki ...

2008-12-22T13:40:00.002+01:00

... ugotavljam, da je življenje prasica. P R A S I C A. Ženskega spola. Ker ženske so prasice, moški so zgolj neumni.

Sicer pa je kvazi praznično vzdušje na višku. Do leta 2009 imam planu dve konkretni zbližanji z višjimi silami, ostalo bo minilo v megli. Se mi zdi.

Sicer je pa luštno!

Sedem :)

2008-12-17T17:43:00.002+01:00

Nikoli se še nisem šla teh verižnih zadev, čeprav vidim, da je to precej moderno. No, pa se grem še jaz. Torej sedem resnic (ali nekaj podobnega) o meni, ker sta me pofočkali Glista in Petra.

1. Nisem organiziran človek, zato imam konstantno težave s tem. Dan je prekratek, stvari ostajajo nedokončane. Soba je v razsulu, čeprav sem jo pospravila pred eno uro. Ampak sem pa dober organizator za druge. O, to pa znam. Vsem povem, kaj morajo naredit, kaj se meni zdi prav, da naredijo ... kar je pa včasih seveda malce moteče. Malce.

2. Sem trmasta. Razpoloženje mi niha. Hitro se razburim in hitro pozabim zamere. (pre)Hitro pustim, da me stvari prizadanejo.

3. Rada govorim. Rada imam družbo. Rada grem na kavo. Rada klepetam prek msn-ja, gmaila, FB-ja, pošiljam sms-e ... Rada imam besedne izzive. Všeč mi je, ko zna sogovornik odreagirati. Ne maram, da ne "zašteka" in se preda.

4. Ne maram javnega nastopanja. Spljoh. Rada pišem zadeve, objavljam, organiziram, celo druge spodbujam k nastopu ... Ne maram pa nastopanja. Da sem v središču pozornosti. Da vsi čakajo, kaj bom rekla. Ne maram. Zato me s tira spravijo vse predstavitve na faksu. Ker potem pozabim, kaj moram povedat. Ne znam prebrati besede. Sploh ne vem, zakaj sem tam.

5. Brez mobitela in interneta mi živeti ni.

6. Rada berem. Vse. Včasih tudi knjige, ki jih v naslednjem trenutku pozabim. V moji glavi je že prava mala knjižnica. Ampak se v njej nabira prah.

7. Spreminjam se. Težko rečem, da na bolje. Težko rečem, da na slabše. Ampak vem, da se. Spreminjam se v razpoloženju, mišljenju, dejanjih. Drugačna sem. Drugačna bom. Zagotovo.

Fočkam: Ano, Roka, Špelo in Tino. Čakam na ST. :)

Dogodek tisočletja

2008-12-11T10:32:00.003+01:00

Dolgo smo ga prosili. Nagovarjali. Mu prigovarjali. Razlagali, da ne boli. Da ne pade na tla in se razbije. Da on to zmore. Da je vendar že velik fant.

Pa je le zmajal z glavo. Rekel, da bo počakal, da se postavi na svoje lastne noge. Potem pa mogoče. Da si ne upa. Da rajši ne bi.

Pa smo mu spet govorili, da ni nič hudega. Da je že zelo zelo samostojna. Da je tako fino, če si upaš. Da se splača. Da mu bo žal.

Pa spet pravi, da on tega že ne bo. Da še nikoli ni in tudi zanekrat še ne misli. Tisoč razlogov in tisoč izgovorov.

*
*
*
*
*
*
*
*
*
*
*
*
*
*
*
*
*
*

Potem je pa Anja popizdila in mu dala Lino v roke. Ni imel izbire. Jo je moral prijeti in jo držati. Tukaj je dokaz. Ja, moj bratec je prvič v življenju držal otroka v rokah! Če to ni dogodek!

Lina in Rok

Lina, Anja in RokDodatek: Vidite ta preplašen pogled? Da ne govorim, da se ni premaknil niti za centimeter. :)

Kava za dobro jutro!

2008-12-11T10:13:00.003+01:00

Grozna kavopunca sem.

Zjutraj, ko vstanem, če imam čas, najprej skuham kavo in si vzamem 15 minut, da jo tudi spijem. Brskam po internetu. Berem novice. Prebiram bloge. Klikam sem ter tja. Nikoli ne berem časopisa. Časopis berem zvečer. Danes sem ugotovila, da mogoče pa nisem tako zelo predvidljiva. Ampak smo predvidljiva. Ker jutranji kavni meni ima na voljo dve vrsti kave:
1. Navadna. Močna. Brez mleka in brez sladkorja.
2. Mlečna. Neka mešanica, ki sem jo našla in je super.

Je pa čas oziroma obred pitja kave vsekakor tudi priložnost, da malo razmišljam. O tem, kaj sem počela in o tem, kaj bom počela. Sicer gre tukaj za načleoma lenobno razmišljanje, kar je prav super za jutranje ure.

Danes se tako nasmiham ob misli, kako smo z dvojčicama, ki sem ju pazila včeraj, izdelovale venčke. Jih obešale na vrata. Pekle mini palačinke. Preveč jima dovolim. Sta me že "zašpecali", da sem pri njima v sobi, dokler ne zaspita. Da ju držim za roko. Zdaj čakam, da me bosta zatožili, da jima pustim, da sedita na pultu, ko pečem palačinke. Da včasih tam tudi pojesta. Da jima včasih dovolim, da z žličko vzameta malo nutelle. Pa potem to izkoristita in zadevo še ponovita. Prav rabim včasih tak mini odklop. Drug svet.

Danes me ne moti, da zunaj pada dež. Me ne moti, da bom spet delala stvari, ki jih sicer nisem imela v planu. Me ne moti, da je ura že veliko, jaz sem pa še vedno v spodnjem delu pižame in puloverju.

Danes bo svet lep. Ker sem si skuhala dobro kavo. Ker si bom odprla čisto novo škatlico leč in bom videla vse in še več. Danes bom pridna. Danes bom prijazna. Danes bo ...

Kuku, še sem tu. :)

2008-12-08T12:22:00.004+01:00

Zadnje čase se veliko (in rada) pogovarjam sama s sabo. To je vedno zanimivo in nikoli mi ni dolgčas. Pa koliko stvari se imam za zmenit!

Danes zjutraj sem vstala ob 7. uri, čeprav sem doma. Potem sem šla nazaj še malo poležat. :) Mi malo čez sedem zvoni telefon. Joj, vedno se tako ustašim, ko zazvoni. Nujno si moram zamenjat zvonjenje. Ne vem, zakaj si ga še nisem. Kdo pa me zdele kliče? Aha, sigurno so iz grafičnega studia. Sigurno spet nisem dobro napisala, kaj bi rada, da spremenijo. A, ne, ne, Bonny je. Se oglasim, ugotovim, da nič ne vem in nič ne morem pomagat. Potem se odločim, da sem vstala odločno prezgodaj in grem še malo na toplo. Pa mi spet zazvoni telefon. Aha, zdele je grafični studio. Ah, oči je. Letam po stanovanju in iščem papirje, ki hoče, da jih najdem. Pa kje vedno najde mene? Se zmeniva, ok. Grem še enkrat nazaj na toplo. Pismo, zdaj sem itak že čisto zbujena. Samo moram počakat, da se malo segreje, centralno sem šele pred kratkim priklopila. No, sej malo pa lahko polenarim. Kaj bom pa sploh počela danes ... In me zmanjka. In me seveda spet zbudi telefon. Pismo, nujno si moram zamenjat zvonjenje, drugače me bo enkrat kap. Kdo je pa zdaj? Pa ne spet oči. Aja, mu moram rokavice oprat, da ne bom pozabila. Je nujno. Spet kr ena številka. Ne maram, da me ljudje kličejo kar z ene številke. Ker potem nikoli ne vem, kdo je tam. Ok, se bom oglasila. Najbrž je tako ali tako služba. Itak. V vsej svoji neumnosti sem sprejela še eno delo. Hm. Najbolje, da vstanem. Itak je brez veze, da spim, ko me bo spet telefon zbudil. Pa pes se dere, ga moram peljat na sprehod. Brrr, samo zunaj je mraz. Ma rajši ga peljem zjutraj, kot pa potem zvečer. Takrat je zraven še tema. Ok, potem si pa skuham kavo. Pa nujno moram poslat maile za novoletno včerjo in objavit na spletni strani. Za faks moram poslat dva maila. Joj, seminarske. Danes pa res začnem delati. Ampak res. Grem zdej najprej psa peljat. Joj, sigurno mi je mami pustila poln stroj perila za obesit. Nogavice. Sigurno. A niiii. Samo dve srajci od brata. Odlično. Potem se pogovarjam s psom. Na glas. Pa kaj. Saj me nihče ne sliši. Pa itak vem, da to delajo tudi drugi. Bolj me skrbi to, da včasih grem po Ljubljani in kaj rečem naglas. Jao, jao. Potem pa kaki čudni pogledi. Neprijetna situacija. Torej, potem najprej naredim, kar je nujno, se lotim pošiljanja mailov, pišem bedarije na FB, vmes perem očijeve rokavice. Na roke. Pa ni šlo stran. Jih dam v stroj in pokličem mami, če je to ok. Itak, da ni. Vzamem sredi pranja ven. Ampak vseeno mislim, da si bo moral za jutrišnji pogreb nabaviti nove. Potem mi spet zvoni telefon. Se zmenim. Joj, samo ne. Niso strani v redu. Rekla sem, da mora biti barvna tista pola, kjer je največ slik. Logično. Ona je rekla druge strani. Boljš, da pokličem še enkrat. Aha, ni ok. Sem vedela, da se nisva razumeli. Mora vprašat šefa in on v tiskarno. Koliko sploh je ena tiskarska pola? Štiri strani? Aha, spet kliče. Ne bo šlo. Seveda ne bo šlo. ne vem, zakaj moram nekatere stvari razložiti stokrat? Zakaj? Ma kar je, je. Ne smem in ne upam si privoščiti še ene barve pole. Ker je predrago. Eh. komaj čakam, da bo tole mimo. Uf, 12 novih mailov. Vmes se pogovarjam z Ano. Služba. Pozitiven odgovor. Jupi. Organizacija ... Že vem, kaj si želim v novem letu. Da bi kar nenkrat dobila čudežno zmožnost dobre organizacije. Ker sem prepričana, da potem pol dneva ne bi imela kaj početi. Samo organizacija me daje. Ja, ja.
In tako naprej, in tako naprej ... bedno dogajanje, ki me vsak dan privede do tega, da rečem: Jebemti, a toliko je že ura?

In v resnici ne govorim tako grdo. Ampak napišem pa rada. Ker se potem počutim bolje. In mi je vseeno, kakšne analize bom spet zaradi svojega izražanja deležna. Čisto, čisto vseeno! A ni včasih življenje lepo?

Kratko in sladko

2008-11-27T23:02:00.002+01:00

Teden gre proti koncu in lahko bi rekla, da je kratek. Vsak teden je kratek, če ostane nekaj stvari, ki bi morale biti narejene in seveda niso. Ampak ta teden je tudi teden priprav na decmeber. Takih priprav, da sem načeloma dobre volje. Zadnje čase sem malce hiperaktivna. Malce. Oziroma za moje razmere kar precej.

Odvečno energijo torej porabljam na različne načine. Delam, kar je nujno, sprotno. Ostalo gre drugam:

Ponedeljkov sneg. Če ne bi bilo tako zelo mrzlo, bi ostala cel dan zunaj.
Torkova delavnica kaligrafije, kamor sem zvlekla še Anjo in Bonny. Vedno sem si želela, da bi znala lepo pisati. Ampak pot do tja je še dolga. Polna dobrih živcev in mirne roke. In vaje!
FB. Zadnje čase preveč pozornosti posvečam dotični strani. Ma kaj, ko je tako zanimivo. Verjetno sem presegla vse rekorde, kar se tiče objavljanja komentarjev. Če bi šteli zraven še zasebna sporočila, sms-e itd., pa sigurno dobim zlato medaljo. No, moj primorski kolega je verjetno pred mano.
Sredina delavnica v enem izmed nakupovalnih središč v Lj. Že same priprave so bile zabavne. Moj "direktor" je 3x bolj hiperaktiven kot jaz v svoji najvišji fazi, tako da je bilo pestro. Zelo všečno. Zelo luštno. Zelo fino. In seveda tudi prvič in zadnjič. Škoda. :(

Nič. Sem rekla, da bom šla danes zgodaj spat. Ta teden spim povprečno 5-6 ur na noč, kar je zame precej malo. Premalo. Popoldne sem bila zato tako zelo zaspana, da bi spala kar za mizo. Pa nisem. Sem se šla potepat in je bilo takoj bolje. In zdaj gledam z velikimi očmi, ki gledajo stran od ure in sploh ne poslušajo notranjega glasu razuma, da je treba spat!

Petra in Sara

2008-11-24T08:12:00.004+01:00

Prejšnji teden sem spoznala Petro in Saro. Če sedaj pomislim nazaj, težko opišem občutke. Pa ne zato, ker bi bili omenjeni punci bav bav, ampak zato, ker nisem spontan človek. Res ne. In potem me kakšne malenkosti vržejo s tira. Torej, zmenjene smo bile, da se v nekoliko širši sestavi (pridružili naj bi se še Bonny in Storyteller). Na koncu sem prišla samo jaz in seveda Petra in Sara. Meni se zdi, da sem večino časa govorila neumnosti, da sem blebetala. Ampak najbrž zato, ker sem bila navdušena. Nad obema. Petra je superca. Tisti, ki berete njen blog in je ne poznate osebno - v resnici je bolj optimistična, nadvdušena, zadovoljna. Pa ne na tako, da bi histerično in hiperaktivno zganjala dobro voljo. Ne. Ona to dela drugače. Z besedami. Z dejanji. S Saro.

Sara je ... za Saro ne najdem besed.
Nje se z besedami ne da opisati. Čeprav se s takim otrokom še nisem imela priložnosti srečati, se mi zdi, da me je vseeno imela majček rada. Čeprav se nisem znala obnašati. Čeprav poznam njeno življenje le preko besed. Zelo se mi je, da rada sedi pri meni, da ji ni odveč, da ji je fino.

In komaj čakam, da gremo kam skupaj. Na sprehod, na kavico, na klepet.

V bistvu sem hotela na dolgo in široko napisati in opisati naše srečanje. Pa ga nisem. Ker so stvari, ki jih raje zadržim zase. Za svoje dobro počutje in lepe spomine.

Moj spomin je ... kje že?

2008-11-17T08:44:00.004+01:00

Ugotavljam, da se staram. Ali mi pa možganske celice odmirajo. Ali pa enostavno ne mislim. Najbljubša mi je zadnja razlaga: preveč dogodkov povzroči, da določene stvari pozabim. :)

Osebno se ne štejem med najbolj neumne oziroma ljudi s počasno pametjo. Kaj prida "brihtna" pa tudi nisem. Sicer skozi proces izobraževanja počasi lezem in nekoč upam, da tudi prilezem na cilj, ampak to seveda nima veze z mojo pametjo. Poznam ljudi, ki imajo končan faks in ne znajo šteti do pet. Ali pa do tri. Do pet. Tako da nekega baznega merila tu ni.

Kaj sem v bistvu sploh želela povedat?

Prvič to, da mi nikoli ne bo jasno zakaj se beseda želen piše brez j. To sem razmišljala danes zjutraj, ko sva šla s kužkom na sprehod. No, sem zašla ... :)

In drugič to, da se včasih počutim kot največji bedak oziroma bedakinja. Ko nekatere stvari enostavmo pozabim. Izbirišem iz svojega spomina. Kot da me ni bilo tam, ko so se stvari dogajale. Pa sploh ni takega, da bi bilo treba kamorkoli potlačiti. Sploh ne. In me že malce skrbi. Zato si recimo pridno pišem, kaj me čaka vsak dan. Ker pozabljam stvari. Prejšnji teden sem pozabila, da imamo v službi tim bilding. Sej ne, da sem jako kej zamudila, ampak vseeno. Pozabljam odgovoriti na mail. Pozabljam poklicat nazaj. Pozabljam sploh poklicat. Da ostalih stvari sploh ne omenjam ... :)

Tako da zdaj delam vaje za spomin. No, jih bom začela delat, ko ugotovim, katere so sploh to. Samo ne mi rečt, da nej se grem učit. Ker to pri meni definitvno ne pomaga.

Sicer je pa danes ponedeljek. Že več kot dve uri sem budna pa se počutim, kot bi vstala čez tri ure. Sredi najglobjega spanca sem. Oči me pečejo, ker nočejo biti odprte. Telo pravi, da je za kavo še prezgodaj (???). Vse ostalo pa itak še spi. Razen prstov na rokah. Prsti so vedno budni. Prsti tipkajo in tipkajo. Brez problema. Sicer pa čakam gospode delavce, da pridejo priklopit trojčka. In prisežem, prisežem ... če zvečer, ko pridem domov, internet ne bo delal ...
Si moram dobro zapomnit obraze, ko pridejo.

Pa lep začetek tedna!

Dobra volja je idealna ženska

2008-11-13T13:02:00.002+01:00

Dragi moji, drage moje!

Ker nisem feministka, sem seveda najprej naslovila Moške in nato Ženske. Če bi bila Moški, bi najprej naslovila Ženske. Ker to pač nisem, sem najprej nalsovila Moške. Čeprav, kakor mi je znano, nekega pravila v dotičnem primeru ni.

Dejstvo: Torej, danes je četrtek, zunaj pada dež.
Vprašanje: Zakaj? Zakaj? Zakaj?

Dejstvo: Dež sedaj pada še močneje. :) Ha!

Ne, pustimo jamranje o vremenu. V končni fazi je moje delo koncentrirano na računalnik in vreme naj ne bi botrovalo produktivnosti. Naj ne bi. In niti ne. Itak je moja produktivnost odvisna od bližajočega se roka, ko mora biti delo narejeno. In tukaj vreme nima veze.

Teden, ki je skoraj za mano, je bil precej kul. Ker se me je večino časa držala dobra volja v kombinaciji s hiperaktivnostjo. Kakšnih posebnih obveznosti ni bilo, razen 1x varstvo in redno delo. Na faksu sem bila 2x. V ponedeljek in sredo. Ponedeljkova izkušnja je sploh bombastična. Tako fino se nisem imela že od ... Fino v tem smislu, da smo si pisale lističe, da me je Bonny pretepla (še danes imam modrice), da sem podarila Štefana in Zofijo (ki je sedaj Džuli) in da sem vseeno pridno sledila in celo sodelovala. Metafore so zakon. :)

Ana me je opomnila, da sem nekoč daleč nazaj pisala o idealnem moškem. Baje sem obljubila, da pišem tudi o idealni ženski. Zato pozivam, da napišete, dopišete lastnosti, ki naj bi jih imela idealna ženska.

Predlogi so naslednji:
- Ženska, ki obvlada svojega moškega.
- Ženska, ki je zahtevna.

...

Za moje pojme je super, če je človek dobre volje. Moški ali Ženska. Ker kadar sem jaz dobre volje, potem lahko pada dež, sneg ali pa sije sonce. Me lahko znanec na cesti ignorira. Lahko stopim v lužo. Lahko se mi ptič podela na glavo (no, tukaj pretiravam).
V glavnem, potem je svet lep.

Danes svet sicer ni lep, ker grem v tem dežju na pogreb. Ubijalska kombinacija.

Če si da človek nasmeh na obraz je svet takoj lepši. In lažji. In bolj prijazen. In bolj potrpežljiv. In bolj prilagodljiv. Če si ta teden tega ne bi ponavljala v glavi, bi se mi verjetno zmešalo.
Verjetno.

Grda Katja: pfuj in pfej!

2008-11-06T11:47:00.006+01:00

Ja, priznam, sram me je.
Priznam: grozna sem.
Priznam, da sem pozabila na prvi rojstni dan mojega bloga.
In to pošteno pozabila.
Pozabila za dober mesec.

Dragi blogec: VSE najboljše!

Statistika je sledeča: v dobrem letu sem objavila 232 objav, kar niti ni slabo. Če bi gledala po intervalih naraščanja in padanja, bi natančno lahko določila, kdaj sem se učila ... Takrat je bila stopnja objavljanja seveda najvišja. O tem bi se dalo seveda še marsikaj napisati pa ...

... pa objavo rajši izkoristim za bolj pametne reči. Ha!

*
*
*
*
*
*
*
*
*
*
*
*
*
Predstavljam vasm namreč celo družinico mojih žogic. Ja, sem normalna, samo pač ... nimam pametnega izgovora.

Žogice so pač zabavne.
Krištofa že poznate. Še vedno je moj naljubšejši, čeprav je po včerajšnjem mučenju pol manjši kot ostali. :)

Tole je njegov (enojajčni) bratec, dvojček, pač nekaj ... Štefan!
Štefan maha.

In Miran. Miran je razred zase. On je frajer. In očitno mu nihče ni povedal, da zunaj dežuje in še nekaj časa ne bo sijalo sonce. Pa saj revež ne vidi, če ima sončna očala ves čas na glavi. Miran se itak drži bolj zase.

In še ženska predstavnica: Zofija. Za prijatelje Zofy. O njej pač ne bom izgubljala besed.

Kaj naj rečem? Meni ni nikoli dolgčas. :)

Saj v resnici ni tako, da bi se igrala cele dni. V resnici me je tri dni nazaj zagrabila knjigovest. To je en poseben občutek, ko imaš strašno slabo vest, ker bereš premalo in le trivialno literaturo. No, sem šla včeraj v knjižnico. Oborožena z novimi knjigami sem sklenila, da vsak večer pred spanjem preberem vsaj 20 strani. Pa če je ura polnoč. Pa če je ura tri. Pa če je ura osem (20.00). Ni važno. Možgančki pač morajo dobivati dotok informacij. Samo kaj, ko se moj dan ne konča pred polnočjo. Ob pol enih recimo sem v postelji. In potem ugotavljam, da me zebe v noge. Pa iščem nogavice. Potem ugotovim, da sem pozabila na budilko. In grem še to nastavit. In potem ugotovim, da je verjetno baterija na mobitelu prazna. In poskušam rešit kabel, ki se je ovil okrog stola in končno priklopim na mobitel. Potem moram na wc ...
Joj, kje naj najdem čas še za knjige??!!??!!

Ne, saj ga najdem. Zdaj berem eno super knjigo od Dese Muck, pa Pisma od Mance Košir, eno žepnico o džungli in knjigo z naslovom Prebujenje (hmm, meni se zdi vse precej trivialno). Včasih sem čudna in nimam obstanka. Takrat pač ne dokončam stvari, ampak vmes dodajam še druge. Na koncu je rezultat tako ali tako isti, enak oziroma zelo podoben.

Zdaj pa grem. Kuhat kosilo.

Kaj pametnega zadnje čase tako ali tako ni od mene. :)

Dodatek: Opažate, da nimam pojma o fotografiji? Bliža se konec leta in (sem prepričana), da bom za NY spet dobila knjigo polno teorije o fotografiranju, programih in podobnih rečeh od gospoda tiskarja. On se namreč vsako leto zgraža nad mojimi fotografijami (ki v bistvu sploh niso moje), ko dam glasilo v tisk. Jap, že čakam na darilce.

Pravljica o relaciji Ljubljana-Domžale

2008-11-05T19:17:00.012+01:00

Nekega sončnega (jebemti, pa so rekli, da bo dež) dne sta se dve punci po sila naporenem dnevu odpravili proti domu ...

Jap, Ano sem danes zvlekla (predčasno) iz službe, ker se mi je zdelo, da bi mi družba prišla prav. Če sem sama (no, seveda je bil z menoj tudi Krištof, ampak ga je Bonny danes tako utrudila, da je ves čas spal) na vlaku, je pa res bedno. In jaz danes nisem bedne volje. Danes sem hiperaktivne volje. In Ana je pač mogla it eno uro prej iz službe. Nimaš kaj - tako pride. :)

Očitno je teden solidarnosti, kar se pozna tudi pri ceni vozovnice, ki je namesto 1,52€ stala 1,64€. Ana je bila zelo ponosna, ker je naredila dobro delo. Pridna Ana, pridna. :)
Dokaz:

Torej, sva šli na vlak:

Se peljali in peljali do prve postaje:

Do druge postaje:

Do tretje postaje:

Do četrte postaje (tole je Trzin - industrijska cona, če se slučajno ne vidi):

Do pete postaje:

Do šeste postaje:

In taraaaaaaaa:

Najinemu vlaku sva še pomahali v slovo in se s srebrno puščico odpeljali domov.
Dodatek: Slike so nastale s silnim naporom. Zadeva ni enostavna. Ljudje na vlaku pa so itak mislili, da delava reportažo za časopis. Posledično me je gospa sprevodnica opozorila naj ne pozabim dežnika. Citiram: "Gospodična, je vaš dežnik? No, samo toliko, da vas opomnim, ker se velikokrat zgodi, da ljudje pozabijo dežnik na vlaku ... bla bla bla." Haha, baš jo briga, če js pustim dežnik na vlaku ali pa ne (Karmen, seveda tvojega dežnika ne bi pustila kar tako samega samcatega na vlaku tujim ljudem).

In srečno sta prispeli domov ...

PO praznikih

2008-11-04T13:20:00.005+01:00

Edino prav in je se spodobi, da napišem še en post na temo praznikov oziroma po praznikih, v glavnem, da se prazniki nadaljujejo ... ker v končni fazi se res. Trgovine so polne bunkic, smrečic, novoletnih okraskov. Počutim se, kot da bo zdaj zdaj veseli december. In ja, imam že ogledane bunkice za letošnjo smrečico. Precej verjetno, da se jutri odpravim ponje. Čeprav bi bilo mogoče bolje, da prej plačam račun za mobitel ... Hmmm ...

Nazaj na prvotno temo. Kaj sem počela med prazniki niti ni važno, važno, da sem sedaj čisto druga oseba. :) Hec. Danes sem malo čudna, ker sem šal pozno spat. Ali pa zgodaj, kakor vzameš. Moja roditelja imata namreč včasih kakšne prebliske in potem je moje spanje ogroženo. Včeraj so šli v vinsko klet (In zdaj vprašanje: kdo za vraga gre v vinsko klet v ponedeljek??? Odgovor: očitno kar precej ljudi. Včeraj jih je bilo za cel avtobus). No, posledično sem sem bila pridna (in sem (skoraj) do treh ponoči delala. Čez dan sem imela očijev avto in sem se potepala. Imam novo torbico. Spet. Po hitrih izračunih je to četrta v enem mesecu. Tu mač zame in za moje potrebe. Ampak kaj naj? Tak je bil splet okoliščin. Prvo (veliko vijolično) sem kupila, ker sem jo rabila za na faks in ni jako uporabna. Drugo (rjavo) mi je kupila mami, ker sem jo zvlekla tja, ker mi je bila všeč. Tretjo (malo črno) mi je sestra prinesla iz Italije. In četrto (rdečo) sem kupila včeraj. Moja omara je tako polna torb in torbic. Za nekaj časa dovolj.

Nazaj na prvotno temo. Letos sem se obiskovanju grobov spretno izognila, kakor se je le dalo. Na enem sem bila že zgodaj zjutraj, na enega sem pa precej zamudila. Toliko o praznikih.

Na hitro sem danes pofotkala tistih par stvari, za katere sem obljubila, da jih objavim. Najbrž sem (še) kaj pozabila.

Tole je moje novo kazalo za knjige, ki ni več kazalo za knjige, ampak je kazalo v moji pišidanepozabiš zadevi. Priročna zadeva. Zelo.

Šopek. Suh. Verjetno se zdaj na njem nabira prah. Ali pač ne, ker je poročni? Hmmm ... :)

Moja obsesija z žogami. Najprej sem si kupila veliko za napihnit. Pa je bila prevelika (hvala prodajalki), potem sem si kupila manjšo. Tole na sliki. Potem sem si kupila še dve majhni za migat prstke. :)

In tratratratratratratra ... Moja najnovejša (večrajšnja) pridobitev
in moj novi najboljši prijatelj ---------> Krištof!

Krištof je super. Tak mehek in vedno nasmejan. In ja - tudi Krištof je žoga. :)

Dodatek: Moje opravičilo vsem tistim, ki se spoznate in posledično zgražate nad mojimi fotkami. Mislim, da sem nekaj po nesreči vklopila, zato so čudne. Pa se mi niti ne da ubadati s tem, važno, da se vidi. :)

Za konec pa komad, ki ga poslušam in prepevam že cel dan. Zanimiva zadeva, s katero sta me okužili Katarina in Ana. Priporočam. :)

Le za teeee ... to sem delal iz srca.
Le za teee, a vseeno si odšla ...

A poslušate? :::)))

Ob tebi sem spoznal, da vse,
kar pride, tudi gre ...

Pred prazniki

2008-10-30T23:05:00.004+01:00

Priznam, ta teden me pošteno daje vreme. Sitna sem. In zoprna. In neprespana. Ne gre mi in ne gre mi. Ampak se v kratkem nadejam izboljšanja. Vremena in (predvsem) razpoloženja.

Pa poglejmo en teoretičen primer:
Živi eno dekle povprečno življenje. In sreča fanta. Fanta, ki je del njene preteklosti. Precej daljne preteklosti. Beseda da besedo in potem povabilo, da se vidita še kdaj.

Teoretično bi dekle lahko reklo, da ja. Ampak posledično bi to seveda pomenilo zopet neko zapletanje v nekaj, kar ni nujno, da bi bilo dobro. Za dekle. Ker izkušnje kažejo, da bi fant kaj hitro spet bil isti kot v starih časih in ne bi imel časa za dekle, ki pa tega ne prenaša. Biti z nekom in da ima ta nekdo pri sebi dva telefona, ki konstantno zvonita ... Pa to seveda ni največji problem. Ne, hvala. No, seveda govorimo o teoretični situaciji. In dekle se potem sprašuje, kaj naj naredi ... In ne najde odgovora. Ko pride naslednje povabilo, spet ne ve, kaj naj naredi. Teoretično, seveda.

Mogoče je bolje, da se izogibamo teoriji. Te teoretične stvari znajo človeka spraviti ob pamet.

In vprašanje dneva: Zakaj mi ljudje voščijo lepe praznike? Ali je obisk grobov lep praznik? Kaj je tu lepega? Mislim, da ne govorim o dejstvu, da so prazniki dejansko vikend oziroma vikend so prazniki in kaj je tukaj tako dobrega? Ne razumem.

Dodatek: Sem privolila v (še eno) srečanje. :)

Teorija : Praksa

2008-10-25T15:51:00.003+02:00

Se srečata gospa Teorija in gospa Praksa. In steče debata. Teorija začne na dolgo in široko razpredati, da brez nje pa res ne gre. Teoretično namreč človek lahko vse stori, vse zmore in vse v naprej načrtuje. Teoretično življenje sploh ni zakomplicirano. Teoretično je vse mogoče.

Gospa Praksa je modro tiho. Dobro ve, da je sicer modra in učena gospa, pa vendar precej otročja in zato rada povzroča težave. Rada stvari zaplete. Da praktično stvari niso več izvedljive. Da praktično zadeve ne stečejo. Da je v praksi vse skupaj malo bolj zapleteno. Malo bolj zanimivo. Malo bolj nepredvidljivo.

Še dobro, da se gospa Praksa ne razume z gospo Teorijo. Še dobro, da gospa Teorija pri svojem delu ne upošteva izkušenj gospe Prakse.

Še dobro, da je Katja danes lena in se ji ne da početi nič kaj koristnega. Ker teoretično bi lahko delala marsikaj. Teoretično bi lahko pisala članke. Teoretično bi lahko naštudirala razpis, izpolnila prijave in vse obrazce, ki čakajo. Teoretično bi lahko prebrala čtivo za faks. Teoretično bi lahko pospravila posodo v kuhinji. Teoretično bi lahko šla ven. Teoretično bi lahko ...

Danes sem si blizu z gospo Prakso. Gospa Praksa ve, da jo imam rajši. Ker je bolj nepredvidljiva in dopušča, da so sobotni popoldnevi praktično zabušavanje. Rada imam gospo Prakso. Ker bo danes skupaj z mano gledala tv in šla kamlu spat. Brez gospe Teorije, ki ima s seboj vedno gospo Slabo vest. Te pa ne maram. Fuj in fej.

Dodatek: Zakaj so vse te gospe ženskega spola? A ne bi mogel biti gospod Slaba vest? Verjetno imamo samo ženske ta čut za zaznavanje sočloveka ali nekaj takega. Drugega pač ne more biti.

Zakaj? Zato!

2008-10-21T21:18:00.002+02:00

Ljudje smo res smešna bitja. Nikoli nam ni prav. Če je veliko dela, ni prav in če se nič ne dogaja ni prav. Zame bi trenutno dan lahko imel 35 ur, teden 10 dni ... pa bi verjetno občutila isto gužvo. Pa kaj! Tako sem se odločila, tako mi paše. Iatk pa nisem mojster organiziranega časa, tako da ...

In kaj mi v zadnjem času ne paše?
1. Nekateri ljudje. Težko ostanem skoncentrirana, če mi ni do določene družbe. Še sreča, da je teh bore malo.
2. Dolge ure na faksu. Tukaj recepta ni. Pač si tam in poskušaš slediti. Nisem človek močne volje in vztrajnosti. Škoda. Ker včasih pa res izveš kaj zanimivega. Včasih.
3. Vreme. Zjutraj je megla, zjutraj je sonce, dopoldne je sonce, dopoldne je megla, popoldneva pa itak nič ni, ker je tako kmalu noč. Bedno.
4. Moja prazna glava brez idej. Res. Res. Pa jih nujno rabim. Trenutno vsaj tri superduper inovativne.
5. Komunikacija. Se mi zdi, da sem se silno popravila v tej smeri. Se trudim biti natančna, konkretna, kratka, razločna. Potem pa mi ljudje postavljajo dvomljiva vprašanja. V primerih, ko bi se dalo odgovoriti v enem stavku. Trudim se biti prijazna. Res. :) Pa drugi niso.

Eh, pa te bedne stvari sploh niso pomembne. Z njimi se ne ubadam. Rajši imam pozitivne strani. Take, kjer se imam fino. Takih je več. Kar je super.

1. Paintball in piknik z našim društvom v nedeljo. Se mi zdi fino, da je vse skupaj tako dobro zaživelo. Tukaj bi zdaj objavila super fotko, ki sem jo posnela po paintballu pa mi je RR ni poslal. Čakam ... ::))
2. Kavice. Zadnje čase nimam časa za te reči. Oziroma ga imam zelo malo. Ampak vseeno kam grem.
3. Očitno se ljudem mudi. Vsi se selijo na svoje, vsi imajo otroke. Ta vikend sem si ogledala dve hiši. Obetata se dva nova otročička. Ne, ne bom teta. :) Se mi zdi. :)
4. Končno se je posušil šopek, ki sem ga ujela na poroki (no, posušil se je že nekaj časa nazaj) in ima že nov domek v moji sobi. :) Slikce sledijo, ko najdem fotoaparat.
5. Ugotavljam, da ne gledam več televizije. Brez računalnika ne zdržim pred tv-jem. Očitno je program res beden. Očitno. :)
6. Še vedno imam rada jutra. Pa čeprav težko vstanem. Pa čeprav so hladna. Zjutraj je svet lepši.
7. Ja nič. Končujem. Itak sem brez idej. Posledica nevemčesa. Ampak zadnje čase mi po glavi rojijo same neumnosti. Sestavljam kratke zgodbe in pesmi s sumljivo vsebino. Interpretiram vse po vrsti (to je verjetno posledica faksa) in sem (spet) utrgana na literaturo.

Grem brat. :)

Jesensko vreme

2008-10-17T07:31:00.002+02:00

Jutranja vožnja v Domžale in nazaj zna biti precej stresna, če močno dežuje. Posledično pač človek bolj slabo vidi. Čeprav v intervalih močno sveti - se bliska in grmi. Zaradi obilnega dežja je na cesti ogromno listja. Ampak res ogromno. Kot bi vozil po gozdu. In moj bistri spomin kaj hitro poveže pretekle dogodke (npr. kako sva z B. v dežju komaj prevozili ovinek, še zdaj se mi tresejo hlače, ko pomislim, hahaha) in seveda moja noga nežno pritiska na pedalke (wtf?) in se zato po polžje le uspemo pritovoriti do civilizacije. Naša cesta ni od muh. Sicer so pa danes razmere povsod bolj slabe. Vsaj če upoštevam dejstvo, da sem se umikala gasilcem in policajem. In niso šli vsi v isto smer. Seveda pa ugotavljam, da moja očesna prilagoditev nima več programa za slabo vreme, zato se oči trudijo in trudijo ... Vseeno sem srečno prispela domov. Mami sem zjutraj rekla, da danes itak ne bo gužve, ker bodo ljudje zaradi vremena ostali doma. A res dejansko kdo zaradi takega vremena ostane doma? Me prav zanima.

Dobre novice tedna:
1. Imam nove čevlje (da vidimo, če zdržijo v dežju).
2. Spet bom delala kot prostovoljka. Tepem se po glavi, ker ne znam reči NE! Mislim, da nujno rabim vikend paket seminarja, kako nekomu reči ne. :) Ampak kaj naj? Če me kličejo cel teden, vsak dan brez izjeme in lepo prosijo. Sem postavila samo eno uro in en dan v tednu (ko grem tja direkt s faksa) in so mi seveda v sekundi našli otroka, ki ima takrat čas. AnaR, sem neumna, kaj?
3. In opa - dobila sem čisto svoj projekt. Nimam pojma, kako naj bi to izgledalo. Nimam pojma, kaj bom počela. Nimam pojma, kdaj bo to. Bom še poročala ...

Zdaj se pa odpravljam na obisk. Najlažje je tako deževno dopoldne izkoristiti za čvekanje in delanje nič pametnega. Oh, vikenddddd ...

Selitev

2008-10-14T21:15:00.002+02:00

Današnji dan je poln presenečenj. Res, res. Veliko luštne družbe in klepetanja, nekaj malih nakupov. Konzorcij je še vedno moj najljubši kraj, čeprav danes s K. nisva imeli dovolj časa. V glavnem, dan je minil, kot bi mignil. Ko sva z A. pri najboljšem sosedu stali na blagajni, je mimo prišla N. Blabla ... greva na kavo. Odpeljem A. domov in se dobiva. Tam kot ponavadi. Sem vedela, da jo nekaj muči, ker me je v zelo kratkem času že parkrat klicala, če imam čas. Mamica gre v službo, otrok se bo čuval pri babici. Skrbi jo, kako ga bo razvadila, da ne bo več spal, kot ga je naučila ... in predvsem, kako ga bo sedaj malo videla. Da se bo odvadil, da je ona mamica. Žalostne in solzne oči, da je bilo še meni hudo. Pa sva imeli srečo, ker je bil natakar zmeden. Najprej naju je prišel vprašat, kaj bova. Pa ga ni bilo nazaj ... in čakava in čakava. Pa grem pogledat, kaj se dogaja. Revež je pozabil. Je prinesel končno kavi in se opravičeval. Cel dan že dela, bivša ga je znervirala, punca, ki bi morala delati popoldne, je zbolela. S solznimi očmi je potem razložil, kako mu je hudo. In seveda močno smrdel po alkoholu. Kavi je že naredil, potem pa pozabil, kam jih mora nest in je eno zlil stran, eno pa je sam spil. :) V glavnem, hiša je častila. Vseeno smo se na koncu smejali. in potem pridem domov - selitev. Računalnik, ki je bil prej v dnevni sobi, gre sedaj v mojo bivšo sobo. In sedajle, ko to pišem, sem že sama samcata v novem "kabinetu". Slaba stran tega je predvsem ta, da ni tv-ja. Vedno namreč delam kaj na računalniku in gledam tv. Dobra stran je ta, da bom vse sedaj naredila hitreje. Ah, ne. Varčujem za prenosni računalnik. Tukaj mi ni všeč.

Sicer pa se nič pametnega ne dogaja. A. me je danes "streznila", da moram biti bolj nesramna. In bom. Kdo tukaj slabo vpliva na koga? :) Hecam se. Včasih se preveč obremenjujem s stvarmi, ki tega niso vredne. Delam na tem. :) Zdaj grem pa pogledat, kako se obnese moje novo lepo kazalo za knjige.

Ne počutim se dobro

2008-10-13T19:26:00.002+02:00

1. Ker sem očitno zbolela. Zjutraj sem še vsa v pogonu opravila vse svoje dolžnosti - telovadila, šla do Trojice, obesila perilo ... Potem pa mi ni več zneslo. Verjetno posledica vikenda. Dvakrat sem pazila bolne otroke. Ne, nisem žurala. Ampak (prepričana sem) jutri bo že bolje.

2. Ker mi ljudje solijo pamet. Pa kaj te briga, kaj jaz delam? S kom se pogovarjam? Kaj se pogovarjam? In kakšna sem? Ne vem, zakaj ljudje ne razumejo, da je moje življenje moje. Če ne želijo biti del mojega življenja, potem se do mene pač tako ne bodo obnašali. Sploh me čudi, da imajo ljudje čas, da se ubadajo s takimi stvarmi. Je res, da sem bil danes cel dan doma in sem imela obilo časa za razmislek. In sem razmišljala. Brata sta mi včeraj rekla, da sem očitno zanimiva za opravljanje oziroma kaj za vraga delam, da si me ljudje tolikokrat privoščijo. Ne vem. Mogoče sem preveč prijazna in je čas, da nekaj ljudi nekam pošljem. Sem ravno prave volje.

Sicer se imam pa fino. V petek sem pazila Aljo. Sva ustvarjali, se sprehajali, žogali, lovili ... V soboto smo imeli dan odprtih vrat. Že dopoldne priprave in potem popoldne ... pestro. Skuhala sem najboljše kuhano vino na svetu. In najmočnejše. :) Zvečer sem pazila dvojčici. Najprej smo pekle palačinke, gledale risanke, proces pripravljanja za spanje in spat. Ko sem jima brala pravljico (ugotavljam, da so knjige za otroke fenomenalne) reče Špelca, da jo boli trebuh. Sem pač mislila, da noče it spat, kar je precej pogosto. Potem pa začne bruhati. Jojmene. Dvakrat sem šla ven, ker je bilo to zame preveč. Potem sem se osredotočila na Špelco, ki je bila super faca. Sva se umili, preoblekli in zamenjali posteljnino. Potem sta lepo zaspali. Jaz sem sprala posteljnino in šla gledat tv. Potem zaslišim jok. Tečem gor in .... neeeeeee, še Nina. Ponovimo vajo. S tem, da je Nina malo slabše sprejela situacijo. Pa sva se pomirili in zaspali nazaj. Po ponovljenem postopku sem televizijo popolnoma utišala in poslušala, kaj se dogaja. Jap. Nina je spet jokala. Tokrat je bilo vse ok. Malo sva se pocrkljali in je zaspala nazaj. Čez nekaj časa spet. Potem sem jo vzela dol, ker je zbudila tudi Špelo in sta obe jokali ... No, ampak otroci včasih presenečajo. Špeli sem razložila, da se Nina ne počuti dobro in je pridno zaspala nazaj. Nina je šla z mano in se zelo odraslo obnašala. Tako odraslo, da me je prav nasmejala. Razlagala, kako je prišlo do tega, da je bruhala. Kako bova mamici povedali, ... Do pol enih ponoči sva sicer še nekajkrat obiskali wc, ampak je bilo na koncu vse ok. Včeraj sta bili že kot novi (danes sicer baje temu ni več tako) in v polnem pogonu. In ja, danes bruham jaz. :) Sicer sem pa prav ponosna, da sem zadevo izpeljala, kot sem jo. In da sem preživela. Da nisem panično klicala mamice. Ves čas sem imela v mislih, da se je zelo veselila, da gre na koncert. In sploh ni vedela, da sta punci bolni ...

In drugače nič novega. Prebiram druge bloge in se zabavam nad dogajanjem. Berem knjige in gledam tv. V resnici zabušavam. In zdaj grem zabušavat naprej.

Dodatek: Neee, ne govorim tako grdo, kot sem pisala v prejšnjem postu. Sploh ne. Pišem pa lahko grdo. Sploh ni slišati tako grozno. :)

Ko se naučimo nekaj novega

2008-10-08T21:56:00.002+02:00

Gledam te svingerje na kanalu A in se jezim, ker je očitno kamerman preveč spil, ker se mu noro tresejo roke. Al je pa to neka nova tehnika? Ne razumem. In me jezi. Ker zvečer, ko sem brez leč, že tako nič ne vidim in ker imam na očalih premajhno dioptrijo in sedim preblizu tv-ja in ... brez veze.

In zato delam bolj pametne stvari. Brskam po netu. Klikam po geslih. In danes z vami delim dve cvetki, ki ... sta me prepričali. :)

U PIZDI

Biti u pizdi pomeni biti zjeban od lajfa.

Se pravi da si u kurcu.

Ne biti gut, biti totalno sesut pomeni biti totalno u pizdi.

Stvar je lahko tudi u pizdi.

Se pravi da je u kurcu.

Se pravi če ni gut, če je zanič, ali če si zanič.

Razen če nisi samo malo zanič.

Potem si nežno u pizdi.

Kar pa ni nujno slabo.

KURAC OD OVCE

Okrog leta 2002 je bil ta izraz priljubljen med ljubljanskimi osnovnošolci, kadar so hoteli pokazati svoje nestrinjanje ali neodobravanje nečesa. Danes je izraz že pozabljen, ohranja pa se očitno med Dolenjci, kjer je znan kot kurac od bige, pri čemer "biga" pomeni "ovca", k temu štejemo tudi frazo "kurac od breje ovce", "bega nej kaštrun"

WTF?

Ne, ne. Katja ne govori tako grdo. Ne, ne, Katja ne misli tako grdo. Katja se samo čudi. In se nasmiha ob branju gesel na Razvezanem jeziku - prostem slovarju žive slovenščine. Luštna zadeva, ki sem jo (priznam) odkrila šele pred kakim letom.

Veselo na ...

2008-10-06T08:16:00.002+02:00

Ne morem verjeti, da smo že 6. oktobra. In moj zadnji post je bil objavljen 1. oktobra. Smešno, kako pišem po intervalih. Včasih se mi zdi, da imam tisoč stvari, ki bi jih rada napisala. No, včasih pa blog sploh ne pride na vrsto.

Ponedeljki so zame vedno neki čudni dnevi. Ugotavljam, da jih ne maram. Niso nič prida, ponavadi so precej bedni. Ponavadi. Mogoče me današnji preseneti. Ker grem po dolgem času na faks. Na predavanja. Jupiiii ... :::)))

Kaj je novega? Nič.
Kaj se dogaja? Nič.
Presežki prejšnjega tedna? Jih ni. Kupila sem si preveliko žogo in moram it danes po novo. Včeraj nisem šla na delavnice, ker nisem vedela, da delam. Jojmene.
Načrti za ta teden? Kupit si grem: kaj za oblečt, pripomočke za faks, žogo, ... V soboto organiziramo dan odprtih vrat. Vse moči usmerjam v ta projekt, poleg rednih stvari za službico, predavanj oziroma navajanja na faks in moram se spravit skupaj spravljati časopis, ker drugače spet ... Kot vedno. In opa - v petek se dobimo z ostalimi blogerkami. Nekaj jih že poznam, ostale spoznam v petek. Pa je le luč tam nekje na koncu tedna. :)

Trenutno sedim za bratovim računalnikom, ker se moj ne prižge. Moja glava je precej prazna. Ni me sram priznati. :) Razmišljam ali naj grem na Murovico ali naj si grem umit lase. Odločitve, odločitve ... ::))

Sicer se pa v kratkem nadejam bolj akademsko obarvanih objavljanj, ker se počasi vračam v hram modrosti in upam na nove držljaje, ki bodo brcnili mojo rit ->glavo v bolj produktivno razmišljanje. Ali pač ne ...

Pampiridam ...

2008-10-01T09:38:00.002+02:00

Nimam pojma, zakaj tak naslov, pač ... V glavnem, mami ima danes dopust. Ker dela sok iz grozdja. Dobra plat tega - je ni. Slaba plat tega - je ni. V bistvu mi je precej vseeno. Itak je ves čas spodaj in sploh ne vem, da je doma. Moj dan je torej enak kot vedno oziroma po gre po mojih tirnicah. Soba je skoraj v redu. Vse je že na svojem novem mestu, stvari je bistveno manj. Včeraj sem 2x nesla papirje v ekološki otok. Kanta za smeti je pa itak polna. In tudi škatle na podstrešju se množijo. Torej - vse že stoji, vse že visi. Zaenkrat sem zadovoljna. Spim tudi super. To sicer verjetno zato, ker sem vsak večer utrujena, ampak dobro. Danes še posesam po stanovanju in pospravim, kar je še ostalo, pa ... pa ... ne vem. Mogoče si privoščim dan lenarjenja. Mogoče se s kom zmenim za kavo. Mogoče kam grem. Mogoče ... Ne vem. Zdaj se mi še ne da razmišljati.

Sicer sem pa - čudna. Nekdo bi rekel, da se mi jebe. Grde besede na mojem blogu. Fujifej. :) Ne vem, zakaj. Počasi se mi zdi, da ne bom več taka Katja, kot sem bila. Sicer je pa že čas ...

Projekt soba (1.)

2008-09-30T08:50:00.002+02:00

Hehe, včeraj sem vse znosila iz moje stare sobe v dnevno sobo, da so zdaj vse omare v moji novi sobi. Stvari pa še vedno po celi hiši. Počutim se kot na smetišču. .) Mami je rekla, da imam veliko krame. Oči je rekel, da ne more verjet, da sem vse to spravila v mojo malo sobico. Danes se lotevam temeljitega pospravljanja, metanja stvari stran in podobno. In še top tri stvari, ki sem jih našla, ko sem stvari nosila ven iz sobe ...

3. škatlica cigaret (??)
2. strašilo za odganjanje skrbi
1. plakat s posvetilom in podpisom rickyja (ja, to smo bile na ...)

Kaj bo šele, ko začnem zares pospravljati ...

Vikend seštevek

2008-09-29T15:00:00.003+02:00

Pa je spet tu ponedeljek. Vikend je minil hitro. Delavno. Luštno. Vsak ponedeljek se sprašujem, zakaj vikend mine tako hitro. Zakaj? Kdo ve? Pa poglejmo, kaj smo počeli tokrat. V petek sem delala. Ampak ne zato, ker bi bila pridna. Ravno obratno. Ker sem bila lena, so se mi stvari nabrale. Skok na kavico in obisk trgovin so zadevo le še poslabšale. Delala torej do polnoči, nato pa še nosila stvari iz moje nove sobe v mojo staro sobo, ker se je v soboto dogajalo na full. V petek me je oči zvlekel v trgovino, češ naj si izberem barvo. Očitno se je sprijaznil, da tokrat moja soba ne bo samo bela. Izbrala sem barvo melone, on je navijal za oranžno. V soboto se je dan začel malo pred sedmo, kar je zame katastrofa. Pa naj bo. Če Katja ni pridna, pač dela vse na koncu. Nikoli me ne bo izučilo. Torej, obetali sta se mi dve delavnici. Po temeljiti razlagi, kako mora biti moja soba pobeljena, sem šla v Lj. Presneto mrzlo je bilo in odločitev, da bodo delavnice zunaj, ni bila ravno dobra. V bistvu je bila precej slaba. Tako sem konstantno lovila papirje, škarje, lepila ... Ampak je bilo vseeno fino. Te delavnice so res super. No, potem še ena v centru, kjer je bilo dolgčas. Nič otrok. In zelo, zelo mrzlo. A sem omenila, da je bilo mrzlo? :) Ampak sem delala z eno super punco, tako da je v bistvu minilo zelo hitro. Spoznavanje novih ljudi je vedno zabavno. In sploh spoznanje, kaj vse ljudje počnejo. Potem včasih razmišljam drugače. Ampak se kaj hitro vrnem na svoje stare tire. Jaz pač kot jaz. Ni rešitve. Je, kar je. :) Potem še skok (jaooo, ravnokar sem zažgala korenček na čebuli ... bo danes tunina omaka malce bolj temna ... ) v trgovino. In vedno koga srečam in moram iti potem na kavo. No, tokrat sem srečala sestro in njenega moža (kako se pa to smešno sliši). :) ob prihodu domov .... wiiiii, super izgleda moja novo pobeljena soba. Če bi našla baterije, bi objavila tudi kakšno sliko. :) Bom, bom, obljubim. :) No, slaba stran beljenja je, da je treba potem še vse pomiti ... pa sem ... posledično sem šla vsa rdeča (od šoka zaradi razlike med mrazom in prijetno toploto doma). V nedeljo zjutraj sem šla k maši. Sama. Nato na kavico. In kosilo. Na kavico in kosilo pač nisem šla sama. Torej, smešno, koliko ljudi lahko človek sreča na enem samem kraju. Smešno. Potem hiter obisk stare mame. Domov po avto. Po Ano in na izlet v Ljubljano. Super lušten festival, sploh nenačrtovana točka. Res smešno. Kava v centru mesta za 2 evra in pol. Potem hitra odločitev. Greva na grad. Z vzpenjačo. potem še na razgledni stolp. Luštno. Ana, čakam, da objaviš tiste stopnice. :) Še vroča čokolada in domov.

Če pogledam nazaj, se mi zdi vikend tak ... kaj pa vem. Mogoče je lažje, če zadeve predlačkam po alinejah. Pa poskusimo še enkrat.

Mraz.
V življenju sem napisala natančno tri dramske stvaritve (eno kratko, eno srednje dolgo in eno dolgo igrico in par skečev, ki ne štejejo). Vse so bile uprizorjene (kako fino se pa to sliši). No, vsaka ob svoji priložnosti. Tista igra, ki sva jo s P. in otroci dejansko pripravili, pa se sedaj seli na eno srednjo šolo oziroma so me prosili, če jo lahko uporabijo. . Baje jo bodo igrali. Me prav zanima, kako bo. :)
Moj blog se je dejansko nekej pojavil kot vir, kar pomeni, da ljudje veselo klikajo nanj.
Otroci so še vedno najbolj simpatična bitja na svetu.
Okrog jeza hodi medved. Kar je bil razlog za večarajšnje nesprehajanje.
Ponedeljki so še vedno kar nekaj.

Mah, ne gre mi tole. Vsakokrat pišem druge stvari. Moja glava je kot moja (stara) soba. razmetana, zaprašena in obupno nepraktična in neizkoriščena. Moja glava je ena velika zmešnjava. :) danes se lotim selitve v novo sobo. Generalnega pospravljanja. Metanja stvari v smeti. Iiiii, komaj čakam. Poročam, kako je stanje. če se je poleg moje sobe uredilo še kaj kje drugje. Pobrisal kak prah. Zložilo kaj pa predalih. Sistemsko.

Veselo na delo ...

Dodatek: Poleg poročila o sobi prihaja še seznam stvari, ki je dela nepridna Katja. Ta je šele dolg ... haha ... in zanimiv. Ga delam že dva dni. v glavi. Upam, da ne bom vsega pozabila. :)
Dodatek: Klinc gleda slovnične napake. Se mi ne da it popravljat ... ajajajajaaj ...

Za dobro jutro

2008-09-26T09:01:00.002+02:00

Bratec me je zbudil s temle mms-om.
Slavna, lepa, vsem poznana, glavna tema vseh debat ... tukaj je!
Me prav zanima, če je bil sprejem zvezdniški. Če je imela kakše posebne zahteve. Seznam želja. Verjetno ne, ker je že prej vzela dovolj časa v medijih. Dovolj pozornosti. Dovolj živcev. takšnih in drugačnih.
Ali pač?

Čisto navaden dan

2008-09-24T17:12:00.002+02:00

Zjutraj sem spala nekoliko dlje kot ponavadi. ker me niso čakale nobene posebne obveznosti. Nič službe. Nič kaj posebnega. Prižgem tv, računalnik. Si skuham kavo. Pregledam kaj je novega. Kliknem Ano. Kot vedno. Klepetava. Vmes obesim dvakratno mero perila. Pospravim posodo iz stroja. Poiščem na netu recept za kosilo. Delam nič. Gledam tv. Spustim v hišo gospo prodajalko knjig. Me celo prepriča, da si kupim. Sicer me je večkrat imelo, da bi si tole kupila pa si nisem. No, danes sem si. Kar se spet pozna v moji denarnici. Auč.

Potem skuham kosilo. Pomijem hladilnik (sem obljubila mami). Nesem kužku kosilo. Pomijem Cilki in Binetu kletko. In spet delam nič. Gledam tv. Delam nič.
Fino je. Mir. Nič. Še naprej bom delala nič.

Presežki - takšni in drugačni

2008-09-22T21:04:00.002+02:00

Ponedeljek je zame vedno čuden dan. Ampak res. Lahko rečem - meni ne preveč naklonjen dan. Ker sem ob ponedeljkih slabe volje. Ker me ob ponedeljkih kregajo v službi. Ker je slabo vreme. Ker ... Eh ...

Pa je pravzaprav za mano precej lep vikend. Lep sicer ni preveč primerna izbira besede. Bolj pester. Kaj je vredno omembe? Ne vem. Mogoče to, da sme prvič delala na volitvah. In da moj kandidat ni bil izvoljen. Kar me jezi/žalosti/vsegapomalem. Ker sem upala na boljši rezultat. Vsekakor. In presežek volitev? Izidi strank? Nope. Na lističih v našem kraju je bil napisan naš naslov. Dejansko sta dva osebka prišla volit k nam domov. Tudi to je mogoče. Očitno. Verjamem, da smo pomembna familija (NOT!), ampak da se je na lističe in vse dokumente vpisala ravno naša hišna številka ... Nimam komentarja.

Presežki. Presežki. Presežki.
Jih ni.
Ali pa niso vredni omembe.

Jezim se ...

2008-09-19T10:43:00.002+02:00

... ker:

Me tako zelo zebe. Pa sem prižgala kurjavo. Dvakrat na dan se tuširam, da se pogrejem. Jao, jao ...
Še vedno nisem našla menjave za nedeljo! Zdej me že malo skrbi, ker na dveh krajih naenkrat pa res ne morem biti. In na volitvah pač moram biti. Kdo bo imel delavnico namesto mene? Jao, jao ...
Se trgovine odpirajo šele ob 9h. Jaz pa čakam že ob 8h.
Mi že dve noči konstantno zvoni telefon. Nekateri imajo preveč energije. Mislim, da bom poleg izklopa zvoka in vibre uporabila še izklop telefona. :) Pa naj mu bo, če ima veselje ... Itak ve, da se ne bom oglasila.
Se mi ne da delat. Pa se mi je spet nabralo ...
Jutri ne morem it s tamalimi puncami na tekmo, ker delam. To me še najbolj jezi, ker pogrešam te stvari. Bom pa vseeno držala pesti.

So pa tudi dobre stvari. Včeraj sem si kupila par stvari. Za oblečt. :) In pa odkrila super kavo ... mmmm ... zaradi tega sem danes dobre volje. čeprav sem neprespana. Čeprav ... Glejmo na svet s svetle plati. Danes se mi obeta zanimiv dan.

Na soočenju

2008-09-17T09:04:00.003+02:00

Sicer me politika nikoli ni pretirano zanimala, letos se zgolj po spletu okoliščin in po službeni dolžnosti malo bolj ukvarjam s tem. Pika na i je bilo včerajšnje soočenje kandidatov v Domžalah.

V bistvu sem bila prepričana, da bo dvorana nabito polna. Da bodo vsi strankarski kandidati pripeljali navijače. Glede na to, da je bilo kandidatov 18, je bila dvorana precej prazna. In bi priporočila vsakemu povprečnemu državljanu, da se takega soočenja udeleži. Če nisi strankarsko opredeljen, potem voliš človeka. Jaz letos volim človeka.

Torej, za začetek prijeten uvod vse bolj znanega radijskega in televizijskega voditelja, nato pa predstavitev kandidatov. Fino. Čeprav je na mizicah na veliko pisalo, kateri stranki določeni ljudje pripadajo in njihova imena, je lepo slišati predstavitev iz njihovih ust. Sledi županovo spraševanje. 5 sklopov vprašanj, 5 vprašanj v vsakem sklopu. Vsak kandidat si izbere eno vprašanje. Seveda si vsi izberejo vprašanja iz sklopa Domžal. Precej dolgočasna debata. Oziroma izredno nezanimiva vrsta komunikacije. Vprašanje in odgovor. Z redkimi šaljivimi vložki našega župana. Res. Res. Naš župan je pravi šaljivec. Vedno in povsod. Tako do RR-ja, ko z nekoliko dvignjenim glasom pove svoje mnenje. Korektno. Končno se prebudijo še ostali in se začne malo bolj živahna debata. Sledi še vedno aktualno vprašanje o pokrajinah (za vse) ter vprašanja občinstva.

Po treh urah sem ugotovila, da je moja odločitev oziroma številka, ki jo bom letos obkrožila, zagotovo prava izbira. Kandidati, ki naj bi se potegovali za glasove, so se izkazali za en drek. Nezanimanje, nepoznavanje, nobenih retoričnih sposobnosti. Hvala. Ne hvala. Razen redkih izjem, seveda. Roko na srce, na odru so sedeli tudi nekateri precej sposobni ljudje.

Sliko sem si sposodila pri Roku.

Dodatek: Na idealnega moškega tudi večeraj nisem naletela. Oziroma sem bolj ugotavljala, kakšen ne sme biti. Morda več sreče danes ... :) Misija se vsekakor nadaljuje.

Idealna žena (drugič)

2008-09-16T14:56:00.003+02:00

Prav zanimivo, kako je včerajšnja večerna debata nanesla ravno na poroko, iskanje idelanega partnerja in te zadeve. Predvidevam, da moj sogovornik ni bral mojega zapisa oziroma sem prepričana v to. No, in potem nasprotovanja (kot vedno). Tokrat sicer zgolj v parih točkah.

1. Oseba pravi, da si v razmerju in se po določenem času odločiš, da je to to in potem se odločiš tudi za nekatere spremembe. -> Jaz seveda nasprotujem. In se sklicujem na čustva. Jojmene, kako žensko. In vztrajam, da v primeru, ko imaš nekoga rad, ga imaš rad ves čas in si se ves čas pripravljen prilgajati (in obratno, vse v mejah normale) in to ni stvar odločitve.
2. Ženska spada v kuhinjo, pere in lika. -> Je fino, če ta opravila opravljata skupaj. -> Se strinjava.
3. In potem vprašanje. Kaj išče ta oseba? Ve, ampak to ne obstaja. In kaj iščem jaz? Pri teh letih bi že lahko vedela. :) Tudi o tem imam teorijo. :)

Ugotavljam, da sem na dobri poti do opisa idealne žene, idelanega razmerja. Naslednjič bo šla tema o idelanem moškem. Potem naredim povzetek. Že sedaj vem, kaj bom dobila.

Pravljico.

Idealna žena

2008-09-15T15:04:00.002+02:00

Včeraj je imela moja stara mama rojstni dan. No, praznovala je rojstni dan. Kupili smo ji mobitel. O tem bom zagotovo še poročala. :) Ampak to ni bistvo ...

V soboto me je klicala, če bi ji lahko prišla pomagat pri pripravah za praznovanje. Seveda. Saj grem vedno. Včeraj sem bila prvič uradno sama, ker je sestra na poročnem potovanju. Pridem tja 2 uri pred gosti in me skoraj kap. Nič pripravljeno. Tako sem dala vse moje zmožnosti na ON in se lotila dela. Istočasno sem delala zrezke, obračala piščanca, rezala paradižnike, kruh in kazala mami, kako naj naredi pogrinjke. Posledično sem uničila moja najljubše hlače. jebemti. Ko so prišli ostali, sem bila že močno utrujena in nejevoljna. Ampak ok. Mi je uspelo. Vse znosim na mizo ... prijazno strežem, se smehljam ... Sej mi ni bilo nič hudega. Potem se lotim pomivanja posode. Narežem in naložim pecivo. Skuham kavo. Se usedem. Mama pomigne, da sedaj bi bil pa čas za narezek. Jebemti. Naredim še to. Potem premišljujem, da bi bilo najbolje, da po hitrm postopku grem domov. Že hočem reči, da grem ... jebemti. Pridejo še eni. jebemti. Te postrežem na hitro. Aperitiv. Doložim narezek, zamenjam kruh. Adijo.

Načeloma nimam nič proti, če imam takole kaj za početi, ker je to precej bolje, kot da sedim in samo jem. Tako sem vsaj koristna. No, počasi pa mi gre že na živce, da mi folk govori, da je lahko srečen tisti, ki se bo poročil z mano. Pridna. Otroci bodo pa sploh imeli srečo. Ko sem na poroki, po poroki in še včeraj slišala vsaj 6x od različnih oseb (ki niso vedele druga za drugo, razen če je bila zarota proti meni), sem začela resno razmišljati. Kaj šteje? To, da znam par stvari skuhat? To, da včasih pomgam? To, da imam rada otroke? Poznam vsaj 100 punc, ki so bolj pridne, bolj sposobne in znajo več od mene.

In sem prišla do ugotovitve. Oziroma do dveh ugotovitev. Do treh.

To mi rečejo tisti, ki mislijo, da sem idealna, pa nisem. Verjetno sem ob pravem času na pravem mestu.
To mi rečejo tisti, ki mislijo, da bodo na ta način izvedeli, če imam koga. Zakaj se skrivnostno smehljam in zakaj nikoli nič ne povem. No, ne bodo. ko se bom odločila, da je to to, bom osebka tudi predstavila. Pika.
Tisti, ki mislijo, da so mi všeč pa bi radi povedali, da jaz njim nisem. Haha.

Res je. Danes se smilim sama sebi. Pač vremensko razpoloženje. Primerno ponedeljku. Pa se moram zato malo pritoževat in hvalit naenkrat. Danes sem čudna. Oooo jaaaa.

September

2008-09-10T21:44:00.003+02:00

Bi bil idealen mesec, če bi imel 20 dni več, kot jih ima. Potem bi se lahko vse naučila. Potem bi lahko pridno delala v vseh mojih službicah. Zdaj imam že 4. Tipkam podnapise, čuvam otroke, vodim delavnice za otroke in lektoriram. Vse so superfinekrasne, ker si v večini lahko sama organiziram čas. Tukaj pa nastane problem.

Katja in organizacija = polomija.

In potem imam še en problem. Ne znam reči NE. Vedno je ja. Pa čeprav potem nič ne spim. Pa čeprav potem zmanjka časa za druge reči. Tako sem šla danes čuvat otroke, ker je eden zbolel, čeprav imam jutri izpit. In obeta se mi še veliko čuvanja, ker je prišlo obdobje bolezni v vtrcih. In seveda pustim, da mamice dajejo mojo številko še naprej in posledično se število otrok na mojem seznamu veča in veča. Ampak - vse stvari počnem zelooo rada. Res. Itak sem veliko pred računalnikom, zato me ne moti, če še dodatno tipkam. Oddaje so pa tako ali tako večinoma zanimive, tako da čas hitro mine (ane, GF?). Otroci so itak zakon. Ko jih pazim, vedno izvem kaj novega.

Danes sva imeli z A. zanimiv pogovor:
A: "Zakaj imaš črne lase?"
Jaz: "Ker sem se tako pobarvala."
A: "Aha. Kdaj boš imela pa spet sive?"
Jaz: "Najbrž misliš rjave?"
A: "Ups. Sem se malo zmotila."
Jaz: "Ko bo šla ta barva dol, bodo pa spet rjavi."
A: "A pa recimo zjutraj, ko se zbudiš, so že črni?"
Jaz: "Ja, ves čas so črni."
A: "A tudi, ko si lase umiješ?"
Jaz: "Ja, tudi takrat."

In tako gre v nedogled. Logično, da ni nikoli dolgčas. Logično, da je luštno.

Delavnice so nov izziv. Ker moraš pripraviti zanimive stvari. Enostavne, vendar take, da otroci uživajo. Da nekaj naredijo. Da so koristni. In da se tako tudi počutijo. Zraven se česa naučijo in se predvsem zabavajo.
Skoraj misija nemogoče.

Lektoriranje je pa moj (skoraj) poklic. Jebat ga. Treba delat na tem področju. Sem zelo površna, tako da mi te stvari vzamejo še več časa.

Zakaj tole pišem?

Ker sem jezna sama nase. Ker iščem izgovore. Zakaj delam stvari, ki jih ne bi smela? Zakaj enostavno ne rečem, da grem na "kavo". Ker imam vedno tisoč razlogov. Vedno.
Pa tokrat bi celo ...

Morda me pa sreča pamet!

Slike: poroka (št. 1)

2008-09-10T11:06:00.005+02:00

Prve poročne fotke od uradnega fotografa so že prišle. Ampak jih je sila malo. Takole, za vzorec, jih objavljam nekaj:

Dodatek: Vzdušje ob slikanju je bilo fenomenalno. Večino časa smo se smejali kot utrgani, ker so bili šofer, fotograf in kamerman fulll face. Priči sva bili sicer obe ženskega spola, kar pa sploh ni bilo napačno. Priča številka 1 je bila zelo, zelo, zelo lepa, jaz pa malo bolj simpatična. :) Skupaj torej ubijalska kombinacija. :)

Ponedeljek

2008-09-08T23:52:00.003+02:00

Itak, da je danes nor dan.

Dan, ko sem se učila!
Dan, ko sem izvedela, da se je mulo na poti s poroke s 180 km/h in 1,6 alkohola v krvi razsul. Če ne bi bil tako bogi, ko je prišel, bi ga pritisnila okrog ušes.
In je dan, ko mi zvoni telefon in najprej 5 minut poslušam smeh, potem pa le slišim prošnjo, naj ju pridem iskat. Preveč alkohola v ponedeljek zvečer. Ajajajajaj. :)
Ponedeljek - neprecenljiv dan.

Pa poglejmo nazaj

2008-09-08T18:37:00.002+02:00

Ponedeljek.

Kot da se ni nič zgodilo.

Pa saj v bistvu je res smešno, kako se na eno zadevo pripravljaš in potem je tako hitro vsega konec. Če na hitro pokomentiram poroko. V petek je bilo veselo. priprava prostora, peciva ... zvečer so fantje prišli postaviti mlaje. Spat sem šla ob 2h in vstala ob 5.30, ker sem imela ob 6h že frizerja. Potem še na make up, kar me spravilo v dobro voljo. Energični ljudje so res zakon! Hvala A. za priporočilo. Res. Potem pa domov. V lepe oblekce. Zlomila sem si dva nohta, da sem nevesti zapela obleko. :) In potem pridejo sorodniki. Ženin. Pa fantje, da preberejo pismo. Pa kosilo. In smo šli. Na slikanje. Jebemti pesek in trava. In slaba izbira čevljev. Vročina. In super izbira fotografa in kamermana. Šofer itak zakon. Veliko dobre volje. Potem pa civilna poroka. Pogostitev. Vse je minilo strašno hitro. Pa na hitro kavo. Na cerkveno poroko. Luštno. Luštno. Pa luštna pogostitev. Potem dolg sprevod in gasilska šranga. Odlična izbira. Res. Potem prihod in žurka do jutra. Nimam pojma, kako sem zdržala. Ko sem prišla domov in sezula čevlje, sem komaj prišla do sobe. :) Spala 3 urce. Kavica. Obiski. Kavica. Obiski. Zvečer pa delo. Zjutraj spet vstajanje ob 6.30 in delo. Pa kavica z Bonny. Tenkju, ker si mladoporočencema v posteljo nastavila riž, rožice in sladkor. Budilke so bile pa sploh zakon. :) Popoldne sem se učila (!!). In sedaj sem tu. Čakam, da fantje pridejo na pivo, ker so super izpeljali vse naloge. Pa naj še kdo reče, da nisem (bila) dobra priča. :)

Sicer sem pa mešanih občutkov. Trenutno je moje razmišljanje faktografsko. Zato tudi tako pisanje. Uradnih slik še ni. Pa še razmišljam, če bi jih sploh objavila. :)

Nisem utrujena, sem dobre volje in veliko razmišljam.
::)))

Po poroki ...

2008-09-07T19:47:00.002+02:00

... sem (rahlo utrujena).

Fotk še ni. Delček dogajanja si lahko ogledate tukaj. Hvala Rok! :)

In dragi moji - UJELA SEM ŠOPEK!!!!

Pred poroko ...

2008-09-03T15:38:00.003+02:00

... je zelo pestro.

Dekliščina uspela!!!
Dela veliko.
Ampak res - priprav veliko.
Sicer je pa luštno.
Se javim po soboti. Držite pesti, da bom dobra priča.

Roki!

2008-08-31T14:43:00.003+02:00

Iz malega raste veliko ... a tudi veliko ima lahko še vedno otroški pogled in nagajiv nasmeh. :)

Dragi bratec, vse najboljše!

2008-08-28T09:59:00.006+02:00

Huh. Sem rekla, da ne bom nič pisala, ker nimam časa. No, saj ga res nimam, ampak če si ga vzamem, se vse da. Do sestrine poroke je še natanko 9 dni. Se pravi, da bo poroka naslednjo soboto. Priprave so v pripravah in se dogaja. Jutri imamo dekliščino, in ker ravno nekaj računalnik dela, imam čas, da na hitro kaj napišem. Kako torej zgleda moj teden? V ponedeljek sem zjutraj delala. No, čisto zjutraj sem šla najprej na probo za obleko. Popoldne sem šla v Ljubljano, kar se je na koncu izkazalo za odlično potezo. Dobila sem se na dveh kavah in potem zavila še v BTC in posledično kupila še denarnico za poroko. Točno tako, kot jo rabim. Sicer sem zvečer prišla domov (pre)pozno, ampak je bil dan super. V torek sem spet delala. Trenutno sem full važna, ker nisem nikjer v velikem zaostanku oziroma imam narejenega več, kot sem pričakovala. Popoldne sem šla na "sestanek", zvečer pa po Ž. na letališče. letalo naj bi pristalo ob pol devetih, pristalo je ob 23h. Ko sem spila že tretjo kavo in se mi nič več dalo, sem ugotovila, da je v bistvu kar hitro minilo. S P. sva se hecali na I. račun, njej pa to nikakor ni sedlo. Potem še nisem smela fotkat, tako da je nastalo samo nekaj fotk (še vedno z mojim ubogim mobitelom). Ko sem prišla domov, je bila že sreda. Zjutraj hop, veselo na delo. Popoldne spet na probo. Na najdaljšo probo na svetu, ker sem se očitno zataknila in prišla domov zvečer. V trgovino, v ne povem kam in domov. Pa ne vem. Ful je stvari, o katerih (še) ne smem pisat pa jih delam in so strašno zabavne in zame precej nerodne. In zato pišem kr neki. Same dolgočasne zadeve.

Aha, je že premlel računalnik. Še slikce naložim pa me že ni več ... ::))

Kava.

Čakanje.

Noga.

Roki in kava in voda.

Zadnja polovica.

In Petra!

Pol Petre pol Irme. In gasilski aparat.

In še vedno čakanje.

Dodatek: Ja, res smo dolgo čakale. :)

Kuku, sem že tu!

2008-08-25T12:33:00.004+02:00

Preživela Kolpo. Pa če potegnem črto, je bilo prav super. Res pravo preživetje v naravi, ker nismo imeli tekoče vode, elektrike, v bistvu ničesar. Razen agregata za hladilnik in žar.

kraj: ob Kolpi (trava, voda, igrišče za odbojko, nogomet in paint ball, wc)
čas: petek, sobota, nedelja
število udeležencev: 25

Pa poglejmo dejstva:

Spanje v šotoru je udobno, če imaš super blazino. Ampak Katja ni Katja, če ne bi svojih slušnih sposobnosti vzela s seboj in tako posledično slišala vsako šepetanje v sosednjih šotorih, smrčanje, hojo, smeh, pokanje ... ma svašta. Spanja je bilo torej malo. Če sem bolj natančna - skoraj nič.
Ni smešno, če se skriješ ponoči nekomu v šotor in te skoraj kap, ko prideš z wc-ja. Še dobro, da sem videla noge in A. pravočasno opozorila na nevarnost. Tudi ni smešno, če ljudem, ki bi radi v miru spali treseš šotor in se delaš, da je potres.
Travarica ni pijača, s pomočjo katere bi se človek napil. Je bila pa dobra. Želodec me je pa noro bolel.
Šest litorv kave za dobro jutro. Sicer pa vstajanje ob 6h.
Čolnarjenje. Zanimiva zadeva. Kolpa je strašno mirna voda. In na začetku strašno nizka. Sicer je bil pa naš čoln izjema. Zapeljali smo na vse možne skale in zapreke in prepreke. Tudi tam, kjer ni bilo ničesar. Zagotovo smo podrli rekord v nasedanju na Kolpi. :)
Najbolj nezahtevna skupina ever. Niti ene pritožbe. Popolnoma prilagodljivi ljudje. Še nisem doživela, da bi vsi brez težav jedli popolnoma identične sendviče.
Vreme je bilo odlično. Vsaj glede na razmere po Sloveniji.
Nove besede oziroma osnovno besedišče, če hočeš preživeti na Kolpi: rebelde, šalabajzar, Školjko in nooo, si sitna.
Škoda, ker je danes že ponedeljek. Škoda.
Fotk pa še ni. Jih moram dobit.
Še ostala dejstva, o katerih sedaj nimam časa pisati: medvedi, pivo, veliko piva, koruza, odbojka, čevapi, dolga vožnja, smeh, veliko govorjenja, snemanje Tarzana, Kekca, James Bonda in še in še, Roki, nora familija, zgoraj brez - v majici ...

Pregled tedna

2008-08-22T08:16:00.008+02:00

1. Moj stari dolg ... lep napis na majici. Priznam, nisem talent, ne znam narest lepe fotke. Ampak važno je sporočilo, važen je namen. Danes lahko uradno povem, kaj ta napis na majici sploh pomeni. Predlagam klik na tole stran. :)

2. Če sem bila še v ponedeljek pesniško razpoložena, sem bila v torek že na starih tirih. Stari tiri zame seveda pomenijo malčki. Pa poglejmo, kje vse sem bila ta teden. :) :)

V torek pri Amadej(k)i.

V sredo pri Lini.

V četrtek pri Žig(c)u.

A niso luštni? :)

3. Noooo, ta teden je imel še en presežek. Sosed se je odločil, da bo kuril in tako zasmradil in zavil v dim celo sosesko. Ni mi jasno, kako je lahko tako, tako ... Razumem, da se je to zgodilo enkrat in je bilo pač tako vreme, da je ves dim ostal pri tleh. Ampak, ko sem včeraj prišla domov in spet zavohala dim v sobi, kjer mi itak vse smrdi, kot bi kurila ne vem kaj ... Raca na vodi!!! Pfuj in pfej.

Takole sredi lepega sončnega dne izgleda naša okolica. In tole strašno smrdi.

4. Sosedova psička. Ker je še majhna, jo hodim spuščat. Sicer psov ne maram, ampak s tole mladenko sva skelnili sporazum, da me nikoli ne ugrizne. Če me ... je lahko cel dan zaprta, ne pridem več blizu. :) In tako me najprej prijazno gleda in se hoče igrati, potem pa jo ucvre kot strela na sonce in se sonči in lenari.

Tako. Sedaj pa odhajam za vikend na Kolpo. Jupijuhej. :)

Pravljica o deklici z dolgimi in črnimi lasmi! Pravljica za Bonny!

2008-08-19T08:43:00.004+02:00

Nekoč pred davnimi časi (oziroma pred 25 leti) je sijalo sonce. Se mršilo in dolgočasilo. Bilo je nestrpno, saj se je na veliko šušljalo. Šušljale so travice, šušljali so ptički, šušljala je celo solata. Šušljal je paradižnik, šušljala je vsa zelenjava.

Novica se je razširila kot blisk. Rodila se deklica. Rakec ob morju je v pesek zapisal ta poseben datum. In veselje se je pričelo.

Deklica je imela lepo otroštvo. Veliko se je igrala, veliko je pela in veliko se je smejala. In je rasla.

In je se je nekega dne znašla v mali učilnici na FF-u s še eno deklico. Potem sta dolgo, dolgo edini ob petkih in sobotah sedeli sami v tej učilnici. In ugotavljali. Ugotovili, da je pravi čudež, da se nista srečali že prej. Po številu skupnih znancev sta zagotovo podrli svetovni rekord. In ga še vedno podirata. Skupaj sta nato šli naprej. Do srečanja z dvema fletnima mladenkama, ko so dnevi na fakluteti postali še bolj zanimivi.

In danes deklica praznuje 25 let. V spomin na svoje rojstvo in iz hvaležnosti še danes ne je zelenjave. Še vedno se z velikim veseljem vrača na morje, k zapisu o rojstvu. Še vedno se na vsa usta smeji. Še vedno je prinaša ljudem okrog sebe veselje, kot na dan, ko se je rodila.

In sedaj?
Pripoved sploh ni bila pravljica. Pravljica se z današnjim dnem šele začne!

VSE NAJBOLJŠE BONNY!

Dan za poezijo (1.)

2008-08-18T07:12:00.003+02:00

Enkrat sem se teme že lotila. Sedaj sem začutila klic po predstavitvi moje nove pesniške zbirke. Ne trudite se, je že razprodana. LOL. Torej, naslov veleumnega čustvenega izliva se glasi: Biti. Naslovna pesem s podnaslovom Tukaj sem pa je danes na tapeti.

Biti (Tukaj sem)

Tukaj sem.
Stojim.
Gledam v sonce.

*
*
*
*
*
*
*
*

Branje obrazložitve priporočam le matematikom, fizikom, pilotom in astronavtom. Ostali verjetno razumete poanto tega genialnega besedila.

V pesmi vsekakor izstopajo tri področja:
1. domovina

Biti tukaj, kar ne more biti drugje kot doma, doma v domovini. Pokočna stoja. Izraz ponosa. Tukaj se kažejo tudi prvine olimpijskega duha, zmage Kozmusa in ostale medalje. Vsekakor je domovina meni zelo ljuba tema. Čutim potrebo po izražanju pripadnosti našemu narodu, zato je prisotna praktično v vsaki pesmi.

2. onesnaževanje

Ali je zdravo gledati v sonce? Ali naše oči pri tem trpijo? Ali sonce sploh še vidimo, glede na to, da je nad nami kup nesnage? Kaj pa naši otroci? Kako bodo živeli, če jim bomo uničili zemljo? Tukaj je vprašanje zelo izrazito, neposredno in kritično. Treba bo nekaj ukreniti.

3. ljubezen

Ni filma brez ljubezni, ni knjige brez ljubezni in poezije brez ljubezni. Ljubezen nas združuje, ljubezen nas naredi ljudi. Čutna ljubezen, ki je izražena tokrat, se kaže v stoji. V tem, kako nekdo je in stoji. Vse to zaradi nekoga. Spoštovanja in ljubezni do nekoga. Drugače ni nujno, da bi bil tam in lahko bi sedel. In nenazadnje pogled v sonce. Upanje. Sreča. Toplota. Porjavelost (lahko nezdrava, tukaj je potrebno paziti, da ne pride do opeklin). Ljubezen.

Dragi moji, na tem mestu zaključujem. Nepredvidena ponedeljkova jutra so namenjena poeziji. Poezija je safr. Pozija je furanje lajfa. Poezija smo mi.

Bodi dovolj. :)

Razočaranja in veselje

2008-08-16T21:45:00.002+02:00

Neka bedna razočaranja. Kup besed.

Ampak na koncu je veselje. Danes sem imela spet delavnico. Ti otroci me utrudijo. Izčrpajo vso energijo. Ampak, ampak so tolk fletni. Vedno izvem tisoč novih stvari. In vedno me nasmejijo. Danes je Neli dala konjičku ime Katja. :) In se mi že dogaja, da me mulčki po Ljubljani pozdravljajo in mi mahajo. Lušten občutek.

In prva fotka male Line. Jutri jo grem obiskat. KOMAJ čakam.

Zadnje čase sem spet majhen otrok. Utrujen majhen otrok.

Pa sem dočakala!

2008-08-15T20:51:00.003+02:00

Natančno 9 dni po predvidenem roku. Točno ob 19.58 je na svet (končno) prijokala Lina.

Čestitam Tjaša in Dušan!
Pozdravljena mala Lina!

Iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii ...

Dodatek: Vedla sem, vedla sem, vedla sem ... da bo punčka.
Dodatek 2: Zdajle je stara točno 1 uro. :)

Več zdrave pameti

2008-08-13T08:55:00.006+02:00

Včeraj me je na postelji pričakala majica. Z napisom. Luštno. Všečno. Majica je črna, napis je srebrne barve, kar se na sliki seveda ne vidi.

Se nadaljuje ...

Dodatek: Bom pametnejša oziroma bolj zdravo pametna, če nosim to majico? :)

Hvala Ana za ...

2008-08-11T10:20:00.004+02:00

... darilca iz Avstralije.

Jih pridno nosim.

Sem razmišljala, kaj naj naredim z njo, ker mi je bila tako všeč. In sem (zelo previdno) prišila nanjo obesek, tako da jo lahko nosim na svoji najljubši torbi in se igram z njo. Sicer se pa tako bojim, da bi jo izgubila ali da bi se zmočila, umazala ... da je skoraj ves čas v torbi. :)

Ko se bom spet učila, pa objavim še svinčnik ... :::))

Seznam(čič)

2008-08-11T09:32:00.004+02:00

Takole. Vikend je za mano. Rekord? No ja. :) Je že kaj vmes prišlo. V petek sem se zadržala v Ljubljani, v soboto sem šla z Ano rolat, včeraj sva šla s T. na kavo k B&B.

Ugotovitve tega vikenda:

Tudi jaz kdaj pa kdaj ostanem brez besed.
Bele reči so ovce in NE krave. Ali sploh obstajajo bele krave?
Sitna sem (to ni nič novega).
Vislice oz. uganjevanje besed se lahko greš tudi tako, da je mulček na dvorišču/parkirišču, ostali pa na balkonu v tretjem nadstropju. Pa kaj če vsi slišijo. :)
Čudeži se dogajajo. Dejansko grem sem ter tja k sosedom, da pogledam kako je z njihovo novo psičko. In jaz sploh ne maram psov.
Mislim, da sem (skoraj) zalotila gospoda pri dejanju. Pri dejanju, ki je prepovedano. Oziroma prepovedano je gojenje določenih rastlin. Če kdaj slučajno izginem, potem veste zakaj ...
Prebrala sem (zgolj/le/samo) 3 knjige.

Ok, bistvo ... bistvo ... seznam knjig, ki jih imam trenutno doma in ki so v pripravljenosti, da jih zgrabim in preberem. :) sem razmišljala ali bi napisala kakšen komentar o prebranih pa mi nekako ni do tega. Roko na srce (LOL), ljudje smo različna bitja z različnim okusom za knjige, kaj naj torej drugim vsiljujem svoje mnenje. Zato kratko in jedrnato, tisto, kar je trnutno doma ...

Že prebrano:

Sabine Dardenne: Imela sem 12 let, vzela kolo in se odpeljala ...
Judy Blume: Poletni sestri
Noelle Chatelet: Dama v modrem, Ženska v rdečem in Deklica in sončnice (priporočam vse tri)
Gary Romain: Lady L.
Souad: Živa zažgana

Še neprebrano:

Helen Fielding: Prebujna domišljija Olivie Joules
Jean Genet: Naša gospa Cveta
Sabine Kuegler: Otrok džungle
William Hoffer: Ne dam svojega otroka
Robert Harris: Imperij
Fatou Diome: Trebuh Atlantika
Berta Bojetu: Filio ni doma

No, dejte bit tolk prijazni/e in izpolnite tole anketico za Ajdico. ::)) Tenkju.

Rekord morda?

2008-08-08T10:12:00.004+02:00

Ta teden sem rahlo nemirna. Zato v dopoldanskih urah delam, včasih še malo v popoldanskih, zvečer pa težim folku, da se druži z mano. Načeloma sem sicer skrajno zategnjena in zapečkarska oseba, ta teden pa moram vsak večer nekaj početi. V ponedeljek smo tako imeli redni sestanek, ki se je sicer malce zavlekel in spet sem bila edina punca. Na teh zadevah sicer ne morem manjkati, ker se prilagajajo meni in A. So se pa lepo navadili, da tisti, ki prinese pijačo (ponavadi so razlogi rd, nov avto, nič), prinese zame nepivo. V torek sva šli z Ajdo na dolgo obljubljeno raziskovanje in iskanje primerne poti za najino rekreacijo. Odkrili odlično pot, sicer sem včeraj izvedela, da so tam v bližini ta teden našli truplo, kar nekako ni prijetna novica. Se pa resno sprašujem, kako je mogoče, da je novica do mene prišla šele včeraj, če sem vendarle pravi zaklad tračev. Oseba, ki vedno vse izve. Tokrat so očitno moje linije zatajile. :) Sreda - sem šla na obisk k sestrični. Punca bi mogla v sredo rodit, pa še danes nič. Močno držim pesti, da bo danes, ker je tak super datum. In moja slutnja pravi, da bo punčka. Sicer še nihče ne ve in zna biti, da se moja slutnja moti, ampak več kot očitno navijam za punhko. :) Zvečer je prišla Ana in sem jo najprej spravila na sprehod, potem sva igrali pink ponk in ji gre že super. :) Včeraj sem bila z drugo nosečnico K. in T., ki je nisem videla že od decembra, na kavi ... jupi ... luštno. Hiter ogled trgovin in domov. Zvečer sem v temi v kurilnici želela prižgati luč in sem se s prstom zaletela v vrata, kar je povzročilo hudo bolečino in krvavenje mojega ubogega prstka. Upam, da noht ostane cel in nečrn.

Kaj pa danes? Kaj pa jutri? Kaj pa v nedeljo? Popoldne grem v Lj sestri končno kupit uhane za poroko. Zvečer? Če ne bo druge, bom postavila rekord v branju. Sestra mi je prinesla velikooo knjig, ki nestrpno čakajo name. Ali jaz nanje. Se pa seveda tudi pustim kam povabit.

Stres

2008-08-06T09:01:00.003+02:00

Včeraj zvečer sem strokovno ugotovila, da sem v obdobju stresa. Posledično se mi zato ne da pisati, čeprav bi lahko napisala 1000 stvari. Posledično imam dolg jezik, vsaj tako pravijo mati. In posledično zato preburno odreagiram na nekatere situacije.

Situacija: številka 1
Čas: ponedeljek
Vpleteni: primerek 1 in jaz

Jaz: "No, saj se slišimo."
P1: "Nič se ne slišimo, če pa nič ne pokličeš."
Jaz: "Zakaj jaz? Saj lahko tudi ti pokličeš."
P1: "Ne, res. Sej lahko pozvoniš, pa te pokličem nazaj. Ni problema. Samo res ne vem, zakaj nič ne pokličeš ..."
Jaz: "Sej si ti tuki moškega spola, pokliči, če hočeš, drugače pa nič."

Situacija: številka 2
Čas: torek
Vpleteni: primerek 2 in jaz

Telefon zvoni.
P2: "Živjo. Blablablablablabla ... Kdaj prideš v Ljubljano?"
Jaz: "Amm, verjetno v četrtek."
P2. "V četrtek jaz ne morem. Sem zmenjen za kosilo ob 14h."
Jaz: "Ja in? Saj četrtek ima 24 ur. Nisem rekla, da pridem točno ob 14h in sploh pa nisem rekla, da se dobiva. Pah."

Situacija: številka 3
Čas: torek
Vpleteni: primerek 3 in jaz

Jaz: "Ja, povej ne. A je to zdej kaka skrivnost?"
P3: "Ne, ne povem."
Jaz: "Zakaj ne? S kakšnimi posebnimi razlogi?"
P3: "Tako sem se odločil. Tako na oko."
Jaz. "Prosim?"

Ok, sej ne vem. V normalnih razmerah bi odreagirala čisto normalno oziroma sploh ne bi odreagirala, ker se sploh ne bi spotaknila ob take stvari. Ali pač? Tako sem se pa razjezila. V prvem primeru sem povedala svoje. Telefon je stvarca, ki deluje v obe smeri. In še nikoli nisem nikomur pozvonila. Če nekoga rabim, potem pokličem in je to to. Sovražim tiste, ki samo pozvonijo oziroma sama tega ne počnem. V drugem primeru je kaj hitro besede vzel nazaj in rekel, da se lahko prilagodi. Šment. Kam je šel zdej tisti egoistični ego? V tretjem primeru sem še vedno užaljena. Pa ne zato, ker bi hotela vedeti, ampak zato, ker se mi zdi grdo, da mi nekdo tako reče. Odločitve se sprejema ob določenih razlogih. Če so razlogi dobri, nikoli ne vztrajam (no, včasih). Ampak na tak način, ... Jap, še vedno sem užaljena.

??????

2008-08-04T13:56:00.003+02:00

Čeprav:

Je za mano prva nova delovna izkušnja, ki je bila ... hmmm ... zanimiva. Dejansko me je moj novi šef pustil na cedilu oziroma me vrgel v vodo in sem mogla splavati sama (kot se je izrazil sam, ironija, ker je šel plavat on) in me pustil samo, ampak sem se imela super. Vse je šlo brez težav ... Luštno.
Že cel teden nisem več sama doma. Sploh ni slabo.
Sem si ogledala sestričnino novo stanovanje. Luštno. In me pri vsem tem predvsem ves čas spremljajo čudne misli in čudni občutki. Ker ... ker ... gresta/se selita v (pre)kratkem času dve osebi, s katerimi sem odraščala, ki sta del mojega domačega okolja, ki sta ... eh ... eh ... eh ... Nenavdušeno.
Sem imela najkrajši obisk v zgodovini obiskov. Ampak res. Je pa bil. :) Prijetno.
Sem bila pri Žigcu. Zaradi njega imam modrice po vratu in po rokah. Boleče. In moji dvojčici sta doma. ::)) Poljubčkasto mokro.
Ana in Tina sta prišli (skupaj z velikimi količinami sladoleda) na pink ponk. Rezultati so neznani. Bogatejša sem za super darilca iz Avstralije. Hvala Ana! Iiiiiii ...
Moj oči je imel rd in smo imeli piknik. Spet sem navdušena igralka pikada. :) Dobra sem. :)
In še tisoč in tisoč stvari ... razmišljanj, vprašanj, dilem, ... Zmešnjavno.

In ne čutim potrebe po pisanju na blog. In ne čutim želje po pisanju na blog.

Po 8 dneh nepisanja me niti enkrat ni imelo, da bi kaj napisala in me še vedno nima. Tole pišem s presledki, brez posebnega navdušenja in zelooo monotono in ... Pah, nimam posebnih vzrokov, nimam posebnih razlogov ... Očitno sem na poletnem spanju. Očitno.

Maram in ne maram

2008-07-26T17:51:00.003+02:00

Ne (!!) maram in nimam rada:

Dežja, ko bi šla ven. Recimo danes, ko sem imela dober namen, da grem na svež zrak. Rolanje bi bilo super. Pa nič.
Čas za moje pojme prehiteva. Neverjetno, kako hitro mine ura, dan, teden, mesec ...
Dolgočasnih filmov. Ta teden sem imela tri take doma. Ne maram tudi situacije, ko pridem domov in ugotovim, da sem film že gledala.
Psov. Ker sem mela ponoči spet cirkus pod oknom. Kaj cirkus, mesarsko klanje. Kaj mesarsko klanje ... No, saj ste dojeli.
Da ves čas zmanjkuje elektrike.
Ljudi. Tistih, ki me poznajo samo takrat, ko me rabijo. In tistih, katere vabim samo jaz, oni pa mene nikoli. Klinc vas gleda.
Pa še česa ...

Maram in imam rada:

Mir. Moj ljubi mir.
Otroke. Take in drugačne. Ker so otroci.
Kadar imam ravno prav gužve. Recimo ta teden je bil ravno pravi. Službici me zaposlujeta ravno prav, domača opravila tudi, ljudje tudi.
Knjige. Take in drugačne. Ker so knjige.
Kavo. Še vedno.
Živalce.
Mir. Moj ljubi mir.

Moji (ne)mirni dnevi se iztekajo. Moji prvi sostanovalci prihajajo domov. Po eni strani sem že malce naveličana samostojnosti. In visenja pri sosedih, čeprav je do neke meje luštno. Včasih pa vseeno paše biti otrok. Hvala vsem, ki ste me obiskali ta teden, da mi ni bilo dolgčas. :)

Uf, počasi se vračam v kruto realnost. Jutri delam. Eh. Nepričakovano. Baje je tako najbolje.

In še razveseljiva novica: Ana se je vrnila. :) Vesela sem. Res sem vesela. :)

Ko bom velika ...

2008-07-25T09:03:00.009+02:00

... bom imela (vsaj) 4 otroke. Res. V primeru, da bom živela v hiši, seveda. Jih bom že rodila, važno da bodo delali, mulčki.

Sem pokosila. Travo.

Ker se nihče ni javil, sem šla na zadnjo varianto. Jo bom pač pokosila sama. Nobena posebna stvar. Grem v vrtno uto. Kosilnice ni. Grem na drugi del. Jo najdem. Ampak je bila v dveh delih. Posoda ali koš za travo in kosilnica. Pa zraven še kantica z napisom KOSILNICA. Aha, to je gorivo (karkoli je že notri). Zapeljem ven in se lotim zadeve.

Ne gre. Posoda nikakor noče na kosilnico. In kosilnica ima dva (!!!) zamaška, dve (!!!) luknji, kamor bi teoretično lahko nalila tisto, kar bi jo poganjalo.

Jah, grem sklonjene glave k sosedu.

Jaz: "Živjooo ..." (v stilu mešanice med ptičkom in lisico)
On: "O soseda."
Jaz: "Hmmm, nekaj rabim ..."
Poskusim, kaj, zgubiti nimam kaj!
Jaz: "A veš, pri nas je treba pa travo pokosit. A bi mogoče ti ..."
On: "Hahaha, ne bo šlo. sem jo že doma danes. Bo dovolj."
Ehhhh, bedno!!!
Jaz: "Ja, sej v bistvu sem te hotla samo vprašat, če bi prišel mi nekaj pokazat, ker ne znam."
On: "Ja, ni problema. To pa lahko"
In greva. Sej vem. Sej vem. Maščuje se mi. On bi že kosil travico in vse, če ne bi bila situacija malce zoprna. Bo verjetno že preko 5 let, ko me redno vabi na pijačo, pa še nikoli nisem šla. Maščuje se mi. Ampak zdaj ima punco, ne bi smel biti tak ... Pismo.
On: "Ah, to je pa čisto enostavno. To daš tuki, to daš sem. To primeš. To potegneš. To držiš. Tuki premikaš. To držiš, če rabiš. To spustiš, če ..."
Jaz: "Aha, aha, aha."
Prvi zarodki tovornjakarskega kletja.

Ne, saj da ne bi mislili, da sem tako nesposobna. Ampak pri očetu in dveh bratih, mi kositi pač ni treba. Tokrat je bila trava že res tako velika, da je bilo treba ukrepati. Še celo jaz sem to opazila.
Sosed je šel domov. Ostali sva sami s kosilnico. Pes me je milo gledal.

Noo, pa začnimo!

Sem vlekla tisto vrv, da se kosilnica vžge ko budala. Resno. Zakaj ne izumijo gumbka, ki bi ga človek pritisnil in bi lepo se kosilnica vžagala in gremo ...

Mi uspe in veselo začnem. Saj ne rečem, ni težko. Potem se spomnim, da ima nek patent, ko gre sama naprej, da ni treba porivati. Fino. In gre res sama naprej. Malenkost prehitro zame. Direkt v trto. Se ne pozna kaj preveč. Se mi zdi. Počasi sem se navadila. Kjer ni bilo grmičkov, dreves in ostalih bedarij, je šlo zelo hitro. Ampak tega je res malo. Res malo. Ugotovila sem, da ima naša hiša pravo posest. Kosila sem in kosila. Pa še vedno je bilo veliko nepokošenega. Najprej pred hišico, potem med trto, pa za trto, pa pri vrtu, pa nad vrtom, pa na drugi strani hiše, pa za nekimi grmi, pa še na drugi strani hiše, pa za hišo. Ker sem blazno pridna in ker vem, da naši moški kosijo tudi pri ekološkem otoku čez cesto in pri kapelici, sem se lotila tudi tega. Kar pa je bila seveda napaka. Trava tam je bila velika in mokra in posledično se mi je ves čas zapletala v kosilnici in kosilnica je ves čas crkavala. Ampak, ko Katja nekaj začne, Katja to tudi konča. In res nisem mogla pustit tako grdega vzorca.

Kosila sem tri ure. Mislim, da so me imeli (in predvsem hrupa) že vsi dovolj. Ko sem končala je bila namreč že tema. Pogledat so me prišli trije sosedje in dve sosedi. Vsi so me začudeno spraševali, kaj sem naredila, da imam kazen. Zlomka. Nihče mi ni ponudil pomoči. Sicer se mi pa zdi, da sem naredila zelo dobro. Enkrat sem se zaletela v trto, po nesreči sem pokosila ene rože, zlomila sem eno vejo od drevesa, povozila sem en kamen (in je nekaj čudno zaškripalo), naučila sem se, da kosilnica ne gre (!!!) po stopnicah in izumila par novih kletvic.

Končni rezultat je zadovoljiv.

Pred košenjem in po košenju ...

Kočni izdelek (nisem šla na vse konce, slikala sem le z balkona pa še tako so fotka slabe, ker sem slikala z mobitelom). :)

Nujno!

2008-07-24T15:33:00.003+02:00

Urgentno iščem nekoga, ki bi namesto mene pokosil travo.

Dejstva:

Rože zalivam.
Psa peljem 3x na dan na sprehod. Ptiča sta še živa.
Pošto redno pregledujem in jo nosim naprej (očijevo pošto, ki jo dobiva za društvo).
Oprala sem že večino umazanih oblek.
Redno pospravljam posodo (haha, ki je sploh ni).
Lepo sem posušila ves plesniv kruh (in ga bom nesla stari mami), ki je bil v posodi od ponedeljka. Danes sem si šla prvič kupit novega.
Ne kuham. Ta teden sem že 3x jedla pico. Včeraj sem hotela kalamare pa je bila moja najljubša hiša prehrane zaprta. Jedla sem pico, ampak je bila dobra. Do nedelje bo verjetno na jedilniku toast. Oziroma načrtujem pobeg od doma. Razen če me kdo povabi na kosilo?

Pogledala sem rekordno število filmov. Imam še dva nova. :)
Uuuu, prvič sem vložila kumarice. Upam, da so v redu. Nisem še pogledala. Ostalo zelenjavo (velike kumare, buče in solato) sem razdelila. :)
3x!!!! 3x!!!! sem bila že pri stari mami. In grem danes še 1x, ker sem jo ravno peljala k teti. Če se bo oči čudil, kako sem lahko v treh dneh naredila 289 km je to samo zato. :::))
Sicer pa imam doma 2 avta in sem sama. Kadar pa človek rabi avto, ga pa seveda ni ...
Mami me je prej klicala, da je slabo vreme. Baje je naveličana. :) Jojmene. Brat mi pošilja samo fotke. :)

No, ne pozabimo na vodilno misel tega posta.
Iščem nekoga, ki bo namesto mene pokosil travo. :) Malce se nagibam k sosedu, če ne bo druge varinate. Morda se zadeve lotim sama. Ufff ...

Moja omara

2008-07-23T18:14:00.008+02:00

V soboto je moja mati ugotovila, da je moja soba v razsulu. Meni se sicer ne zdi, je pa res, da se vrata od omare, kjer je večina oblačil, težko zaprejo, ker so stvari precej nametane. In je tudi res, da bi bilo treba še kje narediti red. Sem rekla, da bom vse pospravila. Med tednom, ko bom imela čas. Začela sem že v soboto, ko sem lepo, na novo, sistematično zložila nakit. Kičast nakit. Tisti, ki je kaj vreden je tako vedno v škatlicah in ga nikoli ne nosim. Ugotovila sem, da bi bilo pametno nekaj stvari poslati v koš za smeti, kar sem tudi storila. Še vedno je ostalo precej stvari, ki (naj bi) jih nosim. Ker je pospravljanje resna zadeva, sem seveda vse tudi dokumentirala.

1. uhani

Imam jih precej. Včasih sem jih imela še več. Nimam pojma zakaj. Nosim tako ali tako večinoma iste. No, po zadnjem štetju jih imam 36 parov. Kič. Na sliki manjkajo vse okrogle zadeve, nekatere priušesne zadeve in perle. Najljubši par je izginil. v bistvu je izginil le en uhan, en je ostal in sedaj sameva čisto spodaj na sliki.

2. prstani

Teh je bore malo. Večinoma tako ali tako nosim tri, ki so stalno na rokah in se ne premaknejo. Imajo pa vsi prstani svojo zgodbo. Najljubši mi je sicer stekleni modri, ki ga bolj redko nosim, ker je precej velik in se bojim, da se bom kam zataknila in ga zlomila. In na darila se vedno pazi. :) Tale z uro je bil moja velika želja pa ga nikjer nisem dobila. Oziroma nisem dobila takega, kot sem si ga želela. In tale dotični je bil tudi precej drag. Nosim ga pa itak ne. Logiš. Mali črni je iz Španije, tisti z vzorcem v spodnji vrsti je iz Grčije. Skrajni desni v sredinski vrsti je prstan razpoloženja in se različno obarva.

3. zapestnice
Niso nič pretresljivega. :) Zapestnice pač. :)

4. laki za nohte

Se skrivajo v posebni škatli in so različnih barv, velikosti in kakovosti. Pri lakih nikoli ne veš, kako obstojni so. Lahko je tisti za 1.5€ veliko boljši od tistega za 10€. Tako da ponavadi prevlada barva.

In moji novi trije lakci. Srednji na nahotnih izgleda lepo in imam že določene namene z njim. Zadnji, katerega barve ne znam definirati, tudi ni tako živahen, kot zgleda na prvi pogled.

5. gloss

Včasih imam kakšno obsesijo in moram imeti pri sebi stalno te male zadevice. Ta dva sta mi najljubša. Manjši ima super metlico, obožujem namreč gloss, ki ima krtačko (ali kako se to reče). Od večjega sem pa odvisna. Ni kaj.

6. mleko za telo
Eno in edino. Ljubše mi je tisto za normalno kožo, ker lepše diši in se lahko uporablja vsak dan. Tisto za občutljivo kožo je premočno. :)

7. šampon
Je pač šampon. :)

8. najljubša kozmetika spljoh

O sebi sem napisala več, kot prej v celem letu. Itak sem ugotovila, da nikoli ne pišem o "ženskih" stvareh, tako da je bil to sedaj en velikkk odmerek za naprej in nazaj. :) Verjetno je krivo to, da sem sama samcata doma. Verjetno. :) In ja, sobe še nisem pospravila. Razen tistega, kar je bilo storjeno v soboto.

Mešani občutki

2008-07-22T08:26:00.003+02:00

V nov dan se prebujam z mešanimi občutki.

Starši so na morju. Občutka svobode pa ni. Zjutraj se zbudim. Pogledam na uro in si mislim, da bi bilo bolje, če bi vstala že prej. Nahranim živalce, psa peljem na sprehod, pogledam kaj je še za naredit, si skuham kavo in se usedem pred računalnik. Čaka me veliko dela.

Dobila sem novo službo. Zvečer (včeraj) ob 20h (???) sem imela kao razgovor. Z novim šefom sva se že večkrat slišala po telefonu, včeraj pa sva se dobila na kavi. Moj novi šef je mlad, simpatičen, zgovoren ... Čas je minil, kot bi mignil. Me je kar prepričal, da mu zna uspeti. Ampak mene itak ni težko prepričati.

A katera rabi službo? :)

Včeraj sem šla v trgovino po nekaj malenkosti. Pred trgovino me prijazno pozdravi gopodič, poklicni prosilec za denar. Sicer nisem nikoli nesramna do teh ljudi, jih ne ignoriram, ravno strašno prijazna pa tudi nisem (ali pač). No, ob izhodu mi poba reče, da naj kar pogledam na račun, ker to mora biti pa res čudno, da ni nič drobiža ostalo. In res pogledam na račun. Smrklja prodajalka mi je zaračunala še cigarete. Sem šla nazaj. Dobila 2.20€. Poba je dobil 1€ in oba sva bila zadovoljna. Milsim, gospodična prodajalka je dotalno glupa, ker niti ni delala skesanega obraza. Točno je vedela, kaj je naredila. Smrklja. Fujinfej!

In še vprašanje: Kateri poklic je najbolj zanimiv? Najboljši? Ohinsploh ...

Uroš!

2008-07-21T13:51:00.003+02:00

Vse najboljše!
Zdaj nisi več mali bratec, ker jih šteješ že 20! :)

Od intelektualca do ubogega v nekaj potezah (by R.)

2008-07-18T11:18:00.006+02:00

Molk.

Molk.

Hodi po sobi gor in dol.

Molk.

Molk.

"Kje so meje?"

Molk.

"Kdo je sploh še normalen?"

Vdih.

"Izhajam iz stališča, da je normalna večina populacije. Zanima me torej, kaj so parametri sodobne družbe? Po tem torej lahko sodimo, kje so meje normalnega."

Izdih.

Ponižnost.

"Pomagajte mi!"

Zapis je nastal po (ne)resničnih dogodkih.

*
*
*
*
*
*
*
*
*
*
*
*

Na počitnicah

2008-07-17T07:43:00.003+02:00

Od nedelje do včeraj je bila pri meni na počitnicah sestrična. Ker je bilo vreme precej bedno (vsaj v ponedeljek), je padla odločitev, da gremo v kino. Zraven sta šli seveda še A. in M. Na poti do kina so bile punce čisto tiho. Ko smo prispele tja, so se malce nasmihale. Ker smo karte že kupile, smo imele še nekaj časa, zato smo se usedle na klopce. Takrat pa A. zagleda avtomate z žogicami ... Opa!

A. ima približno 5 novih igračk in en tatoo, mi tri vsaka po eno. Na vsak način sem želela priti do sončka, tako da smo potem noro menjale in na koncu se me je M. usmilila in ga zamenjala z neko rumeno zadevo.

Nato je sledila misija bonboni. Že sto let nisem nabirala bonbonov, tokrat sem imela delo za tri. Vsi bonboni so jim izgledali blazno dobri in vsekakor bodo vse, kar so si naložile, tudi pojedle. Zaradi vseh teh zmešnjav smo skoraj zamudile risanko. Gremo torej v dvorano, prej se zmenimo, kako bomo sedele. Se usedemo.

S. reče: "Jaz bi šla sedet k M."
A. reče: "Jaz bi šla sedet stran od M."
M. nič ne reče, ampak je bonone.

Ok, se presedemo.

A: "Nič ne vidim!"

Hmmm, nisem pomisila, da punca pri rosnih petih letih še ni tako velika, da bi lahko sedela brez stolčka. Samih jih tudi nisem upala pustiti, glede na to, da nobena ni moj otrok ali vsaj moja sestra in bi sigurno kaj ušpičile, saj so se medtem, ko sem šla na wc skrile in sem jih iskala kot nora. Zato ji prijazno ponudim, da lahko sedi pri meni v naročju. Zanjo super, zame malo manj.
Ampak je bila tako navdušena nad risanko, da je bila skoraj ves čas čisto pri miru, še bonboni je niso zanimali. Le kadar je oponašala glasove, sem umirala od smeha.

S.-jin sedež je bil žreban za nagrado, zato smo po končani predstavi iskale trgovinico, se parkrat peljale po tekočih stopnicah gor in dol (ja, to je še vedno atrakcija) in se nato odpravile v Domžale na sladoled.

Na poti nazaj so govorile in govorile, da ni čudno, če bo v kratkem še kakšna huda nevihta. Šle smo na sladoled. Vsaka si je (po vseh tistih bonbonih) naročila še dve kepici sladoleda. Preden so pojedle sladoled, je minilo precej časa. Gospodiča natakarja so spravile ob živce. Sploh najmlajša, ki mu je poskušala dopovedati, da bi lahko imel zame kavo že pripravljeno, ne pa da moram čakati, one pa so sladoled dobile takoj.

Zvečer se je začela misija postavljanja šotora na travi pred hišo. Plan je namreč bil, da 1x prespimo v šotoru. In ker sem obljubila, sem obljubo seveda tudi držala. Niti ni bilo slabo, glede na to, da sem spala na zračni blazini in sem si vso opremo s postelje prensela v šotor. Glasovi pred našo hišo so pa strašno čudni ponoči.

Vsa simpatična mučenja preživela. Otroci so šli domov, jaz pa na rehabilitacijo. ;)

Nora nedelja s torkovega vidika

2008-07-15T11:28:00.005+02:00

Nedeljsko jutro je bilo precej običajno. Kavica. Majhen prepriček. Nato sem šla v gasilski dom zalit rože. Spet kavica, ker sta vstala A. in R. Potem kosilo. Malo branja. In nato nevihta. Zmenjeni smo bili, da gremo k sestrični, ker je imela rojstni dan, nato pa gre ona k nam na počitnice. Ker je bilo vreme slabo, smo počakali, da je zoper posijalo sonce. Kaj hujšega ni bilo, dokler se nismo peljali v Kamnik. Očitno je bilo tam precej hudo. precej je seveda zelo mila beseda za tisto, kar smo videli. Slike so nastale potem kasneje, ko smo se vračali domov. Na poti tja, smo samo s odprtimi usti in občasnimi "Ne morem verjet!". Slike so nastale med vožnjo, zato so nekoliko ...

Potem smo šli k B&B na kavico. In ker nesreča nikoli ne počiva. Oziroma, ker se fantje radi igrajo in nagajajo puncam, smo zabredli še v eno težavico. Upsi.

Vseeno smo si skuhali kavico. Dobil jo je tudi (presenetljivo) prijazen in simpatičen policaj.

Sicer je bil pa skrajni čas, da se odpravimo domov. Zvečer smo (so) delali palačinke. Po katalalogu sem na hitro naročila dva laka za nohte, vazelin in sprej.

Dan je bil prijetno stresen. Vsi dogodki pa vseeno niso za v javnost. :) Torej, danes je torek. Sestrična je še vedno na počitnicah, zato sem že tri dni stara 10 let. Danes gremo v kino. :) In the najbolj pomemembna stvar: MOJA MUTI ima danes rojstni dan. :)

Hepi brzdej!

Janja in Rok

2008-07-13T11:18:00.006+02:00

Ljubezen ne poganja sveta, vendar je tisto, zaradi česar se vožnja izplača.

(Franklin P. Jones)

Komentar: Poroke so načeloma lepe, ker je že dogodek sam po sebi vesel, srečen, popoln. Nevesta je lepa, ženin je lep. Vsaka nevesta je lepa. Vsak ženin je lep. Pa ne zato, ker imata lepi obleki, lepi frizuri ... Zato, ker sta srečna. Ker je v tistem trenutku vse točno tako, kot mora biti. Ker so ob njima ljudje, ki ju imajo radi, ki ju podpirajo. In predvsem - ker imata drug drugega.
Tokrat sta bila ženin in (predvsem) nevesta res lepa. Tudi če gledam z objektivne plati. Predvsem pa me je prenesetila njuna sproščenost. Simpatičnost. V bistvu lahko rečem le: prijetno in lepo. Želim (in prepričana sem), da bo tudi njuno življenje tako. Sproščeno. Simpatično. Prijetno. Srečno.

Ana se javlja ... - petič

2008-07-13T10:43:00.002+02:00

Sobota, 12. julij 2008 ob 11.31
Po parih dneh se vam zopet javljam. Preživela sem preizkušnjo puščave. OK, ko smo pristali v kraju Uluru, je bil vse okoli mene pesek. Že isti dan smo pri belem dnevu občudovali goro Uluru v daljavi, in smo se tudi pikcrale. Vse smo imele iste majice. Potem smo že isti dan šli pogledat goro tudi od blizu. Jo obhodili 1/3, nato pa šli malo stran in začeli opazovati sončni zahod.

Potem smo se peljali 80km stran na eno farmo, kjer smo bili nastanjeni za 2 noci. Drugi dan zjutraj, ko sem se zbudila, sem oblekla majico, kratko majico, dolgo majico, flis in bundo, ker je bilo tako mrzlo, čez dan pa sem bila v kratkih hlačah in mikici. Fantastično. Zjutraj smo gledali sončni vzhod, nato šli plezat na goro Kata Tjuto, bilo je vroče, strmo in neverjetno lepo. Barve tu so čudovite.

No, pa se 100 drugih stvari se je zgodilo, ne vem zdele vsega, v glavnem gora Uluru je fantastična, navdihujoča, mogočna in neverjetno mogočna. Potem smo se po parih dneh odpravili na dolgo vožnjo proti jugu. Najporej 800km do kraja Coober Pedy, ki je podzemno mesto, spala sem v enem rovu, v jami, halooo, preživela sem.

Danes pa 600 km do kraja Port Avgusto, kjer sem sedaj pri eni familiji in je ful fajn.

V glavnem, tako dolga vožnja je bilp posebno dozivetje, ob cesti živi kenguruji, ob cesti mrtvi kenguruji, ob cesti same kosti in odpadle gume in nič drugega. Res puščavo doživiš v vseh svojih razsežnostih, voziš se cel dan z eno kripo, ki ne gre hitreje kot 100km, prtljago imas privezano na strehi, vse šipe v kripi ropotajo, brez klime, vse je zaprašeno, ker ima kripa toliko šprajn, pa smo vseeno prišli na cilj in sem prezivela.

Bravo jaz.

Jutri napredujemo do Port Perieja in naslednji dan do Adeleid. V ponedeljek pa bom ze v Sydneyu.

Lep pozdrav do takrat, ko bom spet našla kej socializacije in računalnik.

Imam se neizmerno lepo.

Še to - telih pet dni v puscavi je nekaj izmed najlepših dogodivščin, kar sem jih doživela, ker je puščava res fantastična. Ne znam razložiti, vendar vse te barve na nebu, v skalah, pesek, slana voda, zvezde na nebu, nepredstavljivo in nepozabljivo.

Aja, še to, sem šele na polovici potovanja.

Zmeda jaz, zmeda On ...

2008-07-11T11:56:00.004+02:00

Sem, sem ... zmeda. Ker včasih pač kaj pozabim in včasih kaj zamešam ali pa kaj podobnega. Sicer načeloma mislim, da imam dober občutek za orientacijo, ampak je območje, kjer moja orientacija odpove. City park. Ko pridem iz ene trgovinice, nimam pojma kam naprej. Niti ne vem, od kod sem prišla. In to vedno znova. In znova.

Zmaga pa parkiranje v garažni hiši. Že dvakrat v zadnjem času sem pozabila, kje sem parkirala avto. Prvič zato, ker sploh nisem pomislila, da ga ne bom našla. In je bila potem cela panika, ker sva ga z mami iskali pol ure. Tudi našli. Zadnjič, ko smo šli kupit ptiča, sem nalašč pogledala katera črka je narisana in celo pot do trgovine ponavljala. Ha! Tokrat se mi to ne bo zgodilo. Avto bom našla takoj!

Kupimo ptiča. Kletko. Vse dodatke. Jaz suvereno povem, da je avto v drugem nadstropju pri črki H. Gremo tja. Avta ni. Pismo. A sem si zapomnila napačno črko? Ga je kdo ukradel? Sicer ne vem, kaj bi z njim. Rok ga je iskal, midve z A. sva stali in čakali.

Potem sem ugovtovila, da sem verjetno zamešala nadstropje. Zlomka. Avto je bil res parkiran v prvem nadstropju. Če so v garaži kamere in varnostniki opazujejo, se zagovoto, ko jaz parkiram, oskrbijo s čipsom in pivom, ker se jim obeta vsaj pol ure zanimivega programa.

Seveda sem zato tarča posmeha že cel teden. Dokler nisva šla v soboto z Rokom v BTC in sem ugotovila, da on nima pojma, kam pelje kakšno krožišče, ker ima vedno težave s tem in greva vedno vse okrog, da prideva do cilja.

Zmaga pa včerajšnji dogodek, ko smo bili zvečer pri sestri na kavi. Z Rokom sva prišla skupaj. In ko se zvečer končno odločimo, da je čas, da svoje riti premaknemo domov, mali bratec ugotovi, da nima ključa. Po silnih naporih pridemo do zaključka, da je ključ zaklenil v avto. To se mu je zgodilo že drugič v precej kratkem času. O tem, kako smo se potem tovorili domov, pa kdaj drugič ...

Zaključek: Zmeda jaz, (še večja) zmeda On ...

Gnezdo med rožami

2008-07-10T10:18:00.005+02:00

Naš hiša ima poleg stalnih stanovalcev, se pravi 6 družinskih članov + dva občasna, psa Cofija in ptičev Cilke in Bineta, sedaj še dodatne priseljence. Rojeni na našem ozemlju, torej imajo naše državljanstvo.

Ptičica si je namreč na našem balkonu med okrasnimi rožami naredila gnezdece. Nimam pojma, kako je zašla tja. Nimam pojma, zakaj je izbrala tak prostor za domovanje, ampak sedaj je, kar je. Od sobote namreč v tem gnezdecu uradno domuje nekaj (precej) malih ptičkov. Prvi dan so bili RES grdi (čisto goli in majhni in jak grdi), tudi drugi dan in še danes so RES grdi. Niso taki simpatični kot v risankah. So pa čisto tiho in čakajo, da pride mamica in jih nahrani. Na trenutke imam občutek, da niso več živi oziroma da so storili smrt, ampak so neverjetni. Še vedno dihajo in takrat, ko so v elementu, dajo vsi glavice ven in zapirajo in odpirajo usteca. No, najprej jih odpirajo, da jih potem lahko še zapirajo. Sem pa prepričana, da bodo lepši, ko zrastejo. Bolje za njih.

Gnezdo se skriva med temi rožami ...

Še malo bližje ...

Etola!

Res so grdi!

Sta pa zato naša razgrajača toliko lepša. In toliko bolj glasna. Zjutraj jih dam ven na balkon in potem celo dopoldne take zganjata, da ju cela vas sliši. Svetlejša je Cilka, temnejši je Bine. Kdo je glasnejši pa rajši ne povem. :)

Ana se javlja ... - četrtič

2008-07-08T15:13:00.003+02:00

Nedelja, 6. 7. 2008

Ok, nedeljo smo preživeli na zelenem otoku, na velikem koralnem grebenu, tja smo šli s katamaranom, tam sem šla na ogled grebena, koral in podvodnih živali s podmornico in kasneje še z ladjo s steklenim dnom, oboje mi je bilo ful všeč. Videla sem želvo, vse barve ribic, skata, takšne in drugačne korale. Fajn je bilo. Potem sem si se sposodila opremo za potapljanje, se opravila, odšla v vodo in se nisem uspela zmočit, ker mi je bila premrzla. Pa še bala sem se glede morskih psov, ker je en skočil v vodo in pogajsnal po tleh s trebuhom in je krvavel, to je bilo pa pol mal skeri. Kaj smo delale zvečer? Ja, pojedle smo 2 litra sladoleda in se bale, kako bomo preživele noč, ker pač, sladoled lahko da bi bil kaj čuden. Pa k sreči ni bil.

Ponedeljek 7. 7. 2008 Danes smo šli ze ful zgodi v deževni gozd. Peljali smo se z vlakom nad enimi prepadi, nato z gondolo nad gozdom, to je bilo ful hudo, potem pa še k aboruiginom, dobila sem face painting, aja, pa ta kraj se je imenoval Kuranda.

Zvecer smo šopingerale in igrale osla, iz stola sem po nesreci padla na mizo, hehe, vneta igra je bila ...

Torek 8. 7. 2008

Danes pa jungla, videla 2 kači in 3 krokodile. Kradle smo kokose.

Zdaj pa je šla Ana v puščavo in se verjetno kakih pet dni ne bo javila ... Bomo videli. ::))

Danes je dan, ko:

2008-07-08T14:06:00.003+02:00

je padal dež in sem verjetno edina, ki ne zna hodit po dežju in sem bila zato mokra do riti,
je že zjutraj, ko sem (sama) sedela na (hitri) kavi k meni pristopil znanec in izrazil veselje nad tem, da me vidi (svašta),
sem bila točno 10.05 prepričana, da grem naravnost domov in sem rekla D.-ju, naj se v 5 minutah nariše, sicer me ni več in je valda rabil 20 minut, ampak zgolj zato, ker mi je prinesel darilce (zamudo mu zatorej oprostimo),
se včasih sprašujem, če je normalno, da poznam toliko prodajalk (mislim, a je potrebno, da z vsemi klepetam vsepovprek?),
občudujem gospo, ki na železniški postaji napoveduje prihode in odhode vlakov ("Vlak iz smeri Kamnika, ki se vrača v Kamnik, prihaja na 6 tir. Vlak, ki pelje v smeri Sežane z odhodom ob 12.00 je na 3 tiru. Potniki vkracajte se, vlak je pripravljen na odhod. Vlak, ki je namenjen ..." Pipipi ... In spet znova. ),
je bil danes voznik avtobusa ena sama dobrota (najprej je ustavil eni gospe že ful stran od postaje, ker je tolk obupano mahala in potem še eni gospe, ki je zamudila trolo in jo je peljal par postaj, ker je res ful deževalo in bil zraven še zelo prijazen, se hecal ... redek pojav, ni kaj),
me zanima, zakaj so knjižničarke vedno tolk sitne in nezadovoljne (moja razlaga je sledeča: berejo samo ljubezenske romane in ker v resničnem življenju ni tako, svojo nejevoljo znašajo nad knjigobralci),
me je bratec (s precej dobre volje) pobarval in zdaj nimam več nekih čudnih pramen in narastka (zato je dobil čokolado),
sem se z Ano pogovarjala po msn-ju ... kmalu sledi nov mail ... jupi ...,
imam ful stvari za napisat, za razložit, za definirat, pa se mi ful ne da,
ja nič, grem kuhat kosilo.

Ana se javlja ... - tretjič

2008-07-07T08:34:00.003+02:00

Sobota, 5. 7. 2008 ob 13.50
Torej nadaljujemo potovanje ...

Včeraj, petek, je bil en bolj beden dan, ne vem, jaz nisem bila ravno najboljse volje, Kristina pa je bila tut tečna, to pa ne gre skupaj. Iz Brisbana smo se odpravili na plantazo The big pineapplle, tako da sem sedaj koncno pogruntala, kako rastejo te krasni sadezi. Tam nas je vodil en kekec, ki nas je vse nasral, da smo plačali prevoz z vlakom po plantaži, potem pa nam je na eni postaji sredi plantaže rekel naj gremo dol z vlaka mal pogledat gmajno in kar je še vse tam, tudi koale, kenguruje, on pa se je odpeljal, tako da smo potem morali pešačiti. No, potem smo sli v en kraj Noosa Head, kao ful nakupovalno turistični center, pa je zacelo tok dezevati, da smo se premislili in takoj odsli v Mooloolaba kraj, kje smo sli na ogled podvodnega sveta, bilo je ful hudo (tako smo se sprehajali po enih tunelih, nad nami pa so plavali ogromni morski psi in nam kazali zobe). Potem smo sli se na predstavo neposlušni tjulni. To je to, aja, pa vmes čez dan enkrat sem namakala noge v pacifiku, nekateri so se kopali, jaz pa pač ne, ker nisem imela kopalk, pa itak se ne bi, ker je bil ful veter, dddd. No, pa en maraton po dežju smo tudi izvajale, ker smo sle na sendvič in skoraj zamudile vstop na predstavo tjulnov.

Danes, sobota torej, smo že zgodaj zjutraj odšli na letalisce in nato polet proti Cairnsu. Let je bil, jao jao grozen, turbolenten, mislim, sej vreme je bilo ok, sam mislim, da je pilot delal vozniški izpit, ker smo se tako majali, nato pa samo bum dol in smo pristali, nekateri so celo mislili, da je slo za prisilni priostanek.

Potem smo šli do hostla. Vauu, ker lep hotel in smo šli notri, in jao jao, to je hotel z dvema diskačema, bazenom, torej z vse živo stvarmi, in je bilo po tleh povsod vse popasto, v enem diskaču je smrdelo po kisu, v wc-ju pa bo bruhanju. Sobe so pa ok, za spremembo. Ostalo je namenjeno žurkam. Potem smo se šle šetat po mestu in do plaže. Katastrofa, morja sploh ni bilo. Cel zaliv je bilo eno samo morsko dno brez vode, ker je bila taka oseka, zdej zvečer smo pa preverle, da je morje že prišlo nazaj. Potem sva šli s Kristino v eno trgovino, kjer so imeli ful veliko koalo in kenguruja. Jaz sem vzela kenguruja, ona pa koalo, in sva se slikale. Potem je prisopihala trgovka in naju kregala, pa kaj, pa sva postavle tisto reč nazaj, jaz sem ji se popravla ušesa in smo izginile za vogal. V glavnem Cairns je ful veliko mesto s samimi bifeji in štrcunami, samo turistično mesto, tak da, vse je enako, za vsakim vogalom.

Jutri se nam obeta en lep cel dan na koralnem grebenu, na zelenem otoku. Komaj cakam!

Pa VSE najboljše!

2008-07-06T12:36:00.006+02:00

1. V petek sem šla z Bonny spoznat Glisto. :) Poročilo o petku se nahaja tukaj. Nimam dodatnih komentarjev, razen tega da, Glista, te (vaju) bom drugič jaz peljala domov (ali pa Bonita), da ne boš mokra. :) Sicer nisem prišla pozno domov, ampak sem potem še delala in ker sem blazno pridna sem zjutraj vstala 6.50 in dokončala ter poslala oddajo, potem pa šla na kavo in v šoping. Po 3 urah spanja ponoči in celem dnevu pomerjanja čevljev, sem bila ob povratku domov ob 17h zeloooo izmučena.

2. Ampak sem šla seveda zvečer na predpročni piknik. V soboto se namreč poročita Rok in Janja. In glej ga zlomka, včeraj je imel Rok tudi rojstni dan.

Rok, vse najboljše!
Želim ti veliko vztrajnosti, zadovoljstva, uspehov in veliko uresničenih zastavljenih ciljev ter da bi ob vseh spremembah, ki se ti dogajajo v življenju, še vedno našel čas za tiste male stvari (kot je ta na sliki, kjer mladim razlagaš prvo pomoč).

Dejstva večera:

Če nisi imel otroka, si bil tam nekje do 22h izjema. :) Sicer so bili malčki blazno simpatični.
Stanovanje je prijetno. Res. :) Všečno.
Mojito! Dobila (samo) enega, ker jih je delal Mitja. Pa še na tega sem čakala (uf), ker so imeli vsi prednost pred mano. :) Sicer je bil pa super. :)
Iskrenost. :)
Mitju škodi alkohol. Ali pa mu je bila miza tako ljuba, da si jo toliko časa ogledoval tako od blizu. :) Sicer pa ni bil edini, bil pa je najbolj opazen.
Sicer nobenih drastičnih presežkov. Prijetno druženje ob prijetni priložnosti. :)

Dodatek: V bistvu je bilo par sočnih detajlov v vsem tem čau, pa jih ne upam napisat. Ah, svoboda govora, kje si? :) Hahaha ...
Dodatek 1: Zdaj sem se že naspala, za mano je par uric popoldanskega spanja. Jupi.

Na obisku (spet)

2008-07-03T19:09:00.007+02:00

Tale obisk sem opravila že v soboto. Ampak ob zgoščenosti dogajanja zadeva še ni prišla na vrsto. Zdaj pa bo treba objaviti dokazno gradivo, ker se zadeve spreminjajo s svetlobno hitrostjo in po vsej verjetnosti kmalu pridejo že nove fotke. Torej, v soboto sem šla na k B&B na kosilo. Če sem bolj natančna, kosilo sem prinesla jaz. :) V stanovanju se dogaja. Sedaj je že kar precej opremljeno in zato tudi bolj zanimivo. Nekaj podrobnosti ... Po mojih strokovnih ugotovitvah je opremljanje stanovanja zelo zanimiva stvar. V tem trenutku kuhinja ni več po delih, ampak je že sestavljena. V kratkem podokumentiram tudi to. :)

Takole izgleda dvosed. Če pridem na obisk in gledamo tv, moram sedeti na tleh. :)

Luči prvič.

Luči drugič. Vanje je namreč moja sestra naravnost zaljubljena.

Kuhinja prvič.

Kuhinja drugič.

Improvizirana jedilnica.

Balkon prvič.

Balkon drugič.

WC (samo za to, da ju jezim). :)

Pikinikporočilo

2008-07-03T10:46:00.004+02:00

Čas: Včeraj (sreda) veliko ur, popoldne in zvečer in ponoči ...
Kraj: Vukajebena (res, res, res, res ... )
Kaj: Piknik
Občutki: :)

Dejstva: juhuhuhu, piknikplac, pijača (vse živo), sangrija, hrana (čevapi, hrenovke, čebula, čips, cmoki, ...), wc v naravi, odbojkaplac, odbojka, zmaga (itak), smeh, luknja, ni elektrike(!!!), ni vode(!!!), ni signala spljoh (!!!), potoček, trava, kozolec (al nekaj takega), mrčes, muska (ja, to smo pa imeli), kul folk (itak), zajebancija, pajki, off, resne teme, ležalke, dekce, pa še pa še pa še ...

Hladilnik.

Del prizorišča.

Komad večera.

Ana se javlja ... - drugič

2008-07-02T11:44:00.003+02:00

četrtek, 3.7.2008 ob 8.12

Včeraj, v sredo torej, se nam je pridruzila še Kristina. Šli smo v center s koalami, to so res super živalce, šla sem se tudi slikat z njimi, tako da sem jo pestovala. Ne vem kaj je bilo narobe z mojo, ampak bila je stupi dupi neumno razpoložena in me je sprevljala v neprijeten položaj. Hm, kasneje sem izvedela, da je bila koala baby and very hungry, tak da hahahahaha ...

Potem sem držala še kenguruje, teh sem se malo bala, ker so imeli ful strašljive kremplje, sprehajali pa so se prosto.

Koale so drugace majhne živalice, zelo tezke in trde, res zanimivo.

Danes, torej četrek, smo sli v sea world, kjer sem videla morske pse, delfine, severne medvede, pingvine, vse živo. Bilo je prekrasno, nepozabno. Šla sem gledat predstavo, kjer so nastopali delfini, res neverjetno, bila sem čisto ganjena po tem kresnem njihovem nastopu.

Drugace pa se imamo fajn, jem skos, vse zivo, tak kot vedno, hlace pa že plešejo. Vreme mi je ok, skos je sonce, piha ker je ob morju, pa tak je prijetno, ker ni vlažno. Res prijetno, nosim pulover, kratke hlače ali pa dolge hlače. Drugac pa tukaj vidiš od oblačil vse živo. Ljudje, ki so domačini so oblečeni takole, tanka kiklca ali pa minič, potem pa kosmatene čevlje do kolen, spet drugi pa bunde, res zanimivo, to se zelo zmrznjeni ljudje.

Vceraj sem videla v eni izložbi ful kjuti kostim rdeče barve, ravno zame, drugac ga bom dala pa v priporocilo za naše slovenske stevardese.

Danes pa me je en pelikan napadel, ker sem pac sitna.

Kaj je še takega ne vem, lepo se imamo, sicer je vse zelo drago, ampak kaj naj zdej šparam, ko sem pa že tle.

...

Brez komentarja. Slika pove vse. :)

Ana se javlja iz Avstralije - prvič

2008-07-01T15:48:00.002+02:00

Kar precej govora je bilo o Aninem odhodu na potovanje po Avstraliji. In kako se Ana ima? Kaj počne? Kaj je že zakuhala? Je pridna in se javlja. Pravi, da za pisanje bloga nima časa, zato bom jaz objavljala njene maile oziroma odlomke njenih mailov. :) Jaz se zabavam ob branju njenih dogodivščin, zato vsekakor priporočam v branje. :)

28. 6. 2008 ob 6.29
Tehnologijo obvladam, sem ze najdlan komp pa meil, da vam pisem.

Prtljago sem ze oddala, tehta natanko 13,9 kg, zjutraj je bila panika pa sem se en polover not potlacla. Zdej se eno urco pocakam potem pa viuuu, proti dol.

29. 6. 2008 ob 11.44

Zdaj smo ze lep cas v seulu. Pri nas je ura ze 18.30, nekaj cez 20.00 imam let za Brisbane.

Polet iz Zuricha proti Seulu je bil neverjetno, neverjetno naporen, dolg, mucen. Na letalu je vse zelo utesnjeno, res zelo malo prostora. In potem se vlece, vlece, vsaka minuta traja neverjetno dolgo. Poleg tega da so bili na avijonu ene 20 evropejcev, je bilo vseostalo kitajcki, korejcki in japoncki. Zraven sebe sem imela enega atkota, in na koncu sva se ze kar lepo pomenila, kaj je slovenija in kaj je seul. Hrana pa, najprej sem vzela korejski menu, in sem dobila salcko ene sladkorne pese prepojene z eno florestencno barvo, potem je bilo ena salcka riza, ena salcka z mesanico mesa, gob, repe, in kuhanega kolerabjega zelenja, neverjetno cudnega okusa, tuba mezge pa je bila neverjetno pekoca. Jaz sem jo iztisnila eno kapljico, ostali domorodci pa vsi pol deci, res neverjetno kaksne zelodce imajo ti ljudje. Potem je bil moj drugi menu, ki sem ga jedla, evropejski, ki pa je bil razen mini jogurta in sadne kupe, tudi bolj zanic. Aja, pri prvem menuju sem imela se eno ribjo juho, vse ok, zelo okusno, ker je pac meni morski okus dober, sam molrske trave/solate notri pa res nisem mogla jesti. Drugace pa, je zelo fajn, nismo imeli kaksnih silnih turbolenc, site smo, pijace imamo dovolj, toliko kot kupimo toliko pojemo in popijomo, ostalo pa takoj zavrzemo. Je pa nekaj, pregledujejo nas kot najhujse kriminalce, na vsakem letaliscu po 4X do 6X, res neverjetno, nekateri se morajo se slect, jaz jim pa ne zgledam sumljiva. V zurichu sem porabila ves denar, ker je bil za porabiti, ker se mi je ze tako predolgo valjal doma, zato sem si kupila uro, bravo jaz, sploh nisem veliko izbirala, samo kupila sem. Vreme je ok, zelo prijetno za potovanje, je pa spet nekaj, na vseh letaliscih in avijonih neverjetno veliko lavfajo klimo, zato sem ze mal cudna, smrkava in, tko cudna, enkrat rata vroce, drugic pa spet mrzlo. V glavnem nic nam ni hudega, znajdemo se kot bi bile vsak dan na potovanju, vse se lepo zmenimo in se usklajujemo, v glavnem, kmalu, nasi uri tu, on 7.00 bom ze v brisbano.

1. 7. 2008 ob 13.40

No nekaj najpomembnejsig informacij: Naslednji vcerajsnji oz predvcerajsnji let is seula v brisbaneje trajal zopet 10 ur, ampak ker sem sedela ob prehodu ob meni pa je bil tudi free sedez sem se lepo razkomotla cez oba. Nihce mi ni nasprotoval, prej zavidal.

Že v naprej se opravicujem za slovnicne napake, vendar pisem hitro in se tipkovnica je drugacna.

No ko smo pristali v brisbanu, smo najprej prestali 5 temeljitih pregledov oseb in prrtljage, dobesedno psi kar plezajo tu po ljudeh in te ovohavajo, ce bi slucajno tovoril kaksno hrano, ker je to strogo prepovedano. Potem smo prispeli s transferjem v hostel. Bila sem ful razocarana ker je hostel v bedu, no sej zdej ugotavljam da sploh ni, sam vceraj sem bila tako zmatrana, da mi je bilo vse bl tak tak. Sedaj smo nastanjeni v kraju West End (in tak je tudi ta kraj v resnici), bl divji in tak neki posebnega, full drugacen, hje pa je kak kilometer pod centra, kjer je pa full lepo.

Vceraj smo tako sprehajale cez ene parke, ki so tu ogromni, v parkih so bazeni kjer se lahko kopas, narejene so ometne plaze, vse je zastonj, in vse zelo cisto. Potem smo bile izmucene in sle ze ob 8.00 spat. Danes vstale ob 8.oo in odsle na zajtrk nato pa v botanicni vrt, kjert smo sle na vodeni ogled, res lepo, ce se le nebi v mojih rokah znajdel pajek, kar je povzrocilo da sem glasno zakricala in vse odvrgla kar sem imela v rokah, ustrasli so se vsi, celo vodicka, sedaj pa se mi vsi smejijo/ no po tem dogodku se vsi ze cel dan praskajo, zaradi strahu da kaj leze po njih. Potem smo sle na voznjo po reki, in smo se vozile od 14ih do 20ih, res fantasticno, mesto smo dozivele na vse mozne nacine.

Vmes smo sle se na spagete.

Zvecer sem posnela res nekaj fantasticnih fotk, kar je povzrocilo da me je sofer ladje kregal, ker nebi smela s flesem, ker kao to mot druge sferje, ker si tako posiljajo ene znake, ja pakaj ce pa nisem vedela.

no izmucene smo prispele v hostel, kjer smo sle vse v kopalnico, in ravno jas sem taka ki vrata zaprem tako talentirano da ostanejo zaklenjena odznotraj notri pa nobene, haloooo.

V glavnem, ce bi me zdele kdo prasal koliko casa sem tu bi mu odgovorila da ze sigurno 14 dni, sem pa se le 2 dni.,

Res fascinantno je vse kar imas pred ocmi, npr sredi mesta folk pleza v gore in to mnozicno.

Cilka in Bine

2008-06-30T23:50:00.002+02:00

Odkar smo pazili na sosedovega ptiča, je naša familija odločena, da tudi mi kupimo nekaj podobnega. V bistvu smo se odločili otroci (no, smo že veliki), da ga bomo mami kupili za rojstni dan. Ker naša mami je nora na ptice. Ona bi rada letela, ptice se ji zdijo fascinantne.

Danes smo šli v akcijo. Odločitev je bila težka. Posledično je naša mati ponosna lastnica teh dveh lepotcev. Leva je Cilka, desni je Bine.

Prodajalka živali je rekla, da se verjetno še kakih 14 dni ne bosta navadila na novo okolje. Da kak dan ali dva ne bosta jedla. Da bosta bolj tiho. Pa ja! Glasna sta ful. Vživela sta se takoj. Jedla sta že oba. V bistvu sta naredila cel raztur. Najprej je kazalo, da je Bine bolj miren, ker se je drla samo Cilka. Mami je rekla, da sta ista kot ona in oči. Bine je namreč ves čas na pol spal, ona pa vsa firbčna okorg in spuščala različne glasove. Kasneje je bila situacija drugačna. Tudi on se je prebudil in preglasil Cilko. Sicer pa imata intervale. Delata štalo, se dereta, lovita itd. Potem pa počivata. In spet. In spet. Trenutno že spita oziroma zelo mirujeta.

In glavno. Izbrali smo par. Zaljubljenca. Prav simpatična sta. Naša Cilka in Bine (Albin).

Dogaja se, dogaja ...

2008-06-30T10:00:00.005+02:00

Je že tako, da se zadnje čase precej dogaja. No, dogaja ... Kakor si vzameš. In jaz si vzamem. In se imam zato kar se da fino. Je le poletje in temu primerno mora biti tudi razpoloženje. Torej, danes sem spala kot ubita. Zmotil me je edino pasji lajež sredi noči (ampak za to imam vtikače za ušesa) in jutranji prepir pri sosedih, ker jim delavci niso dobro naredili ograje.
Prejšnji teden sem postavila rekord. Kar dvakrat (!!!!!) sem bila v kinu. Vau, sama sebi ne morem verjet. Ugotovila sem, da je kino pravi raj za kvazi estrado. Srečala sem tisoč fejmos pipl. Luštno. Drugače pa nič novega. Še vedno igram pinkiponk, zadnje čase pogosto tudi pepčka (z 10-letnico in 5-letnico), moji dvojičici sta se včeraj vrnili z morja, rolat bom očitno hodila sama (Petra in Andreja????), drugih aktivnosti, če bo vroče, ne mislim izvajati.

V soboto sem bila pri B&B v stanovanju na kosilu. Zapis o tem še pride.
Včeraj smo bili z našim društvom v Logarski. Zapis o tem seveda tudi pride.
Zdele grem pa z R&A na merjenje za obleko, na kosilo in v šoping. Upam, da zapis o šopingu pride, ker bi bilo super, če bi našli kar iščemo. Fijuuuuu, me že ni ...
Ana je še živa in uživa. ::)) Kaj več o tem še tudi napišem. :)
Blazno držim pesti, da je Nejc dobro odpisal prvi del popravca. Aaaaa ... ::))

Koalca gre ...

2008-06-27T16:03:00.003+02:00

Anabanana!

Hmmm, toliko časa sva govorili o tem, sedaj pa res greš. Se prav spomnim kako leto nazaj, ko se še nisva toliko družili, kako si mi rekla, da greš v Avtralijo. Nič jasno. Zakaj? Zdaj pa res greš!

V glavnem, lepooooooo se mej, paziiii nase in pridi cela domov. Upam, da bo meni ta čas minil čim hitreje, tebi pa ravno tako, da boš zadovoljna, da boš videla, kar želiš videti in da se boš imela fino.

Uživaj!!!!

Bom jutri zjutraj mahala!

Dodatek: Kdo bo sedaj cel mesec z mano hodil rolat? :(

Praznik pa to. Vroče pa to.

2008-06-25T18:44:00.003+02:00

Baje je danes praznik. Mislim, seveda vem, da je danes praznik, saj sem vendar zavedna Slovenka. Bulšit, torej, ljudje so danes očitno doma. Tudi moja mami, ki vztraja v savni in lika. Danes, ko je teko vroče, da sem strokovno po vseh možnih analizah ugotovila, da je najnižja temperatura v hiši v stranišču. Ampak tam pač cel dan ne morem čepeti. Zatorej sem večino časa preživela pred računalnikom. Sem delala. Nekaj sem se učila. Nekaj smo imeli obiske. Nekaj sem jedla borovnice, ki so jih mati nabrali in mi milostno odstopili nekaj borovničk. Ostale so šle za liker pri katerem mati niso bili tako malenkostni in posledično se mi je v najhujši vročini še vrtelo v glavi. Jap, prazniki so res nekaj posebnega. Zdaj pa tuhtam in tuhtam. In verjetno ne bom dotuhtala, ali naj grem še malo za knjige ali naj grem raje ven. Druga varianta mi je bolj ljuba, zunaj je samo še 35 stopinj. :)
Z bratcem (ki edini poleg mene še vztraja doma) sva ugotovila, da to pa res ni nič. In pri tem je tudi ostalo, ko je šel on že petič spat.
V glavnem, tale post je napisan tako, kot je trenutno moje počutje. Drugače pač ne znam razložit. Mogoče je (spet) krivo pomanjkanje spanja. Le kdo pride ob pol dveh domov iz kina? In niti na zmenku nisem bila. :) Šment. Je bilo pa fino. Zjutraj pa budilka ob pol sedmih, ko je oča ugotovil, da mora točno takrat pod mojim oknom nekaj naredit in pri tem uporabit vse možne aparate, ki jih premore. Jap, prazniki so res nekaj posebnega.

Tale post je v bistvu napisan z namenom. Danes sem po brskanju po spletnih straneh parkrat naletela na pojočo misico. Pismo, ne morem verjet, da punca nima toliko v glavi, da bi dojela, da nima posluha. Zakaj ji tega nihče ne pove? Ker ona tega RES ne ve. Reva, živi v zmotnem mišljenju. Pismo, zadnje čase sem se že večkrat pritožila na ta račun. Sicer je res, da mi je ni treba poslušati, če nočem, ampak tokrat moram pa tole tudi objaviti, čeprav se v take stvari načeloma ne spuščam. Spljoh.

Ok. Superduper pevka in ohinsploh nadarjeno vsestransko dekle (zlomka, pri nas jih imamo celo več).

Originial, ki je vsem (neštetim) predvajanjem navkljub, še vedno hud!

In še meni osebno daleč najboljša parodija na ta komad. Pa kaj, če je že stara, meni je kul. ;)

Še dve stvari, ki me mučita:
1. Kaj pomeni Naske do daske? Res ne vem, naj mi oprostijo vsi, ki se jim zadeva zdi samoumevna.
2. Firbec me matra, če mi bo sestra iz Ikee prinesla, kar sem ji naročila. Komajjjj čakammm, pismo, kje hodi toliko časa ...

Besedo pismo uporabljam tako pogosto, ker opozarjam ljudi na tovrstno komunikacijo. Borka za pisano besedo, nekaj takega. :)

Mulčki (že spet) :)

2008-06-24T12:07:00.006+02:00

Tole je še fotka (hvala Klemen) od zadnjič, ko smo z mulčki nastopali. Zdaj bo nekaj časa mir, ker so počitnice, jeseni gremo veselo naprej. Če bomo pridni, bomo nekje do januarja pripravili svojo pravo pravcato igro. Če bomo pridni ...

Zadnja vrsta levo: Eva, Tina, Petra, Patricija, Luka I., Jure. Luka L., Luka, Anže, Miha, Luka K., prva vrsta desno: Ana, Ema, Nika, Ana, David, Blaž, Manca, Anja, Nastja, Maruša in Matej. Ob strani je še Žiga pa se ga ne vidi.

Juhuhu, poletje je tu!

2008-06-23T22:18:00.004+02:00

Vroče je ko ... in je fino.
Prvič po dolgeeemmm času sem padla z rolerji. Mal boli.
Otvoritev sezone pinkiponkija. Naša lepa modra pinkiponki miza je ugledala dnevno svetlobo. Kupila sem nove žogice. Oranžne. Danes sem že drugič igrala. Mi gre že fulll dobro. Kdo si upa igrati proti meni?
Prve kresničke. Iiiiiiii ...
Prvi komarji. Grrrrr ...
Ko sem v dnevni sobi in imam odprta vrata na balkon, mi stalno neke žužke letijo pred lcd-jem. Hmmmm ...
Ja nič. Če ne bi bilo učenja in vsega tega, bi bilo življenje prav fletno.

(Ne)komedija, Marija, jajca in zaprto

2008-06-21T17:02:00.003+02:00

1. Človek misli, da si bo po napornem tednu ogledal komedijo. Komedija naj bi bila smšena. Če greš na festival komedijantov naj bi gledal komedijo. Zadeva vsekakor ni bila komedija. Baje nekaj sentimentalnega. Posledično se potem punce smejimo, ko učiteljica Marija po devetih letih končno najde svojo hčerkico, za katero je mislila, da je sploh mrtva.

2. Marija. Marija. Marijaaaaaaaaaaa. Marijaaaaaa. Lepa. Pametna. Učiteljica. Grdo so jo izigrali. Županovo srce se je ogrelo zanjo. Ona pa tako nedolžna. Zgolj materinska sreča šteje. Marijaaaaa. Bonny se je vnela za župana - Filipa. Logiš. Ana je imela videnje in je napovedala, da je ta nesrečni izgubljeni otrok Anica. LOL.

3. Jajca. Jakob si je sredi predstave zaželel jajca. Pečena. Bonny je nato ugotovila, da je lačna. In se do konca predstave spraševala, če je kakšna picerija še odprta. Barbara na drugi strani je prav tako izrazila željo po pečenih jajcih. Jojmene ...

4. Gremo babe nato z navdušenjem na kakav. Kakava ni. Je vse zaprto. V petek zvečer te v Domžalah ob 23.13 ne spustijo nikamor več. Prav imajo. Ob taki uri se gre spat.

Sem šla domov. Spat. In uživala (->NOT) ob zvokih, ki so prihajali v mojo sobo. Soseda je imela žurko.

Katarin(c)a!

2008-06-21T09:48:00.005+02:00

Pravo prijateljstvo
gore premika,
ne more biti vprašaj,
je le klicaj ali pika.

Zato boža in brani
in nikoli ne pika,
s prsti počeše lase
nežneje od glavnika.

Prijateljstvo je zato
najlepša oblika sveta,
ker jo naslika srce
in se dotika - vsega!

Želim ti, da bi bilo tvoje poletje (oh in sploh) najlepše in da bi ti bila vsa vrata v prihodnosti vedno odprta (lahko so malce priprta, da ne bo dolgčas!). :)
VSE NAJBOLJŠE!

Problem!

2008-06-20T08:54:00.003+02:00

Zelo lep primer, kako se ponavadi lotimo reševanja problemov. Ne zatiskajte si oči in ne odkimavajte z glavo, vsi delujemo na zelo isti princip.
Vključno z mano ...

?????

2008-06-18T15:48:00.004+02:00

OMG, skoraj me je kap. Telefon zvoni. Pogledam. Se oglasim. Še vedno nič. Tema.

"Živjo. Ja, kje pa si? Si pozabila?" "Šittttt!!! Sestanek!!!!"

S tem, da sem jaz izbrala termin, ki mi je najbolj ustrezal. In po tistem trenutku, ko smo se vse dogovorili, na to (očitno) tudi pozabila. Tako zelo pozabila, da mi tudi na misel ni prišlo, da ta ustanova obstaja in da imam kaj opravka z njo. Ok, so speljali brez mene. Bom pač nadoknadila zamujeno, ampak tisti občutek ... Ko mi ni jasno, kako je sploh mogoče, da sem kar tako pozabila. Brskam po možganskih celicah in iščem razloge.

Pomlad ni, ker je že mimo in tudi vreme ni spomladansko.
Res je sicer, da nisem šla danes nič v Ljubljano, ampak tudi če bi šla, verjetno ne bi bilo nič drugače.
Stvari je bilo zadnje dni res ogromno. Mogoče, mogoče je to to.
Hmm, sem leto starejša. Se to že pozna? Postajam senilna?
Zna biti, da je bilo čez vikend res preveč alkohola. So mi odmrle možganske celice za spomin?
Kaj pa vem. Pametni pišejo. Mogoče si moram pa res vsako stvar zapisati in dati (vsaj 3x) na opomnik.
Neresna sem. Tako in drugače.
Pa kaj. Smejim se in grem naprej!

2008-06-18T09:01:00.002+02:00

Zdaj bi pa tudi meni že ustrezala sprememba vremena ... :)

Pojasnilo

2008-06-17T22:02:00.004+02:00

Bom zelo kratka. Za tiste, ki ste dobili občutek (in to tudi izrazili), da se zanimam za poročene moške. Vsa namigovanja, vprašanja in predvidevanja so odveč. Fantje, ki so bili omenjeni in še verjetno kdaj bodo, so v redu. So pač del mojega življenja, ker imamo nekatere skupne interese in pri nekaterih zadevah sodelujemo. Za nekatere lahko rečem, da so moji prijatelji. Nikakor pa ne kaj več. Vsekakor se držim načela, da česar jaz ne želim, da mi drugi storijo, tudi jaz ne storim drugim. In ja, v tem primeru sem zategnjena. Prstan na roki pa vseeno ni ovira, da človek ne bi bil z nekom prijatelj. In pika.

Obljuba dela dolg!

2008-06-16T22:19:00.005+02:00

Vikend je bil zanimiv. Pester. Čisto nič dolgočasen. Zabaven. :)
Nekaj utrinkov.

PETEK:

Logiš. Šla na gasilsko vajo. Gasila (na drugi sliki je moja malenkost tisto bitje skrajno desno). Upam, da mi kdaj ne bo treba tega početi zares, ker dvomim, da bi si z mano kaj pomagali, čeprav vem, kam gre katera cev.

SOBOTA:

Bogatejša za novo izkušnjo. Važna. Zdaj si znam namreč pri najboljšem sosedu svoj nakup zaračunati kar sama. Pojem slavo tistemu, ki je izumil družinsko kartico. Pojem slavo tistemu, ki je izumil te super blagajne, kjer se ni treba ukvarjati s prodajalkami. Nakupovanje je super. Pljuvam čez ljudi, kot je gospa na sliki, ki se (tebi nič meni nič) vrine preko vrste. Ko se to zgodi 2x v istem dnevu, tudi meni dvigne pokrov ...

NEDELJA:

Včeraj smo imeli veselico (!!!). Torej, po dolgem času, ker se mi zdi, da je bila zadnja pred tremi leti (in se je tudi rajši ne spominjam, ker od takrat si z medico nisva blizu). V glavnem, seveda sem kelnarila in to zgleda tako ... prideš k mizi, vzameš naročilo, greš iskat, na poti srečaš drugo deklico s pladnjem, si pokimava in se čez par sekund dobiva pred šankom. Proti večeru je že veselo, zvečer je že zelo veselo.

Včerajšnji izkupiček je torej naslednji:
1. Delala sem bore malo.
2. Plesala sem nekoliko več.
3. Izvedla natanko 3 zelo globoke pogovore, dva (no, tri) v srednji kategoriji in veliko ostalega čveka.
4. Bonny, naslednjič me prosim priveži z vrvico, da ostanem ob tebi in ne počnem takih in drugačnih neumnosti.
5. Spomin se mi vrača v obratnem vrstnem redu. Preblisk (Pazi, da te avto ne povozi.), in potem malček razmišljanja ... Aha, to mi je rekel A., ko me je pripeljal domov ... in tako naprej ... zdaj sem nekje pri 22. uri. :)
6. Ne, sej v resnici ni bilo tako hudo. Vedno imam težave, ko se dogaja veliko stvari, da pozabljam.
7. Pismo, kaj vse sem se zmenila včeri. Mi je kar malce nerodno. :)
8. Imela sem se fino, Bonny tudi. Naslednji tovrstni dogodek sledi v kratkem. Pri medvedku. Zgolj zaradi Bonny. :)

Pa sem!

2008-06-14T12:19:00.004+02:00

Leto starejša!

Zdaj je vse drugače. Zdaj sem (še) bolj pametna. Zdaj sem predvsem stara. :)

Na kratko:

1. V četrtek smo z mulčki nastopali. SUPER so bili. Pripravili so mi presenečenje. In predvsem - presenečenje. Na generalki so mi (vmes je en del, ko pojejo hepi brzdej društvu) jo zagodli in so zapeli meni. :) Ostale fotke še pridejo.

Moji mulčki in moji somentorji (Lucija, Puta, Robi) so zakon!

2. Včeraj je bil 13. Petek 13. Hvala Bonny, Ana, Carmen in Andreja! Hvala Rocky za obisk (ko se zadeve malce umirijo, greva na "kavo"), hvala Petra, hvala babe za super izvirno torto, hvala Dejan in Damjan za neumnosti in hvala vsem za voščila in darila. :) Zdej sem stara in sem lahko osladna. In včeraj sem bila na gasilski vaji. Fotke še sledijo.

3. Ostalo sledi drug teden enkrat. :)

Dodatek: V zadnjih dneh sem večkrat ostala brez besed. Dober je občutek, ko ti po nekem obdobju obtoževanj in neke slabe volje ljudje dajo vedeti, da ni vse tako slabo in negativno. Mislim, da bom še nekaj časa osladna. :)

Jaz in ON

2008-06-12T07:30:00.004+02:00

Jaz: Živjo!
On: Nič.
Jaz: Ja, kdo si pa ti?
On: Nič.
Jaz: Kako ti je pa ime?
On: Nič.
Jaz: Pa tako lep si. dej no kakšen glas od sebe.
On: Nepremično gleda.
Jaz: Buci buci buci ...
On: Se razjezi, začne kričati, vpiti, mahati, se razburjati ...

Tako sva se spoznala.

*
*
*
*
*
*
*
*
*
*
*
*
*
*
*
*
*

Ja, sosedi so šli na dopust in pazimo njihovega ptiča. Včeraj je bil mutast, ko sem prišla domov, potem se je pa zgleda navadil in proti večeru pokazal vse svoje pevske sposobnosti. Nimam pojma, katere vrste je, katerega spola je in tudi imena baje nima. Sestra ga je poimenovala v Rožleta. Ne vem, kako bodo sosedi zadovoljni.
Noč je minila mirno. Bil je čisto tiho, dokler mami ni zjutraj prišla pogledat, če je še živ in se začela pogovarjati z njim. Potem se mu je razvil dar petja in je žvrgolel in žvrgolel (če se temu lahko tako reče) ...